6. marec 2010
Si srečna?
Ne, imam pa srečo.
Ko me je med oblačenjem vprašal če sem srečna sem za hip obstala. Srečna? Kakšno vprašanje pa je to? Govoril je dalje, kot da sploh ne bi videl, da mi ni ok, ker me to sprašuje, ker … halo, pa ne more me tega spraševat nekdo, ki mi je pred letom dni naredil luknjo v srcu in se po letu dne še vedno kdaj pa kdaj s prstom zarije vanjo. Kaj ti pa je? Kaj tebe briga če sem srečna ali če nisem? Te jaz kdaj vprašam če ti je ok kako živiš? Niti tega te več ne vprašam če si si kaj premislil glede naju, ker me itak več ne zanima. Ja ok, odvrne, sej jaz vem, da si srečna. Imaš dve čudoviti zdravi hčerki, dobro službo, hišo … S tem svojim razmišljanjem me je čisto vrgel iz tira. Nočem se takih stvari pogovarjat z njim, ker … ker sva skupaj samo zaradi seksa. Dobro, pa zaradi kave in dveh čikov, ki jih zraven pokadiva, pa zato, ker so mu všeč moje oči, meni pa njegov naasmeh. In tukaj se zgodba konča. Niti nočem vedeti, niti me ne zanima če je on srečen. Njegova sreča ne zavisi od mene, moja pa ne od njega. Ok, če že hočeš vedeti … bila bi še bolj srečna, če bi doživela tisti pravi orgazem, o katerem ti že toliko časa govorim. In če ravno vrtaš vame ti povem še to, da bi bila še bolj srečna, če bi se začel obnašat kot se sposobi za odraslega moškega, ne pa da lahko delam s tabo kar mi paše. Poškilila sem k njemu in za trenutek uzrla njegove oči. Ok, zdaj bo menda nehal najedat s to srečo. Sicer pa, sem se vzravnala, se spomniš, ko sva začela, pa si rekel, da hočeš, da seksam samo s tabo. No, ne seksam samo s tabo. Lahko bi pa ne, ker seks s tabo ni vrhunec umetnosti, ker tudi ti seksaš z drugimi in ker bi bila to zguba časa. Sam si rekel, da ne moreva bit skupaj kot par zaradi nekih glupih razlogov, in ej, zdaj niti nočem bit s tabo kot par. Kar lahko dobim vzamem, pritožuješ se ne, če se boš pa po tem dnevu počutil kot moška kurba je pa to tvoj problem. Pa ne najedaj mi s to jebeno srečo, ker veš, da mi je ok in veš kaj mi manjka. Ta srečanja s tabo bi takoj zamenjala za nekoga, ki bi me imel rad in ki bi me po seksu pocrkljal. Ja vem, da me ti tudi, ampak ti me radi reda, on bi me pa zato, ker si to želi. Vedela sem, da bo jezen. Da sem mu rekla, da nisem samo z njim, je bila taktična poteza. Zanima me kaj bo naredil. Če me bo hotel imeti samo zase se bo zdaj pač potrudil in me toliko očaral, da bom samo z njim, če ne … Hej, komu mar. Te tri poze, nekaj poljubov in kava z dvemi čiki … Eh, samo zaradi tega in njegovega nasmeha valjda ne morem celo življenje tripat nanj.
Komaj sem čakala, da stopim v dvigalo. Njegovo vprašanje mi ni in ni šlo iz glave. Nikoli se ne sprašujem ali sem srečna. Jaz sem. Zdaj če sem pa srečna ali ne … če mi v globalu nič ne manjka sem valjda srečna. Ali mi tudi lokalno ne sme nič manjkat, da bom lahko rekla, da sem srečna? Fak, ne morem bit nesrečna zato, ker imam mrzlo kuhinjo, ker nimam urejene mansarde in ker mi avto žre olje. Ali so to že dobri razlogi za “biti nesrečen”? V bistvu … če bi lahko izbirala kaj bi imela, bi imela tko ene pet moških, ki bi jih menjavala. Za seks, ne za drva sekat. In noben od teh ne bi hodil k meni, ampak jaz k njim. Sicer pa dva že imam, še tri, pa bo to to. 
