Arhiv kategorije Ženska - drugi spol
10. junij 2008
Tale zapis ima podlago. 
Danes smo na blogu morske deklice debatirali o tem in glej ga zlomka, moja teorija celo drži. No, ni teorija, je praksa in potrjeno dejstvo. In za kaj se torej gre?
Gre za to, da smo ženske, ko smo mlajše, strašansko zakompleksane glede svojega videza. Tako na pločniku kot v postelji moramo biti popolne. Med seksom imamo praviloma toliko opraviti s pravo pozo, v kateri ne bo viden celulit, in britjem dlak (ne daj bože, da je črtica obrita po krivo), pa koža mora bit napeta in lasje valoviti, da sploh ne utegnemo uživati v seksu, v spolnosti, v partnerju.
Če se nam, recimo, na riti naredi mazolj, raje toliko časa ne bomo seksale po … kako se reče? … po pasje , dokler nam mazolj ne izgine, kot da bi tvegale partnerjev pogled na ta mazolj. In če se nam zdi, da imamo povešene prsi, se niti po pomoti ne bomo spravile na partnerja, se raje spremo na smrt. On ne sme videti naših “povešenih” prsi.
Tiste, ki se ličimo (not me) smo alergične na šarjenje po obrazu in tudi med seksom … a me lahko NE ližeš po faci … smo skoncentrirane na maskaro na trepalnicah in gloss, ki mora ostat na ustnicah tudi ko partnerja oralno zadovoljujemo. WTF?!!
Pa dolgi nohti … odločno preveč gledamo porniče, v katerih ženske z dolgimi, po možnosti rdečimi, nohti objemajo partnerjevega orjaka (kakorkoli pač ) in ga cuzajo kot ogromno liziko. Pa dobro, naš patner bo presrečen že če ga bomo sploh prijele, briga njega kakšne nohte imamo.
Resno … tja do 30 leta se bolj ko ne obnašamo kot porno igralke v postelji. Pa ne v smislu praktičnih vaj, ki so zelo dobre za raztegovanje mišic in tudi možgansko sproščajo, temveč v smislu popolnosti gibov, teles, glasov, skratka vizualni izgled je daleč daleč pred užitkom. Potem pa se počasi naredi preobrat v naših glavah, v našem dojemanju spolnosti, v dojemanju seksa in užitkov. Kaj vem zakaj, a tako je, to so mi potrdile tudi prijateljice.
Recimo da se potem, ko ženska rodi otroka, ne more ali ne želi več istovetit s porno igralkami, ker to itak ni in ne bo. Ali ugotovi, da ima celulit in se ga ne bo rešila, pa če še tako priduša svetlobo in da tudi glasov pač ne bo drugačnih spuščala kot take kot jih in je glasba čisto nepotrebna. Možno pa je tudi to, da se naveliča biti nekaj kar ni ali pa preprosto odkrije čar seksa, užitke, ki jih le-ta nudi ob nekom, ki ji je zmožen dati občutek, da mu je fantastična taka kot je (in zgodi se, da je to ljubimec in ne mož/partner).
Dejstvo je, da po 35 -40 letu ženske dejansko odvržemo “breme” zakompleksanosti in postanemo egoistične prasice, ki nam je v postelji mar samo za lastne užitke. In moškim je to zelo všeč.
Fama, da je dober samo seks v kombinaciji z občutki, je od hudiča. Ženske, ki verjamejo vanjo se sploh niso sposobne spustiti v seks zaradi užitka, zaradi telovadbe, zaradi praznjenja negativne energije, zaradi sproščanja. Pa seks vendarle NI samo posledica ljubezni, posledica občutenja pripadnosti moškemu in tako dalje. Seks je zelo sproščujoča telovadba, če smo neobremenjene same s seboj in svojimi na pol ali čisto nič pobritimi nogami (ali z nekaj mm dolgim strniščem), če nam je malo mar ali naše mednožje ima frizuro ali ne (in frizuro vedno ima, pa četudi ni počesano), če se ne obremenjujemo s svojim vonjem in nehamo verjeti, da imamo med nogami ribe.
Saj res … od kod trditev, da ženskam mednožje smrdi/diši po mrtvih ribah? Kdo se je tega spomnil? Je kdo kdaj potegnil kakšno crknjeno ribo iz kakega ženskega mednožja? Naravno je, da ima žensko mednožje vonj, ki je pri eni bolj pri drugi manj močan, definitivno pa ne diši po ribah. S takim “komplimentom” lahko moški resno ogrozi žensko samozavest, sploh če ji je že samo po sebi nerodno razkrečiti noge in dovoliti moškemu, da si pobliže pogleda njeno mednožje. Pa vendar … saj tudi moška predsemenska tekočina nima okusa po vaniliji in ne diši po vrtnicah, sperma pa sploh zna biti gnus od gnusa (že po smradu, kamoli, da bo jo še kdo pogoltnil), pa? Koliko žensk to mošim upa povedati? Koliko žensk se namrdne, ko okusi to tekočino in “Fuj, bljak, ne bom ti ga več fafala”, končajo oralno zadovoljevanje? Se ne zgodi, ali pa izredno redko.
__________________________________
Ženske, nič ni bolj pomembno od vas samih. Nikoli ne boste kot porno igralke, lahko pa pri vsakem seksu dobite zajetno količino sprostitve in telovadbe. Odvisno je od vas. Moški tudi ne gledajo na to ali se potijo ali ne ali jim diši ali ne ali vzdihujejo “pravilno” ali ne in ali jim trebušne mišice popustijo ali ne. zakaj bi potem ve imele pod nadzorom svoj izgled, ko pa je ta najmanj pomemben, ko se znajdetev postelji z moškim. Če ste prišle do postelje, potem ste mu všeč, pa tudi če mu niste, izkoristite trenutek in maksimalno uživajte.
