Starševstvo +

Teden dni potem …

Teden dni potem …

Včeraj sem ob petih zjutraj peljala tamalo na vlak. Se zgodi tudi najboljšim. V Mariboru smo vlak zamudile za kakih 20 sekund, ker ni mogla dovolj hitro steči po stopnicah do njega, jaz pa sem se prepozno spomnila, da najbrž taisti vlak ustavlja tudi v Pragerskem. Če bi se spomnila prej bi se peljale pač tja in ga ne bi zamudila. Kakorkoli … no, ker nimam vinjete, se zdaj pač vozim v Maribor po stari cesti preko Ptuja, pa traja pot tam tam eno uro. In se zgodi, da človek .. zamudi.

Tamala je kot prerojena. Kot da ni ona ali pa da zadnjih pet mesecev ni bila ona. Smeje se, reglja, toliko ima spet za povedat o šoli, prijateljih, učiteljih, toliko stvari se ji dogaja … V šoli je že vse uredila glede delovnih zvezkov in učbenikov. Ob tem sicer ne morem, da ne zarobantim čez jebeni sistem, ki dopušča prosto izbiranje učbenikov in delovnih zvezkov učiteljem. Da v taki mali državi kot je Slovenija teh nekaj šol ne more imet enakih zvezkov in knjig … In tako se tamala pri nekaterih predmetih uči stvari, ki se jih je že učila, pri drugih se uči isto snov, kot jo je jemala na OŠ v Ljutomeru, le da zdaj bolj podrobno. Ampak ok, vse bo preživela, da je le v sredini, ki jo sprejema in jo ima rada. In radi jo imajo VSI.

Tekom prejšnjega tedna sem premišljevala kaj pomeni »problematičen otrok«. Na FSD so nas učili, da problematičnih otrok ni, so le otroci s problemi in te terminologije se sama dosledno držim tudi kadar teče beseda o drugih problematičnih stvareh. Ampak ok … Če je otrok problematičen to najbrž pomeni, da ima take probleme, ki so moteči za okolico, da je nesramen, grob, žaljiv, da je nespoštljiv do učiteljev in učencev, da ima vedenjske težave, če pa ima učne težave, pa to najbrž pomeni, da ne zdeluje predmetnika, da ne zna niti za dve, da ne sodeluje pri pouku, da ga celo moti in se niti malo ne trudi pokazati interes za šolo. Kot je meni znano ponavadi za vsemi temi težavami stojijo globlji razlogi, ki se skrivajo bodisi v otrokovih osebnostnih lastnostih, bodisi znotraj družine. In ponavadi se take probleme rešuje kolektivno in takoj. Ali se motim? Kakorkoli (spet) … moja tamala nima nobenih od zgoraj naštetih problemov, nikoli jih ni imela. Če bi jih imela, če bi bila moteča, bi me najbrž že klicali iz šole. Ali me ne bi? (V Kranju me razredničarka enkrat je češ, da tamala med poukom posluša Ipod pa sem kar rekla učiteljici, naj ji ga naslednjič vzame in obdrži za vedno. Po tistem tamala ni več nosila Ipoda v šolo.) No, naj na tem mestu povem jasno in na glas, da sem takrat, ko je tamala prijokala domov, da ima dosti tega, da jo šikanirajo, čez tri dni klicala ravnateljico (točneje v ponedeljek, ko naj bi imeli sestanek, ki je odpadel), ki mi je takoj po pozdravu dejala, da ve za kaj se gre in mi, ko sem od začudenja skoraj izgubila spodnjo vilico, razložila, da ima tamala učne težave, da je nezainteresirana za pouk, da itak na to šolo ni hotela it in da je to to. Pika. Kakopak sem takrat ostala popolnoma brez besede, kajti govorila je stvari, ki niso imele popolnoma nobene veze z četrtkovim dogodkom in ker ni bila zainteresirana za srečanje sem pač nad šolo kot tako obupala. Post festum mi je v mailu najprej napisala, naj se oglasim pri njej a naj se prej najavim, potem pa, ko mi je čisto počil film, da naj nujno pridem na sestanek najavljati pa se mi ni bilo treba več. Potem tako ali tako nisem več niti hotela priti. Kaj bom hodila k nekomu, ki je tako zaverovan v svoj prav, da pojma nima, o čem govori, ne kaj se dogaja pred njegovim nosom. Tudi tega ne vem, kaj naj bi se pogovarjala s svetovalno delavko, s katero sva še vedno v prav posebni »žlahti«. Ja ja, tako majhen je ta svet tukaj.

Ena od bolj neumnih, bedastih, skrajno stupidnih stvari, ki mi jih je v mailih konstantno metala naprej ravnateljica, so bile tamaline »učne težave«. V zadnjem mailu je celo napisala, da je tamala KLJUB UČNIM TEŽAVAM POZITIVNO ZAKLJUČILA KONFERENCO. Kaj ku*** naj to pomeni? Odpisala sem ji, da če hoče s tem povedati, da so ji učitelji «šenkali« ocene, da to samo še bolj potrjuje moj utemeljeni sum o nekompetentnosti učiteljev dotične šole. Ampak ne verjamem, da ji je kdo kaj šenkal, ker ni razloga za to. Še vedno pa ostaja zagonetno vprašanje kaj vraga so te »učne težave«? Ko bom šla na govorilne ure si bom prepisala ocene iz redovalnice, da vidim kakšne ima (sicer jih približno vem in vem, da ima telovadbo 4, likovni 5, fiziko in matematiko 2, ostalo pa 3, ali pa je še kaj 2). WTF? Tisti kol bi bilo res treba ravnateljici potegnit ven, da bi se videlo, kako pokončno zna stat sama.

Jaz zelo dobro vem, da tamala ni angelček, saj jo vendar jaz vzgajam. Zelo delam na tem, da ima dolg jezik, da zna nazaj pičit ko ji kak učitelj vrže naprej kakšno idiotsko pripombo. Glede na to, kako zaprta je bila, ko je začela hodit v šolo, je zdaj že pravi biser odprtosti in naj kar tako nadaljuje. Mojih hčera ne bo nihče zajebaval, niti učitelji, niti vzgojitelji, niti sošolci, niti jaz ne. Za eno od svojih pomembnejših nalog sem si vzela to, da ju naučim postavit se zase, imet dolg jezik ko je treba in stat pokonci tudi brez kola v … Saj veste kje. Samo zato, ker ima otrok 14 let še ne pomeni, da ga lahko odrasli zafrkavajo. Ja? Super.

Jutri sem ji naročila, da mora k zdravniku. Pred skoraj 10 dnevi je med nošenjem drv padla na trtico in jo še vedno zelo boli. Zdaj sem ji že drugi teden napisala opravičilo za telovadbo in ker je danes že tako ali tako zamudila pouk bo šla jutri k zdravniku. Zabičala sem ji, da mora zahtevati pregled, ne samo pogovor in tablete proti bolečinam. No, pa mi ob tej priliki povejte, koliko 14 letnikov poznate, ki bi šli ob 5,07 na vlak, v Ljubljani prestopali, šli v šolo, po šoli k zdravniku, nato v dom, pobrali umazano perilo, ga nesli prat k mamini prijateljici in se nato vrnili v dijaški dom? Sam tko … za tiste, ki ne vejo, kako samostojne otroke imam. In prav zato, ker toliko stvari hčeri počneta sami ne dovolim, da se kdorkoli izživlja nad njima.

Stisni zobe in vzdrži. Zakaj že?

Stisni zobe in zdrži. Zakaj že?

Moram, moram pisat o stvari, ki me je najbolj nasmejala med komentarji o tem, kaj se je dogajalo moji hčeri. Nasmejala … ne v srečnem smislu, ne zato, ker bi bila vesela tega nebuloznega nasveta, ugotovitve, pač pa nasmejala v stilu »fak, a smo ljudje res lahko tako prekleto neumni, nesamozavestni, umsko omejeni, da ne moremo videt dlje od svojega nosa«.

