Starševstvo +

Frrr frrr frrr fazani …

)  Moja tamala je letos fazanka, tavelika je bila lansko leto. Spomnim se, kako jo je bilo stran hoditi naokrog, niti na uradno fazaniranje ni hotela, bala se je vsah in vsakogar, ki ji je prišel blizu, letos pa …

Moji hčeri sta skupaj v internatu. Končno smo dočakale to leto. Spita v isti sobi, hodita skupaj na zajtrk, v isti šoli sta skupaj, imata podobne prijatelje, skratka spet sta kot rit in srajca, kar me izredno veseli. Jasno je, da sem taveliko prosila, naj popazi na tamalo, da je ne bodo preveč sfazanirali, ker … saj veš, kako je bilo tebi lansko leto. Tamali pa sem rekla, da dokler je ne boli in se ji ne dela škoda na blačilih, ni nič narobe. In tako je. Včeraj, ko smo sedeli na Lentu in pili kavo (jaz, Moj in tamali dve), sem videla na rokah velike F-je, kar seveda pomeni fazan.  Tamala je takoj pojamrala, kako jo napadajo v sobi tavelikine prijateljice, da jo vska dan popišejo z vodoodpornimi flumastri, da se komaj zbriše, ob tem pa je tavelika dodala, da jo popisujejo povsod, samo po obrazu ne. In zakaj ne? Ker ona tega ne dovolil. Aha, ok, big sister torej. Nato je tavelika govorila o tem, kako lovijo po šoli, okoli nje in po internatu fazan(k)e in jih popisujejo, kako je eni fazanki narisala Fredija Milerja, koliko alkoholcev je že porabila … Jo gledam, vidim žar v njenih očeh, o kok je fajn lovit fazane, pa tko smo pametni, da nam noben ne uide, nobene glupe fore ne palijo … In jo vprašam če je že pozabila kako je bilo njej lansko leto, kako se je bala tega časa. Ja, spomni se. In zakaj potem ona to letos počne? Ker je fino. Predvidevam, da bo tudi tamala naslednej leto počela toisto, čeravno ji je zdaj  to početje grozno, ker je sama njegova “žrtev”.

Spomnila sem se knjige, v kateri je bilo govora o hierarhičnem nasilju. Kako so ženske v družbah, kjer so same ponižane in deležne nasilja, nasilne do tistih, ki so še nižje od njih – v starih časih je bila to pri nas služinčad, otroci, ipd. Se to nasilje izvaja nevede in sistematično? Lansko leto jaz, letos nekdo drug? Ko se ne moreš maščevati “svojim” nasilnežem, se maščuješ šibkejšim od sebe? Je v vseh nas vkoreninjeno nasilje do šibkejših, ki ga izvajamo ali pa tudi ne oz. ga izvajamo ob določenih predpostavkah? Vsi ljudje najbrž nismo nasilni, kot razumska bitja se lahko temu nasilju tudi razumsko upremo. Ali se ne moremo? Hmmm … Se tukaj skriva tudi odgovor na vprašanje zakaj ženske dolga leta tolerirajo nasilnega partnerja ko je evidentno, da ob njem zelo trpijo tudi njuni otroci? Ostajajo v tem nasilju zato, ker v njem niso same, ker jim vedno na pomoč pridejo otroci in so potem tepeni, recimo, vsi, ne samo one? In koliko takih žensk se dalje izživlja nad otroci, ker sem nad partnerjem ne morejo?

O tem se moram pogovorit s taveliko. Strinjam se, da je inciacijski sprejem v srednjo šolo dobrodošel in potreben, saj je tudi prestop iz osnovne šole v srednjo velika prelomnica za otroka. Ampak … AMPAK … ali se je potrebno nad fazani res tako izživljati, jih iskati in dan za dnem popisovati? Kje je meja med dopustnim in prekomernim? Če se nekdo skriva in se boji tega potem najbrž to popisovanje doživlja kot nasilje in je zanj izredno stresno. Tamala se ga ne boji, ker ima za hrbtom taveliko, ki diktira popisovalcem kaj lahko in česa ne smejo početi z njeno sestro (in za tamalo je ta obred bolj šala kot nasilje, ker je ne lovijo okoli, popisujejo jo samo po rokah, ne težijo ji). Sprašujem se kako se mora počutiti tisti otrok, ki pade v roke popisovalcem, ki se nad njim izživljajo; po obrazih rišejo tudi slike penisov, recimo. Sama si ne predstavljam, da bi po mestu hodila z narisanim penisom po licih. To je že nasilje.

Prvi pravi službeni dan

Šla sem mimo nje. S pogledom sem objela njeno postavo, pobožala njene lase, se nasmehnila njenemu pogledu. Videla sem, da je utrujena in da ima dovolj, a ura še ni bila tri in delavnik se še ni končal. To je tisto, čemur se reče služba, delo za denar.

Malo sem pobrskala po svojem življenju, kdaj sem sama začela delati. Pravzaprav sem začela zelo zgodaj, mislim da sem imela 13 ali 14 let, ko sem šla čez poletje prvič pobirati krompir. Začeli smo nekje ob 5.30, končali ob poldne, ki ni bilo več za zdržat na vročini. Štele so polne gajbe, ki so jih starejše ženske kar k sebi nosile in mi jih je kar nekaj na tak način izginilo. Tisto poletje sem zaslužila svoj prvi denar, ne vem pa, kaj sem z njim naredila. Zna biti, da mi niti ni bil ne vem kako pomemben, glede na to, da si tega dela nisem zapomnila. Sem si pa zapomnila, da sem za malico nesla s seboj kuhana in narezana jajca v kisu in olju, kot solata, ter nekaj kosov kruha. Pa da sem se pred skladišče vozila s kolesom se tudi spomnim. In seveda kraje gajb.

Prvo resno službo sem si našla pri 18, ko sem začela delati kot natakarica. Prvi poskus je docela spodletel, ker sem se ga po nekaj dnevih nesrečno napila in me je šef odslovil, drugi poskus pa se je spremenil v pomembno natakarsko izkušnjo, saj sem delala za šankom v presledkih do 24 leta in bila dobra natakarica. Tega dela sicer ne jemljem kot pomembno delavno izkušnjo, ker … kako že rečejo … natakar je lahko vsak … Pomembna izkušnja je bilo delo v Savi za trakom, pa delo v urgentnem laboratoriju UKC, kjer sem delala prakso po končani poklicni šoli. To delo je bilo pomembno tako z vidika razvoja občutka za čas in doslednost pri delu, kot z vidika denarja. Dobila sem okoli 34.000 sit, kar prevedeno v današnji evro ne pomeni nič, takrat pa sem si s tem denarjem kupila Leviske 501 in še kaj, kar pomeni, da je bilo to kar nekaj denarja. Nekako tako, kot bo za mojo taveliko veliko denarja recimo 300 evrov, ki jih bo zaslužila, če bo pridno delala tri tedne po osem ur na dan.

Njen prvi dan se je končal z bolečinami v hrbtu. Ni navajena fizičnega dela, še manj delati osem ur na dan. Domov je prišla vsa ubita in naslednje jutro komaj vstala. Prve ure so bile še naporne, potem pa se je sprostila in uigrala. Ko sem ji takole na oko izračunala koliko približno lahko zasluži se ji je obraz kar zasvetil. Uau, koliko evrov je to. J  No ja, kakor za koga, zanjo je to vsekakor veliko, zame pa tudi, ker bo šel ta dohodek v naslednje leto kot dohodek družine in bo otroški dodatek temu primerno manjši. Pa pustimo to, delovna izkušnja je veliko bolj pomembna kot otroški dodatek (za zdaj).