29. maj 2008
In to od vedno in to je ena od stvari, ki jih ne morem ponotranjit, razumem pa razumsko razlago za tako obnašanje.
Simone de Beauvoir izjemno natančno piše o ženskah, njihovem obnašanju in statusu v družbi (mimogrede izraz “drugi spol” za ženske je njen, ne moj). Ženske ne potegnemo z žensko po spolu, temveč potegnemo s svojim družbenim razredom. Dalje … mama potegne z otrokom, ne glede na to, ali je njegovo ravnanje pošteno oz. družbeno sprejemljivo. Še huje … ženska potegne z možem ne glede na to, da jo sistematično zlorablja.
In vse te ženske se obrnejo ne proti moškim, ki jim morebiti želijo pomagati, temveč proti ženskam, ki so vse tisto, kar one niso, pa bi rade bile, pa ne morejo biti, pa ne znajo biti, pa niso.
_________________________________
Na tem mestu ne morem podrobno opisati vseh razlogov za v naslovu podano trditev, toda že dejstvo, da se na CSD-jih najbolj (vsaj donedavna je bilo tako) “koljejo” strokovne delavke – ženske in uporabnice – ženske, je eno od temeljev moje trditve.
Na eni strani sem tudi sama srečala ženske – strokovne delavke, poročene z vsaj na videz urejenim življenjem, ki so poniževale in zaničevale ženske, ki so se želele ločiti, oditi stran od svojih partnerjev. Na drugi strani sem našla ženske v nezavidljivo težkem položaju, ki so si pumpale ego prav na ženskah, ki so bile poročene tako, da so njihove zakone zasmehovale in jim napovedovale enako usodo (ločenost, na primer) kot so jo imele one.
Drug temelj za mojo trditev so tiste mame (poudarek na besedi TISTE, ne VSE), ki po ločitvi ali razpadu izvenzakonske zveze vzamejo v krilo svoje objokane sinove in jih z vsem žarom podpirajo v boju proti bivši snahi. One ne samo da podpirajo svoje sinove, prav načrtno ponižujejo in dajejo v nič snahino vlogo matere, jo pred sosedi in drugimi blatijo in prikazujejo kot totalno nesposobno žensko (da ne rečem psihično bolano).
Seveda je tudi obratno, toda tega sem doživela bistveno manj.
Da so tašče in snahe kot pes in mačka je sicer stara zgodba kot je najbrž staro človeštvo. Ampak podlago za to najdem še kje drugje (recimo v odnosu mati-ženska / sin-moški).
Tretji temelj za svojo trditev najdem v dejstvu, da mi – kadar mi gre zelo dobro in se pohvalim in sem ponosna nase – skušajo pokvarit razpoloženje in me spravit na “realna tla” ženske. Pa ne vse, da ne bo pomote, ampak že to, da so nevoščljive ženske mi da misliti.
Saj to počnejo tudi moški, toda njihovo mnenje me niti malo ne gane, mnenje ženske pa … si mislim, pa kako more bit taka bič, da lahko kaj takega napiše. Meni veza ženska – ženska veliko pomeni.
Četrti razlog za svojo tridtev najdem v stavku moje mame ko sem šla stran od očeta mojih hčera, da zdaj pa ne potrebujem več nikogar, da bi bilo prav, da sem sama. Otroke imam, zanje moram skrbeti, moškega pa ne potrebujem (vsaj ne koga drugega kot očeta mojih hčera).
Peti razlog je dejstvo, da bo lepo žensko spljuvala ženska. Vsaka bo kaj našla na lepotici, da bo manj lepa. In kdo se najbolj zgraža nad ženskami? Ženske. Kdo najprej s prstom pokaže na žensko, ki ima kosmate noge? Ženska. Kdo bo pljunil žensko, ki bo grešila? Ženska. Kdo bo žensko opomnil, da preveč je ali da se je zredila (pa tudi če se ni)? Ženska. Dejstvo na dejstvo.
Šesti razlog tiči v preteklosti, ki pa vseeno ni tako daleč. Še nedolgo nazaj so bile ženske prav res drugi spol; ponižane na status gospodinje in prostitutke, služkinje in varuške (in vse to smo še vedno) so si tudi same nekako morale izboriti “nadvlado” nad nekom – pa mogoče ne ravno nadvlado, bolj nadzor, pomembnost, odvisnost nekoga od njih. In so imele … otroke in druge ženske. Odnos, ki so ga imeli moški do njih so same projicirale na nižje od sebe (nižje po starosti, stanu, razumevanju).
Sedmi razlog – DODATEK: bivša partnerka bo po defoltu spljuvala novo partnerko svojega bivšega partnerja. Še huje, celo privoščila ji bo, da bi enako ali še bolj trpela kot je sama trplea s taistim partnerjem.
In obratno bo tanova a priori verjela zgodbi o razpadlem zakonu svojemu patnerju, ne da bi vsaj za trenutek zdravo podvomila v njegovo zgodbo (o coprnici bivši, ki ga je ugonabljala in zažirala in se je je komaj rešil).
Če bi se bivša in zdajšnja vsaj tu in tam dobili skupaj bi v marsikaterem primeru ugotovili, da je moški res tisti, ki je zavozil prvi zakon in bo verjetno vzorec ponovil v drugem. Ampak se ne moreta dobit, ker sta tekmici.
(Ne velja za vse bivše in zdajšnje, velja pa za veliko njih, žal.)
__________________________________
Ne, nismo vse ženske take. V zadnjih letih sem spoznala fantastične ženske, ob katerih se počutim sila prijetno in sproščeno. Pa vseeno trdim, da je veliko ženske sovražnih ali vsaj neodkritih, neiskrenih in nenaklonjenh ženskam. Prej bo ženska potegnila z moškim kot z žensko.