Eh, neumnost. Pa v bistvu ni. Ko sem se zadnjič z nekom pogovarjala o tem, da bi imela resno vezo sem spoznala, da se prav tega najbolj bojim. Groza me je že same misli, da bi imela ob sebi moškega, ki … bi mu zaupala. Huh, mislim, da je bila šola pri Mojem več kot uspešna. Še lastni senci zdaj včasih ne zaupam, kako bom moškemu. Zato pa mi je, da si naredim šopek plitkih poznanstev, ravno pravšnjih za seks, pa za nič več. Kava in čik sodijo v kategorijo “seks”. In z moškimi, od katerih vem, da ne morem dobit več in ki tudi vejo, da od mene ne morejo dobiti več.
Halo, maš čas? Ob pol semdih? Fajn, pridem.
In potem pridem, se dava dol, uro, dve in grem domov. Ej, hvala za seks. S tem stavkom nekako zakoličiš dogovor, ki ga imaš. Ne kliči me med tednom, ne sprašuje kako sem, še najmanj te briga moja sreča. Če me rabiš pošlji sms, če te rabim ti ga pošljem jaz in to je to. Ne bova šla skupaj v kino, ne bova se sprehajala po Lentu držeč se za roke, ti in jaz se lahko srečava samo v tvoji spalnici.
Sem srečna? Prijateljica mi je rekla, naj mu rečem, da nisem srečna, imam pa srečo. Zanimiva besedna igra. imam srečo … imam. Ko gledam kupček položnic ki je zdaj za ene 12 listkov manjši sem še kako srečna. In ko vem, da sem na dobri poti, da svoje finančno stanje po dolgih letih spravim v normalo sem tudi srečna. Pa ko mi je tavelika rekla, da bi šla po srednji šoli na Likovno akademijo sem tudi srečna. In ko primem Zorico okoli trebuha sem tudi srečna. Ma sej sem 24/7 srečna. Samo takrat nisem, ko zaslišim “aaaaa…aaa…aaa” in potem vidim moško postavo odhajati v kopalnico nisem ravno srečna. Ker vem, da bi lahko bilo drugače. In bo. Ampak ne s tem in ne z onim, temveč z nekom čisto tretjim.
5. marec 2010
Ko sem lansko leto aprila ali maja že tretjič nekaj dni pred plačo gledala v Proklik, v katerem je bilo daleč premalo denarja za plače, sem se odločila, da nočem delati v podjetju, v katerem še nekaj dni pred plačo ne bom vedela ali plača točno določeni dan v mesecu ali ne Izkušnja iz prejšnjega podjetja je bila dovolj močna, kajti tam sem pustila ne samo skoraj pol milijona tolarjev nadur, temveč sem bila nekaj mesecev tudi brez redne plače, dobila nekaj na roke, pa potem vračala, ko je prišel denar na račun. Kot je rekel sin Ivana Selinška, prijatelji te pokopljejo. Pokopali so njegovega očeta, grob kopljejo tudi podjetju, v katerem sem delala sama. Pa me direktor ni poslušal, kje pa. Halo, kaj je lepšega kot delati s prijateljem, z zemljakom, ki ti bo zagotovo plačal. No, pa niso plačali in tudi tisti, ki se je najbolj duval kako bo pa v letu 2009 res vse plačal in na valuto ter po situacijah … Ko samo pomislim v kakšen posel je podjetje šlo brez ene same garancije ali zavarovanja plačila …
O tem lansko leto nisem hotela pisati, ker je bilo presveže, ker se je dogajalo, a dejansko je bil en od razlogov, zakaj sem na vsak način hotela iz tistega podjetja prav ta negotovost ali denar za plače bo ali ne. Pa pred tem ni bilo težav ne z denarjem ne z plačili, zapadle obveznosti sem plačevala redno, točno, brez težav. Potem pa … Res je, da plače niso zamujale vse do februarja, ko sem jih sama še zadnjič dala »skozi«. Moja skepsa je bila tozadevno vsaj za pol leta preuranjena, kako pa bo oz. je sedaj, pa ne vem več. Vsekakor sem sama izredno vesela, da delam v podjetju, ki je finančno stabilno, ki nima izvršba za zapadle terjatve in ki ima kljub situaciji v gradbeništvu pozitivno prihodnost. Za to se moramo seveda zahvalit direktorju, ki ne vlaga v jahte in vikende, pač pa v stroje, v proizvodnjo in nove proizvode. Mislim … to je vredno občudovanja.
