Starševstvo +

Havino preklinjanje

HAVINO PREKLINJANJE

One noći,
kad su me njih sedmerica
silovali u logoru,
molila sam Te da iz utrobe moje
ispljuneš sjeme soja pasjeg,

zašto me uslišao nisi, Gospode,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Molila sam Te
da me bar na čas lišiš
nadzora mučitelja mojih,
kako bih sama sebi
utrobu noktima iskopala;

zašto me uslišao nisi, Bože moj,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Okretala sam glavu od vode,
okretala glavu od kruha,
ne bi li se smrt
mojim molitvama smilovala

Ali kako da se smrt smiluje meni
Kad sve je u Tvojim rukama, Svemogući.

Molila sam one
koji su me silovali,
one koji su mi Majku zaklali,
one koji su mi kuću spalili,
zaklinjala ih imenom Tvojim
da sve ću im oprostiti
ako me ubiju,
ako me na četvero raščejreće;

nisu me uslišali, Gospode,
nego su mi jabuku pružali
danonoćno opipavajući
kako napreduje njihov plod.

Onoga jutra,
Kada se prvi put u meni
Dijete pomaklo,
Molila sam Te
Da se moj čovjek Alija
S bojišta ne vrati

Nisi me uslišao Gospode,
nego si ućinio
da me sprovodu do bolnice,
četiri da me doktora
za ruke in noge rastežu,
kako bedrima ne bih
zadavila ovo dijete
koje sam više od Sunca
željela mrtvo vidjeti,
ili da ono mrtvo
svoju majku ugleda

Zašto me uslišao nisi
dobri moj Bože,
kad ništa Ti,
kao ni ova sabija nedužna,
učinila nisam?

Daj mi snage,
milostivi Bože moj,
podignuti ovo muško dijete,
koje niko osim Tebe
sačuvao ne bi …

I daj merhameta,
djetetu ovom,
sa ljudima i sa istinom
njihovom živjeti …

Nesretna Te njegova
Majka Hava preklinje.

(Enes Kišević, Molila sam ih da me ubiju, str. 96-97)

Pesem za zjokat. Kaj vse ljudje počnemo drug drugemu, kaj vse moški počne ženski, ko pade civilizacijska zavesa. Generacija otrok posiljevalcev je zdaj v najstniških letih. Koliko teh otrok živi v BIH in vejo, kdo so njihovi očetje, da so bili zaplojeni v zaporih in taboriščih, med zverinskimi posiljevanji načrtno ali »po nesreči«?
Ko berem pričevanja žensk, ki so bile zajete skupaj z otroki, zaradi katerih so vzdržala vse to mučenje, posiljevanje, pretepanje mi gre na bruhanje. V želodcu začutim težko bolečino in sili me na bruhanje. Niti dveh zgodb naenkrat ne morem prebrati, tako težke so. Težke in neverjetne.
Da lahko moški zada ženski tako bolečino, da jo lahko tako razčloveči in telesno uniči … In da ona lahko vse to preživi samo zato, ker se čuti dolžno vrnit k svojemu otroku. Krvava, ranjena, pretepena, obrcana, neštetokrat posiljena … poljubi svojega otroka in ga stisne k sebi v zadnji atom svoje duše zavedajoč se, da je on edini razlog, da se ne ubije.
O majko moja … koliko so te ženke pretrpele … pa tako blizu nas so bile.

Pred dnevi sem dobila v roke Ono, v kateri je intervju z dr. Moniko Hauser, ustanoviteljico Medice Mondiale, ki pomaga žrtvam vojnih posilstev in travm. Leta 1995 je doživela živčni zlom zaradi vsega, kar je v BIH doživela. Potem je jasno da je moralo biti grozno. In te ženske, te mate še danes živijo s tem, živijo s svojo travmo in nekatere z otroki, ki so plod teh travm. Niti predstavljam si ne da bi se meni zgodilo kaj takega. In da bi potem s tem otrokom živela, ga vzgajala … Pa da bi po koncu vojne gledala svoje posiljevalce, kako se nemoteno sprehajajo po mestu/vasi, kot nekoč, ko smo bili še komšije, znanci, sovaščani/someščani … Kot da se ne bi nič zgodilo. Nikoli.
Ko sem se pred dvemi leti vozila v BIH in videvala velike jumbo plakate o Srebrenici in da srebreniške ženske zahtevajo osvetu in pravdu v Haagu, se mi je samo dozdevalo kaj ti jumbo plakati sporočajo. Zdaj približno čutim kako neznosna mora biti njihova bolečina. Koliko jih je izgubilo može, brane, sinove, očete, videlo umirati matere, sestre, hčerke … Koliko jih je zgubilo otroke v taboriščnem času, koliko jih je splavilo, koliko jih je med posiljevanjem zanosilo in donosilo … Ko človek postane … ne žival … povampirjenec. Saj so vedeli kaj delajo, ženske so jih prepoznavale, oni so poznali njih, jim celo družino jebali poimensko. Drugi so prihajali iz sosednjih pokrajin na vojni pohod, na posiljevanje, na dovoljeno »ne-biti-človek« obnašanje. Moške so streljali, ženske zasužnjevali. In če kdo reče, da so v bistvu lahko srečne, ker so ženske, saj so preživele, ga dam v njihovo kožo, v njihovo travmo in njihove rane, da vidi, kako »srečne« so.

Tako kot dr. Hauser tudi jaz skozi branje zgodb ne morem verjeti, da so do teh žensk hodili predstavniki Rdečega križa in Unprofora, jih popisovali, pomagal pa jim ni nihče. Ko so jih popisali je bila menda manjša verjetnost, da jih bodo pobili, a kaj ti bo ta verjetnost, ko pa si niti ne želiš ostati živ, ubit pa se ne moreš. Ena se je tako, da je posiljevalca ugriznila v penis in jo je ustrelil. Druga je v trenutku posiljevalčeve nepazljivosti skočila skozi okno. Mame pa povečini niso delale samomora, ker so imele … jasno, tehten razlog preživeti – otroka. In to so vojaki vedeli.

Ampak o tem se ne govori, to ni pomembno za nas, ki živimo v miru. Le kdo bi se obremenjeval s tem kaj se dogaja tam kjer je vojna … Zakaj bi poslušali in brali take zgodbe, ki jih želodec ne prenese? Zato, ker se lahko zgodi tudi nam, meni, tebi, njej. Zato ker ne veš kdo je tvoj sosed v resnici in zato, da se zaveš, da sovražnik ni 5000 km stran, temveč pred tvojim pragom. Sosed soseda, prijatelj prijatelja … Vojna je zajebana reč, a jaz se, kot sem že nekje zapisala, ne bojim abstraktnih napadalcev, temveč tistih, ki sem jim na dohvatu ruke. Tudi ljudje smo samo živali, sicer civilizirane, ampak še vedno samo živali. Kot se utrga mirnemu psu, se utrga mirnemu človeku. Vojna pa je, se mi zdi, primerno igrišče za kolektivno trganje, v katerem nujno moški postane plenilec in ženska vojni plen, posiljevanje pa kolateralna škoda. Se še spomnite Ženske v Berlinu?