_________________________________
A si vidla uno včeraj? Kakšna je, đizus. Ko balon se je razlezla. Da je ni sram, lahko bi kaj naredila zase. Sej ni čudnega, da baje njen mož hodi k drugi, le kaj bi s tako babo počel. Pa kakšno frizuro ima. Mene bi bilo sram taka okoli hodit.
Sej tamala je pa ista mama. Afnasta in namazana, da je joj. Pa šele 16 let ima. Pa itak jo mama ne dohaja več, boš vidla kako bo zabredla. Pol bomo pa poslušali kako se goni okol pa s kom vse je bla. Tko kot mama, se spomniš.
Men je prav žal njenega moža. Tko fin človek, dela, nosi denar domov, zdaj je kupu nov avto, pa baje grejo na morje na Hrvaško in bo vse on plaču. Kakršenkoli da je, svaka mu čas, da tko skrbi za družino. Jaz bi ga takoj imela. Sej ni čudnega, da hodi okoli, moški je, mlad, postaven, rabi pravo žensko, ne pa uno, k sam da pride iz službe že za televizijo pa do večera ne migne a prstom. Ko jo bo pa pustu bo pa jokala, kako ji je hudo. Jaz ji prav privoščim, da jo pusti. Naj si najde tako, ki ga bo vredna. Če ga ona ne zna zadovoljit, naj bo pa sama. – Takega pogovora ne boste slišali med moškimi. A ta pogovor pove vse o odnosih ženska – ženska.
VRANA VRANI NE IZKLJUJE OČI, ŽENSKA ŽENSKI PA SAMOUMEVNO
P.s.: in zato, ker ženske ne držimo z ženskami, so moški toliko močnejši od nas, verbalno in družbeno. Pri tem pa jim pomagamo še … ženske. Svaka nam čast.
12. maj 2008
Marsikaj prenesem. Prenesem reklamne plakate podjetih Beti, Lisca, Polzela, v katerih so bolj ali manj razgaljene ženske. Ok, na sebi imajo kopalke, spodnje perilo + nogavice, čeprav bi taka ženska bila kaj čudna na ulici ali v trgovskem centru.
Ni mi, seveda, ravno po godu, da se razgalja samo ženske (na eni izmed reklam podjetja Beti, če se ne motim, je resda moški v kopalkah, ampak to pač ni nekaj, česar ne bi videli poleti na vrtu med košnjo trave ali pranjem avtomobila. Žensk v spodnjem perilu in v kopalkah pa vseeno ni videti tako pogosto, če sploh kdaj v javnosti (v spodnjem perilu pač nikoli)).
Za piko na I take reklame sporočajo še to, da se tako perilo, take kopalke in nogavice najbolj podajo suhim, anoreksičnim in, valjda, brezcelulitnim ženskam. Vse ostale smo pa kaj? Grde v tem?
Kot žensko, če bi bila samska, bi mogoče – dopuščam pač možnost, požrla tudi reklamo, ki pa me je kot mamo ne samo zmotila, pač pa totalno šokirala in v meni vzbudila gnev in odločenost, da svoje mnenje podam tudi javno. Torej, tale reklama
je tisto, kar me kot starša globoko žali in postavlja na laž vse tisto, kar skušam mojima hčerama predat glede njune intime, “svetosti” njunih teles in koneckoncev moje prepričanje, da se ženski ni treba sleči do golega, da je zanimiva.
Ta reklama je totalno ponižanje tudi nas, žensk, ker nas dobesedno razgalja in nam sporoča, da je naše telo le posrednik pri prodaji, da smo nič več in nič manj kot tržno blago, s katerim služi podjetje.
Saj pravim, marsikaj prenesem, ampak popolnoma gole ženske na reklamnem plakatu pa pač ne. In upam si trditi, da take reklame z golim moškim ne bomo nikoli videli. _________________________________
Enakopravnost spolov je iluzija, ki se je samo na videz udejanjila v realnosti. Ženske in moški nikoli ne bomo enakopravni ne na delovnem mestu, ne v vzgoji, ne v javnosti. Naše telo je zlorabljeno v vse mogoče reklamne namene.
Del družbe je pred leti zmotila reklama “Vsaka ima svoj faktor”, kjer so bile vidne ženske riti v tangicah, pa se kljub temu od takrat ni kaj dosti spremenilo. Golo žensko telo na reklamnem plakatu je očitno za odrasle samo en plakat več, čeravno mladim sporoča vse kaj drugega.
Po eni strani starši – kot sem jaz, svojim hčeram dopovedujemo, naj ne hodijo okoli v dekoltejih, prekratkih krilih, z razgaljenim trebuhom, po drugi strani pa prav vsa podjetja, ki svoje izdelke v večji meri prodajajo ženskam, za svoje reklamne namene uporabljajo prav razgaljeno žensko telo.
Po eni strani družba posiljeni ženski, ki je v času posilstva nosila miniko in kratko majčko, takoj sporoči, da je sama kriva za posilstvo, po drugi strani pa je bila ta ženska oblečena natanko tako, kot so oblečeni modeli v reklamah.
Po eni strani se starejši zgražajo nad modnim oblačenjen najstnic, ki da hodijo okoli vse preveč razgaljene, po drugi strani pa z reklamnih panojev silijo v najstnice reklame nasmejanih razgaljenih deklet.
HEJ, MODERNO JE BITI NA POL NAG, MODERNO JE RAZKAZOVATI SVOJE TELO. (pustimo ob strani zafrustriranost tistih najstnic, ki niso suha, ki jim taka oblačila ne pristojijo ali ki imajo mame, kot sem jaz, ki skrbno bedijo nad njihovim oblačenjem in jim ne dovolijo hoditi okoli razgaljeno).
