Starševstvo +

Kako je bilo včasih? Rojstne dneve si si zapomnil ali na tekočem koledarju označil dneve. To je bilo še pred mobiteli in opomniki. Tako si ponavadi vedel kdaj imajo rojstni dan tvoji najbližji, pa kakšen prijatelj, pa mogoče še kak sodelavec, če je imel rojstni dan blizu tvojega ali na kak praznik, recimo.

Danes … danes si na FB-ju. Tam vtipkaš svoj rojstni dan in ko pride ve vseh 500 prijateljev, da ga imaš. In ti ves zid pospemajo s čestitkami. Oh, kakšen lep občutek, koliko se jih spomni name. Tudi, če si čisto sam na svetu, nisi sam. Imaš 500 FB-prijateljev. Neprecenljivo, mar ne. Ma niti ne. Kajti, in jaz sem morala to poskusit, če svojega rojstnega dneva ne prikažeš med podatki, živ bog ne ve, da ga imaš, ko ga imaš. Koga pa pravzaprav briga, kdaj ti praznuješ? In najbrž je tako tudi z vsemi drugimi podatki, ki jih vpisujemo v svoj profil. Koga sploh briga s kom si ti v vezi, kaj ješ in katero glasbo poslušaš. Mislim … že to, da ima odrasla oseba preko 1000 prjateljev menda pove veliko o njem, sploh če na svojo časovnico piše privatne stvari.
Skratka, … za svoj rojstni dan nisem želela nobenega pompa.
Pri nas je tako, da si najbližji čestitamo rojstne dneve osebno. Hčeri, sestri, ok tudi mama, pa moj, pa mogoče še kakšna projateljica, ki si je pač zapomnila kdaj ga imam in to je to. Ker na FB-ju ni bilo zabeleženo kdaj sem rojena, mi tam nihče ni voščil. In to mi je bilo zelo zanimivo. Saj ne da bi jaz vedela, kdaj ima katera od mojih prijateljic rojstni dan. Niti slučajno. Vem samo za mojo otroško prijateljico, ker sva pač skupaj gor rasli in mi je veliko pomenila. Zdaj pa vem samo za hčeri, sestri, mamo in mojega. Niti za nečake ne vem, kdaj so rojeni. Eh, sramote.

Če te ni na FB-ju, twiterju, in podobnih skupinah, potem te ni, al kako? Na FB-ju imam 52 prijateljev, od katerih se samo s petimi tudi v resnici kdaj slišim po telefonu, s kakimi desetimi pa se tudi preko zs kdaj berem. Vsi ostali so moji internetni prijatelji, skupnega nimamo nič, razen potrjenega prijateljstva in srečanja in / ali druženja v živo pred xx leti. Preden smo se pofočkali na FB-ju smo bili bolj prijatelji kot smo sedaj. Zakaj? Ker smo se morali poklicati, če smo želeli kaj dogaja. Ampak dobro, jaz imam “samo” 52 prijateljev in sem “samo” na FB-ju, kaj bi bilo, če bi sprejela vsako prošnjo za prijateljstvo, če bi se vključila še v druge socialne mreže? Socialne mreže? Sori, zame FB ni socialna mreža. Socialno mrežo si človek dela v živo, v realnosti. In taka mreža se tke počasi, potrpežljivo. Vanjo vtkeš ljudi, ki ti nekaj pomenijo in ki jim ti nekaj pomeniš. Sosedje, ljudje, s katerimi imaš podobna zanimanja, za katere veš, da ti lahko pomagajo in ti njim, itd. To ni tako, da greš v mesto, se vsedeš pred lokal in tkeš. Svojo prvo prijateljico sem tukaj spoznala lansko leto – šele lansko leto, pa sem tu od 2009. Zdaj sem na slamokrovstvu in spet spoznavam ljudi, od katerih se lahko učim, ki so mi pripravljeni pomagati pri vživljenju v to okolico in ki jim tudi jaz lahko kaj dam. Vsaj mislim si tako.   Moj feler je moja nedružabnost. Saj sem prijazna in se znam pogovarjati, navezati pogovor, ampak vzdrževati odnos … to pa je druga stvar. Še vedno ne maram small talk-a (ne vem kako prevesti to v slovenščino), čeprav je obvezen del vsakega odnosa. Ampak dobro, ti, s katerimi se družim, so mi podobni (gliha vkup štiha). In ravno zato se najbrž tudi družimo, ker si imamo kaj povedati, ker nas zanimamo. Nas zanimamo? Ja, v naši družbi je agronomka, ki poimenuje vse rastline, ki jih vidi, tako da mi je zadnjič čist scefrala romantično podobo vrta z meni neznanimi rožami. Tudi sicer je izjemno razgledana, tako, splošno razgledana. Imamo mizarja, ki goji tudi drobnico in je prav tako zanimiv patron. Imamo prodajalca, s koreninami od tu, živel je drugje, dela v tujini, domov hodi vsak vikend, skratka vsestransko aktiven je. Pa jaz sem, ampak sebe ne bom opisovala.   Moja druga prijateljica je prav tako priseljena sem, pravzaprav poročena. Njena mama je prišla iz Ljubljane sem pred nekaj leti. Naju druži  … pravzaprav ne vem točno kaj, saj sva si navidez povsem različni, ona je tudi starejša od mene in ima odrasle otroke. Pa saj ni pomembno kaj je razlog druženja, važno, da nama je ok, da se imava o čem pogovarjat. Ah seveda, ona me bo učila vlaganja, jaz pa njo učim gledati na družbo še s kakega drugega zornega kota. Je pa tako, da jaz ne kličem njih, oni kličejo mene. Saj vem, saj vem … moram se naučiti vzdrževati odnos. Saj mi je kul, ko pokličejo, ko se kdo oglasi, ko kam skupaj gremo, ampak nisem pa jaz pobudnica. Jaz poslušam, se učim, kdaj dvignem roko in rečem ja. 

Dobro je, da je človek aktiven, da ve, kaj hoče, da ima cilje, da lahko pokaže kaj zna. No, tako je vsaj v moji socialni mreži. Človek, ki ne miga, ki stagnira, ki ne naredi nič, nič ne zna, nič ga ne zanima, ne more biti del moje socialne mreže. Meni je všeč, če je v odnosu daj-dam, ne nujno finančen, saj denar za prijateljstvo res ni pomemben (ne pri meni in okoli sebe zbiram ljudi, ki mislijo podobno). Kar se mene tiče, so mi najpomembnejše informacije. Kje dobim kaj, kdo pozna koga, kako se naredi to. Saj veste, kako potujejo informacije … on pozna onega, on onega, on onega … in potem se najde on, ki potrebuje točno takega človeka / ki dela točno to. Seveda pa to ne sme biti vodilo druženja, ker to ni več prijateljstvo, temveč trgovanje, iskanje koristi. Korist in prijateljsvo nista ravno kombinacija, ki bi jo pošten in iskren človek iskal, mar ne.
Socialna mreža se lahko tke le v živo. FB … od vseh zgoraj naštetih ljudi je samo eden na FBj-u, ostale najdeš samo v realnosti. Niti nimajo časa za internetna povezovanja, niti ne najdejo smisla v tem. So realno aktivni, v pogonu, ustvarjajo, tkejo socialno mrežo, se družijo.