Sama sem se že nekaj let nazaj naučila, da v poslu ni prijateljev. Pri pogodbah in denarju se vse konča in kar se mene tiče ne sklepam tovrstnih prijateljstev. Veliki objekti me ne zanimajo, pa tudi sicer me objekti, ki nimajo zavarovanjih plačil ali nakazanega avansa ne prepričajo. Raje ne delam. Pri tem sem vztrajala tudi v prejšnjem podjetju, žal neuspešno, ker je bila filozofija lastnikov drugačna. Ampak to v končni fazi ni več moj problem, bi pa bil, če zaradi nespametnosti lastnikov ne bi dobila plače. In to pač ne nespametno, če kupcu verjameš samo na besedo in stisk roke. Amnezija dokazano kroži med takimi partnerji. Pika na i pa je prodajalec, ki ni sposoben oziroma je tako malomaren, da računov ne izstavlja pravočasna, temveč z nekajmesečno ali celo letno zamudo.
Žal mi je, da je uspešen poslovnež storil samomor. Nimam občutka, da so tovrstni ljudje labilneži in slabiči. Da vzdržiš tak pressing, da se je sposoben podat v tak posel kljub riziku – eno je, če že vnaprej veš, da določena stvar nebo nujno speljana do konca, drugo pa, ko veš, da je denar za posel zagotovljen in ko vidiš, da se npr. stanovanja prodajo – … za to že mora človek biti psihično stabilen. Ljudje, ki jih poznam in ki so poznali preminulega pravijo, da tega nikoli ne bi pričakovali do njega, so pa vedeli, da je v groznih težavah, da mu ne plačajo že izvedenih del. Veste, koliko časa traja, da izvršba pride okoli? Leto do dve, tožena stranka se lahko pritožuje v nedogled. Država torej nima volje poskrbeti za plačilno disciplino. A tudi država daje 120 in več dnevne plačilne roke, tako da …
Kar se tiče Gradisa skupine G … tudi sama sem delala z njimi. Pred leti. Spomnim se slikopleskarja, ki je do tedaj delal zanje. Kolikokrat je prišel v podjetje ponižno sedet in čakat na pet minut pogovora z odgovornim, v teh petih minutah pa je samo prosil, naj mu plačajo tisto, kar je že naredil in je bilo prevzeto. Meni bi se utrgalo. Ampak jaz se ne bi ubila, jaz bi ubijala odgovorne. A tega nihče ne naredi, pa se potem debeli mastni bogovi krohotajo zavaljeni v svoje udobne naslanjače … bodo že plačali … Ko sem sama pred mesecem dni zadnjikrat rekla direktorju podjetja, za katerega smo delali zamenjavo oken na enem objektu, da nam dolguje že dve situaciji in da je skrajno svinjsko od njega, da je ta denar, ki ga je že dobil, preusmeril v svoje druge projekte, se mi je samo zarežal in skomignil z rameni. Bo že, saj bo plačal, saj bo. Eh, če bi bila jaz direktor …
Tudi v Vegrad je pred leti eden od mojih šefov hodil prosjačit, se poniževat, dajat dodatne popuste, pristajat na asignacije, da je končno le dobil plačano tisto, kar je v preteklosti naredil.
Kadarkoli sem sama v poziciji odločanja ali posel vzeti ali ne vedno zahtevam avans. Drugo me ne zanima. Ni avansa ni posla. Ok. Ampak nisem vedno jaz v tej poziciji, pa se potem lahko le sama zase pizdim, ko že vnaprej vem, da bo posel polomija. Ker praviloma vedno je, kadar kupec ni pripravljen dati niti menice kot garancijo, še manj bančne garancije, avansa pa itak ne. Ampak to sem jaz.