Svoji hčeri bi rada naučila, da delo jemljeta kot samoumevno sestavino svojega življenja, da jima ne postane muka, kazen ali kaj podobno negativnega. Ko so se taveliki zasvetile oči ob omembi denarja in ko je pomislila na to kaj vse si lahko kupi z njim sem pomislila na tisti zloglasni napis nad vrati taborišča. Delo osvobaja. Res je, če pogledam na delo z očmi tavelike delo, plačano seveda, osamosvaja otroka od staršev in osvobaja starše finančne skrbi za otroke. Tako bi lahko živela oz. tako bi lažje živela in bolje, če bi obe hčeri delali in bi se stanovanjski stroški delili. Ko sem dalje razvijala to misel bi tako v bistvu moralo bit. Najprej jaz 20 let skrbim za njiju, vlagam ves denar (če se omejim na to komponento skrbi) vanju, potem pa začneta delati in me razbremenita finančne skrbi zanju. Dejansko imajo moje besede njima, da bosta po zaključku šolanja takoj vstopili na delavski trg in začeli služiti svoj denar, smisel, ki realno mene razbremenjuje in pomeni, da bom jaz končno večino svojega zasluženega denarja porabila … zase. Tako kot bosta onidve svoj zasluženi denar porabljali zase, bom jaz svojega zase. To sem počela samo v obdobju 18-21 let, ko ju še nisem imela, potem pa se je vsota denarja, namenjenega njima, vztrajno večala in bo v teh zadnjih letih pred njuno osamosvojitvijo eskalirala v nebo. Na tej točki si se morala skrb – finančna skrb – staršev do otrok logično končati. Če bosta naprej študirali bosta ob študiju delali, o tem se pogovarjamo že sedaj. Tudi če bosta doma bosta delali, scenarij, da bi ju jaz po dopolnjenem 19 letu preživljala, ne obstaja, česar se zelo dobro zavedata. In ko je oni dan tamala rekla, da komaj čaka, da bo polnoletna, samostojna, odrasla, ji je tavelika pribila, da bo samostojna samo, če bo delala, da je to pogojeno eno z drugim. Ob njunem pogovoru sem se spomnila kako sem si jaz želela postati odrasla, samostojna, samosvoja in vem, da sem zato začela pri 18 delati, ker moji sestri nista. Mama ni nobene do nas silila delati, ne vem niti kako bi bilo, če si jaz ne bi želela lastnega denarja in samostojnosti. Ko sem enkrat okusila svoj zasluženi denar, si kupila stvari, ki sem si jih sama želela, razpolagala z denarjem kot je meni pasalo ni bilo več poti nazaj v finančno odvisnost, zato je tudi bilo kot je bilo z očetom mojih/najinih otrok. Kljub temu, da je on dobro zaslužil, da bi bila jaz lahko doma in gospa, sem delala in služila svoj lastni denar. In tako je še danes. To bi rada predala tudi tamalima, to potrebo po lastni samostojnosti in neodvisnosti, po občutku, da je delo vrednota, ki se je ne sme zanemarjati, sestavni del življenja in nujno potrebna komponenta samostojnosti.

Česa starši otrok ne (na)učimo

Starši otroke učimo marsičesa. Če je kdo mislil, da vzgoja pomeni zgolj lepo obnašanje, prosim in hvala ter postiljanje postelje, se je hudo zmotil. Vzgoja pomeni še marsikaj drugega, absolutno pa ne smemo pozabit, da je vzgoja obojestranski proces. O tem kdaj drugič (ali pa tudi ne). Starši torej otroke učimo tako obnašanja v družbi – pa da ne bo kdo mislil, da jih učimo kako se obnašajo odrasli, ne, učimo jih kako se smejo in ne smejo obnašati otroci. Učimo jih raznih gospodinjskih del, predvsem postiljanja postelje (ki je tudi odrasli bolj ne kot ja postiljamo), učimo jih odnašanja smeti (to itak najraje damo v delo otrokom), pomivanja posode (prosim in hvala ker jo pomivate namesto odraslih), pospravljanja stanovanja, preobuvanja v copate, … Kaj še? Učimo jih tudi prevzemanja krivde za našo slabo voljo, razumevanja da nimamo časa zanje in da od njih pričakujemo branje naših misli, itd. Učimo jih tudi tega, da naj ne delajo istih napak kot jih delamo mi, čeravno jih mi delamo kot po tekočem traku in vedno najdemo tehtne izgovore zanje, ki jim tudi mi težko verjamemo. Pravimo jim da je delo naporno in mukotrpno, potem pa od njih pričakujemo, da se bodo z veseljem učili – to je vendar njihovo delo – in da bodo v službah visoko prilezli, čeprav se nam dlje od srednje šole in prvega delodajalca ni dalo priti. Skratka učimo jih samih traparij, za katere trdno verjamemo, da so nekaj vredne in da jih bodo otroci v življenju zelo potrebovali.

Ko pridejo otroci v najstništvo in se začnejo obnašati po svoje, beri ne-upoštevajo-naših-bednih-navodil-ker-so-dojeli-da-so-vredne-en-k*  jih gledamo kot da so padli z Marsa, da so čisto čudni ter popolnoma nerazumljivi, pa so v resnici samo to, kar so, brez bedarij, s katerimi smo jih starši leta in leta zasipavali. Kot da se izvijajo iz smetišča neuporabnih nasvetov  ter postajajo bitja z lastno pametno in presojo (in zavedanjem, da življenje ni samo pomivanje posode, zlaganje perila in gledanje televizije). Mimogrede jaz najstnike obožujem in občudujem, a to tem kdaj drugič. Ko otroci torej pridejo v najstništvo in začnejo gledati za svojimi partnerji, se parčakajo in vstopajo v spolnost, se začne najhujše starševsko manipuliranje z njimi ter vcepljanje občutka krivde, ki le stežka izgine. O čem govorim? Pa o tem, da mame hčeram vcepljajo v glavo na počakajo s spolnostjo vsaj do 18 leta (zakaj že?), da naj imajo samo enega partnerja, s katerim naj bodo do konca življenja (to govorijo tudi starši, ki so se sami ločili). Če hčerka teh nasvetov ne uboga je – če imajo srečo – mama samo žalostna in razočarana, lahko pa jo tudi zmerja tudi s kurbo. Pomembno pranje možganov se dogaja tudi na področju zvestobe, kjer mame ubijajo hčeram v glavo, da se partnerja ne vara, da je moški, ki jo bo varal, ni vreden, pa po drugi strani da mora partner marsikaj potrpeti in da je ločitev nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi. Kako starši vzgajajo sinove ne vem, ker se s fanti bolj malo pogovarjam, sem pa že slišala nasvete v smeri pofukaj-vse-kar-se-bo-dalo, pa celo to, da se mora najprej zgonit, potem pa resno vezat. Kakorkoli … vem, da dekleta od fantov pričakujejo zvestobo in resnost, fantje pa od deklet pričakujejo, da jim ga bodo fafale in se ne bodo preveč razburjale, če ga bodo s katero zasrali.