Meni je pomemben blog. Pomemben … se mi zdi, da je bolj navada, kot pomembnost. Pa spet ne taka navada, da bi morala prav vsak dan pisati nanj in se od njega distanciram, kadar nimam kaj povedati oziroma ne čutim potrebe po pisanju. FB pa je nastal zaradi hčera, ker sem želela videti, kaj objavljata, kdo so vsi ti njuni 500+ prijatelji. No, včasih dobim tudi kak koristen nasvet na njem, to pač moram priznati. Več glav več ve in če postavim vprašanje ni hudič, da ne bi kdo kaj vedel o zadevi. Da bi pa iskala prave prijatelje, da bi filala svoj ego s sprejemanjem prijateljstev in z namišljenim prijateljevanjem s politiki in drugimi pomembneži … Noup, to pa nisem jaz. Ampak, če bi mi pa kdo od njih čestital za rojstni dan ne da bi objavila na svojem profilu datum … hmmm 

Mislim, jaz imam kaj počet v svojem času. Ne smem rečt v prostem času, ker sem itak med dvema službama in je ves moj čas kao prost.

Na slamokrovstvu smo se srečali trije gorenjci. Jaz imam od vseh nas najmanj zemlje, imam pa kredit, ki ga onadva nimata. Dopolnjevanje pa tako, ha. En ndjiju živi v tej hiši. Ja, prav res živi. Ni za verjet. Ga žicam že nekaj časa, da mi da nekaj slik o tem, kako je prenavljal hišo, ker je čist ajnfoh in poceni. Ampak o tom potom.

V soboto smo garali, a ko smo pogledali koliko smo naredili se nam je bilo za zjokat. Skoraj pa nič. No, pol tovornjaka. Če se še kdo sprašuje, zakaj stane m2 slamnate strehe 60 eur ima tukaj delno razlago.

Kdo pozna pravljico o Špicparkeljcu? No, počutila sem se nekako tako kot tisto dekle. Tukaj je slama, zdaj pa iz nje naredi bale. Jupi …

Tole je pa … Eto, da ne vem. Pozabila sem. No, tukaj noter je preša, naš mentor pa je to hišo obnovil.

Preden pozabim naj napišem: glineni omet 2/3 gline, 1/3 finega peska, slama na drobno narezana. Zaključni omet bio apno. Tako bom naredila tam, kjer mi manjka “fasada”. Enkrat letos. Slamo sem dobila. Če vam povem, da je bilo skoraj 50% odpada, ko smo česali slamo, mi ne boste verjeli. Meni se je kar milo storilo ob tem. Koliko truda, koliko kala …

Tole je pa moja hiša iz malo drugačne perspektive. Sem povedala, da imam veliko zemlje? Zato pa je letošnji vrt šele začetek vrtnjarjenja.

Koliko sivke …

Sam res, kolko sivke. Na levo … trije nagnoji (en mi je umrl, iščem novega), nebroj okrasnih hibiskusov, ki so danes dočakali peltje, maline, dve fantastični vrtnici plezalki, ki cvetita svetlo roza, samo enkrat, a takrat je vse v roza. Tam na koncu je tudi japonska češnja, japonska sliva, gorenjska voščenka, ki noče cvetet in dve leski. Aja, pa še ribez je, kosmulje, šipek, maline  … tole čisto spredaj je pa jasmin, v sredini pa … ni bukev, breza je. Ima tako lepo rjavo skorjo in bele črte vmes. Ravno obratno od tistih dveh drugih. Me prav zanima kakšna bo, ko zraste.

Preživnina …

Za začetek:
s hčerama živimo same že petnajsto leto. Na začetku je bila določena preživnina 15.000 tolarjev za eno ( zdaj 60 eur). Za ponazoritev, za najemnino stanovanja, v katerem smo živele, sem dala 30.000 tolarjev na mesec.
Po prvem sodnem višanju nekje v četrtem razredu tavelike je bila določena preživnina 125 eur za eno. Za ponazoritev, za najemnino sem leto dni kasneje plačevala 250 eur na mesec.
Po drugem sodnem višanju konec osnovne šole je bila določena preživnina 200 eur za eno. Za ponazoritev stroški bivanja v dijaškem domu za obe skupaj so lansko leto znašali 280 eur (dom+prevoz domov).

Zakaj to pišem? V prvi vrsti zato, ker so preživninski zavezanci na splošno prepričani, da s preživninami financirajo svoje bivše partnerje. V drugi vrsti zato, ker bi naj bila naša preživnina visoka, a če bi vedeli kakšne dohodke in odhodke ima njun oče, bi se samo kislo nasmehnili. Tretjič pa zato, ker se približujemo točki, ko prežvinine ne bo treba več plačevati, ko se bo t.i. preživninski kredit iztekel. Torej … dejstvo je, da prežvininskemu zavezancu ni potrebno plačevati preživnine, če se polnoleten otrok ne šola. Pri teh otrocih temelji ta transfer izključno na šolanju. In pri nas, pa tudi pri vseh drugih tovrstnih družinah, obstaja realna možnost, da morda ena od hčera ne bo sprejeta na fakulteto. Razlogov je več, kar se tiče nje, bo izpolnila vse zahteve, lahko pa je ne bodo izbrali in ostala pred vrati. In kaj potem?
Oni dan sem šla na CSD urejat neko zadevo in sem se spotoma oglasila pri svetovalni delavki, ki je lansko leto obravnavala našo “predodelitev”. Vprašala sem jo, kako je s tem, kaj se zgodi, če hči ne bo sprejeta na fakulteto. Odgovorila mi je, da mora v 15 dneh od znanega rezultata sporočiti očetu, da ni izbrana, on pa preneha plačevati preživnino zanjo. Ok, kaj pa jaz? Kaj pa lahko jaz naredim, sem jaz obligirana še naprej skrbeti zanjo? Čez obraz ji je poletel tiste vrste nasmeh, saj veste kakšen, tak ciničen, v bistvu tak, ki da jasno vedeti, da je uradno eno, neuradno pa drugo.
Ja seveda, tudi vi je niste več dolžni preživljati, je rekla.
Torej jo dejansko lahko postavim pred vrata?
Hmmm … ja.
Če bo pa naslednje leto sprejeta na fakulteto pa lahko spet živi pri meni (no, sem jo dolžna preživljati), pa tudi oče je spet dolžan plačevati preživnino?
Ja.