Ne glede na to, kako se starši trudimo vzgajati svoje otroke, nas družba s svojimi kontradiktornimi sporočili sesuva v temeljih. Kako naj vendar utemeljim hčeri, da res ni ok, da hodi pri 14 letih pomanjkljivo oblečena (in kaj to sploh pomeni, če pa je normalno kazati trebuh, nositi majico z globokim dekoltejem in pre-kratko krilo?????), da s takim oblačenjem potencira možnost spolnega nasilja (bodisi verbalnega, ki ga itak doživlja, bodisi fizičnega z otipavanjem, pa vse do posilstva). Na čem naj utemeljim svojo vzgojo, če pa mi reklamni plakati sporočajo, da je moja vzgoja zastarela, brezzvezna in milo rečeno butasta?
In ko rečem hčeri, da je pomembno, da se uči in zna razmišljati s svojo glavo in da lahko s svojim znanjem veliko doseže, ko pa s odekleta, ki slečejo obleko, tako popularna, znana in bojda bajno plačana? In Nina Osenar je vodilna tovrstna ikona. Na kaj naj naslonim svojo vzgojo, če mi družbeno sporočilo kontrira?
__________________________________
Kaj vidijo v teh reklamah fantje? Kako oni dojemajo ženske? Kot osebo ali kot …. telo. Golo telo, prsa, rit, vagino. Smejoče se telo, ki se sleče u tren oka, ki se mu ni nerodno pokazati.
In tako moji taveliki sošolec navrže, naj mu pokaže prsi. Ko mu odvrne, da ne, če je nor, ju reče, da to itak ni nič takega, saj vsak vidi dan gole ženske v reklamah.
Ne, to je kaj takega. V bistvu je to zelo grob poseg v človekovo intimnost, v tisto, kar sicer zakrijemo v obleko. Če bi bilo golo telo tako normalno in vsakodnevno, potem bi se tudi kdo od nas sprehajal gol po mestu, vasi. Če bi bilo to tako normalno in vsakodnevno, se na plažah ne bi zakrivali, ko si preoblačimo kopalke in se v kopalnicah ne bi oblačili, ko se skopamo.
Koneckoncev, če bi bilo golo telo tako normalno in vsakodnevno, bi nas z reklamnih plakatov pozdravljali tudi goli moški. Pa nas ne. Pa ne zato, ker, kot pravijo sami, moško telo ni lepo ali zanimivo, pač pa zato, ker je to pod njihovim nivojem. Ker vejo, da lahko reklame oblikujejo tudi drugače in ker sami sebi lahko prodajajo izdelke veliko bolj … pametno.
Za reklamo brivnika ni treba sleči celega moškega, za reklamiranje kreme za britje, ki je namenjena ženskam, pa mora biti ženska v spodnjem perilu in briti si mora noge. Zakaj že? Reklamirano žensko spodnje perilo bi bilo lahko položeno na blazino, okrašeno z rožami in sporočilo bi bilo povsem drugačno, kot je sporočilo Palmerskovega plakata, v katerem razgaljena ženska leži na blazinah in zapeljivo gleda v mimoidoče. Kaj nam že sporoča taka reklama?
__________________________________
Mene kot starša način, s katerim družba ruši temelje moje vzgojo, globoko žali. Iz mene dela zbegano mamo, ki ne ve, kako, s čim in na kaj naj naslonim svoje vzgojne zahteve, s čim naj pokrepim svoje prepričanje, da razgaljeno telo potencira spolno naslije. Dvoumnost, s katero se srečujem skoraj na vsakem koraku, v meni kot človeku podira zdravorazumska prepričanja, ki so nastala na podlagi dejstev in resničnega življenja. Pa ne meni osebno, moja osebna prepričanja se ne spreminjajo, postavlja pa na laž taista prepričanja, ki jih želim posredovati svojima hčerama, pa jih ne morem, ker je sporočilo družbe – na prvo žogo, ravno obratno.
Ne glede na to, da je sila nezdravo hodit okoli z razgaljenim trebuhom, ledvicami in v hlačah, ki komaj pokrijejo sramne dlake spolovila, ne glede na to, da se iz tega razvijejo kronična vnetja jajčnikov in da posledčino ženske zato ne morejo zanosit oz. zanosijo bistveno težke, če že, se reklamirajo točno take hlače, pa kratke majčke, pa krila, ki so na eni strani prekratka, na drugi pa imajo prenizek pas.
Iz mene kot starša delate budalo, in od mene zahtevate, naj vzgajam nov rod državljanov. Kdo je tu bolj funknjen, jaz ali …
P.S.: pa ne mi rečt, da se lahk otem reklamnim plakatom izognem, ker se jim ne morem. Lahko se izognem int. stranem, pa časopisom s tako vsebino, pa reklamam na TV, tile plakati pa vsekajo vame med vožnjo, ko se sprehajam po pločniku. Temu se pač ne morem izognit. Naši mladostniki pa se jim še težje izognejo.
22. april 2008
Pred 400 leti (na oko) so vladarji prisilili ženske k rojevanju na izjemno prefinjen spletkarski in po drugi strani izredno brutalen način – s totalno vojno proti vsem, ki so imeli kakršnokoli znanje s področja uravnavanja rojstev. Točno tako in ta totalna vojna se imenuje INKVIZICIJA.
Še nekaj let nazaj sem bila, tako kot večina nevednežev, prepričana, da je bila inkvizicija uperjena proti … komu že? Čarovnicah, seveda. Da je bila pač odraz praznoverja in strahu pred neznanim, da so ljudje pač morali na nekoga fokusirati svoj strah pred boleznimi, ki so takrat morile po Evropi. No, zdaj vem, da je bila to le megla, ki so jo vladarji spuščali med podložnike, njihov namen pa je bil povsem drugačen.