En dober razlog zakaj bi moja hči morala POTRPETI do konca šolskega leta v sredini, ki jo ignorira. En dober razlog, prosim.
- Zato, ker se bo v življenju še velikokrat znašla v podobnem položaju in bo morala znat potrpet.
EEEEE vrong. Nikoli ji ne bo treba znat »potrpet«, ker je njena mama ne uči tovrstnega TRPLJENJA.
- Zato, ker si ne izbiramo sredin, v katerih se znajdemo.
EEEEE vrong. Mi si izbiramo sredine,v katerih se znajdemo. Mi si izbiramo prijatelje, sodelavce, kolektiv, podjetje, sosede … Nihče drug ne izbira tega namesto nas. Se pa v naših sredinah znajdejo taki i onaki, in če prevladajo onaki, je za lastno dobro sredino kljub takim bolje zamenjat.

Še kakšen razlog, prosim? Ker se to dogaja tudi drugim. ))) Ah ja no, ne me smejat. To bi naj bil razlog?

Jaz, eto jaz sem šolski primer kako človeku ni treba trpet takih idiotskih žrtvovanj, da se da izbirat vse to, kar veliko ljudi pravi, da se ne da trpet. Ok v osnovni šoli sem trpela zmerjanje in poniževanje, ker takrat še nisem bila kompetentna odločati o sebi, bi pa lahko moja starša in preprečila šikaniranje tako, da bi me pustila v šoli, v katerim sem se dobro počutila, sicer pa …
Ko sem dojela, da veza z očetom mojih otrok ni to, kar naj bi bila, sem šla. Lahko bi ostala (sploh ko mi je mama zagrozila da me bo vrgla iz hiše, če se ločim) in se skrila za razlogom, da morata hčeri odraščati z mamo in očetom, da bosta hčeri ob očetu bolje finančno preskrbljeni, pa sem vsem skupaj rekla »ko vas jebe« in šla. Za vedno. Pustila udobno finančno življenje, pustila »dobre« odnose s primarno družino, pustila denar na trr in šla v najeto luknjo ter se postavila na lastne noge.
Ko sem dojela, da ne morem živet od kelnarjenja in da si moji hčeri zaslužita boljše življenje …. Ne, nisem šla prosit na CSD za pomoč in nisem vložila prošnje za socialno neprofitno stanovanje. Šla sem v šolo. Najprej večerno srednjo, potem na faks.
Ko sem se v službi počutila izkoriščano in premalo plačano sem … dala odpoved. Mislim, da sem jo doslej dala že šestkrat ali sedemkrat. Tudi zadnjemu delodajalcu sem rekla, naj se ne boji, da me bo moral prenašati v dobrem in slabem, ker bom sama šla, k/če bo slabo, neugodno ali če kolektiv ne bo pozitiven. Seveda me je bilo prvič strah dati odpoved, celo vedeževalko sem klicala za nasvet, danes pa s tem nimam težav. No, danes sama sebi pač ne bom dala odpovedi, al kako. )
Ko spoznavam ljudi sem do njih načeloma zelo odprta, odkrita, igram pošteno igro. Ko pa vidim, da odnos ni pozitiven, ni iskren, pa ga končam. Pa kaj potem, če sva bili prijateljici 10 let. Zdaj pa nisva več. Big deal. Saj ni edini človek na svetu.
Moški … ah, en gre, drugi pride. Vem ja, na blogu se zdi, da še vedno kao travmiram za Mojim, pa ni čisto tako. Je res, da se mi še vedno kolca za njim, za »nama«, jokam pa ne, pa tudi žil si ne režem. Odpelje en vlak, evo iz ugla drugog. Razen, če si slep …
Seveda, moja hiša … vsi sanjamo o svojem stanovanju, svoji hiši, o svoji lastnini. Do pred dvema letoma in pol sem spadala v skupino tistih, ki smo bili prepričani, da imamo premajhne dohodke, da bi si lahko kupili lastno stanovanje, hišo. Sama sem bila prepričana, da bom do smrti podnajemnik, pa me vidi sad. Seveda je bilo treba marsikaj naredit za to, da danes sedim v svoji hiši, na kateri ni hipoteke, imam pa kredit za 10 let, ampak hej, čez 10 let bo tole zagotovo moje, najeto stanovanje pa po 12 letih, kolikor sem jih preživela kot najemnik, nikoli ni bilo moje.

In take stvari jaz učim svoji hčeri. Takih bedarij jima ni treba trpet, nikoli se jima ni treba klonit. Samospoštovanje in ponos, pokončna hoja … to troje je pomembno, to troje daje človeku vrednost, spoštovanje drugih (in jasno tudi zaničevanje tistih, ki nimajo jajc, da bi v svojem življenju karkoli premaknili na bolje).

Zato, točno zato, sem hčer po šestih mesecih »trpljenja zame« prepisala v šolo, v kateri je srečna, ker sem dojela, da si »trpljenja zame« ne zasluži, da ga niti jaz nisem vredna. Koji kurac pa sem jaz, da otroka silim v žrtvovanje zame? Če jaz nisem bila pripravljena še eno leto ostati v Kranju, zakaj bi pa ona morala bit do konca šole tam, kjer je evidentno nočejo? Saj se je trudila, saj je poskušala, pa … pa ni šlo. Ok, naslednji korak je osvoboditev iz sredine, ki te noče. Povsem logično za tiste, ki znajo živeti pokončno in zadovoljno, nelogično pa za življenjske luzerje ter strahopetce. Pa da ne bo kdo mislil, da sem se tega postavljanja zase naučila v svoji primarni družini. Niti po pomoti. Taka sem se rodila.

Kako že pravi tisti tip v reklami za Diarejo?
… mene ne bo nuben jebu … in sm šu … 

P.s: nekaj najbolj nebuloznih »žrtvovanj« in trpljenj:

Hčerka potarna mami, da moža nikoli ni doma, da jo ignorira, da je sama za vse, da hodi mož pijan domov, pa ji mama odvrne naj potrpi, da bo že bolje, da se v zakonu ne cedita samo med in mleko. Še bolj debilno je, ko hči mami potarna, da jo mož vara, pa ji mama odvrne, da tako pač je, da moški taki so in da naj se s tem sprijazni. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim, da mama mentalno drka na hčerino žalost v smislu »če sem morala trpeti jaz daj pa še ti«.

Prijateljica je do skrajnosti nesrečna v službi, rada bi jo zamenjala, ker se v kolektivu počuti skrajno slabo, šef je nespoštljiv do zaposlenih, nanjo se dere … Pa ji druga prijateljica ali pa celo partner reče da ne, da kaj misli, da je nora, da kako bo pa dobila novo službo. Ne more kar tako dati odpoved, saj ima vendar finančne obveznosti, pa bog ve, kako bo v novem kolektivu, lahko da bo še slabši. »Saj bo minilo, potrpi še malo, stisni zobe, saj si tam samo 8 ur na dan«. Saj tudi drugi niso srečni v svojih službah, tako pač je. Take nasvetovalce je gladko za postrelit. Lahko se sicer tolažimo s tem, da pač ne poznajo celotne situacije, a četudi je ne, je zadnje, kar se od prijatelja / partnerja pričakuje to, da te pregovarja, da zapustiš službo, ki te psihično uničuje.

Eno bolj nerazumljivih »trpljenj« je tisto, ko en stanovalec leta in desetletja terorizira druge stanovalce bloka ali večstanovanjske hiše, pa se slednji NE odselijo, temveč živijo v tem trpinčenju in se, če že kaj, spustijo v tožarjenje in klicanje policije, kadar pride do nasilja. D… kaj taki starši sporočajo svojim otrokom? Še več, kaj mislijo taki starši da so, ker si ne upajo naredit koraka stran in se odseliti, kar je vsekakor lažje kot desetletja prenašati verbalno nasilje. Aja no, oni se trkajo po prsih in pravijo »smo vzdržali, smo trpeli 20 let, ampak smo vzdržali«, če imajo srečo in se nasilen sosed odseli pred njimi. Luzerji ..