Si morete misliti? Tako simpl je v naših enostarševskih družinah otroka postavit na cesto, mu obrnit hrbet, nehati skrbeti zanj. Še “lažje” je spusti iz rok otroke iz vzgojnih zavodov, recimo VZ Planina ali VZ Veržej. Ko tam otrok dopolni polnoletnost, ko konča usposabljanje, se ga pospremi do vrat in “Srečno Kekec”. Pred časom je bilo na Tedniku, če se ne motim, kako se potem ti otroci sami znajdejo kakor vejo in znajo.
Da ne bo pomote, sama ne mislim, da je 19-letnik nesposoben živeti sam. Če so ga starši vzgajali v tem duhu, da bo nekoč samostojno bitje, polno odgovorno zase in svoja dejanja, potem ni nobenih težav z osamosvojitvijo. Če so pa ga zavijali v vato … no, ampak teh otrok iz VZ nihče ne zavija v vato, tudi mojih dveh nisem, tako da se ti otroci kar dobro zavedajo kaj pomeni biti samostojen odrasel subjekt. Je pa nekaj drugega. S čim bo tak mlad človek preživel?
Kje naj dobi 19-letnik službo? Oziroma plačano delo. Moja tavelika dela za 3,5 eur na uro. HB da delo ima. Tamala dela tri dni v tednu zastonj. Da bi se katera od njiju redno zaposlila je utopija, brez statusa dijaka/ študenta niti slučajno ne bosta nič delali. Da pa status imata, pa morata ali študirati ali pa se delati, da študirata. V enostarševsi družini ne obstaja opcija sedenja doma, oče in mama pa otroka preživljata. O ne. Oče preneha plačevat, jaz dvignem roke, pa naj se znajdeta kakor vesta in znata. Ampak a to dejansko lahko naredim? Bo moja hči kriva, če ne bo sprejeta na fakulteto, kjer je vpisanih 50, sprejmejo jih 15? Bo ona kriva, če ne bo hotela izigravati sistema, se fiktivno vpisati na nek drug faks zaradi statusa? Bo ona kriva, če redno ne bo dobila nikjer zaposlitve? Hej, ko sem jaz pri svojih 21 letih šla v Savo vprašat za delo, so me poslali v kadrovsko, kjer sem podpisala trimesečno pogodbeno delo in začela delat. Sploh ni bilo vprašanje ali imajo delo ali ne, imeli so ga, vedno se je kaj našlo za delat. Zdaj pa razen obiranja jagod ne dobim nič. Popolnoma nič. Niti me ne sprašujte kako se počutim ob zavedanju, da sem v bistvu šla v svoja osnovnošolska leta, ko sem pobirala krompir. Samo takrat nisem imela počenih prsnih vretenc in prepovedi prisilne drže, zdaj pa vse to imam in me je strah za znoret, če bom sploh sposobna obirati. No, pa saj bom morala bit sposobna, sicer bom odpovedala večino stvari, ki prihajajo v našo hišo v obliki položnic.
Kdo je kriv oziroma odgovoren za to, da se danes polnoleten človek, ki bi se želel osamosvojit in ki je dejansko pripravljen na samostojno življenje, ne more osamosvojit in je prisiljen živeti doma, ekonomsko odvisen od staršev?

Pa recimo, da bo sprejeta na fakulteto. Obe hčeri bosta v Ljubljani delali in študirali, pet let bosta tam, končali študij … in potem? Potem ne bosta mogli bit več fiktivno vpisani, ker bosta diplomirali. Bosta pri 23,24 letih prišli nazaj domov in se abonirali na hladilnik in kavč? Mislim … kakšno življenje je sploh to? Jaz sem pri 24 šla z dvema otrokoma v najem in nisem imela večjih težav s plačevanjem življenjskih stroškov, zdaj pa … Kadar računamo koliko bi potrebovali denarja za enosobno stanovanje v Ljubljani se zdi misija nemogoče sploh živeti tam.
Torej … če bo tavelika sprejeta na fakulteto preživnina ostane, če ne bo, pa bo finančno odvisna od mene in sebe. Če bi z njenim očetom živela skupaj bi bilo seveda drugače, a ne živiva (hb). Seveda smo se pogovarjale tudi o možnosti, da sploh ne bosta – ena ali obe – mogli živeti in študirati v Ljubljani. Tudi to je realna možnost. Kaj pa potem? Bosta doma? Kje pa naj bi bili drugje, pri očetu?  Sama nimam nobenih težav s tem, da sta doma. Prostor je, rade se imamo in izjemno dobro se razumemo, tako da res ni nobene zadrege. Ampak … bo pa treba doma kaj naredit, recimo skrbet za vrt in hišo, pomagati pri delu, poprijeti za vsako ponujeno delo, itd. Seveda tako življenje ni ravno najbolj primerno za mladega mestnega človeka, ampak to je ena od možnosti, na katero je potrebno prav tako računati. Ena do njunih prijateljic se je namreč nekaj mesecev po začetku študija vrnila domov, ker z mamo nista mogli pokrivati stroškov študija in bivanja v mestu, saj sta se mama in oče ločevala in je oče “pozabil” na hči. Zdaj je pa doma, občasno dela v bližnjem lokalu in prispeva v družisnki proračun. In sanja o tem, kako bo nekoč spet odšla v mesto živet, kako bo študirala, kako bo ko … če …

A? Otroka hraniš, vzgajaš, skrbiš zanj skoraj 20 let, potem pa, ko bi moral odleteti stran, uvidiš, da nima kam oziroma je od sreče odvisno ali bo imel kam. Ne predstavljam si, da bi katero od hčera postavila pred vrata in se ji finančno odpovedala. Mislim, nas ne veže skupaj denar, kar imamo se ne da ovrednotit z njim. Preživninskim zavezancem pa je otrok dejansko neke vrste kredit in neredko se dogaja, da sprašujejo po šolah če se njihov otrok še šola, kakšne ocene ima, kako daleč je s študijm. Saj veste, preživnina se plačuje dokler se otrok redno šola, a najkasneje do 26 leta. In da bi nekdo takole dajal “v nič” svoj denar, to pa tudi ne gre.
Moj plan je sicer bil, da bi z njunim očetom postopoma zniževala svojo finančno participacijo, da bi se onidve lahko povsem osamosvojili do konca študija. Torej, da prvo leto še štartamo s polnim finančnim vložkom, plačava dijaški/študentski dom, šolnino za tamalo, onidve pa si pač zaslužita za obleke in šolske potrebščine, naslednje leto pa plačava nekaj manj, tretje leto še manj, četrto samo še za vzorec in peto nič več. Zdaj je to itak splavalo po vodi, jaz z jagodami nimam kaj dat, razen strehe nad glavo, torej doma kot takega, ki pa ga seveda moram plačevat, oče pa se kot pijanec plota drži preživnine in le redko, res redko, da še kaj zraven, recimo da jima kaj kupi. Mah … nekaj časa nazaj je rekel tamali, da komaj čaka, da bo imel svoje otroke (s svojo novo ženo). Najbrž se mu niti svita ne kako zelo je prizadel svoji hčeri s to neumno izjavo. Enim res nikoli ne klikne.

Soodvisnost me je popeljala v spomine, pod katere sem že potegnila črto in se z razglablanjem zakaj je bilo kot je bilo ne ukvarjam več. Namreč, moja do sedaj edina dolga veza, pravzaprav, ki je trajala skoraj osem let, se je končala … no, eni bi rekli po sili razmer, ker sem se pač selila, drugi pa bi rekli da je bila selitev le priročen izgovor za dokončanje odnosa, ki zadnjih nekaj let ni bil kar bi moral biti.