Dejstvo je, da je v času začetka inkvizicije, morila kuga. Pa še kaj drugega, toda kuga je bila tista “prva in najmočnejša” bolezen, ki je zdesetkala ljudstvo. To je za vladarje in fevdalce pomenilo polom, jasno, saj je zmanjkalo delovne sile, ki bi dajala desetino, ki bi služila vojaščino, ki bi skrbela za razcvet družbe (tu se vidi, kako malo lahko naredi “glava” družbe in na drugi strani kako uničujoč vpliv imajo na družbo njene insinuacije). Nekaj je bilo treba ukreniti, da se ovce, pardon ljudje, spet razmnožijo in zapolnejo prazna mesta. Seveda, treba je bilo uničiti tiste, ki so to preprečevali. In to so bili kdo? Čarovnice? Nak, to so bili zdravilci, več žensk kot moških, ki so vedeli vse o kontracepciji, splavih, rojstvih, itd. Njih je bilo treba uničiti in uničiti je bilo treba vse. In to je naredila inkvizicija.
Veste, ljudje so od nekdaj imeli toliko otrok, kolikor so jih lahko prehranili. Ne 10 ali 15 ali kolikor jih bo dal bog, to je priča za djecu, ampak toliko kot so jih lahko preživeli, torej 1, 2, 3, nekateri pa tudi 10. Slednje NI bilo pravilo, prej izjema. Že stoletja nazaj so iznašli kontracepcijska sredstava tako za ženske kot za moške, celo začasno sterilizacijo so znali narediti, pa splave do 2 ali 5 meseca in še kasneje. Vedeli so, da je treba dojenčka obrnit, če z glavo pritiska v želodec pred porodom, vedeli so marsikaj, česar danes ne vemo. Zakaj pa mislite, po pravilu noben vladarski par ni imel 10 otrok, ampak 1, 2, 5, recimo? Pa ne, da mislite, da je kralj samo dvakrat seksal s kraljico? In zakaj kurbe starega veka niso imele celo četo otrok? Pomislite, kaj je bila beneška kurtizana, po seksu. Ne, tisto ni bil čaj pred spanjem.
Ljudje so se od vedno parili “po pameti”, potem pa se je zgodilo nekaj, kar jim je pamet “skrajšalo” oz. obrnilo. Strah pred boleznimi, strah pred smrtjo in plodna tla za sejanje božjega besa z dodatkom uperjenega prsta v zdravilke- čarovnice je bilo dovolj, da se je množicam pamet “skisala” in so podivjali. Ne dobesedno, pa vendar. 200 let je trajala inkvizicija. si lahko zamislite ta čas. 200 LET. Danes ni še niti 100 let od konca druge svetovne vojne in vidimo, kakšen občutek imamo okoli nje (in kako se bojimo ponovnega doživetja), kaj pomeni šele 200 let mračnega, temnega, s smrtjo prepojenega časa. In potem …
Ljudje, ki so ostali brez pameti, brez občutka varnosti, brez osnovnega znanja o uravnavanju življenja, so se množili kot podgane in kmalu jih je bilo v Evropi preveč in so pljusknili v Ameriko, Avstralijo. Kdo, mislite, je naselil Ameriko? Ljudi je bilo v 100 letih več kot kadarkoli prej, in bilo jih je absolutno preveč za Evropo. Niti zamisliti si ne morem kakšno obdobje je to moralo biti.
Moški so oplojevali, ženske so rojevale, nihče jim ni znal pomagati, otrok je bilo absolutno preveč, ne dela, ne jela za vse ni bilo, mesta so bila prenaseljena, vladarji so se borili za več zemlje, anarhija na kvadrat. In vendar … v njihovih vrstah se ni trlo otrok, oni so še naprej imeli 1, 2, 4, redko kdo več. Njim se ni bilo ne potrebno ne zaželjeno razmnoževati; manj ko jih je, več imajo, nasprotno pa je bilo potrebno imeti čimveč podložnikov. In bilo jih je preveč.
___________________________________
Zdi se, kot da smo spet tam, kjer smo bili pred inkvizicijo. Ljudje imamo toliko otrok, kot jih lahko preživimo. Sami uravnavamo rojstva in ženske imamo pravico naredit splav. Imamo kontracepcijo, imamo možnost sterilizacije. Vsi ti “pripomočki” zavirajo razmnoževanje, vlada pa tarna, da se ne razmnožujemo dovolj, da nas je vedno manj in da moramo nekaj ukreniti. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi prepovedala vse porodnišnice, če bi odstranili vse ginekologe, če bi onemogočili jemanje kontracepcijskih sredstev? Si predstavljate, da po nesreči zanosite, pa ne morete naredit splava ali da vas partner sili k nezaščitenim spolnim odnosom, vi pa ne želite zanositi?
Hvala bogu smo danes ovce, pardon ljudje, prešli vpliv cerkve (institucije) in praznoverja, in nas, vsaj večino, ne ganejo pozivi k večjemu rojevanju s kvazišmljazi obljubami o boljšem standardu in zagotovljeni prihodnosti za naše otroke.
Hvala bogu nas vlade ne morejo prisilit v nenadzorovano razmnoževanje, za to pa so krive kar same, ker so uvedle demokracijo za vse. Totalitarnim režimom dejansko “uspeva”, da imajo ženske po 10 + otrok.
___________________________________
Kako bodo torej današnje vlade Evrope dosegle zadostno razmnoževanje svojih državljanov? Z doseljevanjem tujcev? Na kratek rok je. Tujci se ob prihodu ne zavedajo standarda, v katerega prihajajo in ko se zavejo, ponavadi kaj hitro ustavijo “širjenje” svojih družin z novimi družinskimi člani, ker jih ne morejo kvalitetno preživeti. Kvalitetno pa radi živimo vsi, kajne.
