27. julij 2010
Ko sem pred kakima dvema mesecema zbolela za tri dni, imela vročino in strašne bolečine po telesu, mi na kraj pameti ni padlo, da bi bilo lahko kaj takega. Pred 17 leti me je ugriznil klop, ma klopi me grizejo non stop. Razlika med tem in ostalimi je bila v tem, da sem dobila kasneje tisti rdeč flek in šla na Infekcijsko kliniko po antibiotike. Vsega tega se spomnim zelo dobro, ker sem zdravnici rekla, da sem mogoče noseča in da me zanima če bo to kaj škodovalo otroku. tisti antibiotiki bi naj pozdravili borelio, kasneje nisem imela več nobenih težav. No, ne da bi jaz vedela, flek se mi nikoli več ni pojavil, življenje je teklo dalje, do … do pred dvema mesecema, ko sem ves vikedn preležala sasma doma, jokala zase in preklinjala situacijo, v kateri sem bila – popolnoma nemočno sem ležala, niti na wc nisem mogla, kaj šele da bi se odvlekla do zdravnika. Ko sem se v nedeljo le za silo spravila k sebi in odšla v ambulanto me je zdravnica nejeverno gledala češ da meningitisa sigurno nimam, ker ti znaki lahko pomenijo karkoli. Res je, da me je v pomladnem času ugriznilo kar nekaj klopov, pomislila sem pač na klopni meningitis, ker sem zbolela kmalu potem, ko sem potegnila s sebe čudnega – ne črnega, ne rjavega klopa, ampak ok, zdravnica že ve. Vseeno mi je izmerila vročino – me spotoma oštela zakaj nimam doma termometra, ki ga nikoli nisem imela in ga nikoli ne bo – in pritisk, ki je bil prenizek celo zame 70/100 ter me poslala v Rakičan na odvzem krvi. Šla sem … naslednji dan.
Na Infekcijski kliniki v Rakičanu me je zdravnica hotela obdržati noter. Rekla sem da ne, da ni govora, ker se že bolje počutim. Vzeli so mi kri in šla sem domov. Življenje je teklo dalje, počutila sem se bolje, pomislila sem, da je bila pač neka viroza. Po mesecu dni dobim na dom izvid, da so v krvi našli boreliozo in da moram takoj na terapijo. Nič mi ni bilo jasno. Šla sem do svoje zdravnice in ta mi je razložila, da imam v telesu staro borelio in da so vse bolečine, ki jih čutim, zaradi nje. Kakšne bolečine? Nič mi ni bilo jasno, še manj jasno mi je bilo, ko sem začela hodit na infuzije, pri katerih sem vsakič poslušala kako mi bo bolje, da me bo manj bolelo kot me je do sedaj. Bolelo kaj?
Dejstvo je, da me je šele pri terapiji začela neznosno boleti leva roka od rame navzdol. Za nazaj se ne morem spomnit nobenih posebnih bolečin, v 17 letih človeka marsikaj boli, kaj vem katere bolečine so bile zaradi borelie, katere pa zaradi česa drugega. Ker pa me leva roka zdaj res boli že teden dni sem šla k ortopedu, ki je rekel, da je možno da je borelia v tem delu telesa in da je to reakcija na terapijo. Ok. Na ultrazvok rame ne morem, ker ga nikjer v tem okolju ne delajo, v Mariboru pa je samo samoplačniški pregled, pa ker ne vem čisto dobro zakaj bi morala dati zanj 48 eur, če imam napotnico in sem dodatno zavarovana tja ne bom šla.
Kakorkoli … ko premišljujem o tem, da sem bila 17 let bolana za boleznijo, za katero nihče nikoli ni posumil, da jo imam … da zdravnici nikoli ni padlo na pamet, da bi me dala po jemanju prvih antibiotikov testirati – bodisi tisti na Infekcijski v Ljubljani, ki me je zdravila, bodisi moji osebni … Ne vem kaj naj si mislim. Zdaj imam pregled čez 14 dni. Kaj bo, če odkrijejo, da se nisem pozdravila? Sledila bo nova, še daljša terapija. Nihče mi ne zna povedati za kaj točno je to dobro, vsi govorijo samo o nekih bolečinah, ki da jih potem ne bom več imela. Ampak jaz jih nisem nikoli imela. Imam jih zdaj in to konstantno. Saj ne, da bi bilo kaj posebno nadležne, zoprno je le to, da sem levičarka in da me boli … leva roka.