Spoznala sva se. Itak.  Najprej sva se dobivala samo občasno, kaj vem, enkrat ali dvakrat na teden, potem pa kar precej redno, skoraj vsak dan. On iz prestolnice, jaz in Kranja, nobene potrebe nisem imela po obiskovanju njegove familije ali srečevanju z njegovimi prijatelji. Vedno je prišel on k meni. Že na začetku mi je povedal, da ne dovoli stikanja po njegovi torbici, kar niti ni bil nikoli moj namen, ker nimam te navade. Mislim, da tudi on ni stikal za mano, če pa je, pa nikoli nisem izvedela. Kakorkoli, predstavil se je, povedal kdo je, kaj je, kje dela, kje živi, s kom, kako stoji njegova primarna družina in to je bilo to. Ok, z imenom, ki mi ga je povedal, sem ga klicala, predstavila vsem svojim prijateljem, družini. Naj povem, da sva se dostikrat oglasila na obisku pri mojih starših, se srečevala z mojima sestrama, skratka vse je bilo b.p.. Nekoč je prinesel neke vojaške obleke češ, da mi pokaže kaj ima, koliko tega ima, da mora vrnit v kasarno. Bil naj bi namreč vojak. Ok, kakorkoli. Specialna enota. Tudi prav, mene to ne gane. Včasih mi je pripovedoval o svojih misijah v BIH, kako so lovili vojne zločince. Kakorkoli, glej, res mi je ravno. Veliko je igral igrice, sploh streljačine. Uf, skoraj vsak dan uro ali dve. Sicer pa je bil ok do mene in do hčera. Vsaj me tri nimamo kakih bednih spominov na naš odnos. Sprehajali smo se, se zabavali, šli na izlete, skratka vse je bilo precej običajno.
Imel je motor. Nisem ga videla. Nekajkrat sem mu rekla, da bi se rada peljala z njim, pa je rekel da nima še ene opreme, da si jo bo sposodil. Nekoč je bojda sredi noči prišel do mojega bloka a me ni hotel buditi, tako da motorja nisem videla. Potem ga je prodal. Je rekel, da bo najel motor za naju, za kak izlet, pa ga ni nikoli. Bojda ga je prodal zato, ker je šel prehitro in ga je v sekundi dohitela smrt. Ok, pa že.

Leta so tekla, bila sva usklajen par. Ni se preselil k meni, ni se želel poročiti, za otroke je rekel če bodo ok, če ne bodo tudi prav. Jaz sem norela. Hotela sem dvostarševsko družino, dvojino 24/7, ne da gre po službi najprej domov, pa potem k meni. Besnela sem vsakič, ko sem dobila menstruacijo. Bližala se je četrta obletnica. Za moj rojstni dan je bilo … vedno je nekaj za moj rojstni dan. Šla sva tankat in ko je šel plačat sem potegnila iz predala njegovo vozniško dovoljenje. Ne vem kaj mi je bilo. Mislila sem, da je v njej napisan naslov in hotela sem izvedeti kje točno živi. Ko sem jo odprla sem ostrmela. Njegova slika, ob njej pa drugo ime, drug priimek. WTF? Ko sem ga videla prihajati sem vozniško pospravila nazaj. Vsedel se je v avto, se mi nasmehnil in me vprašal kaj je narobe. Nič. Tega najbrž ne bom nikoli pozabila. Pred blokom sem mu povedala, da sem pogledala njegovo vozniško in da je v njej drugo ime kot mi ga je povedal on. Da sem narobe videla, da ni res. Pa ga pokaži še enkrat, sem mu rekla. Ne ne, ni kaj kazat, narobe si videla. Adijo, sem mu rekla. Tega se ne grem.

Nekaj dni ali kak teden kasneje mi je tavelika povedala, da jo kliče on in prosi, če lahko pride na obisk, da bi se rad opravičil. Nisem hotela, a je vseeno prišel. Prinesel je šopek in bonboniero. Da mu je žal, da mi bo povedal vse po resnici, da me bo predstavil staršem. Popustila sem, šli smo na obisk. Ko sem se med obiskom zmotila v imenu je prišel iz kopalnice njegov brat in se zarežal češ a zdaj si pa to? Omg … Kakorkoli, nekako sva ostala skupaj. Prisegel mi je, da mi je povedal vse po resnici, da se mi je zlagal ime zaradi moje varnosti, češ da je bil na nevarnih misijah in da so mu nadrejeni zabičali naj nekaj časa živi pod drugim imenom zaradi varnosti. Pa že.
Spoznala sem njegove prijatelje, vedela sem kje živi, kdo je njegova mama, skratka vse laži naj bi izpuhtele. Izpuhtelo pa je tudi moje zaupanje. Nič ni bilo več tako kot prej. Kako naj človeka, s katerim spim in jem, kličem zdaj tako, prej sem ga tako. Kako naj zdaj vsej svoji družini in prijateljem razložim, da on ni A ampak je B. Ah, sramote … Nekajkrat sva šla že narazen, pa spet skupaj. Točno je vedel, zakaj sva še skupaj. Ker ne najdem dovolj dobrega nadomestka. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bova končala.
Pa sem spoznala njegovega šefa. Sklepala sva posle, se pogovarjala o marsičem in mi enkrat pove, da moj ni nikjer dolgo delal, da ima delavsko knjižico skoraj do polovice že polno. Nemogoče, saj pa je vendar delal 11 let v vojski. Kje je delal, se mi zareži v slušalko on? V vojski. Draga moja, on nikoli ni delal v vojski. Pa ne no …
V tistem času sem se odločala za prenovo hiše. Odločitev za takojšnjo selitev je bila nenadna. Sporočila sem mu, da čez mesec dni gremo in če ne gre z nami, greva narazen (ni odveč povedati, da sem vedela, da ne bo šel z nami, ker mi je to nekajkrat jasno povedal). Seveda sem mu tudi povedala za vojsko, kar je odločno zanikal, nikoli pa tudi nisem videla njegove delovne knjižice. Potem sem enkrat znorela v telefon, sicer ni bil kriv on a je bil priročen ventil in med nama je zavladala tišina. Takrat sva se razšla in nikoli več se nisva srečala. Od tega j zdaj … jeseni bo štiri leta. Niti s tamalima se noče srečati, pravi, da ga je preveč sram za vse, kar se nam je zlagal. Kakorkoli …

Moram povedat, da sem se v tem odnosu veliko naučila. Ni bilo vse laž in marsikaj sem ob njem spoznala glede življenja. Je pa bil fundament zgrajen na lažeh in nikakor nisva mogla obstat. Če mi je žal? Ne, kajti, in to se bo zdaj za koga slišalo precej noro, če bi ostala z njim bi popolnoma otopela kar se zaupanja tiče, pa tudi tega odnosa, ki ga imam sedaj, ne bi imela priložnosti spoznati in se od njega učiti. Občutek imam, ampak res, da se non stop učim. Je moja duša res tako nevedna ali je to kaj drugega?

Pijanec se spreobrne ko se v jamo zvrne.