Tega je itak tolko, da bi lahko en blog odprla samo na to temo, na temo življenjskih luzerjev, strahopetcev, kvazimučenikov, mazohističnih žrtvovalcev. Ko delavec v službi prdnit ne upa pred šefom, doma pa si dviguje samozavest tako, da maltretira ženo in otroke, istočasno pa se trka po prsih češ koliko mora v službi pretrpet, da lahko preživlja družino. Bljak …

Pismo ravnateljici OŠ Ivana Cankarja Ljutomer

Po vsem, kar se je v teh dneh zgodilo, sem se odločila, da ravnateljici napišem pismo, saj ni bila pripravljena na srečanje oz. ni pokazala nobenega interesa za pogovor o dogajanju na njeni šoli. Pismo sem ji poslala, objavljam pa ga še tukaj. Naj bo javen opomin in v razmislek vsem tistim, ki pravijo, da vedo vse o nasilju na svoji šoli, ki delajo z otroki in ki mislijo, da smo starši papki, ki si ne upamo prestopiti šolski prag in zaščititi svojega mladiča. To je bila mogoče generacija mojih staršev, kjer sem bila še tepena, če sem domov prinesla obvestilo učitelja, moja generacija pa ni več (upam). Vsak otrok ima pravico do spoštovanja sovrstnikov in učiteljev, do pozitivnega šolskega okolja, do dobrega počutja in do tega, da se ga sliši, ko je v težavah. In moja hči je bila dolgo v težavah … pol leta. Pa se za to ni zmenil nihče, kljub temu, da sva opozarjali na to.
___________________________________________

Spoštovani!

Izredno sem šokirana nad vašim obnašanjem in obnašanjem vašega strokovnega kadra glede dogajanja v razredu moje hčere K. Ž.. Pričakovala sem sestanek, srečanje, pogovor z mano, hčero, glavnimi akteriji šikaniranja, ki mu je bila moja hči podvržena, pa očitno tega sestanka s hčero ne zasluživa oz. nisva pomembni za vas oz. za vas ni pomembno dogajanje, ki se vrši v prostorih vaše DRŽAVNE šole. Ob bok vašemu obnašanju naj postavim obnašanje na OŠ Matije Čopa, kjer se je ob ponovnem vpisu ravnatelj želel pogovoriti z mano, prav tako svetovalna delavka in smo skupaj predebatirali dogajanje v vaši šoli, razloge za odhod in ponovno vključitev K. v njej znano okolje. Tako obnašanje bi pričakovala od vas, pa ga ni.

Kot sem vam že omenila v telefonskem pogovoru in kakor vam je že znano, K. ni odlična učenka, nikoli ni bila, ima specifične učne težave, pri katerih potrebuje pomoč, ki pa je na vaši šoli ni bila nikoli deležna kljub temu, da sem na to takoj ob prihodu opozorila svetovalno delavko, nekaj kasneje pa tudi njenega razrednika. Od vašega strokovnega kadra bi pričakovala vsaj to, da bodo novo učenko želeli spoznati ter ji prisluhniti pri njenih potrebah, pa se z njo nihče ni ukvarjal, niti si vzel pet minut časa da bi jo spoznal (seveda bi lahko poklicali na prejšnjo šolo in se pozanimali o njej in če bi pokicali, bi izvedeli, da nikakor ni konfliktna oseba, da je zelo priljubljena med vrstniki in da zna reševati težave, ki jim je kos).
Dejstvo, da ni odličnjakinja še zdaleč ne pomeni, da je slab otrok, da je nezainteresirana za šolsko delo, da ne sledi pouku, kar ste mi vi navrgli, pa sploh ne drži. Žal Vam ocene pomenijo največ in Vi z njimi merite otrokovo osebnost. Zato pa imate odličnjaka, ki kadi travo in jo celo preprodaja svojim sošolcem (v prostorih VAŠE šole), kot sem vam tudi omenila v telefonskem pogovoru, pa je deležen vse podpore in zagovarjanja vašega strokovnega kadra. Seveda vašega obnašanja ne razumem in ga v celoti odklanjam, najhuje pa je, da ste vi in vaši učitelji tudi vzgojitelji naših otrok. Vaše obnašanje oz. vaše distanciranje, pomanjkanje zanimanja za dogajanje na vaši šoli je vse prej kot vzgojno, primerno in dopustno. Vaša naloga je, da otroke poznate, da veste, da niso otroci, ki imajo ocene manjše od 4, tudi delikventi in da se marsikakšen otrok s temi ocenami tudi težje uči oziroma potrebuje dodatno pomoč. Da tega ne veste priča dejstvo, da skoraj nimate dopolnilnega pouka. Ampak to je vaš problem oz. ne, to je problem otrok, ki obiskujejo vašo šolo, in njihovih starešv, ki niti ne vejo, da lahko na kakšni drugi šoli dobijo njihovi otroci dosti več, kot jim nudite vi na vaši, moj problem to ni več.

Meseca oktobra sem se prvič oglasila pri K. razredniku ter mu povedala za situacijo med K. in S. oz. njegovo klapo. Razrednik je obljubil, da bo stvari uredil, naredil pa je točno to, pred čemer me je K. svarila in zaradi česar mi ni dovolila obiska šole. Razrednik je k sebi poklical S. ter mu povedal kar je meni povedala K., čeprav je meni osebno obljubil, da tega ne bo storil. Naj razložim: K. in S. sta na začetku leta nekaj dni hodla, potem pa se razšla, ker K. ni bila pripravljena imeti spolnih odnosov s S., česar pa on ni želel sprejeti. Tudi to je ena od stvari, nad katerimi sem šokirana, saj nas starše praviloma vedno svarijo, da so mestne šole leglo slabega, podeželske pa leglo dobrega. Kakorkoli … od takrat dalje sta S. in K. na bojni nogi, s tem da je skoraj ves razred na S. strani, ker je lider, vodja, glavni, K. pa samo “ena pritepenka iz Kranja”. Ko se je postavila v bran sošolcu M. (in se z njim spoprijateljila), za katerega tudi vi baje veste, da ga že leta pretepajo in zaničujejo (M. mi je sam potrdil, da veste za nasilje, ki se dogaja nad njim), tepejo pa ga S. in njegova klapa, je S. stopil do M. ter ga povabil v svojo klapo, da bi K. ostala brez prijatelja. Podobno se je dogajalo s sošolko S., tako da K. praktično ni mogla tkati prijateljstev, ker jih je S. sproti uničeval.

Tudi učitelji do nje nimajo korektnega odnosa, saj se je sorazrednik tako dolgo izživljal nad njo, da sem morala poseči sama vmes in prekiniti maltretiranje. Obtoževal jo je, da kadi in kadarkoli jo je videl, da je bila zunaj ali ob vratih jo je spraševal če kadi, pa da on ve, da kadi, itd. Kasneje mi je razložil, da je to vzgojna taktika, da je želel na tak način doseči, da bi mu K. priznala da kadi, čeprav je nikoli ni videl kaditi, niti je nikoli ni zavohal. Tako obnašanje odločno zavračam in ga obsojam, kar sem učitelju tudi povedala, pa mi je odvrnil, da sem samo zoprna mama in da on tako pač vzgaja otroke. Absurd brez primere, ki bi ga bilo potrebno javno obelodanit in zahtevat učiteljev odstop. Na tem mestu naj samo omenim, da se je tudi razrednik drl name, čeprav za to ni bilo nobenega vzroka in drl se je tako zelo, da so učenci slišali dretje na hodnik. Tudi to je eden od razlogov, da imam o vaši šoli in strokovnosti vašega kadra slabo mnenje in se veselim odhoda hčere iz vaše šole.
Zavedam se, da ste podeželska šola, ki je umeščena v okolje, kjer starši najverjetneje še vedno zelo čislajo učitelje in se ne upajo postaviti na otrokovo stran tudi ko je evidentno, da se mu v šoli dogaja krivica. Sama ne spadam v to skupino staršev zato sem tudi – po vaših besedah – prvi primer v vaši karieri, ki se ne strinja z vašimi metodami dela in obsojam obnašanje in ravnanje vašega strokovnega kadra. Na tem mestu želim, da je jasno, da govorim o točno določenih ljudeh iz vašega učiteljskega kroga, ne o vseh na splošno. Naj ob tem izpostavim tudi učiteja za fiziko, ki v dveh mesecih ni uspel K. določiti roka za popravo pisne ocene, dogovorjane sta bila, da naredi plakat, pa ji ni dal niti termina niti snovi, ki naj bi jo predstavila. Šele danes, dne 27.01. je bila na preduri vprašana, za to, da bo vprašana, pa je izvedela dva dni prej. DVA MESECA … je čakala na to, da popravi oceno. Sramotno.