Včasih premišljujem kaj pripelje podjetje tako daleč, da se začne potapljati? Pohlep lastnikov, prevelika lakota po denarju, ki ga vidijo v velikih poslih? Malomarnost, s katero se poslov lotevajo (plačil ne zavarujejo)? Naivnost lastnikov, ki mislijo, da se na takih poslih mastno zasluži? Ali zgolj smola pri izbiri naročnika oz. glavnega izvajalca, ki post festum plačil ne posreduje dalje svojim podizvajalcem? V neki pogodbi sem videla člen, ki se je glasil nekako takole: Naročnik je dolžan izvajalcu plačevati situacije po zapadlih valutah. V kolikor plačil ne izvede ima izvajalec pravico plačilo zahtevati od glavnega naročnika del. Glavni naročnik del pa prav v te namene glavnemu izvajalcu del ob vsaki situaciji zadrži del denarja, ki ga sprosti šele ko preveri ali je izvajalec plačal dela pop situacijah svojim podizvajalcem. Žal ta člen vidim v pogodbah premalokrat ali pa partnerji sploh ne pomislijo na tovrstno zavarovanje plačil.
Mimogrede: ko sem pred štirimi leti ostala brez službe – takrat sem začela pisati ta blog – sem ostala zato, ker moj takratni šef slovaškim delavcem, ki so res garali, dva meseca ni nakazal plač in jih 1.10. ni bilo več na delo. Ne vem kako se je zgodba končala, upam pa, da so plačilo za svoej delo dobili.
3. marec 2010
Pred nekaj tedni je moja hči ves vikend preživela v postelji. Že zjutraj je imela otečene oči in če sem jo samo malo krivo pogledala je že padla v jok. Bila sem zbegana. Prvič sem se znašla v situaciji, ko moj otrok objokuje konec ljubezenske zveze, ko ne vem kako jo potolažiti in ko »saj bo vse v redu, boš videla« izzove nov plaz solza. Nekaj časa sem jo celo skušala ignorirati, potem pa sem se domislila … Stopila sem do omare, z nje potegnila svoje najstniške dnevnike in ji prebrala doživljanje svoje prve ljubezni. Tudi sama sem bila pri 15 letih noro zaljubljena. Bil je moj prvi fant, starejši od mene, lep, samo moj, imel me je rad .. ko sem zvečer ležala v postelji sem si predstavljala da bova živela skupaj do smrti, imela otroke, jaz bom doma kuhala in skrbela za hišo, on bo hodil v službo. Niti pomislila nisem na to, da jaz morda nisem njegova princeska in on ni moj princ in ko mi je prišel nekega dne povedat, da je med nama konec, se mi je hipoma podrl svet. Zaprla sem se v sobo, spustila rolete, pred njegovo sliko prižgala svečko in jokala. Jokala sem menda kar nekaj dni, se zaklinjala, da nikoli več ne bom imela nobenega fanta, da jih sovražim, da me je izdal, da me ni imel rad. Potem pa … Življenje se seveda ni ustavilo, prebolela sem ga, šla naprej, imela druge fante, za katerim od njih tudi jokala, a preživela. Vsakič, ko sem jokala, sem seveda trpela in prav res verjela, da je to moj zadnji fant, pa je potem vedno prišel drug, lepši, bolj zanimiv, prijetnejši in ko danes pomislim na tiste najbolj objokovane sploh ne vem zakaj so se mi zdeli tako posebni. Oh, počela sem tudi traparije, hodila na vrata zvonit, pošiljala pisemca in sporočila po svojih prijateljicah, klicala po telefonu pa prekinjala, ko se je na drugi strani oglasil on … Še dobro da imam dnevnike, da lahko v njih preberem vse to, kar je spomin že pozabil. Skozi branje le teh se spominjam fantov, ki so mi v najstniških letih pomenili vse, danes pa se jih komajda spomnim.
Razumem hči, da je žalostna, da ne ve kaj naj naredi, da si enkrat želi it nazaj, potem pa je odločena, da je konec, pa spet pade v jok in si ga želi videti. Če bi lahko bi ji odvzela vso to bolečino in ji prihranila solze, a ne gre. To je del življenja, ki ne mine, kajti ni tako dolgo nazaj, ko sem se sama razšla z zadnjim partnerjem in, podobno kot moja hči, jokala dneve in noči, se zaklinjala, da je moj zadnji, da nočem nobenega več …
Kot starš sem se znašla v situaciji, v kateri bi mi bilo najlažje zapreti vrata njene sobe in jo prepustiti sami sebi. Tako je delala moja mama. Pa ne morem, pa ne zato, ker spimo v isti sobi, pač pa zato, ker vem kako ji je hudo. Sedem poleg nje, jo pobožam po laseh in ji govorim, da se življenje ne konča pri 20 letih, da bo še veliko stvari doživela, da se bo še velikokrat veselila in jokala. Kakorkoli je neverjetno in se zdi v najbolj težkih trenutkih slaba tolažba, je res, da ko en človek odide, te že nekje čaka drug. In vedno pride drug, le srcu je treba dovoliti, da vidi okoli sebe. In ona ima šele 15 let ..