Zadnjič mi je tavelika rekla, da ji ni jasno, kako so lahko tipi tako neresni. Da si želi tipa, ki jo bo imel rad in ki ji bo zvest, da pa takega očitno ne bo našla. Takrat sva se prvič usedli in pogovorili o tem kako je s to zvestobo. Dejstvo je, da smo ljudje spolna bitja in da je spolna potešitev ena od temeljnih stvari, ki jih človek v življenju počne. Zato se veže v par, v katerem se poteši, ni pa rečeno, da je par kar se tega tiče kompatibilen. Enim paše več drugim manj, eni potrebujejo seks kot hrano in zrak, drugi so aseksualni. Eni povezujejo seks z ljubeznijo, drugi imajo srce in spolne organe ločene, enim je vseeno s kom, drugi iščejo točno določeno osebo za potešitev, eni skačejo čez plot četudi jim doma kao nič ne manjka, drugi ne grejo drugam tudi če je doma totalna suša. Večinoma varamo, tako moški kot ženske. Razlogi so različni, iz njih nastajajo tudi kukavičja gnezda pa tudi ločitve, umori in še kaj, ampak o tem s svojimi otroci ne govorimo. Vcepljamo jim občutek, da je zvestoba najvišja vrednota h kateri morata zakonca stremeti, čeprav imamo mi čez dva dni randi s svojim ljubimcem ali ponoči budni čakamo kdaj se bo vrnil naš partner, ki je … ah, pri njej. Nič jih glede spolnosti ne učimo, to je tabu tema, nekaj, o čemer se z otroci ne govori. In potem se otroci o tem pogovarjajo med seboj, berejo Cosmopolitan, v katerem  so taki butasti nasveti, da se spolnost zazdi cela faking znanost, gledajo porniče in se ustvarjajo povsem napačno sliko seksa … Ker je nas starše sram o tem govoriti, ker mama za vse na svetu ne želi odgovoriti na vprašanje, če jo je oče kdaj v rito ali koliko fukačev je imela in ali oče poriva še katero drugo ali samo mamo in ali je kdaj z dvema naenkrat.  J   Zanimivo, mar ne. Tisto, kar počnemo skoraj vse življenje, je najbolj skrito. Oziroma ne skrito, bolj postavljeno ob stran, res na stran, v kot zagrnjen s težko zaveso. »To boš vedela ko boš velika,« je odgovor na hčerino vprašanje zakaj je fafanje samoumevno lizanje pa ne. Pa »seksa se zvečer«, ko mama slučajno sliši iz hčerine ali sinove sobe pritajeno stokanje. OMG …

Jaz mojih starcev nikoli nisem slišala seksat, mamo sem prvič videla brez modrčka pri svojih 17,18 letih na plaži in mi je bilo totalno grous gledati njene prsi, pa ne zato, ker bi bile grde, temveč zato, ker mi je leta in leta najedala s tem, da se je treba zakrivati, potem pa se je sama na pol slekla. Z očetom sta nam sestram uiber najedala z zakrivanjem in sramovanjem golega telesa. Ko sem dobila menstruacijo sem mislila, da sem naredila kaj grdega pa za kazen krvavim iz spolovila in bilo me je na smrt strah kaj bo rekla mama, če ji bom povedala. O seksu se itak nikoli nismo pogovarjali, mlajša sestra je vedela o tem več kot jaz, ker je imela fanta, ki jo je o vsem podučil, mene pa moj prvi pač ni. Še danes mislim, da sem imela grozno srečo, da nisem zanosila v najstniških letih, mi je pa prav nerazumljivo, da starši še danes prakticirajo to silent cono, čeprav smo … v katerem stoletju?

Mah, nekatere stvari se ne bodo nikoli spremenile, zato pa je tako kot je. Ženske so vedno znova zgrožene, ko ugotovijo, da jih partner vara. Še vedno se fura prepričanje, da je moški, ki ima veliko žensk, frajer in đek, ženska pa je kurba ali radodajka. Moškemu je dovoljeno vse kar ženski ni, idealno je, da gre v resno vezo nedolžna (seveda, ker potem ne ve, da obstajajo še večji še lepši še boljši), presenetljivo veliko moških pa tudi po ločitvi pričakuje od bivših žena / partnerk, da ne bodo imele drugega moškega in da bodo še vedno … nekako njihove. Če moški reče ženski da jo ima samo za fuk je ok, če to reče ženska gre moški na drevo in nikoli več dol. Moški orgazem je samoumeven, seksa je takrat konec, ženski pa je … kakor za koga. Tja do 20 leta so froci prepričani, da se orala dela samo fantom, puncam pa ne. Do 30 se moški nauči lizat, če je samoiniciativen, po 40 pa je to žal mus, ker mu korenjak odpoveduje pa se mora dokazat kje drugje. Tudi varat se večina ne nauči, zato toliko ločitev in joka in sovraštva. A le kako se bodo naučili, ko pa tisti, ki znajo, o tem ne govorijo. Eh …

Kaj sem hotela povedat? Pa to, da starši govorite z otroci o seksu, pogovarjajte se o tem kako je to v odraslem svetu, da tudi mi kdaj pozabimo kondom – ali pa jih sploh ne uporabljamo, da so kondomi različnih velikosti, da obstajajo trgovine kot so Venera shop, v katerih prodajajo marsikaj in da mamin modri vibrator ni nič takega, česar hčerka ne bi smela imet in kar bi pomenilo, da mama in ata ne seksata ali kaj podobnega (obstaja tudi četvorček mama+ata+vibrator+dildo). Lahko jim razložite da obstaja več spolnih praks, ki jih vi ja ali pa ne prakticirate, pa da niso vsi penisi samo naravnost ali samo v levo. J Lahko rečete tudi kakšno o predesemenski tekočini, da ne bodo hčere mislile da penis res joka od sreče ko jih vidi (to je že tako znucana fora). Skratka pogovarjajte se o tem, mogoče bo tudi vam pomagalo, da ne boste tako zategnjeni in zadrti. Otroci niso glupi, za glupe jih imamo starši in to je, po moje, glavni problem v komunikaciji najstnik-starš. Strinjam se, da v detajle ni treba it, brez skrbi, otrok res ne zanima kako to delajo njihovi starši, da pa se z njimi pogovarjamo o tem kaj je življenjsko in kaj samo družbeno vsiljeno pa je za otroke pomembno. Otroci se bodo na koncu že sami odločili kako in kaj, je pa razlika med tem ali mama, ki jo oče evidentno vara, hčeri vceplja brezpogojno zvestobo partnerju ali pa reče, da to sicer ni ok in sprejemljivo a da ona, torej mama, to trpi iz teh in teh razlogov, hčeri pa ni treba, če noče, da torej ni nič narobe če ostane ali če gre. Oboje je življenjsko.