Za konec naj povem še to, da močno upam, da boste v bodoče na uvodnih govorih ob začetku šolskega leta pazljivejši in ne boste govorili stvari, ki jih v praksi ne izvajate. Na vaši šoli sta prisotna tako fizično kot psihično nasilje, ki jima vaš strokovni kader ni kos in ki ju ne znate prepoznavati. Priporočam vam strokovno usposabljanje za prepoznavanje psihičnega nasilja v vseh njegovih odtenkih. In pa, seveda, resno jemanje opozoril, pa naj bodo s strani otrok ali njihovih staršev.

Lep pozdrav,

Katarina Žarki

Čez nekaj dni bom ostala čisto sama …

Ko človek že misli, da so se vse stvari postavile na svoje mesto, ko že misli, da si bo končno lahko vzel čas zase, se odpočil in se utiril … potrka na vrata nov problem, novo dejstvo, nekaj, o čemer niti premišljeval nisi, nekaj, kar ni bili v planu. Moja tamala me zapušča. Tako sem odločila jaz, ker imam dovolj šikaniranja, ki ga prenaša v šoli in ker mislim, da si zasluži vse kaj drugega kot to. V četrtek imajo konferenco, po njej gre takoj v Kranj. Njeni bivši sošolci jo že pričakujejo.
Pol leta se je trudila vživeti v novo okolje. Potem, ko je največjega frajerja v razredu (in na šoli) zavrnila in ni hotela z njim seksat (jap, tudi to se počne na OŠ), se je odločil, da jo zjebe za vsako ceno. Najprej je proti njej obrnil vso družbo, s katero se je družila do takrat. Pa si je našla druge prijatelje. Potem se je postavila v bran sošolcu, ki ga že leta tepejo in na razne načine šikanirajo, se delajo norca iz njega ker je pač močnejši, itd. Dosegla je, da so ga nehali pretepat in da zdaj lahko med odmori hodi po hodniku brez da bi se bal, kdaj se bo kdo »zaletel« vanj. Pa se je njen bivši odločil, da bo to prijateljstvo uničil in povabil sošolca v svojo klapo, češ, da bodo zdaj oni njegovi best frendi. Kdo pa ne bi šel v skupino, ki velja na šoli za uau, v kateri so sami đeki? Konec koncev je z njimi že vso osnovno šolo in če so se ga končno usmili ter ga sprejeli medse … Potem se je še njena prijateljica, edina, ki ji je kao ostala potem, ko so se druge spet pridružile vodji, pridružila vodji, ker si je to itak ful želela. In tamala je ostala sama. Pa to bi še preživela. Tudi to bi preživela, da na valeti ni hotel nihče plesati z njo in da je imela vsakič drugega soplesalca, ko pa je izvedela, da so na redili plan, da ji bodo prepovedali vstop na afterparty po valeti, pa je bla mera polna. Zame. Niti telefonski klic razrednika češ, da ni vedel, da so stvari tako resne, niti predlog mediacije med akterji prepira mi ne pomeni več nič. Pol leta se je tamala trudila in verjamem, da se je res, kajti samo idiot bi užival v taki situaciji, zdaj pa je dovolj. Teh nekaj mesecev, kar ji je še ostalo, bo preživela s sošolci, ki jo imajo radi in učitelji, ki so pozorni na obnašanje otrok ter prepoznavajo tudi psihično nasilje.

Že oktobra sem bila pri razredniku in mu povedala, kaj se dogaja med tamalo in tisto klapo. Da bo uredil, je rekel, naredil pa je točno to, kar mi je tamala rekla, da bo naredil in kar smo v prejšnji šoli tudi že doživeli. K sebi je poklical tistega đeka in mu povedal, kaj sem mu povedala jaz in kar je meni povedala tamala. Takrat se je v bistvu začelo, kajti njen bivši ji je takoj naprej vrgel da je špeckahla, kaj je šla meni tožit in kaj sem šla jaz to govorit razredniku. Halo!!! Kasneje sem bila še enkrat v šoli, ko je sorazrednik tamali težil zaradi cigaret, ki ga jih kao kadi, čeprav je nikoli ni niti zavohal ni videl kadit. Za vsak slučaj, je rekel. Njej je težil, temu frajerju, ki je sicer odličnjak in super športnik, pa ne, čeprav kadi travo in jo daje tudi svojim zvestim psom. Seveda seveda, le kdo bi si mislil, da tak odličnjak lahko konzumira drogo. In ker je tamala vedela, da to počne, ker je bila tudi zraven, ko je pohal, ga je s tem lahko nekaj časa držala v šahu, dokler mulo ni zaključil, da tega ne bo nikomur povedala in je navalil nanjo. Ne dobesedno, on se uradno z njo ne pogovarja, njegovi prijatelji so opravljali grda dela zanj. Kako bolano res. In kako znano. Niti pomisliti ne upam, kakšen bo ta fant ko bo odrasel. Če mu zdaj nekdo ne bo pristrigel peruti zna postati pravo zlo. Ampak to ni moj problem, moj problem je moja tamala, ki si takega obnašanja sošolcev ni zaslužila, ker ni te vrste, da bi zase zahtevala pozornost, se rinila v prvo vrsto in komandirala druge. Ker je bila kot majhna deležna šikaniraja s strani sošolca je na te stvari zelo občutljiva, zato je tudi odreagirala, ko je videla kako se spravljajo na sošolca samo zato, ker je močnejše postave, ker ima nizko samozavest in ker se ne zna branit.

Priznam, da me je situacija sesula. Zgodilo se je v četrtek in ves vikend smo premlevale možnosti selitve v Kranj. Jaz ne morem tja, čez teden dni začnem tudi uradno delati v novem podjetju, torej bo šla sama. Najprej sem pomislila na naša soseda, s kateri smo se zelo dobro razumeli, pasem potem to misel zavrgla. Čeprav znankin sin na tak način živi na Švedskem, pri nas to najbrž ni verjetno. Potem sem pomislila na njenega očeta, a tudi to misel zavrgla, ker hodi v tujino in ker še sam ne ve kdaj, ko pa gre, pa gre za nekaj tednov, bi bila tamala preveč prepuščena sama sebi. Nato sem pomislila na svojo mamo … Ne, tudi to sem zavrgla. Da mi bo familija potem naprej metala, da so za to, da vzamejo pod streho mojo hči, pa četudi bi jim plačala, dobri, da bi prišla k njim na kavo pa ne … Brez veze. Že tako sem se vsem dala v zobe, ko bodo pametno razpredali o tem, da so vedeli, da selitev ne bo ok, da sem jaz kriva za vse skupaj, ker sem silila v Ljutomer, čeprav selitev nima veze s tem in čeprav na tako nasilje ni bilo mogoče računati …
Stanovala bo v Dijaškem domu v Kranju. Ker ni prava dijakinja bom zanjo plačevala polno ceno (sicer bi imela subvencionirano), kar pomeni s prevozom domov vred cca 320 evrov na mesec. V šoli ne bo imela prehrane, ker ima tri obroke na dan v Dijaškem domu, vlak je pa pač vlak, kaj čem. Do Maribora bo prišla z vlakom, nato bom obe s taveliko pobrala in ju peljala domov, v nedeljo pa nazaj. Sej najbrž bova en vikend na mesec tudi s taveliko v Kranju. Nekako bomo že, zdaj o tem niti nočem preveč premišljevat, ker mi je pomembno samo to, da se ima tamala dobro, da preživi ostanek šolskega leta v pozitivnem vzdušju, da ima lepo valeto in nepozaben afterparty.