Konec ljubezenske zveze zna biti neizmerno boleč. Sploh ko se razhajamo z nekom, ki ga imamo nadvse radi. Nekaterih ne prebolimo nikoli, nekatere nosimo v srcu za večno. Ko ostarimo se ponavadi spominjamo samo tistih res lepih, res bolečih in neizživetih. A tega se kot najstniki ne zavedamo, pa se potem vedno znova zaklinjamo, da je tokrat pa res zadnjič. Eh, ljudje se razhajamo in srečujemo, nekateri na stara leta srečujemo svoje najstniške ljubezni, obujamo spomine na čas, ko nam ni bilo za živet brez njega ali nje. Vse to je del življenja, ki je lahko prav zato na trenutke izredno težko, po drugi strani pa tudi zaradi tega zanimivo.
(kolumna, ki je obtičala v osnutkih)
3. marec 2010
Komentar sledi.
2. marec 2010
Zdaj imam priložnost opazovat kako Ljutomer dojemajo pravi tujci. Ne Nemci, Avstrijci, Slovenci, ampak pravi tujci tujci, ljudje, ki še nikoli niso bili v teh koncih, ki nimajo pojma kje so. Recimo Turki …
V nedeljo sem ju šla iskat na letališče. Nista prvič v Sloveniji; ker je njuna naloga usposabljat stroje in proizvodnjo sta dosti po svetu, no dosti po Evropi. In Turčija na nek način bojda sodi vanjo.
Ko smo se vsedli v avto sta me najprej vprašala če gremo v Ljubljano? Noup, gremo v drugo smer. Proti Mariboru. A Maribor … tam bo Olimpijada? O kako to veste? Slišal sem. Kdaj bo tam Olimpijada? Nasmehnila sem se … Ko bi on vedel koliko gnoja je bilo prelitega zaradi te Olimpijade … Pojma nimam kdaj. Potem sem jima razložila kam približno gremo, se opravičila za mojo so so angleščino in se dalje menila malo z rokami, malo z grimasami in nekaj z besedami. Tavelika, ki je sedela zraven mene, je umirala od smeha.
Kako velika je ta vas, kamor gremo? Halo, to ni vas, to je mesto. Mesto z velikim M. In koliko ima prebivalcev? Tam 4000. Na ves glas sta se zarežala. To je mesto? Hja, povejte to njim, da to ni mesto, meni je jasno, da je vas, ampak je občina, imamo svojo policijo, pošto, banke, športno dvorano, dve krožni križišči, pet supermarketov, bazen, bencinski črpalki, hotel … Mi je bilo jasno čemu se režita, tudi jaz sem se režala Ljubljani, ko sem se vrnila iz Miamija. In v Turčiji je 72 mio ljudi, itak da so proporci čisto drugi. Kako je že rekel? Aha .. četudi bi it Nemčije izselili tiste 3 mio Turkov bio bila Nemčija še vedno numero uno po prebivalcih. Hja, kaj nej rečem … moje sožalje.
Danes sta me zjutraj čisto šokirala. Takoj potem, ko sta sedla v avto sta me vprašala kje imamo tukaj židovsko skupnost. Kaj? Židovsko skupnost. Jeruzalem in to. Skoraj sem se zadavila s smehom. Aleluja. Torej nisem edina, ki mi je ta zadeva z Jeruzalemom čist mimo. Pa je kraj Jeruzalem, pa je vino Jeruzalemčan, pa je hotel Jeruzalem, halo ljudje … Sej smo res kot kakšna židovska skupnost. Obljubila sem jima, da ju peljem pogledat Jeruzalem, pa da jima malo razložit to zadevo, ker … res je, imata čisto prav, totalno nerazumljivo je, da imamo tolk Jeruzalema okoli, pa sploh nismo Židje.