7. julij 2010
Prejle sem šla pogledat kako kaj obisk moje strani, ali je čisto upadel ali se še kdo pase gor, mogoče upa, da bom kaj objavila, mogoče išče kaj, česar še ni prebral … Odločila sem se, da vsem tistim 200+, ki še vedno klikate sem povem kako doživljam poletje 2010.
Zaljubljena sem. Ne, noro zaljubljena sem, z vsakim delom svojega telesa uživam v novi ljubezni, zaradi in iz katere sem pojedla toliko zarečenega kruha, da še meni ni nič jasno. Vsako jutro se zbujam ob njem, vsak večer zaspim v njegovem objemu. Ne morem se nagledati njegovih temnih oči, naužiti njegovih poljubov, zaljubljena sem v čisto vse njegovo in svoje, kar on vzbudi v meni. Ko se pogovarjava o tem kaj vse svam orala preživeti, da sva se našla … Eh, bilo bi mi žal, če ga ne bi spoznala ne glede na to, kako stvari stojijo trenutno. Ljubim dejstvo, da živi pri meni, pa to, da bom mogoče spet mamica, pa to, da prvič v življenju gledam kako moški kuha in tudi to, kako stoji med vrati in kadi. Ljubim njega in sebe in življenje, ki ga živiva.
Tamala je končala OŠ in se uspešno vpisala na frizersko v Mariboru. Tavelika je končala šolo z enim popravcem, ki je tudi že passe, tako da smo šolo za nekaj časa postavili na stran in uživamo v poletju. Jeseni bosta skupaj v internatu, hodili bosta na isto šolo (tj. v isto stavbo), končno bomo spet nekoliko bolj skupaj, čeprav pol ure narazen. Ponosna sem nanju, res sta pridni oz. drugače … sledita svojim ciljem in to mi je zelo všeč.
V in okoli hiše bom letos naredila samo najnujnejše stvari, ker sem šele zdaj odplačala zidarska dela do konca. V avgustu bom prebarvala ves les okoli hiše, čez nekaj dni pa mi pridejo prestavit tisto staro peč v veliko sobo, da nam bo pozimi res toplo.
V službi je vse bp, delo je, obrača se, najpomembneje pa je, da se učim novih spretnosti in pridobivam nova znanja. Slednjega ni nikoli preveč. Po moje. 
Sivka cveti. Resda cveti samo en grm, ampak cveti. Naredila sem preko 200 novih podtaknjencev, ki jih bom posadila jeseni, zdaj pa uživam v teh treh gredah, an katerih se bohotijo enoletni grmi. Noro je, super, fantastično. Vse še toliko bolj, ker imam poleg sebe nekoga, ki uživa ravno toliko kot jaz, ki se je celo lotil prekopati vrt in posejati zimsko zelenjavo. Ma res … če bi mi kdo rekel, da obstaja tak moški, bi mu rekla, da je fukjen. ampak obstaja in mislim, da se mi resnično ni moglo zgoditi nič lepšega kot ravno on. Oh … obožujem poletje 2010 in upam, da se bo prevesilo v najino skupno življenje v miru, ljubezni, radoživosti in strasti, ki jo čutiva oba.
13. maj 2010
To je to. Življenje se valjda ni končalo, prvič sem posadila in posejala solato. Celo kifelčarja sem se spravila posadit, pa zdaj hodim gledat poganjke. Ne, življenje se ni končalo. Tole pa … kaj vem. Zdaj sem v nekem drugem mudu. Najbrž Prlekija vpliva name. Ta zrak, tišina (kao tišina, sem ravno zadnjič ugotavljala, da je tukaj več hrupa kot na Brilejevi v Šiški), kukavica, ki mi kuka že kakih 14 dni, pa tamali razlagam kaj pomeni beseda »kukati« v nekem drugem jeziku, Zorica, ki gre samo za kratek čas ven, sicer pa leži na kavču in čakam, da skoti, služba, v kateri sem postala pravi strokovnjak v okovju in pvc profilih, ljubavne veze, ki so kaj vem kaj, moja patnja i tugovanje za njim (stoknila sem v dveh svetovih, v enem sama in v enem z njim in mazohistično teram dalje to brezupno bol), vpis v večerno šolo, dodatno delo, ki ga nočem, pa se mi kar samo ponuja, čakanje na vpis tamale v srednjo šolo (mogoče celo ne bo v Mariboru, ampak bo v Celju), … skratka ima toga puno. Ampak ne da se mi o tem pisat, ne da se mi niti v mislih delat spisov na te teme. Jedva stignem da se setim dal sam se danas istuširala kamoli da razmišljam o tome šta osećam. Smisel življenja lovim za dve gajbici sivke, v dva kredita za hišo in dejstvo, da se mi glih ne more jebat za vse skupaj, ker … Ker pač ne. J Tak čas je najbrž, kaj vem. Ko se zraven fantastičnega ljepotana prebudim gola ne da bi sploh kaj imela z njim potem je očitno napočil čas za temeljito čiščenje podstrešja. A ne, MMMZ, kako je zgodan moj nesuđeni :) Eh … kolikokrat sem že rekla, da so z lepotci sami problemi. Eto dokaza.