Poznate ta pregovor? Ne, meni ga ni povedala mama, kajti moj oče ni bil pijanec (nadomestna beseda za alkoholika), po njeno seveda. Dvomim, da si bo kdajkoli priznala, da je živela z alkoholikom, ampak saj je tako vseeno. Znabiti, da bi bilo spoznanje tako boleče, da ga ne bi niti preživela.
Alkohol je edina ljubica, s katero nobena ženska ne more tekmovat. No, pa mogoče še droga in igre na srečo. Še preden se spraviš v boj z njim veš, da je tvoj neuspeh zagotovljen. Saj pitje … vsaj tako, ki traja že od prej, preden sta se moški in ženska spoznala, sploh nima veze z žensko kot tako. Dodatna pika na i pa je iskrica v očeh, ko moški razlaga, da rad pije zato, ker mu paše, ker mu akohol kot tak paše, paše njegovemu telesu, super mu je, ko je pijan. Tistemu, kar ti paše, pa se najbrž res le stežka odpoveš, čeprav imaš ženo in ali družino rad bolj kot vse na svetu. Bolj kot vse na svetu, razen alkohola. Flaša … samo veselje, mar ne.

Moje življenje z alkoholom bi naj se končalo z mojim očetom. Prisegla sem si, da nikoli, ampak nikoli v življenju ne bom več imela opravka z alkoholom in da se ne bom niti pod razno zaradi njega obremenjevala. Pa se je zgodilo, da je moj ex, oče mojih otrok, dokaj rad pogledal pregloboko. Kako se lepo reče mačkastemu človeku? Da je bolan, rečejo ponavadi žene. No, moj ex je bil redno bolan ob vikendih. Pravzaprav je bilo to tako pogosto, da se le s težavo spomnim vikendov, ko smo kam skupaj šli ali ga sploh preživeli skupaj kot družina. Prvi spomnim, povezan z alkoholom, me veže na valentinovo 1994 leta, ko sem bila že visoko noseča s taveliko. Sredi noči se je primajal domov, dal obleke prat in pozabil dat cev pralnega stroja v banjo. Voda je tekla po kopalničnih tleh, se prelila na hodnik, po stopnicah v klet … Prebudilo me je pretakanje vode po kamnitih stopnicah, šla sem dol in stopila v ledeno mrzlo vodo. On se je bedasto režal, jaz sem prijela nekaj cunj in začela brisati vodo. Ko sem ga slednjič vprašala če je nor ali kaj, kakšna budala mora to bit, da da obleke prat sredi noči, če je to darilo za valentinovo, je pijansko zajecljal, da je to načrtoval.
Kadar se ga je nasekal (še ena nadomestna beseda za pijančevanje) in je prišel sredi noči domov, smo bile naslednji dan kaznovane vse, jaz in hčeri. Zlepa se ni zbudil, če pa sem ga šla zbudit in mu zrecitirala, da sva bila dogovorjena za izlet, itd (takrat še nisem imela izpita za avto), pa je včasih odvrnil, da ne gremo, ker ga zbujam in mu težim, drugič se je samo pokril čez glavo in me od*ebal, tretjič pa  … Tretje variante ni bilo. Mama mi je, kadar mi je dvignilo pokrovko in sem totalno popenila rekla, naj se umirim, da je pač tako, da je treba v zakonu potrpet. Vafankulo pa potrpet. Ja, ajde, enkrat mesečno, ajde dvakrat mesečno, pa da naslednji dan vstane in nas ne kaznuje s svojim ignorom, ne pa tako pogosto in še manj s takimi posledicami, ki so prizadele še vse ostale. Kdor ne ve kako je, ko se zjutraj zbudiš in ti je kristalno jasno, da bo oné spal še nekaj ur, da bo najbrž  prespal tudi kosilo, da boš edini dan v tednu, ki bi ga lahko preživela skupaj od jutra do noči, preživela sama, da so vsi skupni plani stekli po grlu … mu povem, to je za se ubit.

Na faksu sem v sklopu praktičnih vaj skoraj pol leta hodila na sestanke AA. Tam sem spoznala, da ne obstaja samo ene vrste alkoholik, ne, vrst je kar nekaj, med drugimi je tudi ta, da človek mesece ne pije, niti kapljice ne poskusi, niti mu ne paše, niti ne pomisli na to, z lahkoto se alkoholu odpove, ampak ko pa pride njegov čas … moja mama je rada rekla, da je oče na turneji (še ena nadomestna beseda za pijančevanje). Tak človek se ga totalno zapije, praviloma celo pije doma, ker popije enormne količine alkohola in niti nima toliko denarja za pijančevanje po lokalih. Njegova turneja lahko traja teden, lahko dva, lahko tri. Odneha, ko telo alkohola več ne prenese, ko se totalno prepije in ne more več piti. V bistvu se mu alkohol “zameri”, jasno, ker se ga prenažre. Sledi čas treznenja, ki lahko traja teden, dva ali tri, v katerem mu je seveda do nezavesti žal za vse, kar je naredil in obljubi, sveto obljubi, da ne bo nikoli več pil. Ne bo nikoli več … do naslednjič. Ampak ta naslednjič pride čez tri, štiri mesece, ravno prav je oddaljen, da je družina že prepričana, da je res vse ok, da ne bo več in se sprosti, ni več napeta in oprezna. Potem pa jovo na novo. Največji problem je, da v času turneje tak alkoholik da odpoved v službi, zapije absolutno ves denar, ki ga ima oz. najde in se niti zaveda ne, kaj počne v pijanskem stanju. No, ampak potem mu je pa za vse iskreno žal in še pa še se opravičuje. Ne bo nikoli več … do naslednjič.

Ko sem odšla od mojega ex sem bila prepričana v eno, nikoli več se ne bom prepirala zaradi alkohola, ta del življenja je zame zaključen. In je tudi bil, nekako dvanajst let. V tem času sem sicer spoznavala alkoholike, a niso bili “moj problem”. Posebno mesto v tovrstnih spomnih imata dva sodelavca, oba težka alkoholika, nad katerima so vsi obupali, a šefi ju niso odpustili zato, ker sta prvič znala marsikaj naredit in drugič ko sta bila trezna, sta bila hitra in pridna. Ko sta bila trezna. Eden je bil trezen vsak dan do poldneva. Po poldnevu se je vedelo, da se ga ne sme več poslat k nobeni stranki in se mu ne da več nobenega kompliciranega dela, ker … ni več sam svoj (nadomestna beseda za alkoholiziranost). In to vsak dan … delalo pa se je od 7-15. Tri ure je bil torej vsak dan od nekoga drugega. Celo v delavnici je imel skrita piva, samo v času dela je popil takole na oko 8-12 piv. Če ga ni bilo v delavnici si ga iskal v sosednji gostilni, to je bilo samo po sebi umevno.
Drugi je bil še hujša pijandura (huda nadomestna beseda za alkoholika). Vsak vikend je bil nadelan ko mamba (ne bi vedela pomena te nadomestne besede, a se uporablja). Ko je prišel v ponedeljek v službo me je vedno po malem bolela glava, saj sem bila njegova nadrejena in vsakič sem samo molila, da ne bi kaj na orto zaje*al (recimo tako razštelal stroj, da so morali prit serviserji iz tujine ali naredil za zjokat se kala ali razbit kako šipo ali … tega je bilo nebroj). Pa je prišel ves popraskan, pa povit, pa je ostal brez avta, pa si ga videl, ko je med malico tekel v lokal na pivo. Pa se je lagal, prikrival, pozabljal, skratka, delati z alkoholikom je živa groza in to je tudi ena od stvari, zaradi katerih sem blazno vesela, da ne delam več z njim. On je bil ena večjih pein in di es.
Kakorkoli … moje življenje je bilo nekako povezano z alkoholom, ampak ni bilo del mojega privatnega življenja. Jaz sem že pozabila kako je, ko si kaznovan zaradi pijančevanja, ko veš, da je tvoja nasprotnica flaša, s katero niti pod razno ne moreš tekmovat. Vino sem imela doma, z njim sem občasno zalila rižoto, saj sem ga ponavadi dobila ob novoletnih praznikih, nisem ga pa pila.
Ko sem kdaj gledala kakega alkoholika mi je bilo njegovo obnašanje, če se ni tikalo mene, smešno in iz njegove hibe sem se bila pripravljena celo pošalit z njim. Ni pa to bila moja stvar, ni se bilo treba meni ukvarjati s posledicami alkoholnih omam, prelomljenih obljub, opravičevanj, prepričevanj, odpuščanj, … Spomnim se zgodb abstinentov, da niti rum kokosovih kroglic niso smeli jesti, pa njihovih žena, kako so pri peki opustile rum, kako so bili vsi v družini oprezni, da ja ne bi s čim v alkoholiku vzpodbudili željo po alkoholu. Huh, niti pod razno si nisem predstavljala kako to zgleda v realnosti, kakšna mentalna kletka je to, kako celo družino prizadane abstiniranje. Saj človek ne ve kaj je v bistvu huje, živeti z alkoholikom ali abstinentom. Strah se ti zažre v kosti; če samo zaslutiš skušnjavo si že živčen, paničen, iztirjen. Za vsak slučaj prepoveš alkohol na pikniku, da ne bi slučajno … kaj pa veš … za vsak slučaj … bolje preventiva kot kurativa.