Kot da me ni - knjiga, preverena tudi v slovenščino
Grbavica – film
Molila sam ih da me ubiju – knjiga

»Posebno mi je bilo teško gledati kako izvode trudnice iz zatvora i u dvorištu ih udaraju u predjelu stomaka govoreči im: »To su vam u trbuhu djeca ustaša i balija. Mi čemo vam napraviti srpsku djecu,« (str.225)

Znanstvena fantastika? Ne, resnično življenje

Našla sem življenjsko zgodbo, ki je tako žalostna in boleča, da bi jo marsikdo od nas mirno označil za izmišljotino. Verjamem, da je resnična. Objavljam jo na na svojem blogu za vse tiste, ki mislite, da poznate vse odtenke tuzemskega življenja. Če se bo avtorica te zgodbe znašla na mojem blogu pa jo prosim, da me kontaktira na mail starsevstvo.plus@gmail.com

________________________________________________

Mislila sem, da bo z leti moja bolečina minila, vendar temu ni tako. Ne morem se otresti preteklosti in stvari, ki so se mi dogajale.
Bom poskusila na kratko opisati mojo zgodbo in hvaležna vam bom, če jo boste prebrali.

Rodila sem se kot nezakonski otrok v družini kjer je vladal alkohol in nasilje.Oče nas je kmalu zapustil, saj je bil zaradi nasilja pregnan iz mesta.Kaj vse je z nami počel ne bom opisovala, povem lahko samo to, da me je pretepal že kot dojenčka.
Mama je kmalu spoznala drugega moškega, ki je bil pravtako alkoholik, le pretepal nas ni.
Ko sem bila stara 6 let me je prvič zvabil k sebi v posteljo, češ, da me bo pogrel. Tako se je začelo spolno zlorabljanje, ki je trajalo do mojega 11.leta. Dogajalo se je ko je mama delala nočno službo. Vedela sem, da nekaj ni prav, saj mi je govoril, da mora biti to najina skrivnost.
Kupoval mi je vse tisto kar so imeli tudi drugi otroci. Imela sem ga rada, saj je bil do mene pozoren. Mislila sem,da bo postal moj oče.O tem nisem nikoli z nikomer govorila, saj sem vedela, da je to grdo, oziroma tega sem se začela zavedati v puberteti.To me je žrlo leta in leta, in o tem sem spregovorila šele na zdravljenju v bolnišnici kjer sem bila sprejeta zaradi prenajedanja.Ko sem o tem spregovorila so se začele šele muke. Vse sem podoživljala za nazaj, imela sem nočne more in nisem več prenesla moškega dotika. Moški so se mi gnusili.
Začela sem se vdajati še v alkohol,ker le tako sem prenesla dotike in spolnost.
Moja razkritev spolne zlorabe se je zgodila po 25.letih.Toliko časa sem nosila to v sebi.
Mama mi še dandanes ne verjame in s tem sem se sprijaznila.

Zdaj pa nazaj v otroštvo. Kot sem že povedala sem se vsega začela zavedati v puberteti in takrat je mamin partner že odšel in kmalu prišel drugi. Spet alkoholik, ki sem se mu znala upreti.Kako sem ga sovražila, saj je mama zanj skrbela kot za boga, nas otroke pa zaradi njega prikrajšala za marsikaj. Če ga nisem ubogala me je mama pretepla,vendar sem bila njenih batin vajena saj sem jih doživljala preko celega otroštva. Nekega dne sem mamo vprašala zakaj me nima rada, paje odgovorila, da zato, ker sem cel oče. Da, ko me pogleda vidi njega.

Ko sem hodila v sedmi razred OŠ sem spoznala na našem dvorišču fanta, ki mi je posvečal pozornost.Vsak dan me je čakal in sva šla na sprehod. Nekega dne pa je prišel k meni in rekel, da je dovolj dolgo čakal, da hoče z mano do konca. Ker sem se bala, da ga bom izgubila, sem se mu predala.Po dveh mesecih nisem dobila menstruacije in zato me je mama poslala h ginekologu, ki je potrdil nosečnost. V sedmem razredu osnovne šole sem bila nosečka in ko so drugi končali osmi razred, sem jaz rodila.V moji nosečnosti se je marsikaj dogajalo, do tega, da mi je mama dajala tople obkladke za katere nisem vedela, da lahko povzročijo splav,do selitve v stanovanje kjer naj bi midva skupaj zaživela.

Ko sem rodila sem že po parih dnevih dobila prve udarce od očeta otroka, ker mu nekaj ni bilo prav. Iz dobrega princa se je spremenil v hudiča. Začel je hoditi pijan, kartal in izgubljal denar, ter me pretepal kadar je bil slabe volje. Vzel si me je kadar mu je zapasalo, ne glede, če sem za to. To sem nekaj časa trpela, dokler ni prvič udaril otroka. Takrat sem otroka zagrabila in odšla. Brez vsega, samo tisto sem odnesla kar je bilo na meni in otroku. Že prej sem mami povedala, da me tepe, vendar je rekla, da je moj oče tudi njo pretepal in da naj potrpim.

Ko sem ga zapustila sem šla najprej k eni sosedi, ki je poklicala mamo, saj je jaz nisem upala vprašati, da naju z otrokom vzame. Rekla je naj prideva.Po parih dneh mi je povedala, da naj si poiščem stanovanje, da otroka bo vzela, sama pa naj se znajdem. Kako se naj znajdem, brez službe, brez denarja? Ker pa nisem našla stanovanja je rekla, da bo mojega otroka obdržala, jaz pa naj se znajdem?Morala sem iti.
Šla sem na socialno, kjer je bila že pred menoj mama in rekla, da bo za otroka skrbela, ker jaz nisem sposobna in ne znam.Da hodim okoli in se ne brigam za nič.Čisto sem bila šokirana saj je socialna verjela mami. Bila sem še mladoletna pa to ni nikogar zanimalo.