Zadnje čase se lahko pogovarjam samo o poslu, greznici, podiranju sten, opremi stanovanja. Tukaj se pogovor z mano konča. Ne da se mi, po dnevniku vidim, da bo v Prlekiji sončno, pa jedva stignem, da zalijem solato, ki je itak ne bom pojedla, ker se mi je ne bo dalo oprat. Ma jest se mi tko al tko ne da, pa je še dobro, da tu in tam kakšna muha, ki jo pač v sili žrem, pomisli tudi na moj želodec. Život je stvarno … pita. J Ne, ne me spraševat kaj mislim s tem, ker se mi tudi o tem ne da premišljevat. Po moje sem spet na nulti točki, na točki, na kateri mi je samo za umret. Res moram en dan do župnika, da vprašam koliko stane najem parcele na pokopališču, pa si bom že zdaj postavila klopco in zasadila brezo. Čudakinja, jebiga.
V bistvu ogromno delam. Folk, ki ima srečo, da se mi da družit z njim, ne more verjet, kolk sem sposobna sama naredit. Ma niti jaz nisem, ampak če delam, potem mi čas hitreje mine, pa ne razmišljam o … Ma razmišljam jaz o svačemu, ne mogu da ne razmišljam. Tavelika bo pozitivno končala prvi letnik, jeeeee … tamala bo … kar pač bo, nekje bo že prišla na frizersko, njun foter se bo poročil, kar je tudi kul – sem ga včeraj sanjala, mater so ble žive sanje. Kot bi me nekje čisto na dnu želodca malo stisnilo, ker se bo poročil. Hmmm … le zakaj. Hmmm … moj nečak Teo zvani Brzi, ki ni mogel počakat do mojega roj. dneva, še vedno čaka na tetkin poljubac na lice … jo ljubi te tetka Katarina … In tko, življenje teče dalje, itak da. Jeseni grem v šolo, jeeee, da ne bo kdo rekel, da se pri 37 ne da it na večerno in če bo vse ok bom pri 40 diplomirala, potem me boste pa lahko zajebavali z novo pasjo značko (kao »vidim da si inž. gradbeništva, nič čudnega, da nimaš pojma o vzgoji otrok«, blablabla) . Hahahaha … majkemi umrla bom od smeha, če mi to kdo napiše, ker zdaj poslušam nebuloze v stilu »pa uni. dipl. soc. del si, ti bi morala imeti več usmiljenja do ljudi« ali pa »od kdaj pa ima uni,. dipl. soc. del tolk pojma o gradbeništvu«. Moj nagrobnik bo moral bit zeeeelo visok, da bodo šli vsi nazivi gor, začenši s tem, da sem končala osnovno šolo.
Skratka … konec meseca grem v Sarajevo. Mogoče pa res spoznam kakega muslimana, pa se udam. Ma neću, bez brige. Jesam luda, al nisam toliko. Obrezane je preveč zajebano drkat.
V bistvu mi nič ne fali, osim … Ma ne, nič mi ne fali. Za jest mam, ker itak jem samo solato – mimogrede, sem že pod 90, za oblečt mam, čeprav je vse staro kot zemlja, spat mam kje, za delat mam, zdravje je, i ono se nađe ako je stvarno sila, i to je to. Šta fali? Ok, kraj ljepotana spavam kao da smo brat i sestra al eto, barem spavam kraj njega. Neko drugi kuca na zadnja vrata, pa kad jih otvorim spizdi. Pa dobro, jednom češ valjda stati pred mene in reči mi u lice, da me voliš i da te je strah, da te povredim. A onaj mali, koji me čuva in pazi in mazi … hvala ti srce, što se brineš za mene. Bolje išta nego ništa. Hahahaha … res sem odfukana. Sej prav, kera normalna budala (?) bi pa pisala tak blog, kot ga pišem jaz. Nobena. In če samo pomislim, da bom živela še ene 40 let … ajme meni.