Če ima teoretično gledano priseljena družina 5 otrok, bosta ata in mama imela mogoče 6 vnukov, kar ne pokrije niti njihove družine, kaj šele pripomore k porastu družbe (od 5 otrok bi človek pričakoval recimo 15 + vnukov).
Kako bomo torej dosegli višjo rodnost? In ali si jo sploh lahko “privoščimo”? Imamo dovolj delovnih mest, imamo dovolj stanovanj, imamo sposobnosti kot družba preživeti svoej potomce? V Ameriko in Avstralijo jih ne moremo več izvažati, sta obe polni. Na Luno tudi ne.
Smiselno bi se bilo torej vprašati zakaj za boga nas vlade bombardirajo z novicami, da je nizka rodnost, da moramo pod nujno nekaj ukreniti? V čem je keč? Jasno je namreč, da ni ne delovnih mest ne stanovanj. Najpomembneje pa je, da družba sama verjame, da se tako slabo živi (in bo še slabše), da se otroci v tak svet ne smejo rojevati.
Poglejmo kaj delamo z zemljo, naravo, naravnimi bogastvi, ozonom, morjem, vodo, kaj delamo med sabo, koliko predsodkov imamo ljudje drug do drugega, kako se država vtika v družino, itd. Se bomo vrnili k čarovnicam?
31. marec 2008
Tole ni moje, poslala mi je prijateljica po mailu.
Najkrajša in najresničnejša pravljica za nas, dekleta, ki pa nam je nikoli niso povedali. Smo jo morale pogruntati same.
Torej …
Nekoc je živela deklica, ki je svojega fanta vprašala, če bi se poročil z njo. Fant je odgovoril ‘NE!’
Od tega dne je deklica srečno živela do konca svojih dni.
Nikomur ji ni bilo treba prati, kuhati, likati; pohajala je s prijateljicami, sexala s komer je želela, delala in porabljala svoj denar za kar je hotela.
*KONEC*
P.S.: Problem je, da nam (puncam), ko smo bile majhne, te pravljice niso
pripovedovali.
Ampak so nas dobro zajebali s tistim idiotom od princa na belem konju!
Žalite se svojim staršem.
26. februar 2008
Sem se namenila pisati o svojem odnosu do žensk, pa ne bom. Al pa bom … Al pa ne bom … No, pa bom (zdaj, ko je beseda stekla). Ampak ne čisto vsega, kar mislim.
__________________________________
Kot majhno deklico mi je bilo dolgo let grozno dejstvo, da sem ženskega spola. Oče je hotel sina (pri tem pa “pozabil”, da ga že ima), me tja do 20 leta in še čez klical Sine, ko pa sem bila stara kakih 10 let, pa mi je prvič rekel, da me ne mara, ker sem deklica. O majko moja …
V tistem času desetih let sem spoznala fanta, ki me je imel strašno rad. Bil je prvi, ki mi je pokazal razliko med fantom in dekletom in … v bistvu je bil prvi fant, ki sem ga poljubila, s katerim sem se spogledovala, se šla igrice osvajanja. In prav spomnim se, ko sva nekega dne po maši sedela na eni izmed klopic in sem mu rekla, da se sovražim, ker sem dekle. Da nočem bit punca in da mi je grozno žal, da nisem fant. Točno vidim ta prizor in občutim tiste občutke, ki sem jih imela takrat. Sovražila sem se, ker sem bila dekle, a bilo mi je 10 let. No, fant mi je rekel, da to ni nič takega, vendar je bilo zame to, da sem dekle (beri manjvredna), nekaj najbolj groznega. Še isto leto sem si sama postrigla dolge lase in mi je frizerka naredila frizuro na fantka.
V 15 letu sem imela sem obdobje, ko sem se obupno trudila biti fant, še bolj sovraštvo do svojega spola manifestirala po posilstvu, ko sem se rezala po obrazu, se oblačila po fantovsko in bila čisto uničena ob spoznanju, da sem šibkejši spol in kot taka ne glede na vse floskule o enakopravnosti in enakosti med spoloma ravno zaradi svojega spola ranljiva in … v bistvu … manj vredna.
__________________________________
Zrasla sem v žensko. Proti naravi pač ne morem dosti. In od vedno so mi bili všeč fantje ,v to ni bilo nikoli nobenega dvoma. Toda energijsko … v meni vsekakor prevladuje moški pol. Nikoli mi ženske niso bile blizu, niti kot družba, niti kot zaupnice, niti kot vzornice. Njihov način komuniciranja, podmuklo, dvoumno, plehko in površno izražanje misli ter igranje nemočne družbene žrtve … Noup, nikoli nisem bila del te družbe, ženske so mi bile prej v posmeh kot sogovornice. Sama se namreč nikoli nisem naučila “ženskega” komuniciranja (npr. igrice rekla-kazala)
V mladosti sem imela eno prijateljico, ki me je v bistvu naučila vse tisto, česar me mama ni naučila. Skupaj sva se smejali, jokali, lagali, bili v dobrem in zlu. Pa tudi ona ni bila kaj dosti drugačna od mene. Večino svojega šolskega časa je preživela s sošolci in ne sošolkami, ki so jo prej ne-marale kot imale rade. Najine poti so se razšle, ko sem se odselila od doma (in iz vasi).
Pred tem sem se pobliže spoznala z ženskim kolektivom v eni izmed tovarn in – svaka čast tistim, ki zdržijo med samimi ženskami. Tak kolektiv je … mi je prav žal … pravi pekel. Sploh če si moški ali ženska, ki dobro izgleda.
Ko sem delala kot natakarica sem bila več ali manj v moški družbi, kasneje v gradbeništvu pa prav tako. Moje edine ženske stranke so bile prodajalke zaves, s katerimi sem se prav z vsemi izredno dobro razumela, nismo pa bile prijateljice.