Mama je začela z mojim otrokom ravnati kot, da je njen. Dobila sem službo in privat sobico.
Vsak mesec pri plači sem kupila nekaj za otroka, vendar mi je takoj zabila, da to je že ona kupila.Na vsakem obisku me je poniževala, hodila na socialno in lagala vse sorte.Bila je sposobna vsega, samo, da obdrži otroka.Hodila sem na socialno in prosila, vendar sorekli, da je za otroka dobro priskrbljeno.Zame se ni zmenil nihče.Niti lastna mati niti socialna.

Mama je počasi otroka naučila, da jo kliče mama, o meni mu je govorila samo slabe stvari.
Zanj sem bila tujka.Mene je to vrglo v hudo depresijo zaradi katere sem se večkrat zdravila.
Odvisna sem bila od hrane, alkohola in zdravil. To sem z leti pozdravila.Vse to se je dogajalo pred 20leti in danes sem z otrokom v stikih, čeprav je med nama velik prepad, saj je še kar pod vplivom moje mame.Enkrat bomo morali otem spregovoriti. Zdaj imam urejeno življenje, dobrega moža, ki mi stoji ob strani in mamo, ki bi rada zdaj z mano dobre odnose. Meni je pa slabo ko jo vidim.Nekaj let nisem z njo govorila, vendar je mož predlagal, da se nekako zbližamo. In mi je žal, da je še kdaj v moji bližini.Morda je grdo, vendar do nje ne čutim drugega kot prezir in gnus, kar morda čutitudi moj otrok do mene, za kar je zaslužna moja lastna mati.Morda me boste obsojali, vendar imam občutek, da me ne more v življenju nobena stvar več toliko prizadeti, kot me je moja preteklost.Hvala vam, da ste me brali.

vir

Klitorisi na dveh nogah

Pred časom sem imela napisanih več kot tri strani enega samega momenta, ko se ženska spremeni v klitoris na dveh nogah in je vse, kar v tistem momentu premišljuje, samo to, kako bo svojo spolno potrebo potešila. Odlomek iz tistega momenta:

“Odločila sem se, da grem ven. Ne vem kam, ampak ven, v lokal, kjer bom našla koga, ki me bo hotel pofukat. Moram naj nekoga, sicer se mi bo utrgalo. (…) Ne najdem nobenega pravega lokala. Povsod sami mladci, jaz pa iščem pravega fukača. Zakaj se to dogaja vedno takrat, ko si želim fukati. Nič, gremo počasi domov. Mogoče na cesti srečam policaje. Upam, da me bodo ustavili. Bom kar njih prosila, če me pofukajo. V končni fazi res ni pomembno kdo me, samo da me. (…) In zdaj sem doma. Po treh urah vožnje okrog. Nedotaknjena kot sem šla. Ne morem verjeti.”

Vedno mi gre na smeh, ko vidim moškega, ki se praska po penisu in modih. Ali pa ne praska, bolj si ga menca, drgne, kao popravlja. Eni to počnejo podzavestno, drugi ne. Poznam jih kar nekaj, ki to počnejo konstantno, ne glede na to kje in s kom so. In ne, ni smešno, če sediš zraven moškega, ki se med telefonskim pogovorom drgne po penisu, ali ki ti razlaga neko stvar in se podrgne tam spodaj. Ampak njihov odgovor je, da je to normalno, da si ga malo popravijo, da jih včasih zaščemi tam spodaj. Pa ja, saj ženske tudi. Samo me si jih ne mencamo na javnih prostorih.
Ena od res bolj “groznih” stvari je vzburjen klitoris. Prisežem. Ni je bolj neprijetne stvari, še posebej zato, ker ta vzburjenost (nabreklost) lahko traja ure in ure, pol ali ves dan in ne moreš, da si je ne bi malo pomencala, boljša in v bistvu edina stvar, ki bi to nabreklost odgnala, pa je orgazem. Kje? Na stranišču? V avtu? Na delovnem mestu pod mizo?
Ste kdaj videli sredi dneva vzburjeno žensko?    Se strinjam, to za ženske ni primerno. 

Kakorkoli … ženske nismo nič boljše od moških. Tako kot so moški kurci na dveh nogah smo me klitorisi na dveh nogah. In če moški fantazirajo kako bi eno napičili me fantaziramo kako bi nam jo en zlizal.    Dobro, lahko pa tudi samo napičil. V sili še hudič muhe žre.
Me pa res zanima kako bi bilo, če bi bila brez klitorisa. Kakšen občutek bi to bil? Bi bila manj vzburjena, bi me manj “matralo”, bi bila manj potrebna … Sej, od kje pa ta potreba po seksu sploh prihaja? Iz glave? Resnici na ljubo se pri pogledu na fizično privlačnega človeka odzove … pri moških penis, pri ženski klitoris.
“Oprosti, tako si mi privlačen, da sem se vzburila in si jo moram pomencati.”  Če bi to komu rekla ženska, bi mislil, da je usekana. Pa ni, samo po resnici je povedala kaj čuti. To namreč, da imate samo moški težave z vzburjenostjo, je larifari. Vam se nabreklost penisa vidi, nam pa se nabreklost klitorisa … tudi vidi, samo dobro je treba pogledati v oči in spremljati telesne gibe. Ženske znamo mencati tudi z nogami.    Kot bi morale lulat.

Ženske, ko smo vzburjene, si res želimo bit pofukane. Zanalašč uporabljam to besedo, ker tisti spolni odnos nima veze z ljubeznijo ali noro privlačnostjo. Je pa žal tako, da želimo bit – in moramo bit, če hočemo bit zadovoljene – pofukane kvalitetno, kar pomeni da nas ne bo zadovoljil ne prvi, ne drugi, ne deseti, ampak točno določen moški. In potem se zgodi, da v takem “klitoris na dveh nogah” stanju pokličemo kakega od svojih bivših, s katerim smo se res noro ujele v postelji. Ali gremo ven in iščemo vizualno privlačnega potrebnega moškega, ki bo za stvar ali pa … počakamo doma na svojega “d onli van”, ki nas zna spedenat kot se šika. Sej potem, ko to stanje mine, nam je včasih žal za to, kaj smo v njem naredile, ampak ko smo v tem stanju smo dejansko samo “klitorisi na dveh nogah”, ki jim že oči govorijo, da moramo fukat in takoj in dobro.

Mame nismo spolna bitja

Ženska je spolno bitje, mama pa ne. Mame ne seksajo, se ne obnašajo vulgarno, ne gredo na vse štiri in pomigajo z ritjo moškemu; mame si ne oblačijo erotičneg aspodnjega perila in se ne igrrajo z vibratorjem; mame vpijejo “to, pofuki me, še me dej”; mame ne zajahajo moškega in se ne nasajajo na njegov ud do nezavesti; mame ne primejo v roko penis in ga ne fafajo; mame sploh ne seksajo.