Ma lahko bi pisala o marsičem. Recimo o najbolj razvajeni jugo generaciji, ki se zdaj pizdi, da hoče v penzijo prej, kot je res zrela zanjo. Pa o tem, kake nategovancije se dogajajo na področju stavbnega pohištva, pa o tem, kako je fino, v bistvu, delati plane samo za pet let vnaprej. Kot sem že v 1000 postu zapisala je tem za pisanje malo morje, najbolj hvaležna tema je vsekakor življenje samo. Moje itak, ker meni se dogaja, če hočem ali nočem. In hočem, jebiga taka sem, da moram bit v pogonu, da si moram delat probleme, če mi jih že drugi ne in da so mi izziv, ne muka. Ta solato je vsekakor izziv, pa jagodna marmelada, ki jo bom letos prvič v lajfu delala tudi. Zato pa imam babičine nasvete.
Ajde, uživajte, se kaj slišimo, vidimo, beremo. Moj mail mate, tel. je tudi javen, stric Google vse ve, tudi to, kje je moja bajta, pa … ako vam zatreba salate navratite.
13. maj 2010
Ko sem jo videla, stoji nedaleč stran od mene, no na sosednjem hribu, sem bila čisto navdušena nad njo. Ne povem čigava je, je pa res nekaj posebnega in v njej živi res posebna družina. Umetniška, jasno. Ne da hoečm točno tako hišo, to ne, ampak ta ima zelen les kot ga bo imela moja. Sicer ne te barve, pa vendar … višina je podobna, vsedenost v hrib tudi, le moja je malo dlje od ceste. Nad kamnito fasado sem čist fascinirana in čeprav ne gre v moj kontekst hiše ni vrag, da naredim kak cokel iz kamna.
11. maj 2010
Teh slik prej nisem dobila, moj fotič pa ne dela tako dobro, da bi ujel barve sobe, v kateri prebijem preveč časa (zgolj zato, ker mi je v njej ekstremno fino).
Ravno zdaj nekomu opremljam prostor, ki je kuhinja-jedilnica-dnevna soba. Iz vseh mogočih variant sva na koncu prišla do črno/rdeče/bež kombinacije, pri vsem skupaj pa je najboljše to, da imam proste roke pri barvni kombinaciji. Ko bo prenova končana bom poslikala svoje prvo plačano opremljanje, ker sem že zdaj ponosna na to, kaj sem skombinirala. )
5. maj 2010
Hvala bogu za cigane. Resno. Ne vem kaj bi brez njih, pa ni važno ali so madžarski ali naši. Čeprav jih v Prlekiji ni oz. ne živijo – po podatkih iz strokovne ekskurzije v Prlekiji niso smeli živeti že v času A-O, jih je polno, natančneje, jih vedno najdeš tam in takrat, ko jih potrebuješ. Vsak dan gre mimo moje hiše vsaj en kombi, največkrat tisti rdeči, včasih tudi beli. Pobirajo vse, železo, pločevino, pralne stroje, pečice … Dovolj je, da ti postaviš ob cesto in oni počitijo. Fantastično. In niso nesramni, ne hodijo okoli hiše in ne iščejo stvari, ki bi jih odpeljali. Če sem hotela, da so vzeli 15 m dolgo odtočno cev, ki je ostala od strehe, sem jim morala pomahati in nazorno pokazati, da to srebno kačo, ki leži v travi, lahko vzamejo. Resno ja, pridite, vzemite. In potem se jim še zahvalim ker so mi očistili vrt. Hvala res.
Ko sem se preselila sem sem bila najprej 2opozorjena” nanje, češ “pazi se jih, saj veš cigani”. Prepričana sem, da mi cigani niti prvič niti drugič niso pobrali in odnesli mejnikov, še več, prepričana sem, da so bili to beli cigani – domača pasma. Kdo točno nevem, je pa bolano, da so mi jih tudi v drugo izruvali in odnesli. Mislim kere budale … Ko sem pred mesecem dni – najbrž še več – iskala koga, ki bi mi razžagal drva nisem našla nikogar. Tisti, ki katerim sem se menila, ni bil niti toliko, da bi poklical in povedal, da ne bo delal. Bila sem res že po malem obupana. Potem pa takole sedim z R. ob kavi in mi reče, da potrebuje denar, če ji lahko kaj dam in se mi posveti … ej, a bi vidva z možem prišla žagat drva? Beseda je dala besedo in smo se dogovorili. Prišla sta dva dni zatem, vse razžagala in dobila 130 evrov. Hvala lepa in še kdaj. Po tem sem se odločila, da bom za vsako tako stvar, ki je sama ne bom mogla naredit, poklicala njiju. Ne da jim denar dajem, temveč naj ga zaslužita. onadva sta za, meni pa je tudi prav. In tudi za to rečem hvala bogu za cigane.
