5. maj 2010
Hvala bogu za cigane. Resno. Ne vem kaj bi brez njih, pa ni važno ali so madžarski ali naši. Čeprav jih v Prlekiji ni oz. ne živijo – po podatkih iz strokovne ekskurzije v Prlekiji niso smeli živeti že v času A-O, jih je polno, natančneje, jih vedno najdeš tam in takrat, ko jih potrebuješ. Vsak dan gre mimo moje hiše vsaj en kombi, največkrat tisti rdeči, včasih tudi beli. Pobirajo vse, železo, pločevino, pralne stroje, pečice … Dovolj je, da ti postaviš ob cesto in oni počitijo. Fantastično. In niso nesramni, ne hodijo okoli hiše in ne iščejo stvari, ki bi jih odpeljali. Če sem hotela, da so vzeli 15 m dolgo odtočno cev, ki je ostala od strehe, sem jim morala pomahati in nazorno pokazati, da to srebno kačo, ki leži v travi, lahko vzamejo. Resno ja, pridite, vzemite. In potem se jim še zahvalim ker so mi očistili vrt. Hvala res.
Ko sem se preselila sem sem bila najprej 2opozorjena” nanje, češ “pazi se jih, saj veš cigani”. Prepričana sem, da mi cigani niti prvič niti drugič niso pobrali in odnesli mejnikov, še več, prepričana sem, da so bili to beli cigani – domača pasma. Kdo točno nevem, je pa bolano, da so mi jih tudi v drugo izruvali in odnesli. Mislim kere budale … Ko sem pred mesecem dni – najbrž še več – iskala koga, ki bi mi razžagal drva nisem našla nikogar. Tisti, ki katerim sem se menila, ni bil niti toliko, da bi poklical in povedal, da ne bo delal. Bila sem res že po malem obupana. Potem pa takole sedim z R. ob kavi in mi reče, da potrebuje denar, če ji lahko kaj dam in se mi posveti … ej, a bi vidva z možem prišla žagat drva? Beseda je dala besedo in smo se dogovorili. Prišla sta dva dni zatem, vse razžagala in dobila 130 evrov. Hvala lepa in še kdaj. Po tem sem se odločila, da bom za vsako tako stvar, ki je sama ne bom mogla naredit, poklicala njiju. Ne da jim denar dajem, temveč naj ga zaslužita. onadva sta za, meni pa je tudi prav. In tudi za to rečem hvala bogu za cigane.
Najboljši radio v tem delu Slovenije je Radio Romic. Pač radio po mojem okusu. Napoveodvalci govrijo ali v romskem ali v slovenskem jeziku, se ne spakujejo malo to malo ono, glasba je mešana jugo, pa španska in seveda romska, angleške je bore malo in še poučen radio je. Skozi njega spoznavam romsko problematiko, ki se je seveda kot civil ne zavedam.
Zanimivo ne. nov pogled na družbo, na določeno skupino ljudi, ki nekje velja za nebodigatreba, tukaj pa je dobrodošla in uporabna. Prav občudujem te madžarske cigane, da se jim da vsak dan peljat po naših krajih in gledat če je kdo kje kaj nastavil. Upam, da bodo še dolgo hodili in tako pomagali tudi slovenski zemlji, da je ne bomo smetili z železm, plehom in podobnimi odpadki. Saj … kje pa bi pristali vsi ti odpadki, če jih ne bi cigani pobrali? Na komunali? Malo sutra.
10. marec 2010
Zapeljala sem se do Mercatorja, ker mi je bil najbližji. Nameravala sem kupiti Dnevnik, ker bo v prihajajočem Objektivu članek o preživninah, v njem pa bo tudi moje mnenje oz. moje pisanje na blogu. Ne vem kdaj izhaja Objektiv, danes ni izšel. J Ko sem šla mimo blagajne in rekla da nisem nič vzela, da sem iskala Dnevnik zaradi določene priloge in prodajalka je rekla »Čakte, bom pugleala. Punavad napišejo zravn k´tera priloga je ke.« Ahahahhaha … Debelo sem jo pogledala »O mater, vi mate pa čist gurenski naglas«
»Ja ja, vi tut a ne.«
»Ja. O kok je lepo slišat ta naglas, ste me kr na gurensk premaknla.«
»S ke pa ste,« me je vprašala.