Mame so nežne, prijazne, tople, dobrohotne, potrpežljive, dobre kuharice, skrbne vrtnarice, ljubeča bitja, h katerim se strisnejo otroci, ki poskrbijo za dom in vsakega člana družine posebej. Čez dan delajo, ponoči spijo, seksajo pa ne. Iz njihovih spalnic se ne sliši škripanje postelje, v nočnih omaricah nimajo kondomov, še manj vazelina, lisic in/ali vrvi.
Mame o seksu nimajo pojma, otrokom razlagajo spočetje skozi pravljico o tem, da se oči uleže zraven mame, jo poboža in ona zanosi. Otroci so spočeti brezmadežno, ne med seksom, hote, po nesreči, mimogrede, naivno ali nevedno. So plod ljubezni, ne napačno izračunanih varnih dni, prepoznega izstopa na predzadnji progi, grupnega seksa, priložnostnega fuka na morju ali žuru, ali namerno izpuščenih tabletk.
Mame se otrok veselijo, komaj jih čakajo, nikakor da bi nosečnost skrivale ali kolebale med donositvijo ali splavom, še manj da bi si razbijale glavo s kom sploh so zanosile. (mimogrede: Koliko je ta trenutek v Sloveniji kukavičjih gnezd?)

Mame se ne pogovarjajo o seksu, no, mogoče z drugimi mamami, pred otroci pa sigurno ne. In nimajo pojma kaj je to anala, kamoli da bi kdaj to poskusile ali da bi jim to, bog ne daj, pasalo. tudi ne gledajo porničev in se ne samozadovoljujejo, spolovila si ne brijejo, še manj se pustijo oralno zadovoljevat.
Mame so imele v življenju samo enega moškega – očeta otrok. Tu in tam pride do rahlega odstopanja, ko ima mama več otrok z različnimi očeti, a to so izjeme, ne pravilo. Mame tudi niso kurbe, niti ne varajo, so zveste kot pes …

Če mislite, da to ni res, si predstavljajte vašo mamo v pozi 69. Ja? Bo? Ne bo.  

Mame nismo spolna bitja in zato točno določene teme, ki govorijo o spominih na ljubimce, spolnih izkušnjah, razmišljanju na temo spolnosti, vedno naletijo na odpor bralcev. Mame tega ne počnejo. Uradno.

Device Marije …

Ženski pogovori

Za prave ženske pogovore morajo biti nujno izpolnjeni naslednji pogoji:
ženska mora biti vsaj enkrat v dolgotrajni vezi, zelo zaželjeno je, da ima otroka in da je po možnosti imela več kot samo enega moškega. Če so vsi ti pogoji izpoljeni potekajo ti pogovori nekako takole:

Veš kaj gre meni na živce. Ko se zvečer zvali na kavč, razkreči noge, potegne tiča iz hlač in ga začne drgnit. Jaz sedim poleg njega mrtvo hladna in ko začutim, da me pogleduje in s kotičkom očesa opazim njegovo erekcijo vem, da ima v možganih samo eno misel – fuk. Meni pa ni in takoj začnem tehtati kaj se mi bolj da, se prepirat z njim in it spat nedotaknjena ali mu dat in se med njegovim vzdihovanjem in zabijanjem spraševat kaj sem jaz zanj, njegova partnerka ali fukvreča.

O fak, a takle mata. Čakaj, da ti povem, kaj je šele pri nas. Moj se je v zadnjih letih tako zredil, da se niti po pomoti več ne morem vsest normalno na njegov penis in dobit vase celega. Slabo mi je, ko ga gledam, kako se zvečer nažira s hrano, kako mljaska. Po cele dneve je zunaj, malo po poslih, malo s prijatelji, malo pitaj boga kje, jaz pa v službi in potem z otroci, pa delo po hiši in okrog in zvečer mi niti po nesreči ni, da bi se šla gimnastičarko z njim. On pa pricmoka domov, se nažre kot svinja, potem pa pride v spalnico in vpraša, če bom kaj skočila nanj. A lahko tudi ne. Ker se je tako zredil se mu niti migat ne da in tako moram, če hočem seksat, vedno biti jaz gor in to je tudi vse kar počneva zadnja leta. Resno premišljujem, da bi se bilo bolj ločit, kot še naprej trati čas z njim.

No, jaz sem pa spet sama.  Zadnjič je prišel do zaključka, da sem v postelji preveč konzervativna, on pa hoče v rit, pa v dvoje, skratka vse tisto, kar gleda v porničih. Meni pa ni in ne bom zaradi njega počela stvari, ki so mi nagravžne. Se pa nič kaj dosti ne sikiram, ker je šel. Še dobro, da nisem vrgla stran mojih vibratorjev in dilda, ker bi morala zdaj spet v šoping. Mah kurc ga gleda. Ni edini moški n svetu, nej se sam seksa v rit, če mu paše.

Meni je pa tko dolgčas z mojim. Sej ni slabo, če bi ga zdaj spoznala bi rekla, da je v postelji fantastičen, ampak pet let non stop isto .. ta rutina, to me ubija. Pa ni metuljčkov, ne čutim vzburjenja. Točno vem kako bo, kako me bo prijel, kako ga bo dal noter in vedno, ampak vedno narediti tisti gib, po katerem me začne noro bolet jajčnik in mu v vseh teh letih nisem mogla doovedat, da me to res boli in da naj neha. Niti več ne vem zakaj sva skupaj. Meni seks veliko pomeni, ne bom pa do konca življenja furala samo tri poze in samo zvečer in samo v postelji. Resno premišljujem, da bi si našla ljubimca, da me malo zavrti.

Ah moj ima pa preveilkega. Vedno je imel prevelikega in to mi nikoli ni bilo ok. Pa sem mislila, da bo z leti drugače, pa da se bo po porodih moja raztegnila, pa nič. Kadar se ves pohoten spravi name mi je kar za umret, ker mi vedno celega zarine noter in se počutim kot bi me zabil na kol. Kako naj uživam v seksu, če pa ga sploh ne zanima kako se jaz počutim, pa sem mu že stokrat rekla, da me to ful boli, da ne morem poskakovat kot zajčica po njem, če pa me že na začetku totalno ubije s svojim začetkom. Pa nikoli me ne vzburja, nikoli mi je ne liže. Veš, da prvih nekaj let sploh nisem vedela kaj je to orgazem. Komaj čakam, da pride v leta in mu ne bo več stal.