Ko smo se s tamalima pogovarjale o spominih na osnovno šolo smo vse tri ugotovile, da so vaške šole veliko bolj nasilne, da smo vse tri v njih doživljale izključevanje, šikaniranje, na mestne šole pa imamo čisto drugačne spomine. O tem naslednjič.

p.s.: Seveda bi lahko kot starš dosegla, da bi tamala ostala v ljutomerski osnovni šoli. Lahko bi ji vzbudila tako močan občutek krivde, češ da me zapušča in kako bom jaz sama … da bi zaradi tega ostala v Ljutomeru. Starši lahko otroke zmanipuliramo do nezavesti in o tem sem se s tamalima pogovarjala. Tamali sem povedala, da bom najbrž ta teden veliko jokala, da bom žalostna in da mi bo za znoret, ko bo v nedeljo šla v Kranj, jaz pa jo bom videla šele v petek, vendar naj ji moje solze in moja žalost ne vzbujata občutka krivde, ker ji ne bom dovolila, da ostane doma samo zato, da ne bom jaz žalostna. Bom že preživela …

In ja, ne predstavljam si tega, do bom zdaj, ko sem končno dobila službo v Ljutomeru in se vselila dejstva, da bova s tamalo veliko skupaj, ostala sama. Že naslednji ponedeljek bom prišla v prazno hišo, nihče me ne bo čakal doma, nihče en bo zakuril, nihče se ne bo stisnil k meni. Joj … tega nisem načrtovala, mislila sem, da se bova poslovili šele jeseni. Ne vem kako bom prenesla še ta čustveni šok …

Drznem se pohvalit s svojim načinom vzgoje

O vzgoji si ponavadi jemljejo pravico govorit tisti, ki imajo ali odrasle otroke, ki so družbeno sprejemljivi oz. niso vsaj na videz nič posebnega, ali tisti, ki otrok nimajo. Ostali, ki imajo otroke, ki so še v gnezdu, ki bi morali slediti nasvetom strokovnjakov za vzgojo, nimamo kakšen pravice govorit o tem, če si pa že drznemo pa nas hitro odpravijo z »počakaj, boš že še videla. Ne hvali dneva pred nočjo, tamali ti še lahko zbezljata«. Seveda seveda. Zbezljata lahko tudi pri 30 letih ampak takrat jaz pogojno ne bom več kriva za to, zdaj pa sem.
Kljub temu, da moji hčeri še nista odleteli iz gnezda in da ne morem dat roke v ogenj, da bosta najprej končali šolanje, se zaposlili, dobili resna fanta, se poročili, si uredili gnezdo in šele potem imeli otroke, si upam čestitat za svojo vzgojo, pardon za svoj način življenja s svojim hčerama. Ko mi je včeraj tamala brala odlomke iz svojega dnevnika sem se namreč zavedala, kako zelo mi zaupata in kako odprt odnos imamo. Navkljub moji avtoriteti in trdosti. Sama ne bi nikoli brala dnevnika svoji mami, niti ji ne bi tako rekoč spotoma govorila o tem kaj počnem, ko nje ni doma, kdo vse pride k nam, itd. Meni je namreč tamala do potankosti razlagala kaj so počeli ko sem bila jaz v Ljutomeru, kdo vse je bil in prespal pri nas, kaj so počeli, zakaj sta mi takrat preoblekli posteljo, zakaj je bilo takrat pomito po tleh, zakaj sta me vedno klicali kdaj pridem domov, od kod so bile tiste škatlice od cigaret, pa zakaj mi je kronično primanjkovali kave. Če računam, da sta to počeli lansko leto spomladi-poleti je časovna distanca samo polletna, jaz pa sem mami opisala svoje pobege v disko pri 12 letih ko sem imela več kot 20 let. In njej se niti takrat ni zdelo smešno, ampak je bila užaljena.
Zadnjič sem soseda iz Planine vprašala, če je vedel za te žurke in kdo vse je bil tam in kaj so počeli. Pritrdil je, da je vse vedel. Užaljeno sem mu vrgla naprej zakaj mi ni povedal, pa je odvrnil, da se raje zameri meni kot tamalima. Sicer pa ni bilo nič takega, kar bi potrebovalo njegovo in mojo ukrepanje, niso se nalivali z alkoholom, niso razgrajali, niso kadili trave, na obisk so prihajali otroci, ki so bili tudi sicer pri nas, ko sem bila jaz doma. Ah, ok .. razumem. Kaj čem drugega. Saj nekje v malih možganih sem vedela, da kvalitetno izkoriščata čas brez mene in prav mi je bilo in v bistvu sem jima hvaležna, da ga nista še bolj razvratno izkoriščali. Če sta imeli samo obiske, če so samo pili kavo, kadili in poslušali glasbo … sem zadovoljna. Dala sem jima celo moj blagoslov, da to lahko počneta tudi v hiši, ko bosta imeli svojo sobo, seveda.
Malo me je zabolelo, ko mi je tamala priznala, da ja, da sta mi res kradli denar iz denarnice, mislim drobiž, in da sem imela prav, ko sem se kregala zaradi tega. Kupovali sta si lizike in druge sladkarije, ki jih jaz nikoli nisem kupovala. In ne, ni jima bilo bedno, ko sta poslušali moje kreganje in teženje, ko sta imeli priliko, sta šli spet v mojo denarnico. In tako do odhoda v Ljutomer, kjer pa sva s tamalo sami in bi ji najbrž trda predla, če bi mi vzela denar. V Kranju sta se lahko izgovarjali ena na drugo oziroma jaz nisem vedela katero naj kaznujem, tukaj pa … je samo ena opcija, pa se raje ne igra z ognjem.

Vesela sem, da sta moji hčeri normalni najstnici. K tej normalnosti nedvomno sodijo take stvari. V varnem objemu družine se lahko otrok nauči marsičesa in onidve sta vedeli, čeprav sem 200 km stran, da se lahko zaneseta name, če bi bilo kaj narobe. Kljub temu sta se izogibali morebitnim nevšečnostim tudi tako, da sta se, ko sta ponoči šli ven, izogibali poti, po katerih patruljirajo policaji, da ju slučajno ne bi legitimirali in me obvestili, da pohajkujeta sredi noči po Kranju. Za horo legalis sem jima seveda povedala jaz.
Dejstvo je, da se me tri ogromno pogovarjamo. Ampak res ogromno. O vsem mogočem. Zato me tavelika brez težav pokliče in »Mami, jaz grem k ginekologu«. In potem zbijamo šale na ta račun češ, obleci dolgo majico, da ne boš tam na pol gola hodila okoli, pa stuširaj se in obrij, da boš lepa. In ko potem reče, da ne, da mu je ne bo kazala, odvrnem jaz, da hja, kaj je pa seksala, sej sem ji rekla, naj raje ne, pa me ni poslušala. In potem vse tri pademo v huronski smeh, jaz pa sem tako ponosna nanjo, da se je pri zdravnici sama dogovorila za obisk pri ginekologu in da gre sama k njemu (ker najprej je obisk pri njem pogojevala s tem, da grem jaz z njo). Potem pa me pokliče in reče, da se ji ni bilo treba slečt … Še nekaj je, kar mi je strašno všeč v odnosu jaz-tavelika. Za vsako oceno, ki jo dobi, mi pošlje sms in jaz ji odgovorim. Moji odgovori morajo bit smešni, duhoviti, to je nekako pričakovano. Recimo »Ljubi te majka« ali »A šestka ni mogla bit« ali »S temi petkami si že dosadna« itd. Moje odgovore vedno pokaže svojim frendicam in potem se skupaj režijo. Zadnjič je dobila pri matematiki 3 in ker je vedela, da bom najbrž napisala kaj v stilu »Skrajni čas bi bil, da pade kakšna štirica« je takoj zatem priletel njen sms »Ena jebena točka mi je zmanjkala do štiri«. Aha, razumem. Moje najmilije …