Najboljši radio v tem delu Slovenije je Radio Romic. Pač radio po mojem okusu. Napoveodvalci govrijo ali v romskem ali v slovenskem jeziku, se ne spakujejo malo to malo ono, glasba je mešana jugo, pa španska in seveda romska, angleške je bore malo in še poučen radio je. Skozi njega spoznavam romsko problematiko, ki se je seveda kot civil ne zavedam.
Zanimivo ne. nov pogled na družbo, na določeno skupino ljudi, ki nekje velja za nebodigatreba, tukaj pa je dobrodošla in uporabna. Prav občudujem te madžarske cigane, da se jim da vsak dan peljat po naših krajih in gledat če je kdo kje kaj nastavil. Upam, da bodo še dolgo hodili in tako pomagali tudi slovenski zemlji, da je ne bomo smetili z železm, plehom in podobnimi odpadki. Saj … kje pa bi pristali vsi ti odpadki, če jih ne bi cigani pobrali? Na komunali? Malo sutra.
3. maj 2010
Čez noč so jih pobarvali … breze … pardon, zebre … po celem mestu so take šekaste. Super.
Izvir Bosne. In moja mladiča. do tja je 3,5 km pešpoti po drevoredu, ki je še iz časov A-O.
Kafica itak.
Spomenik vsem otrokom, umrlim v vojni.
Vladna palača. Zadaj nekje je Grbavica. Spet grem tja. Konec meseca. Za vikend. Komaj čakam.
3. maj 2010
Če bi rekla, da se ne dogaja, bi se … milo rečeno … zlagala. Dogaja se. Tamalidve sta bili presrečni, ko sta včeraj odhajali iz “ taborišča”, v katerem sta, ker se pač nista želeli drugače organizirat, ves teden delali butare. Dddd … nekdo jih mora.
Najprej moji dojenčki, seveda. Ko sem jih dala na sonce so kot nori pognali. Se že veselim jeseni, ko jih bom dala v zemljo. Potem pa še eno leto tako in bo njiva polna sivke. Aleluja.
Ko postanejo jagode vrtni plevel znabiti tečno. Ker mi je jagod žal sem jih zbasala v plastenko in zdaj iščem krušne mame zanje. Ja ne, na njivo jih pa ne bom sadila. Ne zato, ker se mi ne bi dalo, pač pa zato, ker je njiva zaraščena. Kdo bo pa plel … jaz gvišno ne.
O ja, to je bila moja prva fronta, v kateri sem zmagala. Tri dni sem prekladala drva, dobila alergijo na nevemkaj, ampak eto, zdaj je pospravljeno. Pod polivinilom je zloženo tisto, kar pač ni šlo v drvarnico ter, seveda, butare. Še enkrat hvala, pikici (sej, kaj jima je pa drugega preostalo, kot da jih naredita. Sej vem sej vem …).
Tudi greznica lahko postane cvetlično korito. To je bila moja prva, ja, tista, ki smo jo po dveh mesecih zamenjali z orjaško betonsko.
Tole je pa reva, ki je predmet reklamacije. Naročla sem temno vijolično, dobila svetlo roza in ker se ne ujema s sivko sem jo reklamirala. jeseni dobim novo, bojda cepljeno slivo, tale gre pa nazaj.
Moja gorenjska voščenka. Ne, nima fetiša na jabolka, ta drevo rase pri moji mami, bojda sta ga posadila dedek in babica. Jabolka so fenomenalna in še za ozimnico so. Ta in pa japonska češnja sta dva od nekaj predmetov po mojem vrtu, ki ji imenujem “moje preslikave”. Med njimi je tudi kutina, pa navadni šipek. Namig … šipek je rasel na plutu ob poti, po kateri sta se sprehajala z dedkom. Spominja me nanj, na najine sprehode, na “lepa si lepa si roža Marija”. To so moje preslikave.
Moja terasa števila ena. To moram spedenat do konca tega tedna. Na sredini bom položila stare cegle, ki so ostali od hiše, okoli za nasula zemljo. Kasneje pride še podaljše terase, ampak to kasneje.
Eto ju, da ne bo kdo rekel, da ju ni več. Mala kvasi, komaj čakam, da povrže. Upam, da še ta mesec dobimo podmladek.
To pa je druga terasa. Včeraj sem naredila stopnice iz starih polic. Ma ja, zakaj bi jih metala stran, če jih lahko uporabim tukaj. To teraaso samo še zasujem z zemljo in posejem travo pa je. Grmovje pride kasneje.
Za konec pa še nekaj lepotic sivk, ki so fantastične.
od daleč pa zgledajo takole … Skrajno desno pa krompir in čebula, seveda.
lp,
katarina