Včasih si ljudje naložimo na rame nahrbtnik, ki nam ga ne bi bilo treba nosit. Zanima nas, kako je nosit tak nahrbtnik, morda smo celo prepričani, da … kaj pa vem, da ga zmoremo, da je tisto, kar nosimo v njem, vredno našega truda. Sveto obljubimo, da se bomo po najboljših močeh, resno in odgovorno lotili poti, po kateri moramo it, misleč, da je nahrbtnik izdelan iz materiala, ki bo vzdržal pot. Kaj pa, če ni? Če se razpara, če popusti dno? Kaj pa, če ugotovimo, da v njem nosimo zemljo ali pesek ali pač nekaj, kar leži vse okoli nas in res nima smisla tega nosit okoli? Mogoče pa tam, kamor smo namenjeni, zemlje primanjkuje ali pa ta zemlja nosi v sebi življenje, ki ga tista tam nima? Kolikokrat moramo nahrbtnik zašit, prestavit naramnice ali poveznit preko nahrbtnika vrečko, da nam zemlja ne uide, da imamo dovolj, se ustavimo, stresemo zemljo ven in se od nje poslovimo?
Iskreno in zavestno obljubljam, da ne bom nikoli več. Do naslednjič.

Tako sem žalostna, da niti opisat ne morem kako zelo. Cela sem žalostna; vse v meni, na meni, okoli mene je žalostno. Počutim se kot ena sama žalost, žalostna žalost.
Si mislim, da bo prešlo, pa vem, da ne bo. Ne glede na to, kaj naredim, kako se trudim, da je z moje strani vse kot mora biti, na drugi strani ni tako, kot bi moralo biti. Razen, če mora biti tako kot je, zame žalostno, za drugo stran pa le spodrsljaj, ne bo se več ponovilo. Prevečkrat slišano …

Ne vem kaj naj naredim. Ne želim preveč govorit o tem, ker, se mi zdi, če ne govorim, potem to ni problem, potem je stvar obvladljiva, potem ni tako hudo, kot si mislim, da je. Če pa ne govorim o tem, če nikomur ne povem, kaj mi leži na duši, pa se počutim strašno osamljeno v svoji realnosti, svojem strahu, svoji žalosti. In nihče mi ne more pomagati, le nasvet lahko dobim v tolažbo. Nasvetov pa imam že tako polno malho in točno vem, kaj bi “morala” narediti, a ne morem, ker sem se zaobljubila, ker sem dala besedo, da me nobena stvar ne bo odgnala proč.

To so te življenjske situacije, v katerih točno veš med katerimi potmi lahko izbiraš, katera je na videz lažja, a morda čustveno težja, katera je že v štartu težka kot križev pot, a je potem postopoma lažja …
Ne vem, mogoče jet o moj zajeb, pojma nimam. Zdi se, da je, a nočem razmišljati na tak način. Hočem, da postane le še ena življenjska preizkušnja, situacija, ki jo moram razrešit, da bom lahko kdaj kasneje povedala, kaj sem pa jaz naredila, ko je bilo tako in tako. Čeprav zdaj, zdaj boli kot hudič in občutek imam, da se utapljam. Tako sem žalostna  … Razočarana, po malem besna, pa spet žalostna, žalostna, žalostna … Lahko bi vedela, da bo tako. Pa saj tudi sem, a sem upala, da mogoče pa ne bo, mogoče bo pa držalo, kar je bilo obljubljeno. Pa ne drži, ne more. Ne vem … nimam nobene ideje kaj naredit. No, imam, za eno polovico življenja, za drugo pa ne. Tega mi ni bilo treba, tega pa prav res ne.

Včeraj sva kramljali s sestro. Tudi ona je doma. Ker redno pregledujeva oglase druga drugi pošiljava tiste, ki bi naju morda zanimali. In sva ugotavljali, da za naju oglasov sploh ni. No, za delo, ki ga znava delati, oglasov ni. Najina delovna mesta ne obstajata več. Hmmm … Svoje CV-je si lahko nekam vtakneva, nikogar pravzaprav niti ne zanima kaj znava in koliko sva pridni. Ampak ok, če že jaz niti do možnosti dokaza se ne pridem, se je sestri pred časom že skoraj nasmehnila sreča, vzeli bi jo za sobarico. Dotična je rekla, da začne takoj naslednji dan, pa ji je sestra odvrnila, da ima naslednji dan sicer zobozdravnika in zdravnika (zaradi nekega pregleda pač). Dotična ji je zabrusila, da bolanih delavcev pa ne potrebujejo in jo skenslala. Huh … še dobro, da je takoj videla s kako človeško sodrgo ima opravka, veliko bolj bi jo tak odnos bolel, če bi že delala in bi morala npr. vzeti bolniško za otroka.