Midva sva se pa zadnjič pogovarjala o analnih spolnih odnosih. Vedno gleda te porniče in je rekel, da bi rad probal. Ok, sem rekal, da probava. In veš kaj je naredil? Med normalnim seksom ga je dal ven in mi ga zaril nekam v predel anusa. Kako me je  zabolelo. Oskočila sem in mu spustila tako plesko po faci … debil en neumen. On se je pa izgovarjal, da je to videl v porničih. Kako me je bolelo. Nekaj časa niti srat nisem mogla, ker me je tako bolelo. In sem mu razložila, da je treba imet vazelin, da je treba žensko prej vzburit s prsti, lizanjem, da je to treba počet počasi, pa je rekel, da prstov pa nebo tlačil v mojo rit. Ja pol pa tudi kurca ne bo, a ne.

Moj mi je pa predlagal, da bi šla za novoletne praznike v vkendico v hribe, kjer bo še nekaj drugih parov, ki jih jaz ne poznam. Sem rekla, da ok, da bova dala otroke k mojim staršem. Pa je zadnjič klical en od teh kolegov in ker je moj nekaj mencal po telefonu sem vedela, da nekaj ni ok. Pa mi je po tem rekel, da bi se gor v vikendici fukaril med sabo in da ga je kolega vprašal če sem za in če bi samo z moškimi ali tud iz ženskami. Mi je kar slabo postalo. Ok, sej priznam, da je najin seks samo še rutina, da seksva povprečno dvakrat na mesec, ampak da bi pa popestrila spolnost s svinganjem … Pa kaj je tem moškim, so čisto znoreli?

… itd.

Zaključek: najboljši partner je vibrator. 

Ne, zaključek prepuščam vam. Je pa veliko vezanih žensk, ki so v dno duše zdolgočasene, ki so v vezah zaradi financ, otrok ali zato, ker ne zanjo ven.

Kot da me ni

Obstajajo knjige, ki jih leta ne preberem do konca, obstajajo pa tudi knjige, ki jih ne morem prenehati brati in ki jih še potem, ko sem jih prebrala, prebiram ponovno, si prepisujem odlomke, označujem stavke, itd. Ena izmed takih knjig je kniiga KOT DA ME NI, avtorice Svalenke Drakulić. anjo me je opozorila Nadja v komentarju pod postom o knigi “Ženska v Berlinu“.
Kot sem že v tem postu omenila, nobene izmed kniig nisem prebrala v času, ko sem pisala post o knjgi Ženska v Berlinu. Vendar pa je morej razmišljanje glede spolnega nasilja – konkretno posilste v vojenm času osupljivo enako razmišljanju glavnih junakinj obeh knjig.

Naj povzamem del z mojega drugega posta, ki govori o vzporednicah obeh knjig in mojega doživljanja posilstva in ki je meni, Anonimni in S., enako:

citiram
Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem – S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Knjiga Kot da me ni, me je zlomila. Podobono kot je napisala Nadja, sem skozi doživljanje S. podoživljala svojo izkušnjo in jokala in jokala … in še zdaj jokam. Tolikšno trpljenje, psihično razčlovečenje pri živem telesu ter telesno ponižanje na raven kosa mesa … tega si sploh ne moremo predstavljati.
Nekaj odlomkov:

Sprva ji ni bilo všeč, da na njenem obrazu ni bilo videti sprememb. Je mogoče preživeti tisto, kar je preživela ona, toda tako, da prestano ne odtisne sledi navzven, temveč le navznoter? Mar so te sledi res povsem nevidne, ali jih moramo le znati prebrati? (…) Bolje, da so vser sledi trpljenja izbrisane s površine. To bo njen ščit. S tako nedolžnim obrazom ji bo lažje lagati o sebi. (str.15)

Edino tistikrat je slišala ženske govoriti o posilstvu. Pozneje o tem niso govorile, tega več ne omenjajo. Če se bo razvedelo, da so oskrunjene, se en bodo več mogle vrniti v vas, k možem ali staršem. Molčijo. Verjamejo, da se odo zares vrnile tja. Kako težko jim mora biti živeti s tem bremenom, s takim strahom. (str.61)

Njihovo ječanje napolnjuje sobico. morebiti tudi kaj govorijo. Preklinjajo jo, preklinjajo njeno mater. Eden jo hoče gledati iz oči v poči. Obrne proti sebi njen obraz in rohni, da si ga bo zapomnila, da si ga mora zapomniti. (str.68)

(…) Potem škorenj na prsih. Od tope bolečine je ob sapo. “Odpri usta,” zarenči moški glas. Stoji nad njo z razmaknjenimi nogami. “Odpri usta.” S. odpre usta. Dolg curek scaline. “Žri,” ukaže, “te bom že naučil ubogati.” Poskuša požirati. Seč je topel, sili jo na bruhanje. Kašlja in bljuva hkrati. Oklofuta jo. Tedaj začne goltati, ubogljivo kot otrok, toda on še naprej maha po njej, kot bi mu bilo to v posebno veselje. (…) Čisto vseeno ji je kaj bodo storili z njo.
Zadnje, česar se spominja, so udarci, to, kako vojak zamahne po obrazu, prvič, pa spet in spet .. Nato izgubi zavest. (str.69)

(…) Naposled je vročina padla. Prebuja se. Ustnico ima znotraj preklano, obraz zabuhel od udarcev. Boli jo sleherni del telesa: še zmeraj čuti žgočo bolečino v drobu, razbolele sklepe rok, hrbet in mišice, zaradi česar se komajda zgane na žimnici. V teh nekaj dneh se je bolečina naselila vanjo kot v lastni hišo. Občutek ima, kakor da si jo nekaj nasilno prisvaja. Neka dotlej neznana bolezen je prešla vanjo in jo zdaj razjeda. S. si ni mogla predstavljati, da lahko moško telo stori takšno nasilje nad žensko, da jo tako silovito nadvladuje, da se pred njim ne more postaviti v bran.
Zdi se ji, kot da ni več cela. (str.71)

Od trenutka, ko so se oboroženi možje prikazali v njihovi vasi, je sleherna med njimi razosebljena. Zdaj so le še bolj izničene, zvedene na gručo podobnih bitij ženskega spola, iste krvi. In tu šteje samo kri, prava kri vojakov proti nepravi ženski krvi. (str.81