»S Krana, pa vi.«
»Z Jesenic.«
»Ja sej poj ste pa vi še bl gurenka k jest.«
Iz trgovine sem odšla nadvse dobre volje. Za trenutek se mi je zdelo, da odhajam iz Mercatorja na kranjski avtobusni postaji, v katerega sem nekoč velikokrat zahajala. Niti sanjalo se mi ni, da v Ljutomeru živi še kak Gurenc, ki celo NE guči, ampak guvuri. Uau … noro. Zemljakinjo imam. J))
Ne, kako je to po svoje čudno. Ko smo v svojem domačem okolju bentimo nad ljudmi okoli sebe in včasih celo rečemo, kako fino bi bilo, če bi se preselili stran od njih, ko pa se peljemo ven iz svoje domače okolice, ko smo res že tako daleč, da so okoli nase same tuje registrske tablice – v mojem primeru MS in MB – in večina ljudi govori drugo narečje, smo pa čist hepi, ko srečamo svojo reg. tablico, ko slišimo našo guvurico. SE spomni, ko smo se s tamalima vozile na Švedsko in smo pred sabo zagledale avto s KR tablico. Kok smo ble vesele … Kot bi nam kdo dal 100 evrov.
Mimogrede: da neb kdo mislu, d mi gurenci ne mormo tko guvort, d ns nuben ne zastop. Mi lohk tok samoglasnikov pužremo, da ns nau nuben zastopu. Ampak midve nisva tako govorili, naju je ženska, ki je zlagala artikle na trak, razumela. Medve sva se pa kr neki nasmihali druga drugi.
»No, pridm pa jutr pugledat, če bo že. Sj n vem kdaj sploh izide tale Objektiv, enkt bo že.«
In zdej bom šla najbrž vsak dan tja. Dokler ne izide ta frdaman Objektiv.
2. marec 2010
Zdaj imam priložnost opazovat kako Ljutomer dojemajo pravi tujci. Ne Nemci, Avstrijci, Slovenci, ampak pravi tujci tujci, ljudje, ki še nikoli niso bili v teh koncih, ki nimajo pojma kje so. Recimo Turki …
V nedeljo sem ju šla iskat na letališče. Nista prvič v Sloveniji; ker je njuna naloga usposabljat stroje in proizvodnjo sta dosti po svetu, no dosti po Evropi. In Turčija na nek način bojda sodi vanjo.
Ko smo se vsedli v avto sta me najprej vprašala če gremo v Ljubljano? Noup, gremo v drugo smer. Proti Mariboru. A Maribor … tam bo Olimpijada? O kako to veste? Slišal sem. Kdaj bo tam Olimpijada? Nasmehnila sem se … Ko bi on vedel koliko gnoja je bilo prelitega zaradi te Olimpijade … Pojma nimam kdaj. Potem sem jima razložila kam približno gremo, se opravičila za mojo so so angleščino in se dalje menila malo z rokami, malo z grimasami in nekaj z besedami. Tavelika, ki je sedela zraven mene, je umirala od smeha. 
Kako velika je ta vas, kamor gremo? Halo, to ni vas, to je mesto. Mesto z velikim M. In koliko ima prebivalcev? Tam 4000. Na ves glas sta se zarežala. To je mesto? Hja, povejte to njim, da to ni mesto, meni je jasno, da je vas, ampak je občina, imamo svojo policijo, pošto, banke, športno dvorano, dve krožni križišči, pet supermarketov, bazen, bencinski črpalki, hotel … Mi je bilo jasno čemu se režita, tudi jaz sem se režala Ljubljani, ko sem se vrnila iz Miamija. In v Turčiji je 72 mio ljudi, itak da so proporci čisto drugi. Kako je že rekel? Aha .. četudi bi it Nemčije izselili tiste 3 mio Turkov bio bila Nemčija še vedno numero uno po prebivalcih. Hja, kaj nej rečem … moje sožalje.
Danes sta me zjutraj čisto šokirala. Takoj potem, ko sta sedla v avto sta me vprašala kje imamo tukaj židovsko skupnost. Kaj? Židovsko skupnost. Jeruzalem in to. Skoraj sem se zadavila s smehom. Aleluja. Torej nisem edina, ki mi je ta zadeva z Jeruzalemom čist mimo. Pa je kraj Jeruzalem, pa je vino Jeruzalemčan, pa je hotel Jeruzalem, halo ljudje … Sej smo res kot kakšna židovska skupnost. Obljubila sem jima, da ju peljem pogledat Jeruzalem, pa da jima malo razložit to zadevo, ker … res je, imata čisto prav, totalno nerazumljivo je, da imamo tolk Jeruzalema okoli, pa sploh nismo Židje.