Ima pa Ljutomer česar Kranj nima. Kebabe dela pravi Turk. No, Turk iz Makedonije, ampak who cares. S tem sem se tako pohvalila kot bi bil on moj ata. In jutri gremo na kebabe. Na turške kebabe. Svašta res. Oh ja … in kako sta bila vesela, da imata v sobah internet. Celo hitri internet. Važno, da se meni dogaja
2. marec 2010
Nimam nič proti, če bi tudi po meni skakal določen osebek tko ene pol ure, tudi za vrat me lahko zagrabi, samo … alo … Piki … penis je treba dat NOTER, jebemti. Ne v rit, ne mimo repa, ne v stegno, ampak v točno določeno luknjo. In iz tega vidika se mi je Zorica smilila, ker je prenašala to amatersko jebanje dva, tri dni. Soseda mi je kasnjene povedala, da je videla njihovega Tomija hodit k nam. Srčno upam, da jo je vsaj on po gosposko nategnil, pa četudi bomo zaradi tega imeli mogoče čist šekaste mladiče.
Pikija imam na sumu, da je … milo rečeno čudak. V času gonjenja, ko so bili vsi ostali samci ali pretepeni ali shirani ali so se vsi premočeni vlačili okoli hiš, je bil Piki čist, lep, počesan, spedenan, nafutran. Ddddd … pa je bil vsako noč zunaj, tudi zdaj je zunaj, ampak on je kot bi ga z modne revije potegnil. Neverjetno, take ležernosti še svoj živi dan nisem vidla.
26. februar 2010
Pisalo se je leto 1978. Dopolnila sem peti rojstni dan. Očitno je, da sta bila moja mama in ana nora na dolge lase. Imela sem res dolge. Tako kot moji hčeri. In to norost sta uspešno prenesla name. Poleg mene je moja takratna bestika, Maruška. Takrat smo bili že dve leti v Štepanjcu. Moja tamala sestra še ni imela eno leto, ta srednja pa je imela menda 3. To je bil čas, v katerem se okolja okoli sebe sploh še zavedala nisem. Bila sem vrtičkarca, največja v skupini, a nič manj otročja od ostalih.
Leto 1981. Prvo obhajilo. Kao Jezusova nevesta. Dddd … ne vem kako je mami uspevalo, da nas je mestnem okolju vsako nedeljo naterala v cerkev. No, vem. Tudi kadar je bila v službi je poskrbela, da nam je oče ugasnil tv in smo morale k maši, pa magari k tazadnji, ob enajstih. Šola, verouk, prijatelji iz bloka … to je bil moj svet. Leto zatem se mi je prvič sesul, ko sem našla očeta v postelji z ne-mojo mamo. Bila sem veliko premlada za kaj takega.
Leto 1992. Mojih 19 let. Takrat sem že delala. No, delat sem začela pri nepolnih 18-ih kot natakarica v raznih kafičih. Tukaj pa sem imela pravi đob, v UKC -Urgentni laboratorij. In zaljubljena sem bila v Deana. Pa kratke lase sem imela, črne. Na top gun baje. ) Leto zatem sem že zanosila s taveliko. Kako sem si jo želela, kako željno sem jo pričakovala.
Leto 1994, Rusija. Zraven mene stoji moj ex, oče otroka, ki rase v meni. Jap, tukaj sem dojela, da sem noseča. V drugo. Na nek poseben način sem bila … srečna. Ne mirna, ne spokojna, samo srečna. Bil je trenutek. Ko sem odhajala na avion sem jokal kot dež. Prvič sem pustila taveliko samo a morala sem k njemu, ker sem ga pogrešala za znoret. Takrat sem celo verjela, da smo lahko družina. Ali pa hotela verjet. Ne vem.
26. februar 2010
Najbrž. Preselile smo se v najslabšem možnem tajmingu, preživele skoraj dva meseca brez tekoče vode, se hrabro spopadle z meglo, snegom, mrazom in kurjenjem ter … dočakale prve sončne dneve, zvončke in kronce. Zdaj mi je že nekaj dni spet jasno zakaj sem se zaljubila v to hišo, v ta hrib, v ta razgled. Ko v mraku vidim prve lučke v daljavi se mi samo zasmeji. To obožujem … In ko me sredi noči zbudi luna, ki sveti v mojo posteljo pomislim na to, da tega še nikoli nisem doživela. Pa te zvezde … včasih imam občutek, da mi bodo zdaj zdaj padle na glavo.