Pri nas doma se točno ve, kdo je glava družine. Če slučajno katera misli, da je glavi zrasla čez glavo, ji hitro pokažem svoje mesto. Četudi se na prvi pogled zdi, da jima vse dovolim, da sta razpuščeni, še zdaleč ni tako. Za vsako stvar, ki jo naredita (in jo predhodno jaz odobrim) sami nosita posledice. Naj bo to pirs, neučenje ali odhod v Kranj. Za izlete v Kranj oz. Ljubljano še nikoli nisem pogledala voznih redov vlakov zanju. Vsak obisk načrtujeta sami od vožnje do spanja, itd. Mene zanima samo končni plan, da vem, kje približno se bosta gibali in da bosta vedno nekako na dosegu roke vsaj enega meni znanega odraslega.
Tudi kazni imamo še vedno. No, niso ravno kazni, bolj … kaj vem kako bi temu rekla. Pred novim letom se ga je tamala napila. V začetku decembra smo imeli službeno večerjo in sem šla nekje ob štirih popoldan iz Ljutomera. Pri nas je bila tamalina prijateljica in rekli sta, da se bosta učili, da pa po prijateljico pride mama. Dogovorili sva se, da bom jaz spala v Kranju, da se ne bi vozila gor in dol, tamala pa zna bit sama. In potem. Jo kličem ob šestih, telefon izklopljen. Klicarila sem jo do devetih potem pa se usedla v avto in ajde, nazaj v Ljutomer. Pred tem sem še prijatelja prosila, naj gre pogledat kaj se dogaja n ker je rekel, da je hiša zaklenjena, v njej pa čista tema, me je resno zaskrbelo da si ji ni kaj zgodilo. Pa pridem domov okrog enajste ponoči in začnem razbijat po oknih. Odpre mi tamala. Sprva nisem vedela, da je pijana, potem pa, ko sem videla ob kavču plastično posodo, mi je kapnilo. Hahaha … če zdaj pomislimo kako sem se takrat drla, kako sem ji jebala vse po spisku, jo zmerjala s pijanduro, potem pa, ko sem na kavču zagledala še njeno prijateljico …. ko sem zvok navila do maximuma … ne, res ni bilo prijetno. Prijateljico sva peljali domov in spotoma sem še njo dodatno ozmerjala, tamala pa je morala pospravit vso hišo, potem je šele lahko šla spat. Naštela sem ji kazni .. da ne sme v Kranj, da ne dobi tatuja, da ne bo imela rojstnodnevne zabave, da je nočem nikoli več videt s to prijateljico … No, od tega je ostalo, da ni dobila tatuja za rojstni dan, pa s to prijateljico je ne vidim več, prijateljujeta pa še vedno. Aja, pa občasno ji ponudim vino, ker … alkoholiki pač potrebujejo dnevno dozo. S prijateljico sta pili šampanjec, tisti mini šampanjec, in ker tamala nikoli ne pije alkohola, ji je bilo seveda noro slabo. Še vedno pa ne ve čisto dobro, zakaj je izklopila telefon. Hočem povedat, da se nam še vedno dogajajo take stvari, ki pa jih razumem in … ne smem reči podpiram, ker se to ne spodobi, mi je pa ljubše, da to počne zdaj, ko ima še mene poleg.

Najbolj mi je zadnje čase všeč vprašanje »Kaj imata v planu za vikend«. Všeč m je namreč to, da svobodno odločata o tem, kaj bosta za vikend počeli. Lahko gresta v Kranj (to je sicer vezano na finančni bađet, sicer pa ni zadržkov), lahko pride tavelikin fant k nam (to je sicer odvisno od njegovih ocen in špicanja pouka), lahko pa imamo odprt plan in se potem jaz kaj zmislim (ali pa se tudi ne, saj smo za praznike samo poležavale in gledale televizijo). Če hočeta v Kranj morata splanirat pot, če pride tavelikin fant se moram jaz naštelat na določeno frekvenco, če pa smo same, pa se ve … razdelimo si dela (tavelika ponavadi začne s kurjenjem, ker med tednom to povečini počne tamala, jaz sem zadolžena za pomivanje posode, tamala pa za pometanje), če imamo avto gremo v kino, če pa ne, pa peš na tortice v mesto. Dan začnemo z Živ Žav-om, ki ga gledamo dokler meni ne dojadi .. to je že tko predvidljivo, ker je vedno isto. Kot obred. O imam dovolj poležavanja začnem brundat, da je treba vstat in kaj naredit, pa tamalidve že vesta, da je bolje, če čimprej obrneta kolesca, sicer postanem lahko nenormalno tečna.

Kaj hočem pravzaprav povedat? Hočem povedat, da je življenje z najstniki lahko zelo prijetno, če vsak ve, kje in kakšno je njegovo mesto. Kakor sem se pred leti bala njunega prehoda iz otroštva v najstništvo, zdaj vidim, da je bil ves moj strah brez vezen, osnovan na podlagi pripovedi staršev, ki … ne vem, ali niso naredili miselnega preskoka oz tega, da njihov otrok ni več vodljiva živalca, temveč bitje s svojimi možgani, ali niso naredili trdne osnove za nastanek starševsko-prijateljskega odnosa. Kaj vem … me tudi včasih pred »publiko« delujemo kot totalno nefunkcionalna družina, kot da se non stop samo podrkavamo, pa je to daleč od resnice. Ker sem že pred leti ugotovila, da prisotnost tujcev (obiskov) na nas deluje kot »pokaži kaj znaš« točka, nekaj časa nismo hodile skupaj na obiske. To seveda ni le nam lastna reakcija na tujce, ker sem se jaz, po pričevanju moje mame, zelo enako obnašala do ljudi, ki so hodili k nam na obisk, pa vidim, da se tudi drugi otroci tako obnašajo, na nek poseben način provocirajo starše, da se prelevijo v čudake in neuravnovešence. Zdaj seveda ni več tako, če pa še vedno kdaj je … pa me prav malo briga, važno, da me vemo kakšne smo, kako funkcioniramo.

Tudi to je pri meni del vzgoje

Lansko leto je šla tamala kar nekajkrat iz Kranja v Sp. Brnik s kolesom. Najprej po glavni cesti, ki je izredno nevarna, potem po nekih stranskih poteh. Kao. Vozila as je brez čelade, da si ne bi pokvarila frizuro. Hm. Tudi njen oče ji ni nič zatežil zaradi čelade, čeravno jo je nekajkrat sam peljal tja in je šla potem sama s kolesom nazaj. Jaz sprva sploh nisem vedela da se vozi brez čelade, potem pa mi je tavelika enkrat to omenila in sem … znorela. Kar nekaj časa sva se s tamalo prepirali zaradi tega, slednjič pasem ji rekla:
Glej, če se boš vozila okrog brez čelade in te bo zbil avto in boš, bože nedaj, pristala v Soči, niti pomisli ne, da te bom prišla obiskat. Če boš zaradi lastne malomarnosti in neodgovornosti pristala na vozičku na mojo pomoč ne računaj. Meni zaradi svojega neodgovornega početja ne boš zjebala življenja.
Kaj pa če me zbije avto pa imam čelado na sebi?
To pa je potem druga pesem. Potem pa bom seveda skrbela zate. Če pa boš poškodovana zaradi lastne neodgovornosti pa na to ne računaj.
Po tem pogovoru je, vsaj kolikor je meni znano, začela uporabljat čelado.

Zakaj sem ji zagrozila na tak način? Zato, ker se mi zdi skrajno neodgovorno do sebe in ljudi okoli sebe ogrožati lastno varnost in s tem povzročati sebi in tistim, ki te imajo radi, gorje. Kaj bi bilo, če bi jo zbil avto in bi zaradi udarca v glavo, ki bi ga lahko s čelado preprečila oz. omilila tako zelo, da ne bi bil usoden, postala hroma? Jaz bi morala skrbeti zanjo, jaz bi bila tista, ki bi se v končni fazi najbolj sekirala, da ji nisem privzgojila čuta lastne odgovornosti. Pogled nanjo bi me spomnil na vsa tista leta, ko sem skrbela zanjo, jo čuvala in branila pred nevarnostmi in do smrti bi si očitala, da ji nisem vcepila čut za odgovornost do sebe.
Če bi se pa nesreča zgodila zaradi neodgovornosti drugega ali zato, ker bi bil nek drug udarec, ki ni povezan z zaščito čelade, usoden zanjo, potem pa bi bila ona v mojih očeh neodgovorna za lastno poškodbo in posledično stanje, v katerem bi se znašla. Seveda bi se tudi v tem primeru sekirala in žrla, ne bi si pa imela kaj očitati, saj moj otrok ne bi bil odgovoren za svoje stanje.