Občutek, da smo družina

Pred časom sva se s taveliko pogovarjali o tem kaj vse je drugače zdaj kot je bilo, ko smo bile še v Kranju. Rekla je, da pogreša naše skupne sprehode in izlete, da zdaj nikamor ne gremo več skupaj kot družina; prej da smo bile veliko skupaj, kar sedaj sicer nismo, ker smo narazen, a vseeno … pogreša občutek, da smo družina. Hmmm … Potem sem govorila še s tamalo in mi je rekla isto. Nekaj dni sem nato vse povedano premlevala v sebi, pa prišla do njiju z idejo, da bi odslej vsak vikend nekam šle skupaj. Lahko samo na tortice, lahko v kino, lahko na sprehod, koncert, na kopanje v kake terme, v končni fazi kamorkoli, samo da smo skupaj in da nekam gremo, da nismo samo doma. Ker če smo samo doma potem samo poležavamo, jemo, se na momente skregamo  iz čistega dolgočasja in čakamo, da bo nedelja dve popoldan, da gremo v MB in vsaka na svojo stran. Zelo nezdravo in destruktivno. Žal si kakšnih izletov in podobnega do februarja niti privoščiti nismo mogle, ker sem bila že tako do vratu v dolgovih in položnicah, zdaj pa je stvar drugačna, zdaj lahko gremo, ker imam tekom tedna minimalne stroške, za življenje porabim kakih 20 eur, ostalo pa lahko in tudi z veseljem dam za nas tri, za naš skupni čas.

Zdaj je za nami že mesec in pol odkar smo sprejele odločitev, da gremo vsak vikend nekam. Vzdušje se je zelo popravilo. Spet smo rade skupaj, skupaj načrtujemo kam bomo šle, se zjutraj zbujamo vedoč, da nimamo časa za celodnevno poležavanje, ker nekam gremo. Ponavadi gremo v kino, 27 marca gremo na Janov koncert. Potem bomo šle na nek daljši izlet – če bo šlo vse po načrtih in če bom vztrajala pri svoji odločitvi za ta izlet, potem bom pa spet preživele vikend v Kranju. Zdaj, ko ima tavelika sošolca za fanta in ima tamala fanta v Kranju lahko prosto planiramo vikende, pa greva včasih s taveliko v Kranj, spet drugič pride tamala domov, pa gre samo tavelika v Ljubljano, potem pa se za en vikend skupaj dobimo ali doma ali v Kranju pri prijateljici. Pomembno mi je, da se tukaj počutita že doma, pomembno mi je, da znam preklapljati med časom, ko sem sama in ko sem z njima. Ker ko sem z njima ne morem početi nič takega, kar počnem  ko sem sama, recimo ne morem brat, pisat, gledat oddaj, ki jih rada gledam, itd. Ko bosta imeli svojo sobo bosta v njej lahko hrčali tja do dvanajste ure, zdaj pač ne gre, ker če je slabo vreme ne morem ven na vrt na kavo in branje, če pa je lepo na jima ponavadi zatežim naj vstaneta, da sonce sije in da gremo ven na sprehod.  Zdaj, ko pa prihaja sezona dela na vrtu sta ga pa itak nasrkali.  )

Neskončno ju imam rada. In tako zelo sem ponosna nanju. Res ponosna iz dna srca. Taki kot sta sta fantastični, naši pogovori pa so … res dobro, da nas nihče ne posluša. Moji učiteljici … ki sta me zdaj naučili kako vrniti med nas občutek, da smo družina, da smo team, da sodimo skupaj.

Teden dni potem …

Teden dni potem …

Včeraj sem ob petih zjutraj peljala tamalo na vlak. Se zgodi tudi najboljšim. V Mariboru smo vlak zamudile za kakih 20 sekund, ker ni mogla dovolj hitro steči po stopnicah do njega, jaz pa sem se prepozno spomnila, da najbrž taisti vlak ustavlja tudi v Pragerskem. Če bi se spomnila prej bi se peljale pač tja in ga ne bi zamudila. Kakorkoli … no, ker nimam vinjete, se zdaj pač vozim v Maribor po stari cesti preko Ptuja, pa traja pot tam tam eno uro. In se zgodi, da človek .. zamudi.

Tamala je kot prerojena. Kot da ni ona ali pa da zadnjih pet mesecev ni bila ona. Smeje se, reglja, toliko ima spet za povedat o šoli, prijateljih, učiteljih, toliko stvari se ji dogaja … V šoli je že vse uredila glede delovnih zvezkov in učbenikov. Ob tem sicer ne morem, da ne zarobantim čez jebeni sistem, ki dopušča prosto izbiranje učbenikov in delovnih zvezkov učiteljem. Da v taki mali državi kot je Slovenija teh nekaj šol ne more imet enakih zvezkov in knjig … In tako se tamala pri nekaterih predmetih uči stvari, ki se jih je že učila, pri drugih se uči isto snov, kot jo je jemala na OŠ v Ljutomeru, le da zdaj bolj podrobno. Ampak ok, vse bo preživela, da je le v sredini, ki jo sprejema in jo ima rada. In radi jo imajo VSI.

Tekom prejšnjega tedna sem premišljevala kaj pomeni »problematičen otrok«. Na FSD so nas učili, da problematičnih otrok ni, so le otroci s problemi in te terminologije se sama dosledno držim tudi kadar teče beseda o drugih problematičnih stvareh. Ampak ok … Če je otrok problematičen to najbrž pomeni, da ima take probleme, ki so moteči za okolico, da je nesramen, grob, žaljiv, da je nespoštljiv do učiteljev in učencev, da ima vedenjske težave, če pa ima učne težave, pa to najbrž pomeni, da ne zdeluje predmetnika, da ne zna niti za dve, da ne sodeluje pri pouku, da ga celo moti in se niti malo ne trudi pokazati interes za šolo. Kot je meni znano ponavadi za vsemi temi težavami stojijo globlji razlogi, ki se skrivajo bodisi v otrokovih osebnostnih lastnostih, bodisi znotraj družine. In ponavadi se take probleme rešuje kolektivno in takoj. Ali se motim? Kakorkoli (spet) … moja tamala nima nobenih od zgoraj naštetih problemov, nikoli jih ni imela. Če bi jih imela, če bi bila moteča, bi me najbrž že klicali iz šole. Ali me ne bi? (V Kranju me razredničarka enkrat je češ, da tamala med poukom posluša Ipod pa sem kar rekla učiteljici, naj ji ga naslednjič vzame in obdrži za vedno. Po tistem tamala ni več nosila Ipoda v šolo.) No, naj na tem mestu povem jasno in na glas, da sem takrat, ko je tamala prijokala domov, da ima dosti tega, da jo šikanirajo, čez tri dni klicala ravnateljico (točneje v ponedeljek, ko naj bi imeli sestanek, ki je odpadel), ki mi je takoj po pozdravu dejala, da ve za kaj se gre in mi, ko sem od začudenja skoraj izgubila spodnjo vilico, razložila, da ima tamala učne težave, da je nezainteresirana za pouk, da itak na to šolo ni hotela it in da je to to. Pika. Kakopak sem takrat ostala popolnoma brez besede, kajti govorila je stvari, ki niso imele popolnoma nobene veze z četrtkovim dogodkom in ker ni bila zainteresirana za srečanje sem pač nad šolo kot tako obupala. Post festum mi je v mailu najprej napisala, naj se oglasim pri njej a naj se prej najavim, potem pa, ko mi je čisto počil film, da naj nujno pridem na sestanek najavljati pa se mi ni bilo treba več. Potem tako ali tako nisem več niti hotela priti. Kaj bom hodila k nekomu, ki je tako zaverovan v svoj prav, da pojma nima, o čem govori, ne kaj se dogaja pred njegovim nosom. Tudi tega ne vem, kaj naj bi se pogovarjala s svetovalno delavko, s katero sva še vedno v prav posebni »žlahti«. Ja ja, tako majhen je ta svet tukaj.