Dekleta debelo gledajo, zaskrbljena so. J. ji potipa čelo. “Odstrani si ličilo,” reče. “Taka si kot kurba.” Zakorači jo in se skloni, kot da jo bo udarila po obrazu. Jezna je, izdaja jo rezkost glasu. “Ampak zakaj se huduješ,” jo vpraša S., “saj vendar sem kurba. Me vse smo.” J. ji zdrgne obraz z mokro brisačo. (…)
Lepa za fante, na glas ponovi. Kajpada, ugajati jim. Smehljati se s pobarvanimi, rdečimi ustnicami tem fantom, sovražnim vojakom. Smehljati se in jim govoriti “Zlezi v moje naročje!” Mirno požirati grozo, kakor spermo. Hliniti, da ne gre za prisilo, marveč za zabavo, v kateri uživa. Morda bodo potem pozabili, da jo morajo posiliti. (str.93)

Tudi taboriščniki lahko izbirajo, pa čeravno njihove odločitve včasih vodijo v smrt. (…)
Nekega dne so pripeljali manjšo skupino. Med možmi so bili čisto mladi fantje, pravzaprav dečki. Eden izmed stražarjev je s prstom pomignil starejšemu, nizkemu in slabotnemu moškemu. Stopil je iz skupine, zroč v tla. Potem je poklical še dečka. Ukazal jima je, nas se slečeta do golega. Deček se je moral spustiti na kolena, opreti na dlani in ostati na vseh štirih. Njegovo bledo, koščeno telo je, kakor od udarcev, podrhtavalo od krohota stražarjev. Potem je drugi stražar vzel pištolo in jo pritisnil starejšemu moškemu na sence. Ta je klecnil na kolena za dečkom, se zvalil postreni in zacvilil kot ranjen pes. Stražar je naprej ustrelil v dečka, nato v starejšega moškega.
Ko so takoj zatem iz skupine spet izločili mlajšega fanta in odraslega moškega ter jima ukazali, naj storita enako kor prejšnja dva, se je starejši pri priči spustil na kolena. Dali so mu piti žganja. Moral je kar naprej posiljevati dečka, dokler ni omagal, deček pa je izgubil zavest.
Pozneje je izvedela, da sta bila tista, ki so ju ubili, kakor tudi onadva, ki sta preživela, oče in sin. (str.117)

Spomni se, da je nekega večera, ko še ni popolnoma dojela, da se o tem ni mogoče pogovarjati, vprašala M., kaj bi storila, če bi bila noseča. M. je odložila pletenje, povesila glavo in za hip obmolknila. “Če bi se zgodilo meni, bi otroku lastnoročno zavila vrat,” je odgovorila z glasom, ki ni trpel ugovora, ker je sodba dokončna. S. pomni, da je, medtem, ko je goovrila, razprla pesti in jih sklenila okoli nečesa nevidnega, kot bi davila malo živalco, piščanca ali zajčka. (str.136)

Bila je navzoča pri umoru otroka, ki ni bil ničesar kriv, ki ni utegnil niti zadihati, pa ga je že doletela smrt. Morda sploh ni zajel sape. Niti dihnil ni na tem svetu. Kakor da se ne bi nagledale že dovolj smrti, se ženske podrejajo isti krvavi logiki, po kateri biti naš pomeni življenje, biti njihov pa smrt. Tudi one zlahka ubijajo in v tem je zmaga vojne logike. (str.137) 
(…) Pri sebi skuša najti opravičilo za njeno ravnanje. Vojna, vojna jo je prisilila, da je to storila. Ampak enako opravičilo lahko najdejo tudi tisti, ki so začeli vojno in to žensko pahnili v moritev. Če se vsi izgovarjajo, da so primorani ubijati, ker je vojna … Mar  je takrat človek zares popolnoma oropan izbire? (str.138)

Komaj zdaj doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno. Pripada drugim – moškemu, otrokom, družini. Med vojno – vojakom. Peti mesec … neko tuje sodišče jo je dokončno obsodilo na brezizhodnost. Počuti se, kot da jo je nekdo spet prestavil v taborišče, v “žensko sobo”. Prevarana je. To je vojna, v njej, v njenem lastnem drobovju. In oni zmagujejo …(str.149)

G. zamišljeno meša kavo, nato začne z žličko narahlo potrkavati po mizi. “Hotela sem samo reči, da po mojem ta otrok ni ničesar kriv,” pojasni. S. bi ji rada odgovorila, da se ji zdi čudno, ker ji omenja otroka. Kot bi ta že  obstajal in jokal v sosednji sobi. Kako je mogoče, da ne vidi nje, ki sedi tukaj in jo gleda? Zakaj govori o otrokovi nedolžnosti, ne pa o njeni? Je morda  S. kriva? V čem je njena  krivda?  Kako se skriti pred pravičnki, kot je G. , ki si domišljajo, da vedo, kaj je v takšnem primeru najbolje? Strašno je, da imajo zatisnjenae oči in gluha ušesa … Dobronamerni so, kakopak, toda gluhi. (str. 181)

Mar lahko nekdo kot Maj razume življenje, ki se nenadoma prekine in zatem znova začne, a kot bi šlo za življenje nekoga drugega? In kako bi ji S. razložila, da bo dala otroka posvojiti? Kako bi Maj, sredi svojega mirnega in urejenega življenja na Švedskem, razumela to odločitev? Kako govoriti o vojni, ko veš, da oseba, s katero se pogovarjaš, ne more doumeti takih strahot? Kot če bi bila gluha in pri roki ne bi imela slušnega aparata. Poskušala je govoriti z G., ko je stanovala pri njej. Pogovarjala se je tudi s psihologinjo, povedala ji je, da je bila posiljena. Toda kot da so ju njene besede oplazile, ne da da bi jih zares dotaknile. (str.196)

Maj je zaspala. Gleda njene dolge lase, oroselo čelo in razpeto srajco. Koliko je stara? Na nek način ji je blizu, druži ju občutek teže minulega meseca, bolečine, pa trud, da bi izstisnili otroka, krči, krvavitev, izčrpanost … Kaj vse bi ji lahko povedala o svojem telesu, ki živi mimo človekove volje, o posebnem hlapčevanju telesu, ki ga poznajo samo ženske. Vendar kot da se življenje, sleherno življenje v tej deželi odvija v neki drugi razsežnosti, kjer je ljudem prihranjeno najhuje. Obstajata strah in bolečina posameznikov. Ne pa vseprežemajoče strašnosti vojne, v kateri ženske nič več ne varuje pred moško okrutnostjo. (198)