Ko se je pred letom ali dvema nek njun znanec zaradi objestne vožnje zaletel v drevo in umrl sem jima prvič položila na srce naj pijani ali pod vplivom drog nikoli ne sedeta za volan. Še več, naj nikoli ne prisedeta v avto, v katerem bo pijan voznik ali za katerega sumita, da vozi neodgovorno, da izziva usodo, da je skratka divjak in potencialni morilec.
»Kjerkoli bosta, pa magari v Izoli, ne pokličita in pridem jaz po vaju. Nikoli in pod nobenim pogojem se ne sedita v avto, v katerem bo vajin sopotnik alkohol, objestnost, droge in divjaštvo.« Pa se včasih na to temo režita češ ej, a si predstavljaš, da kličeva mami sredi noči iz Izole, naj naju pride iskat, ker sva obe naliti in ne moreva vozit. Haha, meni to pač ni nič smešno. Valjda ne vzgajam svojih hčera zato, da se bosta na cesti ubili, da bi ubijali druge, da bi umrli zaradi malomarnosti drugih ali sebe.
Kaj bi v resnici naredila, če bi katera od njih povzročila nesrečo, v kateri bi bil kdo ranjen ali bi celo umrl? Težko vprašanje. Definitivno ju naprej ne bi hotela videt. Dejstvo, da je moj otrok povzročil kaj takega, bi me psihično sesulo. Kako bi ravnala potem ne vem. Vem pa, kako bi reagirala, če se bosta kdaj pripeljali domov pijani. Če bosta vozili moj avto ga potem definitivno nekaj časa ne bosta dobili (govorim o mesecih, ne o tednih), pa tudi težila jima bom do nezavesti in na vsakem koraku. In ker vesta kaj pomeni, ko jaz težim in gnjavim in prcam dvomim, da si bosta to privoščili (o tem sta se lahko prepričali že, ko se je tamala rolala brez ščitnikov in zlomila zapestje. Od tega je že več kot 4 leta, pa ji še vedno težim in jo spominjam na to, kako neodgovorna je bila do sebe). Če bosta pa kdaj pijani povzročili prometno nesrečo, ki bo sicer brez oškodovancev, ju bom pa sama prijavila policiji in pričakovala kar se da strogo kazen. Brez milosti in dosledno.

Po čem se spozna odraslega človeka? Po tem, da hodi v službo? Po tem, da plačuje davke državi? Po tem, da živi sam? Po tem, da si zna kuhat? Po tem, da se zaveda odgovornosti do sebe in drugih? Po tem, da se zaveda posledic svojih dejanj in je pripravljen prevzeti polno odgovornost zanje? Po tem, da je sposoben priznat napake in jih popraviti? Po tem, da misli, da se njemu ne more nič zgodit? Po njegovem egocentričnem obnašanju? Po tem, da stopa skozi življenje v pozornosti do drugih ljudi? Po tem, da ima otroke? Po čem se spozna odraslega človeka?

Kako in zakaj sem ponosna na taveliko

Kar je res je res in prav je, da povem javno: izredno sem ponosna na svojo taveliko. Dekle definitivno raste odraslo, odgovorno, pametno in iznajdljivo žensko, pri čemer imam seveda tud jaz nekaj zaslug, a levji delež pripada njej.

Lansko leto in še prej sem pisala o tem kako slabo ji gre v šoli, kako je nezadovoljna, kako nazaduje tako pri ocenjevanju kot pri znanju. Naša selitev na drugi konec Kranja je njo zelo prizadela, saj je izgubila sošolce, s katerimi se je izjemno dobro razumela, izpadla pa tudi iz razreda, ki je veljal za najboljšega na šoli. Če je bila tamala presrečna ker je zamenjala šolo, je bila tavelika izredno nepopisno žalostna. Njene ocene so v 7., 8. in 9. razredu padle na komaj dve in nihče ji ni mogel in znal pomagati. Z učitelji se enostavno ni razumela (ne da bi se z njimi prepirala, energetsko se niso ujeli), pri matematiki, ki je bila njen najljubši predmet, pa je potrebovala celo inštrukcije. In zdaj?
V prvem letniku srednje šole je njena povprečna ocena …. 4. Matematiko je pisala 3 kljub temu, da imajo zelo strogo učiteljico, ki že pregovorno v prvem letniku pomeče največ dijakov. Razredničarka je ne more prehvalit kako vestna, pridna, natančna in marljiva učenka je. Prav pri nobenem predmetu nima nobenih težav in tudi nemščino ima 3, čeravno ni njen prvi jezik in si je sama našla inštrukcije zanj. Pa da ne bo kdo mislil, da sem ji kaj obljubila oziroma s čim grozila, če ne bo tako dobra. Jaz sem ji samo položila na srce, naj ima pozitivne ocene, da bo imela brezskrbna poletja in na koncu manj težav z maturo, s temi peticami pa je zdaj že prav dosadna. 

Včeraj sem bila pri njej. Ponoči jo ej tako bolel zob, da je šla med poukom k zobozdravnici. Izpulila ji je zob. V čakalnici meje klicala kaj naj naredi in povedala sem ji, naj se dogovori za mostiček, mene pa naj pokliče ko bo končala. Vse se je dogovorila, šla po puljenju spet v šolo in me šele po pouku klicala, če pridem spotoma iz Ljubljane k njej, češ da jo glava strašno boli. Tako tamala kot tavelika imata neko lastnost, ki me strašno fascinira. Namreč … onidve nikoli ne špricata pouka. Tako kot se je tamala uprla, ko sem ji rekla, da naj bo doma z Zorico po operaciji, tako se je tavelika uprla, ko sem ji rekla, da jo bom peljala domov, če ji v domu ne bodo dali tekoče hrane, ker ne more gristi. Da ne, da bo že, da mora bit pri pouku, da si bo sama naredila čokolino, da ga bo pač jedla z mrzlim, mlekom, itd. Včeraj sva šli torej samo kupit tablete, ostala pa je v domu, saj je kuharica zatrdila, da bo brez težav dobila tekočo hrano.

Ponotranjila je red Dijaškega doma, ki ji v bistvu odgovarja. Kljub temu, da se da v domu dobit vse, alkohol, cigarete in travo, ne konzumira nič od tega. Dobila si je družbo sebi podobnih, v sobi je s sošolko, s katero se vzajemno bodrita, kadar ima katera slab dan, si pomagata in sta tudi bestiki, sicer pa niti ne hodi dosti ven. Ob torkih na plesne in včasih s cimro v Europark. Običajno je v sobi, se uči ali spi, jaz je še nisem dobila kje zunaj, pa sem vsaj dvakrat na teden pri njej.
Vzgojiteljica pravi, da je pridna, le neredna. No, pa to so v sobi vse tri. Postelje ji še vedno ni za postiljat, meni pa je tak zdaj vseeno, le kadar pridem v sobo en morem, da ne komentiram postelje. »Pa tole … misliš kaj postavljat?« Kakorkoli je njena vzgojiteljica stroga, jo ima tavelika rada in ko je več kot štirinajst dni ni bilo, jo je pogrešala. »Noben mi ne teži…« Pravi, da jo spominja name. Kaj naj rečem, teženje nam je mamam v krvi.