Zdaj že štiri leta delam izključno z moškimi in ženske srečal le redko. Pa jih pogrešam? Hmmm … niti ne. Tiste, ki delajo v istem fohu kot jaz, so mi karakterno podobne, zato se najbrž obdržimo v moškem okolju. In s takimi rada vržem debato o delu, novostih v gradbeništvu, ipd.
__________________________________
Potem, ko so se moje poti z edino prijateljico razšle, sem več kot devet let bila brez prijateljice. Žensk sem se bolj ko ne izogibala, saj so mi s svojim zlobnim, dolgim, škodoželjnim govorjenjem povzročile preveč bolečine. Tudi s sosedami se nisem družila in če sem kdaj padla v kakšno njihovo debato, smo se ali sprle ali z občutkom slabe volje razšle. Pogovori v stilu “kaj boš kuhala, s čim pereš perilo, kdaj pomivaš stanovanje, kje kupuješ obleke, v kateri trgovini si že bila, kako vzgajaš otroke” so mi bili že od vsega začetka odvratni in niti slučajno se nisem bila nikoli pripravljena prilagajat. Tako me tudi marale niso, ker sem bila čudna, drugačna, nerazumljena in od tod dalje je le še korak do tega, da sem malo nora – seveda, kaj pa naj bi si mislile ženske o ženski, ki ji varanje ni nobena vrednota, ki rada živi sama, ki se pogovarja o politiki, ki ob dveh otrocih študira, ki govori o seksu ne obremenjeno, katere otroci obešajo perilo pri 8 letih in ki ne kuha, ampak naroča pico na dom.
Potem sem dobesedno padla v lonec žensk s tem, da sem se začela aktivno ukvarjati s področjem enostarševskih družin. V letu in pol, kar sem v tem, sem tudi v resnici (in na moje veliko presenečenje) spoznala nekaj žensk, s katerimi se izredno dobro razumem, s katerimi se lahko pogovarjam o vsem drugem razen o kuhanju in vzgajanju ne.
Enostavno ne prenesem žensk, ki jamrajo. Ne prenesem njihovih vdanosti v usodo, sedenja na mestu in smiljenja samemu sebi. Ne prenesem opletanja jezikov o tem kaj imajo drugi in kaj one ne bodo nikoli imele. Ne prenesem otresanja jezikov po moških, poniževanja in pumpanja ega na napakah drugih. Ne prenesem pa niti žalovanja za nečinm, kar naj bi nekoč bilo in ni več ter vdanosti v usodo (dvig rok in igranje brezroke mumije).
Po eni strani zahteve po enakopravnosti, po drugi strani vztrajanje v mučeniški vlogi.
Po eni strani zahteve po svobodi, po drugi strani zasužnjevanje moških.
Po eni strani pravice, po drugi strani igranje žrtve. WTF?
Skratka … sem ženska, kar pa še zdaleč ne pomeni, da tudi kokodakam po žensko.
10. februar 2008
Opažam, da pride v obdobju 12-15 let pri dekletih do zanimivega obnašanja. Objemajo se, se držijo za roke, poljubljajo, otipavajo (ne po spolovilih), božajo, skratka najboljše prijateljice so velikokrat zelo intimne med sabo.
Zanimivo? Ja, je zanimivo, kajti tako se lahko obnašajo dekleta, fantje pač ne. Fantje so možati, niti objamejo se ne, kaj šele, da bi se božali, poljubljali ali, bog ne daj, otipavali. Fantje imajo medsebojno distanco, dekleta pa ne.
Ko se tako sprehajam po mestu, velikokrat vidim dekleta, ki se z roko v roki sprehajajo po ulici. Nekatere se celo objemajo, druge se božajo po laseh. Ko srečajo fantje, se obrnejo druga k drugi in si med hihitanjem šepetajo. Poljubljajo se pred fanti, pa tudi slikajo se tako in slike objavljajo na netu. Bestičke, si pravijo.
Na ulici se nihče ne obrača za njimi, razen njihovi vrstniki (in če se, punca punco prime za zadnjico in se fantom smehljajo). Se pa kljub temu včasih sliši kakšna pripomba o njihovem obnašanju. Ponavadi pride iz ust sovrstnic, s katerimi so ali sprte ali v nasprotnih “klanih” ali kaj drugega. “Lej jih, kako se obnašajo. Lezbe.” ali “Ležbače jedne.” ali “Poglej jih, lezbe, kako se objemajo.”
Beseda LEZBA ima poseben status med otroci 7, 8 in 9 razreda osnovne šole, ki pa se ne uporablja kot žaljivka. Žaljivke so besede KURBA, PRASICA, ki se uporabljajo za kakorkoli drugačna deklate, za tiste pa, ki se objemajo, poljubljajo, božajo ipd. pa ne. Zakaj ne? Ker to počne večina deklet, vse pa pač ne morejo bit lezbe.
__________________________________
Od kod otrokom tovrstno razmišljanje? Od kod taka segregacija dovoljenih / nedovoljenih gest / dotikov? Fantje ne smejo, dekleta lahko.
Družba kot družba tolerira in celo potrjujejo oziroma propagira tovrstno žensko obnašanje. Porniči in erotični filmi so polni seksualnih kadrov med ženskami (dotikanje, božanje, igranje); filmi, kjer nastopa več ženskih likov, vsebujejo objeme med njimi, božanja – po rokah, laseh, poljubljanje na lica; v revijah so slike žensk, ki se tako ali drugače dotikajo (slavni Playboy z Nino in Sanjo, recimo. Pa v zadnjem Pilotu slike iz Eme – stran 9, kjer se nastopajoče objemajo, dotikajo, itd).