Pred kratkim sem gledala dokumentarec o društvu Noetova barka iz Avstrije. Zanimivo. Podobno je našemu Varuhu semen. Ljudje, in najbrž ni treba posebej poudarjati, da so to praviloma izobraženi ljudje, oživljajo kmetovanja na malih kmetijah, redijo koze, vzgajajo zelenjavo iz striktno avtohtonih vrst, semena si izmenjavajo, vse gre mimo trgovcev. Razumevanje koncepta tega združevanja bi bil pa lahko dober razlog za moje ponovno učenje nemščine. Zdaj pa samo pomislite, koliko teh malih kmetij pri nas propada … ker da se tak način kmetovanja ne izplača. Seveda se ne, če je tvoj namen kmetovanja samo zaslužek, če pa je tvoj namen pridelava hrane zase in življenje v sožitju z naravo, potem pa se to absolutno izplača. Pravzaprav je to edini način takega sobivanja. Velika kmetija je namreč že zavezana denarju in preračunavanju. Jaz … jaz imam premalo zemlje za to. Če bi mi sosed prodal vinograd, ki je tako zraven mene, in njegova sestra tisto zaraščeno zaplato zemlje, ki je tudi nihče ne obdeluje, potem bi bil oto že toliko, da bi komot pridelala dovolj hrane zase in še kako žival bi lahko redila. No, pa saj če populim sivko in preorjem njivo bi bilo tudi ok, ampak o tem zaenkrat še ne želim razmišljat, ker sem se ponoči domislila, da bi lahko pa res vzgajala lastne sadike sivke in jih prodajala, pa tudi poleti bi lahko ven obesila tablo, da prodajam šopke sivke, mogoče celo še kaj drugega. Letošnja žetev zna bit namreč res velika in … ma ja, zakaj pa ne bi tega vsaj poskusila prodat. Poleti veliko pohodnikov pride mimo hiše, poskusiti ni greh, če prodam prav, če ne pa tudi prav. Ker kolikor jaz vidim, bom še kar nekaj časa brez uradne zaposlitve. No, ali pa tudi ne.  Lahko bi prodajala tdi sadje, recimo. Oberem, zložim na mizo in ekola, če kupite prav, če ne kupite, pa tudi nobene škode, bomo porabili za kaj drugega. Ker sadja imam pa res ogromno.

Pred časom sem se zapletla v zanimivo diskusijo s svojo nekdanjo profesorico. Bilo je govora o dokumentarcu Med spoloma. Moje mnenje je, da se delo še vedno loči po spolu, v čimer v globalu ni nič narobe, ona pa vztraja, da je to narobe in da tako ne sme biti. Že mogoče, če spola postavimo na mesto dveh intelektualcev, ki fizično res lahko opravljata isto delo, če pa postaviš spola na moje mesto, pa ni variante, da bi jaz sama dvignila hlod ali podrla streho, itd. Tudi sicer spola nista “enakopravna”, saj razen Aleksandrink v Sloveniji ni območja, kjer bi ženske masovno zapuščale domove in šle služit kruh v tujino, prej je obratno. Na mojem koncu sploh ni vprašanje, kdo bo šel delat ven, če pride do tega vprašanja. Moški bo šel, žena bo doma skrbela za dom, otroke, zemljo. Skratka … ne glede na to, da je bila dotična nekoč moja profesorica, da sva zdaj nekako na isti poziciji, obe pač diplomirani in s svojima legitimnima razmišljanjema, je ona diskusijo presekala, ker da žal nima časa z mano razpravljati o tem, da pa razmišljam nekako … narobe.  Kasneje sem premišljevala o tem, kako bi bilo, če bi bila jaz njena študentka. Po moje bi mi gladko zabila negativno, če bi svoje razmišljanje o temi emancipacije in feminizma napisala v kontrolki. Ne bi mi dovolila svojega razmišljanja, pa četudi bi bilo podprto z argumenti, kar je seveda tudi sedaj. Tako pa mi ne more dejansko nič, lahko z mano diskutira. Prisiljena je argumentirati svoje prepričanje in to zna biti sila težko delo, če nisi navajen na to, da moraš svoje trditve podložiti z argumenti. Da ženske ne delamo v marsikaterem poklicu … Ja, na gradbiščih dejansko ne vidim nobene težakinje, ampak to najbrž ne samo zato, ker bi šefi ne želeli zaposliti ženske, temveč tudi zato, ker se nobena ženska ne javi, da bi zidala, prenašala težka bremena, vozila žerjav, itd. Ups …
Saj pravim, bila je zanimiva debata, dokler se dotična ni odločila, da jo prekine, ker … samo mislim si lahko zakaj. Je pa tako. V skupini sem bila edina mnenja, da si dokumentarec ne zasluži ostrega nasprotovanja, ker v njem ni nič takega, kar ne bi bilo resnično (resnica pa je relativna). Svoje nestrinjanje sem tudi napisala, dobila pa odgovor avtoritete, da se popolnoma motim. Šele kasneje sem ugotovila, da je vsa najina nadaljna komunikacija potekala na zasebni ravni, da torej ostali sodelujoči v skupini niso videli in ne vejo, da sva midve še nekaj časa debatirali in da sem svoje mnenje zagovarjala s prenekaterim argumentom proti, tudi takim, ki mi je bil posredovan tekom študija. Eh … pa je padla avtoriteta, pa so besede izgubila občutek, da točno ve o čem govori. Če nisem z njo, sem proti njej. Al kako že to gre? Po drugi strani pa spet … vsaka vera potrebuje vernike in vodjo, ki vodi. Jaz ta vernik nisem, v sebi gojim zdrav dvom in dvomim o vsem, kar se mi položi na mizo. Je to res to ali je kaj drugega?
Tudi družba odraslih ni to, kar mislijo otroci da je. Družba odraslih je samo na neko drugo raven zveden vrtec. Ne šola, vrtec. Četudi smo fizično starejši, smo mentalno otroci, točno taki, kot so otroci v vrtcu. Prerekamo se, sklepamo pakte, krademo iz garderobe, kuhamo mulo, lažemo vzgojiteljici in se pred njo narejamo, zaljubljamo se, tepemo, grizemo in manipuliramo. Ampak ker smo starejši si domišljamo, da smo … kaj? Prerasli vrtčevsko obnašanje? Eh …

Grem ven … baje je hoja najboljša oblika telovadbe. Hahahahaha … še dobro, da je nekomu končno kapnilo.