Ena od bolj neumnih, bedastih, skrajno stupidnih stvari, ki mi jih je v mailih konstantno metala naprej ravnateljica, so bile tamaline »učne težave«. V zadnjem mailu je celo napisala, da je tamala KLJUB UČNIM TEŽAVAM POZITIVNO ZAKLJUČILA KONFERENCO. Kaj ku*** naj to pomeni? Odpisala sem ji, da če hoče s tem povedati, da so ji učitelji «šenkali« ocene, da to samo še bolj potrjuje moj utemeljeni sum o nekompetentnosti učiteljev dotične šole. Ampak ne verjamem, da ji je kdo kaj šenkal, ker ni razloga za to. Še vedno pa ostaja zagonetno vprašanje kaj vraga so te »učne težave«? Ko bom šla na govorilne ure si bom prepisala ocene iz redovalnice, da vidim kakšne ima (sicer jih približno vem in vem, da ima telovadbo 4, likovni 5, fiziko in matematiko 2, ostalo pa 3, ali pa je še kaj 2). WTF? Tisti kol bi bilo res treba ravnateljici potegnit ven, da bi se videlo, kako pokončno zna stat sama.

Jaz zelo dobro vem, da tamala ni angelček, saj jo vendar jaz vzgajam. Zelo delam na tem, da ima dolg jezik, da zna nazaj pičit ko ji kak učitelj vrže naprej kakšno idiotsko pripombo. Glede na to, kako zaprta je bila, ko je začela hodit v šolo, je zdaj že pravi biser odprtosti in naj kar tako nadaljuje. Mojih hčera ne bo nihče zajebaval, niti učitelji, niti vzgojitelji, niti sošolci, niti jaz ne. Za eno od svojih pomembnejših nalog sem si vzela to, da ju naučim postavit se zase, imet dolg jezik ko je treba in stat pokonci tudi brez kola v … Saj veste kje. Samo zato, ker ima otrok 14 let še ne pomeni, da ga lahko odrasli zafrkavajo. Ja? Super.

Jutri sem ji naročila, da mora k zdravniku. Pred skoraj 10 dnevi je med nošenjem drv padla na trtico in jo še vedno zelo boli. Zdaj sem ji že drugi teden napisala opravičilo za telovadbo in ker je danes že tako ali tako zamudila pouk bo šla jutri k zdravniku. Zabičala sem ji, da mora zahtevati pregled, ne samo pogovor in tablete proti bolečinam. No, pa mi ob tej priliki povejte, koliko 14 letnikov poznate, ki bi šli ob 5,07 na vlak, v Ljubljani prestopali, šli v šolo, po šoli k zdravniku, nato v dom, pobrali umazano perilo, ga nesli prat k mamini prijateljici in se nato vrnili v dijaški dom? Sam tko … za tiste, ki ne vejo, kako samostojne otroke imam. In prav zato, ker toliko stvari hčeri počneta sami ne dovolim, da se kdorkoli izživlja nad njima.

Stisni zobe in vzdrži. Zakaj že?

Stisni zobe in zdrži. Zakaj že?

Moram, moram pisat o stvari, ki me je najbolj nasmejala med komentarji o tem, kaj se je dogajalo moji hčeri. Nasmejala … ne v srečnem smislu, ne zato, ker bi bila vesela tega nebuloznega nasveta, ugotovitve, pač pa nasmejala v stilu »fak, a smo ljudje res lahko tako prekleto neumni, nesamozavestni, umsko omejeni, da ne moremo videt dlje od svojega nosa«.

En dober razlog zakaj bi moja hči morala POTRPETI do konca šolskega leta v sredini, ki jo ignorira. En dober razlog, prosim.
- Zato, ker se bo v življenju še velikokrat znašla v podobnem položaju in bo morala znat potrpet.
EEEEE vrong. Nikoli ji ne bo treba znat »potrpet«, ker je njena mama ne uči tovrstnega TRPLJENJA.
- Zato, ker si ne izbiramo sredin, v katerih se znajdemo.
EEEEE vrong. Mi si izbiramo sredine,v katerih se znajdemo. Mi si izbiramo prijatelje, sodelavce, kolektiv, podjetje, sosede … Nihče drug ne izbira tega namesto nas. Se pa v naših sredinah znajdejo taki i onaki, in če prevladajo onaki, je za lastno dobro sredino kljub takim bolje zamenjat.

Še kakšen razlog, prosim? Ker se to dogaja tudi drugim. ))) Ah ja no, ne me smejat. To bi naj bil razlog?

Jaz, eto jaz sem šolski primer kako človeku ni treba trpet takih idiotskih žrtvovanj, da se da izbirat vse to, kar veliko ljudi pravi, da se ne da trpet. Ok v osnovni šoli sem trpela zmerjanje in poniževanje, ker takrat še nisem bila kompetentna odločati o sebi, bi pa lahko moja starša in preprečila šikaniranje tako, da bi me pustila v šoli, v katerim sem se dobro počutila, sicer pa …
Ko sem dojela, da veza z očetom mojih otrok ni to, kar naj bi bila, sem šla. Lahko bi ostala (sploh ko mi je mama zagrozila da me bo vrgla iz hiše, če se ločim) in se skrila za razlogom, da morata hčeri odraščati z mamo in očetom, da bosta hčeri ob očetu bolje finančno preskrbljeni, pa sem vsem skupaj rekla »ko vas jebe« in šla. Za vedno. Pustila udobno finančno življenje, pustila »dobre« odnose s primarno družino, pustila denar na trr in šla v najeto luknjo ter se postavila na lastne noge.
Ko sem dojela, da ne morem živet od kelnarjenja in da si moji hčeri zaslužita boljše življenje …. Ne, nisem šla prosit na CSD za pomoč in nisem vložila prošnje za socialno neprofitno stanovanje. Šla sem v šolo. Najprej večerno srednjo, potem na faks.
Ko sem se v službi počutila izkoriščano in premalo plačano sem … dala odpoved. Mislim, da sem jo doslej dala že šestkrat ali sedemkrat. Tudi zadnjemu delodajalcu sem rekla, naj se ne boji, da me bo moral prenašati v dobrem in slabem, ker bom sama šla, k/če bo slabo, neugodno ali če kolektiv ne bo pozitiven. Seveda me je bilo prvič strah dati odpoved, celo vedeževalko sem klicala za nasvet, danes pa s tem nimam težav. No, danes sama sebi pač ne bom dala odpovedi, al kako. )
Ko spoznavam ljudi sem do njih načeloma zelo odprta, odkrita, igram pošteno igro. Ko pa vidim, da odnos ni pozitiven, ni iskren, pa ga končam. Pa kaj potem, če sva bili prijateljici 10 let. Zdaj pa nisva več. Big deal. Saj ni edini človek na svetu.
Moški … ah, en gre, drugi pride. Vem ja, na blogu se zdi, da še vedno kao travmiram za Mojim, pa ni čisto tako. Je res, da se mi še vedno kolca za njim, za »nama«, jokam pa ne, pa tudi žil si ne režem. Odpelje en vlak, evo iz ugla drugog. Razen, če si slep …
Seveda, moja hiša … vsi sanjamo o svojem stanovanju, svoji hiši, o svoji lastnini. Do pred dvema letoma in pol sem spadala v skupino tistih, ki smo bili prepričani, da imamo premajhne dohodke, da bi si lahko kupili lastno stanovanje, hišo. Sama sem bila prepričana, da bom do smrti podnajemnik, pa me vidi sad. Seveda je bilo treba marsikaj naredit za to, da danes sedim v svoji hiši, na kateri ni hipoteke, imam pa kredit za 10 let, ampak hej, čez 10 let bo tole zagotovo moje, najeto stanovanje pa po 12 letih, kolikor sem jih preživela kot najemnik, nikoli ni bilo moje.