Je tovrstno obnašanje znak ženskosti? Moški ga vsekakor radi gledajo in jih niti ni malo, ki ljubimkanje svoje partnerke z žensko ne bi tretirali kot varanje. Pa vendar …
Tam nekje okrog 16-18 leta se tovrstno obnašanje med dekleti konča, zato je toliko bolj zanimivo, zakaj se sploh začne. Se pa v času dotikov dekleta najbrž navadijo na dotikanje, božanje in vse, kar je povezano s čutnostjo. Fanjte pa tega ne “vadijo”, se ne navajajo. Je zato tako ogromna razlika med spoloma, ko se enkrat najstniki sparijo in razočarani razidejo?
Dekleta bi se rade božale, ljubkovale, dotikale, moški bi pa penetrirali.
P.S.: fantje v tem času skupaj gledajo porniče in si ga drkajo. Merijo kdo ima večjega in komu dlje nese med lulanjem. Pa kdo ima krivega in v katero stran. Tepejo se, porivajo, brcajo in merijo moči. Ne do sebe ne do drugih niso prav nič nežni. Kako bodo potem do deklet?
9. februar 2008
Mama svoje otroke neizmerno ljubi. Ljubi jih, ker jih je nosila, rodila, ker so pili iz njenih psri, ker je njena ljubezen do otrok naravna in samo po sebi umevna, otroci pa so smisel njenega življenja. Ja? Je? Resno?
Resnično obstajajo ženske, ki ne čutijo materinskega nagona, ki jim ni do otrok, ki so povsem ravnodušne ob pogledu na dojenčka in ki si v svojem življenju ne zamišljajo rojstva in svojih otrok.
So ženske, ki bi nadvse rade živele same, ki bi, celo ko otroka imajo, rade zapustile svoje družine in šle – same za sebe.
So ženske, ki po nekaj letih življenja v družini ugotovijo, da s partnerjem ne morejo živeti. Da je življenje z njim neznosno in bi najraje spokale in šle. Same. S seboj ne bi vzele otrok, ker do njih niti ne čutijo take navezanosti ali ker je brez njih lažje oditi. Pustile bi jih partnerju, jih občasno obiskovale, plačevale preživnino. Pa ne morejo. Ne smejo. Zakaj ne?
_________________________________
Mama ima svoje otroke neizmerno rada. Njena ljubezen je za našo družbo samoumevna. Mora jih imeti rada, mora se za njih žrtvovati, mora delati na tem, da jim nudi najbolje in največ, kar lahko. Pa ta ljubezen ni ne samoumevna, ne pogojena, ne pridobljena. Tako kot ni očetova ljubezen. Mama nima nujno svojih otrok rada. Zakaj bi jih imela? In zakaj bi skrbela zanje?
Samice v živalskem svetu mladiče, ki jih nočejo, ubijejo po skotitvi ali jih pustijo in grejo. Te samice sicer nimajo možnosti splavit, imajo pa možnost mladiče pustiti. Seveda, ljudje se nad tako psico, ki svoje mladiče zavrača, ki zanje ne skrbi, zgražajo in ne razumejo kako da je lahko tako slaba mati, vendar je dejstvo, da je nekdo ženskega spola, ne pomeni, da ima prirojeno skrb za mladiče. Tako kot tudi očetje oz. samci nimajo avtomatsko prirojenega čuta za družino oz. skrbi zanjo.
Nam ženskam torej naša družba nalaga “dolžnost”, da se, če do svojih otrok v resnici ne čutimo globoke ljubezni, navezanosti, delamo / blefiramo / igramo / ali pač lažemo, ta čustva?
Družba pač ne sprejema drugačne vrste navezanosti, niti ne sprejema manj kot popolno predanost matere otrokom in zato je materam tako zelo težko ob razvezi ali razpadu izvenzakonske zveze predlagati oz. dovoliti (ker ona mora dovolit, moški pa pusti), da so otroci dodeljeni očetu, da je ona tista, ki ostane “sama”, da si lahko osmisli življenje brez otrok.
Kakšna mati je ženska, ki reče na sodišču, naj bodo otroci dodeljeni partnerju?
Kakšna mati je ženska, ki plačuje preživnino in se ji določijo stiki – pa vse to prostovoljno, brez prisile?
Kakšna mati je ženska, ki otroku pozabi čestitati za rojstni dan, priti tisti dan, ko imata stike, ponj?
Kakšna mati je ženska, ki se odseli v tujino in otrok ve zanjo samo zato, ker plačuje preživnino?
In … konec koncev, kakšna mati je ženska, ki se izmika plačevati preživnine, ki pozabi na otroka, ki mrkne v beli svet in nihče zanjo več ne sliši?
Vse zgoraj našteto lahko delajo moški. Vse zgoraj našteto je realnost veliko razvez in razpadov enostarševskih družin, toda … v večini primerov so moški tisti, ki gredo od družine ali ob razvezi / razpadu izvenzakonske zveze ostanejo sami. Ne ženske, moški!!!
Prepričana sem, da bi veliko več žensk odšlo iz družin, če bi jim družba to dovolila. Ne zakonsko, zakona o tem kdo lahko in kdo ne sme it tako ali tako ni, pač pa moralno. Ni moralno, da ženska zapusti otroke, zato se je marsikatera prisiljena borit za otroke, “napenjati” mišice in dokazovati družbi, da je dobra in skrbna mama, čeprav bi bila veliko raje na mestu odhajajočega partnerja. Pa ne sme, nima moralnega dovoljenja družbe.
Le kaj bi si ljudje mislili o ženski, ki bi svoje otroke pustila svojemu možu/ partnerju …
p.s. Tako nekako se usmerjajo naše misli, ko slišimo, da je ženska ob razvezi ali odhodu iz partnerske zveze otroke pustila možu / partnerju.