Ko pride za vikende domov je nič ne šparam. Mora kurit v peči, mora pomagat pri pomivanju posode, pa tudi spat ne more do desetih in več. Ne dovolim si je nosit na lovorikah, ker ji to ne bo nič koristilo. Kakorkoli sem presrečna zanjo, da ji gre tako dobro v šoli, da je nadarjena in je zbrala pravo šolo, da je vzdržala ves pritisk prvega meseca in vztrajala, je ne smem zdaj ujčkat, jo na vsakem koraku hvalit ter ji dovolit, da se izogne delu. V končni fazi je šola še vedno njena služba, kot je bila z vstopom v osnovo šolo. To mantro mantram še danes, ker verjamem vanjo. Kakor si bo postlala tako bo spala, ne verjamem pa več v to, da je vse odvisno od nje. To je več kot očitno dokazala šola na Planini, ki jo je kljub njene mu trudu spravila na zadostni uspeh in ji prilepila etiketo »podpovprečnega učenca«. Do šestega razreda, dokler ni šla v to šolo, pa je blestela …
_________________________________________

Nekaj zelo podobnega se dogaja s tamalo, za katero se v ljutomerski šoli ne zmeni prav nihče. Ker nimajo dodatnega pouka nima kje dobit dodatnih razlag in jo kljub temu, da sem jasno in nedvoumno razložila tako razredniku kot svetovalni delavki, da tamala potrebuje dodatno pomoč, da ji jaz ne znam razložit snovi tako, da bi jo razumela, puščajo samo, se ne zmenijo za njene potrebe ne glede na to, da je evidentno, da je z ocenami komaj na površju. Sama se meni s sošolkami, ki imajo znanje, da dodatne razlage, a kaj, ko imajo ta dekleta omejen prosti čas, saj se vse vozijo v šolo tako kot tamala. V šoli sem bila zaradi tega že dvakrat, tretjič ne grem. Tamala pravi, da bo pač stisnila zobe in pregurala z dvojkami do konca leta, potem pa …
Potem pa bo najbrž tako kot je s taveliko. Prišla bo v srednjo šolo, o kateri sanja že nekaj let, v domu bo imela na razpolago vse inštrukcije, ki jih bo potrebovala, in bo z ocenami in znanjem poletela. Pa je to … mislim, je to normalno? Je to v redu? Da te v osnovni šoli zabijejo čisto v poden, da ti dajo občutek, da si totalni idiot?

Kakorkoli … me tri smo vesele, da sem jaz taka kot sem, da ju ne gnjavim z ocenami, da verjamem v njun potencial in ju vzpodbujam in da sta tamali taki kot sta, pridni, vztrajni in ne obupata. Na obe sem izjemno ponosna, ampak ta post je v prvi vrsti namenjen … taveliki.

Rada te mam,

mamica

Če bi imela sina se ne bi bala, da bo zanosil

S hčerama sem tam, kjer se konča velika večina raznih instant priročnikov o vzgoji. V najstništvu, v spolni dozorelosti, v vklapljanju v svet odraslih. Tam smo, kjer bi, če bi imela sina, rekla »Sine, tuki maš kondome, zadaj maš narisano kako se ga da gor. Nek ti bude sasrečom. Pa pazi na predsemensko.« Pa ga nimam, imam dve hčeri in lahko izbiram med »Ne seksaj s kakim amaterjem, ker boš zanosila« in »Do 25 sploh ne seksaj«. Itak pa ne bosta poslušali ne enega ne drugega. In če bi imela sina niti pomislila ne bi, da mi lahko pride domov s trebuhom, tako pa … imam dve hčeri, ki lahko prideta domov s trebuhom. Mislim s tistim, nosečniškim.

Nikoli si nisem predstavljala tega obdobja. Nikoli nisem niti premišljevala o tem kako bo ko bosta hčeri spolno dozoreli, ko se bosta podali v spolnost. Halo, otroci so vendar nespolna bitja. Če pri kakem opazimo znake samozadovoljevanja praviloma pogledamo stran in niti pomisliti nočemo, da …. Ja, da se pač samozadovoljuje. A vsi ti otroci slej ko prej zrasejo in če pri fantkih mame opazijo madeže na rjuhah, pri deklicah ne opazim nič, dokler … ne pride domov s trebuhom. »A .. ti pa že seksaš al kako?« in »Dddd mami, sej mam resnega tipa. Hodiva že tri mesece.« Kakorkoli. Na spolnost svojih otrok lahko bolj malo vplivamo. »Veš, da so že moje prjatlce zgubile junf. Jest ga moram tut.« Ja ne ne, ni ti ga treba. Enkrat zgubljeno, nikoli več dobljeno. Ampak tko je, starši slej ko prej pristanemo v drugem kadru, ali tretjem. Še celo tako nepomembni smo, da gre lahko smrklja delat splav brez vednosti staršev. A če ga ne more naredit … potem smo pa starši pravi naslov za reševanje problemov. In potem slišimo »Zakaj ste jo pa pustili seksat?«. Ekskjuzmi? Kdo je koga pustil seksat? Sej je šla samo smeti ven nest, pa eto … je že noseča. Skratka …Spolnost naših otrok naj nas ne bi zanimala, razen če zajebejo in zanosijo. Deklice, fantki ne. Itak. In če se dekle odloči, da bo obdržalo otroka … kdo ji je dolžan pomagat? Starši, itak. Pa so jo oni silili v spolne donose? Neee. Zakaj pa morajo potem prevzeti odgovornost za posledice njenih spolnih odnosov?

Oni dan sem taveliki razlagala, da tudi mi odrasli nismo ravno vrhunec profesionalnosti v seksu, da seksamo kot kreteni brez zaščite in staknemo razne bolezni ter vnetja, pa ne vemo s kom smo zanosili, pa tko … To, kar njih učimo, si mi samo želimo. No, v bistvu si ne, ker če ti 40-letnik pri prvem seksu po dveh urah poznanstva reče, da s kondomom pa ne bi, ker mu ni, ti pa se itak umivaš in zgledaš zdrava … Pol je jasno kakšni bedaki smo odrasli. Sploh ko ti noseča prijateljica šepne, da ne ve kdo je fotr otroka, ker je v istem tednu seksala s tremi različnimi. In ko ti poročena ženska reče, da je nekje staknila neko spolno bolezen, ampak ne ve kje, ker ji je mož zatrdil, da je ne vara. Ali tiste zgodbe o »neplanirani nosečnosti«.
»Ej mami, a če ti ne seksaš misliš, da tudi jaz ne smem?«
»Ja, hčerka. To mislim. In zdaj jaz ne bom seksala naslednjih 5 let, da boš ti dopolnila 20 let, potem bom pa spet. Sej veš, jaz sem ti vzor. Zgleduj se po meni.« Itak da.

Resno. Kaj bi naredila, če bi bila moja hči noseča. Nima niti 16 let. O tem se kar veliko pogovarjamo zadnje čase. Priznam, da mi gre ob tem na smeh. »Bom pa ujčkala, kul. Bom mlada babica.« V resnici pa sploh ni tko kul. Pa če preidemo s splava / donositve dalje na to, kdo bi za otroka skrbel, je edina varianta … jaz. Kaj pa finance? Mislim, otroka je treba oblečt, nahranit, dat v vrtec, itd. No, tukaj se pa ustavi. Itak, da bi šla tavelika naprej v šolo. To je brez debate. Ker bi bila še vedno v mojem gospodinjstvu pomeni, da bi bil vrtec kar konkreten zalogaj. Jasno je, da bi dobila otroške dodatke zanj, toda …. Kje je pa otrokov oče? Aha … No, kaj pa otrokov oče? O tem sva včeraj debatirali s prijateljico. Pa recimo, da ima mulo tudi 15 let, da hodi v srednjo šolo in nima lastnih dohodkov. Kako bi pa on skrbel za otroka? Bi njegova starša v njegovem imenu plačevala preživnino za otroka? Bi? Koliko bi se pa on posvečal otroku? Bi bila z mojo hčerko sploh skupaj? Ja no … taka vprašanja se porajajo ob razmišljanju o tem, da lastnemu otroku za njegovo dobro in za dobro njegove družine pač ne moreš preprečit, da bi seksal dokler ni sposoben skrbeti zase in za posledice neodgovornega seksa.

Ne glede na to, da meni osebno ne bi bilo nič narobe, če bi hčera zdaj zanosila, da bi bila otroka vesela in bi ji pomagala kolikor bi se dalo, da bi to dete spravili gor, za njeno dobro ni ok, da zdaj zanosi in rodi. Ampak jaz imam, kot rečno, dve hčeri, ne sina. In meni se lahko zgodi, da katera pride domov s trebuhom, Sašotu pa ne.
In ponovno smo pri tem, kaj naredit. Splavit (če je še čas in če je hči za) ali donosit. In kdo bo za otroka finančno skrbel in kakšno vlogo bo imel pri tem oče. Ah očetje …
Tabletke … ne, tabletk pa ne podpiram. Ne pri njeni starosti. Odgovorno se seksa tudi brez njih. Samo potem mora, seveda, moški res obvladat svojo predsemensko tekočino in izliv. Kar pa dalje pomeni, da mora biti pri seksu z … zgornjo glavo. To je pa tkooooo težkooooo.