In take stvari jaz učim svoji hčeri. Takih bedarij jima ni treba trpet, nikoli se jima ni treba klonit. Samospoštovanje in ponos, pokončna hoja … to troje je pomembno, to troje daje človeku vrednost, spoštovanje drugih (in jasno tudi zaničevanje tistih, ki nimajo jajc, da bi v svojem življenju karkoli premaknili na bolje).

Zato, točno zato, sem hčer po šestih mesecih »trpljenja zame« prepisala v šolo, v kateri je srečna, ker sem dojela, da si »trpljenja zame« ne zasluži, da ga niti jaz nisem vredna. Koji kurac pa sem jaz, da otroka silim v žrtvovanje zame? Če jaz nisem bila pripravljena še eno leto ostati v Kranju, zakaj bi pa ona morala bit do konca šole tam, kjer je evidentno nočejo? Saj se je trudila, saj je poskušala, pa … pa ni šlo. Ok, naslednji korak je osvoboditev iz sredine, ki te noče. Povsem logično za tiste, ki znajo živeti pokončno in zadovoljno, nelogično pa za življenjske luzerje ter strahopetce. Pa da ne bo kdo mislil, da sem se tega postavljanja zase naučila v svoji primarni družini. Niti po pomoti. Taka sem se rodila.

Kako že pravi tisti tip v reklami za Diarejo?
… mene ne bo nuben jebu … in sm šu … 

P.s: nekaj najbolj nebuloznih »žrtvovanj« in trpljenj:

Hčerka potarna mami, da moža nikoli ni doma, da jo ignorira, da je sama za vse, da hodi mož pijan domov, pa ji mama odvrne naj potrpi, da bo že bolje, da se v zakonu ne cedita samo med in mleko. Še bolj debilno je, ko hči mami potarna, da jo mož vara, pa ji mama odvrne, da tako pač je, da moški taki so in da naj se s tem sprijazni. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim, da mama mentalno drka na hčerino žalost v smislu »če sem morala trpeti jaz daj pa še ti«.

Prijateljica je do skrajnosti nesrečna v službi, rada bi jo zamenjala, ker se v kolektivu počuti skrajno slabo, šef je nespoštljiv do zaposlenih, nanjo se dere … Pa ji druga prijateljica ali pa celo partner reče da ne, da kaj misli, da je nora, da kako bo pa dobila novo službo. Ne more kar tako dati odpoved, saj ima vendar finančne obveznosti, pa bog ve, kako bo v novem kolektivu, lahko da bo še slabši. »Saj bo minilo, potrpi še malo, stisni zobe, saj si tam samo 8 ur na dan«. Saj tudi drugi niso srečni v svojih službah, tako pač je. Take nasvetovalce je gladko za postrelit. Lahko se sicer tolažimo s tem, da pač ne poznajo celotne situacije, a četudi je ne, je zadnje, kar se od prijatelja / partnerja pričakuje to, da te pregovarja, da zapustiš službo, ki te psihično uničuje.

Eno bolj nerazumljivih »trpljenj« je tisto, ko en stanovalec leta in desetletja terorizira druge stanovalce bloka ali večstanovanjske hiše, pa se slednji NE odselijo, temveč živijo v tem trpinčenju in se, če že kaj, spustijo v tožarjenje in klicanje policije, kadar pride do nasilja. D… kaj taki starši sporočajo svojim otrokom? Še več, kaj mislijo taki starši da so, ker si ne upajo naredit koraka stran in se odseliti, kar je vsekakor lažje kot desetletja prenašati verbalno nasilje. Aja no, oni se trkajo po prsih in pravijo »smo vzdržali, smo trpeli 20 let, ampak smo vzdržali«, če imajo srečo in se nasilen sosed odseli pred njimi. Luzerji ..

Tega je itak tolko, da bi lahko en blog odprla samo na to temo, na temo življenjskih luzerjev, strahopetcev, kvazimučenikov, mazohističnih žrtvovalcev. Ko delavec v službi prdnit ne upa pred šefom, doma pa si dviguje samozavest tako, da maltretira ženo in otroke, istočasno pa se trka po prsih češ koliko mora v službi pretrpet, da lahko preživlja družino. Bljak …

Pismo ravnateljici OŠ Ivana Cankarja Ljutomer

Po vsem, kar se je v teh dneh zgodilo, sem se odločila, da ravnateljici napišem pismo, saj ni bila pripravljena na srečanje oz. ni pokazala nobenega interesa za pogovor o dogajanju na njeni šoli. Pismo sem ji poslala, objavljam pa ga še tukaj. Naj bo javen opomin in v razmislek vsem tistim, ki pravijo, da vedo vse o nasilju na svoji šoli, ki delajo z otroki in ki mislijo, da smo starši papki, ki si ne upamo prestopiti šolski prag in zaščititi svojega mladiča. To je bila mogoče generacija mojih staršev, kjer sem bila še tepena, če sem domov prinesla obvestilo učitelja, moja generacija pa ni več (upam). Vsak otrok ima pravico do spoštovanja sovrstnikov in učiteljev, do pozitivnega šolskega okolja, do dobrega počutja in do tega, da se ga sliši, ko je v težavah. In moja hči je bila dolgo v težavah … pol leta. Pa se za to ni zmenil nihče, kljub temu, da sva opozarjali na to.
___________________________________________

Spoštovani!

Izredno sem šokirana nad vašim obnašanjem in obnašanjem vašega strokovnega kadra glede dogajanja v razredu moje hčere K. Ž.. Pričakovala sem sestanek, srečanje, pogovor z mano, hčero, glavnimi akteriji šikaniranja, ki mu je bila moja hči podvržena, pa očitno tega sestanka s hčero ne zasluživa oz. nisva pomembni za vas oz. za vas ni pomembno dogajanje, ki se vrši v prostorih vaše DRŽAVNE šole. Ob bok vašemu obnašanju naj postavim obnašanje na OŠ Matije Čopa, kjer se je ob ponovnem vpisu ravnatelj želel pogovoriti z mano, prav tako svetovalna delavka in smo skupaj predebatirali dogajanje v vaši šoli, razloge za odhod in ponovno vključitev K. v njej znano okolje. Tako obnašanje bi pričakovala od vas, pa ga ni.