Zadnjič mi je prijateljica rekla, da nisem brezposelna, pač pa sem med dvema službama. Pa saj tudi sicer nisem brezposelna. Halo. Kdo je pa naredil vrt, oplel sivko, po hiši porihtal stvari? Kdo pa ureja okolico hiše, skrbi za dom? Aja ne … te stvari se ravnajo po odgovoru na vprašanje “Kje si pa ti zaposlena/a?” Doma. “Doma?” Ja. “Aja, brezposelna si.” Ne, d d d d Če nikjer uradno, poštempljano, s papirjem dokazljivo ne delaš si brezposeln, luzer, socialni primerek, da ne rečem sramota svoje družine. In ja, ko si zaposlen – uradno in dokazljivo, se niti pod razno ne zavedaš kako je biti nezaposlen – uradno in dokazljivo.
Ok, jaz sem to že doživela, nekaj let nazaj sem bila štiri mesece brez službe. Ampak človek pozabi kako to gre, ko po malem, postopoma izgubiš vso mrežo ljudi, ki so te obdajali kot zaposlenega človeka. Jaz pa sploh, ki sem bila na takem položaju, da so me klicale in stranke in dobavitelji in monterji. Prve mesece se še kdo spomni, potem pa nisi več pomemben, ker nimajo nič od tebe in ti se moraš hočeš nočeš sprijazniti, da si izginil iz njihovih telefonskih imenikov. Katarina? A tista, ki je delala okna? Ma ja, ampak ona jih ne dela več. Ti bom dal telefonsko od nekoga drugega, ki jih tudi dela.
Ko končno razčistiš sam s seboj kaj znaš in katere so tvoje kompetence ugotoviš, da jih pravzaprav nimaš komu prodat, ker jih podjetja ne iščejo. Ali pa jih, ampak je tvoje tehnično znanje, ki spremlja druge sposobnosti, neprimerno, podjetja pa želijo “strokovnjaka s 500 letnimi izkušnjami”. Bolj malo ti pomaga to, da si vse predelal, da si si začrtal cilje in meje, da si pripravljen delati tudi to in to in to in tudi za nižjo plačo, celo za več kot pol nižjo od prejšnje, če pa itak službe – uradne in dokazljive ne dobiš. Ampak ok, super je že, če imaš okoli sebe koga, ki je v podobnem zosu kot ti, pa mu kdaj položiš glavo na ramo in potarnaš in veš, da te razume.
Od vseh mojih prijateljic, ki so v zadnjih 5-tih letih odprle s.p. ga ima samo še ena. Pa nobena ni imela slabe ideje. V resnici nobena. Ta edina, ki je še ostala, pravzaprav niti ni pravi s.p., ker dela samo za eno podjetje s polnim delovnim časom. Ko sem jaz zaprla s.p. sem ostala dolžna DDV in prispevke za ZPIZ. Dali so mi rok plačila eno leto, ampak mi niti slučajno ne bo uspelo v tem času spravit skupaj ta denar. Lepo sem jih prosila naj mi dolg do ZPIZ-a odpišejo in zmanjšajo pokojninsko dobo. Ne bi smel bit problem, ker velikim podjetjem najbrž niti slučajno niso postavljali rokov za poplačilo obveznosti. Ampak ne. Eno leto imam čas. No, še nekako pol leta.

Zadnjič sem sanjala Bratuškovo. Sanjala sem, da sem jo vprašala kaj je zdaj z njeno magistersko nalogo in me je osorno zavrnila češ kaj da je, da je vse ok. Pa ni ne, mene zanima kaj točno so odkrili v njej in ali je plagiat. In sploh me zanima kaj ta vlada počne, ker mi več nič ni jasno, čeprav se imam za inteligentno bitje. Vse bolj sem prepričana, da nas spravljajo v območje šoka, ko bomo ljudje sposobni reagirati samo še na osnovne potrebe, oni pa bodo v tem času lahko naredili kar se pač naredi (glej knjigo Doktrina šoka) – proda, razda, izgubi, pokrade. Niti ena reč namreč ne štima kot bi morala in najboljša odločitev malega individuuma je, da se povsem distancira od velike hobotnice ali se ji izogne kolikor se ji le lahko. Naša družba ni taka, za kakršno se ima. V njej ni tako, kot je pri meni na vrtu, kjer mačke niti pod razno ne smejo plezati tja, kjer so ptičje valilnice in jih naženem stran, če vidim, da se zabavajo s krtom. Tudi polžev s hišicami, ki zdaj harajo po vrtu, ne mečem v solnico, temveč jih samo prijazno pošljem na travnik in tudi črvov med okopavanjem ne razkosavam ali brezčutno zmotikam. Še celo hroščem pustim, da so kjer so, skratka vsako živo bitje na mojem vrtu ima svoj prostor, na katerem je brez zadrege lahko. Ne škropim in ne uničujem, čeravno se lahko imam za malega boga. Ampak božja veličina ni v kazanju moči, temveč v skrbi za življenje, za to, da živo bitje lahko živi, preživi in da se ne boji. Mačke imam seveda rada in vse po vrsti so moje ljubice, ampak ko splezajo k valilnici nisem pa nič prijazna do njih in jim ne kličem “kiti kiti, pridi dol, moja kiti”, temveč jim zavpijem “marš dol, jebemti sunce nesramno”.
Dozdeva se mi, da imamo v prizidku spet mačje emigrante. Sama misel mi sicer ni pogodu, ker imam legalnih dovolj, ampak … ko bodo enkrat pokukali ven in jih mama ne bo mogla več krotiti, bodo prišli pod moje okrilje, pod mojo skrb in v mojo denarnico. Itak. Pa si mislim ok, jih bomo pač imeli. Saj je tudi Sivi bivši emigrant in ko smo dobili njega, smo dobili v bistvu tri, pa je njegovega brata kasneje povozil avto, sestra je pa odšla neznano kam, tako da summa summarum niti ni bilo nekega velikega stroška z njimi, ostal je samo Sivi, ki pa je moj najljubši maček (mar niso vsi?). Nimam pojma koliko mačkov je v prizidku, najbrž več kot dva, trije niso, ampak vsi imajo pravico do življenja, jaz pa nimam pravice pobit jih. Bo že “narava” poskrbela za redčenje, cesta in to. Najbrž nikoli ne bom izvedela kako so končale tiste tri, ki so kar odšle in se nikoli vrnile.
Ko sem že ravno pri opisovanju našega raja naj povem tudi to, da mačke ja, lulajo po gredah in ne, nobena rastlina se zaradi tega še ni posušila. Sicer ne vem koliko to počno, do sedaj sem v bistvu ujela na delu samo enega, ampak dvomim, da je edini. Kakorkoli … jaz se ne sekiram zaradi tega, saj tudi naša voda iz greznice teče v zemljo pod jablano in oreh in res močno dvomim, da tako občasno uriniranje pripelje do pomora rastline ali njene zastrupitve ali česa drugega. Tudi suhih južin v kotih sob ne odstranjujem redno (celo občasno je to res zelo občasno), saj prav tako več kot odlično opravljajo svoje delo tj. lovljenje komarjev, muh, itd. Vrabci so letos spet izbrali za svoj dom luknjo v fasadi in kaj čem, lahko bi se prej spravila zadelat to luknjo, zdaj bom pa pač počakala, da se mladi izležejo in odletijo, potem pa opravila zidarska dela. Sršeni imajo svoj dom v stari jablani, ki je sicer nad kompostnikom, a sem prepričana, da se bomo tudi letos dobro razumeli, kar pomeni, da se bom jaz prav ponižno smukala okoli jablane le toliko, kot je nujno potrebno, oni pa me ne bodo pikali in me bodo opozarjali na svojo prisotnost. Menda se bomo zmenili, saj že nekaj let živimo skupaj.
Kar se tiče semen se gladko požvižgam na direktivo EU, ki naj bi bila zdaj zdaj sprejeta. Semena, ki sem jih dobila od Varuhov semen, bom zelo pazljivo razmnožila in jih uporabljala tudi naslednje leto, še toliko bolj z veseljem zato, da bom lahko kršila direktivo. Odločena sem, da meni ne bo nihče dirigiral, kaj bom jedla in česa ne smem, sploh če za to nima drugega tehtnega razloga razen pohlepa. Tako kot v mojem raju ni pesticidov in ostale kemije, tako ne bo niti rastlin, ki niso sposobne rast in se razmnoževat normalno same od sebe. Ko je moj videl semena graha, prepojena s kemikalijami in vsa roza, se je prvič zamislil nad tem, kaj pomeni neoporečno seme. Prijatelj, velik ljubitelj čebule, ni mogel nikjer dobiti čebulčke ptujske čebule. ? Če ne gre milom, bo šlo pa silom. Samo čim dlje od hobotnice.