Ima pa Ljutomer česar Kranj nima. Kebabe dela pravi Turk. No, Turk iz Makedonije, ampak who cares. S tem sem se tako pohvalila kot bi bil on moj ata. In jutri gremo na kebabe. Na turške kebabe. Svašta res. Oh ja … in kako sta bila vesela, da imata v sobah internet. Celo hitri internet. Važno, da se meni dogaja
9. december 2009
Zdaj je že četrti mesec, kar živim tukaj, sama pravim da v Ljutomeru, dejansko na Sp. Kamenščaku, hiša pa nosi naslov Cezanjevci 6. Ne, ne sprašujte me zakaj imam tako zakompliciran naslov, ker sem šele sama pred časom nekako skontala, da najbrž zato, ker sem na »drugi«strani cesti, kjer hrib gravitira na vas Cezanjevci. Zato smeti pri meni pobirajo ob sredah, ostalim hišam pa ob torkih. In zato moram vedno znova razlagati, kje sem doma, kot sem to počela danes, ko sem celo dobila upanje, da v kratkem dobim internet in kabelsko. In stacionarni telefon.
Kje ste doma?
Cezanjevci 6.
Aha … in išče po vasi.
Ne, to ni v vasi, to je zgoraj na hribu, hiša je stacionirana na Sp. Kamenščaku.
Začudeno me pogleda.
Ja no, tko pač je, kaj čem. Skratka hiša je tam gor in kabel boste najbrž vlekli od katere tam hiše, ne pa iz vasi gor.
Da sploh ne omenjam da sem ravno zaradi tega v nedeljo z 113 in 112 govorila dosti dlje kot bi, če bi imela hiša drugačen naslov.
Gospa, od kod kličete?
Cezanjevci 6.
Kje se je zgodila nesreča?
Na sp. Kamenščaku.
Najbližja hiša?
Cezanjevci 6.
Kako, a se ni zgodila nesreča na Sp. Kamenščaku?
Ja, ampak moja hiša ima naslov Cezanjevci 6.
Kje pa je ta hiša?
Na Sp. Kamenščaku.
Itd.
Kr neki … V nekakšno bedno tolažbo mi je, da je tudi v II. Svetovni vojni hiša nosila naslov Zesendorf 50, čeprav je bila po vojni nekaj časa pod Sp. Kamenščakom. Kakorkoli …
Potem, ko sem pred kratkim preživela čudovit dan v spoznavanju kulture in navad okoliških ljudi sem najprej zaključila, da sem srečna, da nisem domačinka. Ljudje so se (in se še) delili na toliko skupin, ki so podobne kastam, da je to nekaj kar bi sama s svojim karakterjem zelo težko prežvečila. Trgovci in drugi malomeščani, kmetje, gruntarji, viničarji, najemniki in še vsi vmes … Še danes se ločijo oz. vejo kdo izhaja iz katere kaste po priimkih, izgledu hiš, celo po stacioniranosti hiše vedo kaj so bili njegovi predniki. Saj pravim, hvala komurkoli že, da nisem domačinka. Čisto možno, da so v vasi, iz katere prihajam jaz, tudi imeli tako ločevanje, a mene se ni dotaknilo. Jaz sem občutila razlikovanje med Slovenci in »vsi ostali«, moja babica pa je znala povedati tudi to, da so se ločili na partizane in domobrance. A ker sta bila tudi moja babica in dedek prišleka, moja družina ni vpeta v siceršnji kastni sistem tiste vasi.
Ljudje, s katerimi sem se do sedaj spoznala, so bili do mene prijazni. In jaz do njih, seveda. Zame velja rek »Ne diraj lava dok spava«. Načeloma se ne vtikam v tuje zadeve, ne začenjam konfliktov in ne rinem v težave, če pa se karkoli zgodi mojima hčerama, moji zemlji in mojima mačkama … Večino konflikov sem do sedaj zatorej imela zato, ker so se ljudje vtikali v moji hčeri in v mojo zemljo ali ker so se odkrito norčevali iz mene (recimo Telekom in komunala).