Kot sem vam že omenila v telefonskem pogovoru in kakor vam je že znano, K. ni odlična učenka, nikoli ni bila, ima specifične učne težave, pri katerih potrebuje pomoč, ki pa je na vaši šoli ni bila nikoli deležna kljub temu, da sem na to takoj ob prihodu opozorila svetovalno delavko, nekaj kasneje pa tudi njenega razrednika. Od vašega strokovnega kadra bi pričakovala vsaj to, da bodo novo učenko želeli spoznati ter ji prisluhniti pri njenih potrebah, pa se z njo nihče ni ukvarjal, niti si vzel pet minut časa da bi jo spoznal (seveda bi lahko poklicali na prejšnjo šolo in se pozanimali o njej in če bi pokicali, bi izvedeli, da nikakor ni konfliktna oseba, da je zelo priljubljena med vrstniki in da zna reševati težave, ki jim je kos).
Dejstvo, da ni odličnjakinja še zdaleč ne pomeni, da je slab otrok, da je nezainteresirana za šolsko delo, da ne sledi pouku, kar ste mi vi navrgli, pa sploh ne drži. Žal Vam ocene pomenijo največ in Vi z njimi merite otrokovo osebnost. Zato pa imate odličnjaka, ki kadi travo in jo celo preprodaja svojim sošolcem (v prostorih VAŠE šole), kot sem vam tudi omenila v telefonskem pogovoru, pa je deležen vse podpore in zagovarjanja vašega strokovnega kadra. Seveda vašega obnašanja ne razumem in ga v celoti odklanjam, najhuje pa je, da ste vi in vaši učitelji tudi vzgojitelji naših otrok. Vaše obnašanje oz. vaše distanciranje, pomanjkanje zanimanja za dogajanje na vaši šoli je vse prej kot vzgojno, primerno in dopustno. Vaša naloga je, da otroke poznate, da veste, da niso otroci, ki imajo ocene manjše od 4, tudi delikventi in da se marsikakšen otrok s temi ocenami tudi težje uči oziroma potrebuje dodatno pomoč. Da tega ne veste priča dejstvo, da skoraj nimate dopolnilnega pouka. Ampak to je vaš problem oz. ne, to je problem otrok, ki obiskujejo vašo šolo, in njihovih starešv, ki niti ne vejo, da lahko na kakšni drugi šoli dobijo njihovi otroci dosti več, kot jim nudite vi na vaši, moj problem to ni več.

Meseca oktobra sem se prvič oglasila pri K. razredniku ter mu povedala za situacijo med K. in S. oz. njegovo klapo. Razrednik je obljubil, da bo stvari uredil, naredil pa je točno to, pred čemer me je K. svarila in zaradi česar mi ni dovolila obiska šole. Razrednik je k sebi poklical S. ter mu povedal kar je meni povedala K., čeprav je meni osebno obljubil, da tega ne bo storil. Naj razložim: K. in S. sta na začetku leta nekaj dni hodla, potem pa se razšla, ker K. ni bila pripravljena imeti spolnih odnosov s S., česar pa on ni želel sprejeti. Tudi to je ena od stvari, nad katerimi sem šokirana, saj nas starše praviloma vedno svarijo, da so mestne šole leglo slabega, podeželske pa leglo dobrega. Kakorkoli … od takrat dalje sta S. in K. na bojni nogi, s tem da je skoraj ves razred na S. strani, ker je lider, vodja, glavni, K. pa samo “ena pritepenka iz Kranja”. Ko se je postavila v bran sošolcu M. (in se z njim spoprijateljila), za katerega tudi vi baje veste, da ga že leta pretepajo in zaničujejo (M. mi je sam potrdil, da veste za nasilje, ki se dogaja nad njim), tepejo pa ga S. in njegova klapa, je S. stopil do M. ter ga povabil v svojo klapo, da bi K. ostala brez prijatelja. Podobno se je dogajalo s sošolko S., tako da K. praktično ni mogla tkati prijateljstev, ker jih je S. sproti uničeval.

Tudi učitelji do nje nimajo korektnega odnosa, saj se je sorazrednik tako dolgo izživljal nad njo, da sem morala poseči sama vmes in prekiniti maltretiranje. Obtoževal jo je, da kadi in kadarkoli jo je videl, da je bila zunaj ali ob vratih jo je spraševal če kadi, pa da on ve, da kadi, itd. Kasneje mi je razložil, da je to vzgojna taktika, da je želel na tak način doseči, da bi mu K. priznala da kadi, čeprav je nikoli ni videl kaditi, niti je nikoli ni zavohal. Tako obnašanje odločno zavračam in ga obsojam, kar sem učitelju tudi povedala, pa mi je odvrnil, da sem samo zoprna mama in da on tako pač vzgaja otroke. Absurd brez primere, ki bi ga bilo potrebno javno obelodanit in zahtevat učiteljev odstop. Na tem mestu naj samo omenim, da se je tudi razrednik drl name, čeprav za to ni bilo nobenega vzroka in drl se je tako zelo, da so učenci slišali dretje na hodnik. Tudi to je eden od razlogov, da imam o vaši šoli in strokovnosti vašega kadra slabo mnenje in se veselim odhoda hčere iz vaše šole.
Zavedam se, da ste podeželska šola, ki je umeščena v okolje, kjer starši najverjetneje še vedno zelo čislajo učitelje in se ne upajo postaviti na otrokovo stran tudi ko je evidentno, da se mu v šoli dogaja krivica. Sama ne spadam v to skupino staršev zato sem tudi – po vaših besedah – prvi primer v vaši karieri, ki se ne strinja z vašimi metodami dela in obsojam obnašanje in ravnanje vašega strokovnega kadra. Na tem mestu želim, da je jasno, da govorim o točno določenih ljudeh iz vašega učiteljskega kroga, ne o vseh na splošno. Naj ob tem izpostavim tudi učiteja za fiziko, ki v dveh mesecih ni uspel K. določiti roka za popravo pisne ocene, dogovorjane sta bila, da naredi plakat, pa ji ni dal niti termina niti snovi, ki naj bi jo predstavila. Šele danes, dne 27.01. je bila na preduri vprašana, za to, da bo vprašana, pa je izvedela dva dni prej. DVA MESECA … je čakala na to, da popravi oceno. Sramotno.

Za konec naj povem še to, da močno upam, da boste v bodoče na uvodnih govorih ob začetku šolskega leta pazljivejši in ne boste govorili stvari, ki jih v praksi ne izvajate. Na vaši šoli sta prisotna tako fizično kot psihično nasilje, ki jima vaš strokovni kader ni kos in ki ju ne znate prepoznavati. Priporočam vam strokovno usposabljanje za prepoznavanje psihičnega nasilja v vseh njegovih odtenkih. In pa, seveda, resno jemanje opozoril, pa naj bodo s strani otrok ali njihovih staršev.