Stvari se postavljajo na svoje mesto. Umirjam se. Nehala sem jest. No, ne čisto nehala. Ne jem ne zajtrka – ki ga itak nikoli ne jem, ne malice, ko pa pridem domov pa samo nekaj vržem vase in to je to. Nenačrtno, ne paše mi jest. Ta dieta »Mnžri« mi gre vedno najbolj od rok. Ni zakomplicirana, je hitra in učinkovita. Roko na srce ni naporna zato, ker mi spomladi itak ne paše jest, pa je to nekako normalno stanje.
Ko takole na vrtu lovim prve sončne žarke, pijem kavo in skozi cigaretni dim mežikam proti drevesnim vejam se zavedam, pa si tega niti ne upam priznat, da sem na dobri poti k uresničitvi svojih sanj. Sanj po svojem kotu, v katerem bom posedala in brala, brala, brala, svojem miru, tišini, po času, v katerem bom sama s seboj, zadovolj(e)na mentalno in čustveno. Sploh ne morem verjet, da sem res na tej poti. Nekoč sem samo sanjala o cilju, h kateremu grem, zdaj pa sem prav res tam. He he he … noro. In še dva na pol odrasla otroka imam … pa kaj bi še hotla lepšega. Aleluja …
No, definitivno je super tudi to, da se s hčerama krasno razumemo, da nimamo nekih strašnih pretresov, obe se učita, obe poznata meje do katerih se lahko prosto gibljeta, samostojni sta, delavni …Kaj čem še lepšega. Obožujem ju, obožujem kako se razvijata, kako postajata samostojni odrasli osebi, polno odgovorni zase. Imata en kup prijateljev, ljudje ju imajo radi, sta prikupni in prijazni. Sicer ne vem po kom imata to, he he. Resno .. jaz sem čist prijazna in prijetna oseba, dokler se me ne dira. In ponosna sem, da se znata postavit zase. No, tamala se še uči, tavelika pa je rojena borka. In obe imata dolg jezik. To mi je všeč.
Občutek imam, da prihajam v obdobje, v katerem bom lahko spet sproti plačevala položnice in še kaj dala na stran, da bom lahko dala domišljiji, kar se tiče opremljanja svojega doma, prosto pot, da bom uživala v preobratu starševstva v prijateljstvo in da bom končno pustila za seboj obdobje postavljanja sebe na sebi lastno mesto, umerjanja svoje poti in iskanja prostora miru. Že to, da se prvič v vsem svojem življenju vozim do službe samo 10 minut, da skozi okno pisarne vidim polja, da imam svojo ogromno pisalno mizo, da imam realen občutek, da me podjetje, v katerem sem, ceni zaradi mojega znanja in mi popolnoma zaupa ter me podpira v dodatnem izobraževanju … si lahko želim še kaj več? Dobro, da dobim v prenovo staro hišo, ampak to že spada pod gušt, pod dušno hrano. Trenutno iz vsega srca uživam v tem, da grem ob treh iz pisarne in sem ob 3 pa deset minut doma. Sploh se ne spomnim, da bi kdajkoli imela tako službo, tako blizu in v tako prijetnem ambientu. In ko ta teden tamala skoraj vsak dan pride k meni v službo, ker je doma in ima počitnice, mi je žal samo to,da ni v šoli v Ljutomeru, ker bi bili zdaj pa res veliko skupaj. Ampak hej … v končni fazi sva kljub najinim drugačnim načrtom zadovoljni obe.
Zdaj crkljam našo nosečko, se pogovarjam z njo o tem kako komaj čakam, da skoti, da vidim, kakšne muce bomo imeli. Že zdavnaj sem se pomirila z možnostjo, ki je pač dejstvo, da lahko kadarkoli avto zbije Pikija in Zorico in zato toliko bolj uživam v teh trenutkih, ki jih imamo. In če že Piki spet ponoči luta okoli, je Zorica ponoči noter, počiva, je, pije, skratka se crklja. In jaz ju imam rada in sem nadvse vesela, da smo se navadili drug na drugega, da se Piki več ne boji it sam v hišo in da se je Zorica le usmilila vhodnih vrat ter nehala praskat po njih.