Dejstvo je – in to je pravzaprav presenetljivo –, da mene domačini težje razumejo kot jaz njih, saj imam jaz njihovo govorico že v ušesih, oni pa moje ne in ker jaz doma grozno zavijam po gorenjsko se nemalokrat zgodi, da me sogovornik resnično ne razume. Moji hčeri prav tako, ona pa z razumevanjem svojih sošolcev nima težav.
Največji razlog, da poznam tako malo ljudi, je moja nedružabnost. Priznam. Na nobeno proslavo ne grem, na nobeno predstavo v Kulturni dom, v cerkev tudi ne hodim, tako da ljudi niti nimam kje spoznavati. No, saj grem tu in tam na kavo v kak lokal, a tja ne grem iz želje po spoznavanju, temveč na kavo, ki se mi je doma pač tisti dan ne da skuhati. Imam sicer nekaj znancev, na pol prijateljev, s katerimi sem se spoznala tekom poslov in ki pridejo tudi k meni domov, a to je tako poredko, da ni omembe vredno. Najbrž je temu tako tudi zato, ker sem še vedno mentalno in službeno vezana na Ljubljano, ker hodim tja v službo, ker sem doma doma samo dva dni v tednu, ob vikendih pa sem absolutno s hčerama. Kakorkoli …
V Ljutomeru me najbolj fascinirata discipliniranost in olikanost voznikov (odmislimo nedeljsko nerečo). Ne glede na to ali je pešec že stopil na cesto ali je še nekaj korakov stran od roba pločnika, voznik bo ustavil. Tudi v krožnem se mirno vključujejo, sploh se ne spomnim da bi kdaj kdo izsiljeval ali trobil ali blendal. No, razen mene, ki sem enkrat mal znorela, ko je šel preko ceste invalid in ker je hodil zelo počasi je mahal avtomobilu, ki je ustavil (jaz pa za njim) naj vendar spelje, ker se je za njim naredila kar velika kolona, pa še v krožnem je bilo. A voznik ni speljal, oni je mahal in meni je dvignilo živec ter sem potrobila. In je stopil voznik ven »A ne vidite, da je pešec na prehodu?« »Ja in! Sej vam vendar maha, da speljite, ker je očitno njemu jasno, da se taka kolona ne more naredit čez celo krožno, vi pa kar stojite.« Blablabla dalje in valjda ni speljal, oni se je pa naveličal mahati in je krenil na drugo stran ceste. To pa je bilo tudi vse, kar sem do sedaj doživela takega … izven serijskega … v prometu.
Zanimivo je tudi to, da mene v trgovini pozdravijo drugače kot domačine. Zdaj se sicer ne spomnim kako točno mi rečejo a vem, da sem danes v Lidlu spet opazila to razliko. Ne vem sicer zakaj, a tako pač je. Je pa zanimivo. Le kako bi me pozdravili, če bi bila … Vietnamka.
Po zadnjem dogodku, tj. po nedeljski prometni nesreči, sem zdaj povsem prepričana, da novice krožijo po mestu in okolici s svetlobno hitrostjo, tako da so babe čveke tudi tukaj žive, prisotne in spet se imam priložnost spomnit zakaj sem pred 11 leti s takim veseljem odšla iz tiste vasi. Recimo v ponedeljek govorim s z nekom o zavarovanju nepremičnin, v torek me zavarovalniški agent že obišče. Je šel kao slučajno mimo. Naključje? Ali Ampak dobro, ker živim na samem in se držim bolj zase si najbrž lahko privoščim vzdevek veštica, čudakinja, ipd.
Teh čvek se najbrž ne bom mogla losati. Na to smo obsojeni vsi, ki se odločimo živeti na podeželju, ker je malo ljudi, pa toliko več časa za razmišljanje zakaj hudiča soseda ne pokosi njive in le zakaj hodi tale moški k njej. Dddddd … Ampak ok, sama delam na tem, da bo moja posest čimprej ograjena in zaraščena, da bom lahko znotraj imela vsaj malo občutka, da me ravno ne vidi vsak in bom lahko v miru počela karkoli. Z ljudmi se bom še naprej družila toliko kot do sedaj, torej minimalno, kaj več pa ni v moji moči. Pa tudi … zakaj bi hotela komurkoli ugajat? Kdor bo hotel z mano kontaktirati bo že sam potrkal na moja vrata. sicer bom pa sama odločala s km se bm družila in s kom ne.