Lep pozdrav,

Katarina Žarki

Čez nekaj dni bom ostala čisto sama …

Ko človek že misli, da so se vse stvari postavile na svoje mesto, ko že misli, da si bo končno lahko vzel čas zase, se odpočil in se utiril … potrka na vrata nov problem, novo dejstvo, nekaj, o čemer niti premišljeval nisi, nekaj, kar ni bili v planu. Moja tamala me zapušča. Tako sem odločila jaz, ker imam dovolj šikaniranja, ki ga prenaša v šoli in ker mislim, da si zasluži vse kaj drugega kot to. V četrtek imajo konferenco, po njej gre takoj v Kranj. Njeni bivši sošolci jo že pričakujejo.
Pol leta se je trudila vživeti v novo okolje. Potem, ko je največjega frajerja v razredu (in na šoli) zavrnila in ni hotela z njim seksat (jap, tudi to se počne na OŠ), se je odločil, da jo zjebe za vsako ceno. Najprej je proti njej obrnil vso družbo, s katero se je družila do takrat. Pa si je našla druge prijatelje. Potem se je postavila v bran sošolcu, ki ga že leta tepejo in na razne načine šikanirajo, se delajo norca iz njega ker je pač močnejši, itd. Dosegla je, da so ga nehali pretepat in da zdaj lahko med odmori hodi po hodniku brez da bi se bal, kdaj se bo kdo »zaletel« vanj. Pa se je njen bivši odločil, da bo to prijateljstvo uničil in povabil sošolca v svojo klapo, češ, da bodo zdaj oni njegovi best frendi. Kdo pa ne bi šel v skupino, ki velja na šoli za uau, v kateri so sami đeki? Konec koncev je z njimi že vso osnovno šolo in če so se ga končno usmili ter ga sprejeli medse … Potem se je še njena prijateljica, edina, ki ji je kao ostala potem, ko so se druge spet pridružile vodji, pridružila vodji, ker si je to itak ful želela. In tamala je ostala sama. Pa to bi še preživela. Tudi to bi preživela, da na valeti ni hotel nihče plesati z njo in da je imela vsakič drugega soplesalca, ko pa je izvedela, da so na redili plan, da ji bodo prepovedali vstop na afterparty po valeti, pa je bla mera polna. Zame. Niti telefonski klic razrednika češ, da ni vedel, da so stvari tako resne, niti predlog mediacije med akterji prepira mi ne pomeni več nič. Pol leta se je tamala trudila in verjamem, da se je res, kajti samo idiot bi užival v taki situaciji, zdaj pa je dovolj. Teh nekaj mesecev, kar ji je še ostalo, bo preživela s sošolci, ki jo imajo radi in učitelji, ki so pozorni na obnašanje otrok ter prepoznavajo tudi psihično nasilje.

Že oktobra sem bila pri razredniku in mu povedala, kaj se dogaja med tamalo in tisto klapo. Da bo uredil, je rekel, naredil pa je točno to, kar mi je tamala rekla, da bo naredil in kar smo v prejšnji šoli tudi že doživeli. K sebi je poklical tistega đeka in mu povedal, kaj sem mu povedala jaz in kar je meni povedala tamala. Takrat se je v bistvu začelo, kajti njen bivši ji je takoj naprej vrgel da je špeckahla, kaj je šla meni tožit in kaj sem šla jaz to govorit razredniku. Halo!!! Kasneje sem bila še enkrat v šoli, ko je sorazrednik tamali težil zaradi cigaret, ki ga jih kao kadi, čeprav je nikoli ni niti zavohal ni videl kadit. Za vsak slučaj, je rekel. Njej je težil, temu frajerju, ki je sicer odličnjak in super športnik, pa ne, čeprav kadi travo in jo daje tudi svojim zvestim psom. Seveda seveda, le kdo bi si mislil, da tak odličnjak lahko konzumira drogo. In ker je tamala vedela, da to počne, ker je bila tudi zraven, ko je pohal, ga je s tem lahko nekaj časa držala v šahu, dokler mulo ni zaključil, da tega ne bo nikomur povedala in je navalil nanjo. Ne dobesedno, on se uradno z njo ne pogovarja, njegovi prijatelji so opravljali grda dela zanj. Kako bolano res. In kako znano. Niti pomisliti ne upam, kakšen bo ta fant ko bo odrasel. Če mu zdaj nekdo ne bo pristrigel peruti zna postati pravo zlo. Ampak to ni moj problem, moj problem je moja tamala, ki si takega obnašanja sošolcev ni zaslužila, ker ni te vrste, da bi zase zahtevala pozornost, se rinila v prvo vrsto in komandirala druge. Ker je bila kot majhna deležna šikaniraja s strani sošolca je na te stvari zelo občutljiva, zato je tudi odreagirala, ko je videla kako se spravljajo na sošolca samo zato, ker je močnejše postave, ker ima nizko samozavest in ker se ne zna branit.

Priznam, da me je situacija sesula. Zgodilo se je v četrtek in ves vikend smo premlevale možnosti selitve v Kranj. Jaz ne morem tja, čez teden dni začnem tudi uradno delati v novem podjetju, torej bo šla sama. Najprej sem pomislila na naša soseda, s kateri smo se zelo dobro razumeli, pasem potem to misel zavrgla. Čeprav znankin sin na tak način živi na Švedskem, pri nas to najbrž ni verjetno. Potem sem pomislila na njenega očeta, a tudi to misel zavrgla, ker hodi v tujino in ker še sam ne ve kdaj, ko pa gre, pa gre za nekaj tednov, bi bila tamala preveč prepuščena sama sebi. Nato sem pomislila na svojo mamo … Ne, tudi to sem zavrgla. Da mi bo familija potem naprej metala, da so za to, da vzamejo pod streho mojo hči, pa četudi bi jim plačala, dobri, da bi prišla k njim na kavo pa ne … Brez veze. Že tako sem se vsem dala v zobe, ko bodo pametno razpredali o tem, da so vedeli, da selitev ne bo ok, da sem jaz kriva za vse skupaj, ker sem silila v Ljutomer, čeprav selitev nima veze s tem in čeprav na tako nasilje ni bilo mogoče računati …
Stanovala bo v Dijaškem domu v Kranju. Ker ni prava dijakinja bom zanjo plačevala polno ceno (sicer bi imela subvencionirano), kar pomeni s prevozom domov vred cca 320 evrov na mesec. V šoli ne bo imela prehrane, ker ima tri obroke na dan v Dijaškem domu, vlak je pa pač vlak, kaj čem. Do Maribora bo prišla z vlakom, nato bom obe s taveliko pobrala in ju peljala domov, v nedeljo pa nazaj. Sej najbrž bova en vikend na mesec tudi s taveliko v Kranju. Nekako bomo že, zdaj o tem niti nočem preveč premišljevat, ker mi je pomembno samo to, da se ima tamala dobro, da preživi ostanek šolskega leta v pozitivnem vzdušju, da ima lepo valeto in nepozaben afterparty.

Ko smo se s tamalima pogovarjale o spominih na osnovno šolo smo vse tri ugotovile, da so vaške šole veliko bolj nasilne, da smo vse tri v njih doživljale izključevanje, šikaniranje, na mestne šole pa imamo čisto drugačne spomine. O tem naslednjič.

p.s.: Seveda bi lahko kot starš dosegla, da bi tamala ostala v ljutomerski osnovni šoli. Lahko bi ji vzbudila tako močan občutek krivde, češ da me zapušča in kako bom jaz sama … da bi zaradi tega ostala v Ljutomeru. Starši lahko otroke zmanipuliramo do nezavesti in o tem sem se s tamalima pogovarjala. Tamali sem povedala, da bom najbrž ta teden veliko jokala, da bom žalostna in da mi bo za znoret, ko bo v nedeljo šla v Kranj, jaz pa jo bom videla šele v petek, vendar naj ji moje solze in moja žalost ne vzbujata občutka krivde, ker ji ne bom dovolila, da ostane doma samo zato, da ne bom jaz žalostna. Bom že preživela …

In ja, ne predstavljam si tega, do bom zdaj, ko sem končno dobila službo v Ljutomeru in se vselila dejstva, da bova s tamalo veliko skupaj, ostala sama. Že naslednji ponedeljek bom prišla v prazno hišo, nihče me ne bo čakal doma, nihče en bo zakuril, nihče se ne bo stisnil k meni. Joj … tega nisem načrtovala, mislila sem, da se bova poslovili šele jeseni. Ne vem kako bom prenesla še ta čustveni šok …