S. ne more več odvrniti pogleda od otroka. Kaj bo z njim? Koliko takih otrok bo prišlo na svet, pa njihovi očetje tega ne bodo vedeli? M. ji je nekoč povedala, da so se med posilstvom vojaki usajali, da bo rodila njihovega, srbskega otroka, in da bodo vse Muslimanke prisilili, da dobo rojevale srbske otroke. Kje so zdaj ti vojaki? Če se bodo otroci rodili, se bodo rodili tem ženskam, in o njihovi usodi bodo odločale one, ne pa njihovi neznani očetje. In nobeh teh otrok ne bo vedel, kdo je njegov pravi oče. Matere se jim bodo odpovedale in jih oddale v posvojitev. Nekdo tretji jim bo dal ime in priimek, jezik in domovino.
Otrokom vojne je vsekakor usojeno, da bodo odraščali v laži.
Tudi če se primeri, da bo katera od njih zadržala otroka, mu bo morala lagati. Morala si bo izmisliti očeta, družino, preteklost zanj … Kaj je močnejše, pravica do očeta ali pravica do resnice, se sprašuje S., sklonjena nas njegovo posteljico. Odgovor že sluti. Povedati resnico bi pomenilo dodati novo krivico tisti, ki je bila že storjena. (str.201 -202)

Tedaj nenadoma razume sne, ki se ponavljajo in ve, zakaj se ponavljajo: Če je on pozabil nanjo, svojo žrtev, je ona tista, ki ne sme pozabiti, niti nanj niti na svojo preteklost. Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve ga ne smejo dopustiti. (str.204)

Nadaljevanje knjige je lahko tudi film Grbavica.

Vojna, o kateri govori knjiga, je potekala samo nekaj ur stran do nas. K nam so prihajale ženske iz taborišč, pa sploh nismo vedeli za to. Koliko teh se je znašlo v primežu popolnega nerazumevanja, celo obsojanja, ko so hotele splaviti, oddati otroka v posvojitev. Koliko teh je bilo popolnoma samih s seboj in so bile bolj ko ne samo telo z zlomljeno dušo in srcem. Nas to ni brigalo. Povečini. Begunci pač. Vsakodnevno prihajajo k nam, pa nas to ne gane. Begunci, ljudje od drugod z zgodbami, ki jih mi najbrž niti nismo sposobni poslušati, kaj šele razumeti.

Knjiga je polna pretresljivih dejstev, ki dajejo samo slutiti kaj se v resnici dogaja, ko sovraštvo zamegli razum, ko je važno samo pobijanje in ko se najtesnejše prijateljstvo razblini v najgnusnejšo obliko sovraštva. In kaj vse naredi človek, da preživi, samo da preživi, pa čeravno proda sebe kot človeka za kos kruha. Ko mati podkupuje sovražnikove vojake, da ne posilijo njene dvanajstletne hčere, ko pa jo na koncu kljub temu posilijo in ubijejo, popije strup in konča tudi svoje življenje. Nepredstavljivo …

Spolno nasilje, ki je v anale zgodovine vpisano pod rubriko “kolateralna škoda”

… in ni nikoli kaznovano, storilci pa živijo dalje v lažnem prepričanju, da so to počeli v “nekem drugem času”, da “to niso bili oni”, da “se je to pač takrat počelo”.

Ne mislim na prvo in drugo svetovno vojno, mislim in govorim o vseh vojnah, o vseh nasiljih nad narodi in o vojskovanju med narodi, kjer vedno in brez razlike prihaja do spolnega nasilja močnejših po spolu nas šibkejšimi po spolu. Najbrž, špekuliram, da ne zato, ker so ženske pač šibkejše, temveč prej zato, ker ženske nasprotnega naroda oz. sovražnika predstavljajo nacijo samo, so reprodukcijske sila dotičnega naroda in če se bo nasprotnik polastil njih se bo polastil prihodnjosti tistega naroda, bodisi da ga bo na prav poseben način izbrisal oz. zmešal kri. Kakorkoli … v vojnah so ženske “last” svojih moških po krvi in “vojni plen” moških nasprotnikov. Brez prava na glasanje, brez možnosti obrambe, brez možnosti pritožbe ali izognitve tema dvema vlogama. Tolko o enakopravnosti …

Ženska v Berlinu bi bila lahko tudi knjiga z naslovom Ženska v Bosni, Ženska na Kosovu, Ženska v Južni Osetiji, Ženska v Sudanu, Ženska povsod, kjer divja vojna. Koliko žensk je bilo posiljenih čisto blizu nas, najbrž so se nekatere zatekle tudi k nam po azil. Koliko teh so moški druge narodnosti zaprli, skupinsko mesece in mesece posiljevali, jih noseče zadrževali toliko časa, da niso mogle več splaviti, z namenom … onečaščanja naroda, ne njih osebno.
Ženska kot individuum v vlogi vojnega plena ne obstaja, je le del skupine tistih, ki rojevajo nasprotnike in nad katerimi se lahko nasprotnik maščuje. Pa je zanimivo, da moški kljub temu, da vedno, da njihove žene, matere, sestre, dekleta, doma ne bodo na varnem, svojih žensk ne skrijejo, ne varujejo, pač pa jih puščajo doma … skupaj z otroci, starci. Pa je vendarle jasno, da se vsaka vojska najbolj kruto in primitivno znaša ravno nad tistimi, ki so doma, ki varujejo dom, ki se ne morejo branit.

Vsaka izmed nas se lahko znajde na “drugi” strani, v sovražnikovem taboru, na milost in nemilost prepuščena perverzni domišljiji nasprotnikov. Se tega zavedamo? Se je katere od vas dotaknila novica, da so Rusi vdrli v Gruzijo, kjer pobijajo, posiljujejo, požigajo? Bo kdo izmed teh ruskih vojakov kaznovan za posilstva?
Je bil kateri od srbskih, hrvaških, muslimanskih vojakov kaznovan za posilstva? Koliko teh bivših vojakov danes prosto hodi okoli, ne d abi kdorkoli vedel, da so med vojno posilili in morda celo zaplodili otroke, za katere ne vedo, ki jih ne zanimajo, ki so se zgodili v nekem drugem času in ki nimajo nobene zveze s sedanjostjo?
Koliko je pri nas še živih partizanov, domobrancev, belo in plavosrajčnikov, črnorokcev, ki so med drugo svetovno vojno posiljevali ženske in koliko teh žensk si še danes ne upa povedati, da so bile posiljene in kdo jih je (in koliko jih je rodilo “otroke posilstva”)?

Kolateralna škoda … kot porušeni domovi, požgane hiše, razseljene družine … Za izživljanje najbolj perverznih primitivnih bolanih neverjetnih spolnih fantazij je vojna najbolj primeren čas. To spada zraven k vojni, pač posiljene ženske, pobiti otroci, požgani domovi. In potem se iz vojske vrne mož in vidi na domačem pragu malčka, ki ne more biti njegov otrok. Čigav je? Žena ne ve, prišli so sredi noči, jo zajeli v skupino žensk, odpeljali v gozd in nekaj dni skupaj posiljevali. Ni mogla splaviti, pa je rodila in … Kako reagira moši? Moški, ki je branil domovino, svoje žene pa ne? Moški, ki se je boril za svobodo, za svojo družino pa ne?

Mimogrede: kdo bo odgovarjal za posilstvo v Psihiatrični bolnici Polje nekaj dni nazaj? Kdo bo šel pred sodišče in služil kazen, ki gre posiljevalcu? Nihče. Posiljevalec je vendar psihični bolnik, ki v zapor ne bo šel, posiljena ženska pa je prav tako psihična bolnica. ah, potem pa je vse ok. Saj naredil ji ni nič hudega, samo posilil jo je. Toliko o tem, koliko je naša družba osveščena in koliko se v resnici zavedamo NEENAKOPRAVNOSTI med spoloma in koliko smo DRUGORAZREDNE kar se tiče naših teles, občutkov, pravic.

Slabo mi je …

Jezna punčka je grda punčka

“… sploh pa se za punčko ne spodobi, da je jezna. Punčke so prijazne, nasmejane, ne pa tako kot ti, ki se mrščiš in gubaš čelo. Joj, kako si grda taka, obraz se ti bo čisto zgubal, če boš to počela. Nasmehni se no, saj ni bilo nič takega. Nimaš se za kaj jezit.”

Nekako takole je babica govorila meni, pa tudi mojima hčerama ni bilo “prizanešeno” tovrstno pridiganje. Sporočilo je jasno: jezne punčke so grde. Pa s(m)o res?

Jaz sem jezna od vedno. Mislim, kadar sem jezna sem jezna, kadar sem besna sem besna, kadar divjam divjam in kadar me ima, da zraven preklinjam, preklinjam kot star mornar. Ko sem bila majhna tega nisem počela. Kje, da bi se pred očetom kujala ali mu nazaj rekla, kar sem mislila. Ali da bi sošolcu povedala kar mu gre ali bila huda na sestro, ko je bila mama doma. Bog ne daj, javno so bila vsa negativna čustva prepovedana. No, so še vedno, če ne prepovedana, pa vsaj nezaželjena. In punce, ki so besne, so histerične, pa zoprne, pa nervozne ..

Moj ex (oče mojih hčera) … ko sva še živela skupaj,  je kar nekaj časa zame uporabljal vzdevek NERVA, ker sem bil kao kar naprej nekaj nanervana (nerviral pa me je on sam s svojim obnašanjem, nato pa vsi po vrsti s tem, ko so mi vsiljevali svoje misli in prepričanja). Njegov vzdevek je bil tiste čase zame bolj ko ne znak ponižanja, saj je vsak moj poskus pogovora tako označil kot “nevrotičen izpad” in tako se pač nikoli nisva mogla pogovarjati. On je imel mir, jaz pa sem bila še bolj … nanervana.

Dolgo nisem upala javno pokazati svojega nezadovoljstva, kadar sem ga pač čutila. V službi sem negativne občutke zadrževala zase, saj nisem vedela, kako naj jih dam ven in ali sem sploh lahko jezna pred šefom. Kolikokrat me je zaradi tega bolel trebuh … Potem pa … se je zgodilo, da mi je prekipelo in sem pobesenela. Za nazaj in za naprej. Dala sem odpoved in šla. In potem še enkrat in še enkrat. 
Pravzaprav sem prvič javno pobesnela takrat, ko mi moj ex ni dal hčera na telefon, ki sem ju klicala v času, ko sta bili pri njem. Čisto se mi je odpelo in na dvorišču pred njegovo hišo sem divjala kot tornado vse dokler ju ni pripeljal ven. Pa saj on ju najverjetneje ne bi, toda njegova mama in babica in oče in teta in brat in svakinja in ostali me niso mogli več prenašati, pa še sram jih je bilo pred sosedi, ki so poslušali moje norenje. To sem, se mi zdi, ponovila samo nekajkrat, potem pa mi ni bilo treba več, kajti hčeri sta se vedno oglasili na telefon, ko sem klicala. Jaz pa sem se počutila tako … močno.

Zoprnija sem postala na gradbiščih. Še posebej z “užitkom” sem se znašala nad tistimi, ki so moje nepozdravljanje in ne-smehljanje komentirali v stilu “danes pa ni dobila” in “uf, en bi jo moral fino nabrisat, pa bi se smejala”. Moškim je dovoljeno, da so razpizdeni, namrgodeni, tečni, zoprni, zaspani, nejevoljni, jaz naj se pa režim kot kreten že ob šestih zjutraj. Come on …

Danes sem, pa ne vem kako mi je to uspelo, že tako samozavestna, da če sem slabe volje to ostanem tudi potem, ko se s kom srečam (in mu, seveda, povem, zakaj sem slabe volje, če sem). In ko me kaj razjezi to povem takoj, pa tudi zaderem se in če je treba, to naredim tudi v pisarni med službo. Nič nisem “nasmejana in dobrovoljna in na razpolago za vse in vsakogar”, ne glede na to, kdo me razpiz** (šef ali sodelavec ali poslovni partner), če se le da, takoj povem nazaj kaj si mislim. Ne dovolim, da me zaradi lastnega zatiranja lastnih čustev (kako neumno, res) boli lasten trebuh. Zakaj bi požirala slabo voljo, zakaj bi se pustila izkoriščati, zakaj bi dovolila, da mi nekdo, ki mu, če se le da, ustrežem ko me kaj prosi, reče ne, ko ga jaz prosim za kakšno stvar, ob tem pa naj bom jaz NE-jezna? Nou, not me.

A prav zato, ker jeza punčkam ne pristoji, ker so jezne ženske grde in furjaste in histerične, je nesprejemljivo tudi dejstvo, da ženske so jezne, da udarijo, da znajo maltretirati otroke in moške, da se znajo fizično in psihično znašati nad njimi, da obstajajo tudi moški, ki jih ženske pretepajo in obstajajo otroci, ki jih mame mučijo. Ne gre nam skupaj to dejstvo s sliko nasmehljane, dobrovoljene, prijazne in nežne punčke. Pa je vendarle res.

Mnogo žensk ne upa bit jeznih, ne upa partnerju povedati, kar mislijo, da so besne, ko npr. ne pospravijo perila za seboj ali ne naredijo dogovorjenega dela. Bojijo se, da se bodo partnerju zamerile, da se jih bodo ustrašili, da jih ne bodo meli več radi. In najdejo ventil kje drugje, v “kačjih pikih” in v glavobolih, migrenah, impulzivnih nakupih … Samo, da ne bodo grde. Ker jezna punčka je grda punčka.