Starševstvo +

Zakaj mislimo, da so trpeli samo Hrvati in muslimani?

Točno zato. Teh knjig ne morem brati, ker jih ne razumem. Dobro, tisto, ki je napol v angleščini že, ostalih pa ne.

Srbi so spisali svojo tragedijo, popisaliso grozote, ki so se dogajale njim, malim ljudem, civilom, ženskam, otrokom, moškim, ki nios hoteli v vojno. Imajo knjige, le da so napisane zanje, njim, ne nam, tistim, ki cirilice ne znamo. Škoda, tako bi bila resnica daljnosežnejša in tehtnica bi se prej uravnala.

Se mi zdi, da je njihova bolečina še toliko težja, ker kao da nemaju pravo na bolovanje, na pričanje o tome šta se njim dešavalo. Kot pri “Ženski v Berlinu”. Ona je bila Nemka, agresorji so bili Nemci … njeno ponižanje, stradanje, bolečina so bile torej prej v moralno zadoščenje vse ostalim trpečim kot pa razlog za sočutje. Podobno je s Srbi, ki so trpeli zato, ker so Srbi. no, jaz ne čutim tako, jaz sočustvujem z vsemi, z vsako žensko, ki je trpela zato, ker je ženska, z vsakim otrokom, ki je trpel zato, ker je “napačne” narodnosti, z vsakim človekom, ki so mu uničili dom, družino, ga oropali človeškega dostojanstva in poteptali njegove pravice. Izgovor, da v vojni morala in vrednote ne veljajo, me ne prepriča. V knjigi “Molila sam ih da me ubiju” najdemo pričevanja, ki govorijo o tem, da so obstajali vojaki, ki so se izognili posiljevanju, ki so ženskam pomagali, ki so jih branili pred sovojaki, ki so ostali ljudje tudi v vojni. Eno je ustrelit vojaka, drugo je pobit družino. Eno je boriti se za pravičnost, drugo je boriti se za denar in iz čistega dolgočasja.

V tem linku so žrtve tudi v sliki. Veliko žrtev je brez oči, izrezali so jim jih. Kaj to pomeni?
Poglejte, zjokate se, to se je dogajalo samo nekaj 100 km od nas. Lahko bi se nam. Lahko se nam še bo.

Havino preklinjanje

HAVINO PREKLINJANJE

One noći,
kad su me njih sedmerica
silovali u logoru,
molila sam Te da iz utrobe moje
ispljuneš sjeme soja pasjeg,

zašto me uslišao nisi, Gospode,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Molila sam Te
da me bar na čas lišiš
nadzora mučitelja mojih,
kako bih sama sebi
utrobu noktima iskopala;

zašto me uslišao nisi, Bože moj,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Okretala sam glavu od vode,
okretala glavu od kruha,
ne bi li se smrt
mojim molitvama smilovala

Ali kako da se smrt smiluje meni
Kad sve je u Tvojim rukama, Svemogući.

Molila sam one
koji su me silovali,
one koji su mi Majku zaklali,
one koji su mi kuću spalili,
zaklinjala ih imenom Tvojim
da sve ću im oprostiti
ako me ubiju,
ako me na četvero raščejreće;

nisu me uslišali, Gospode,
nego su mi jabuku pružali
danonoćno opipavajući
kako napreduje njihov plod.

Onoga jutra,
Kada se prvi put u meni
Dijete pomaklo,
Molila sam Te
Da se moj čovjek Alija
S bojišta ne vrati

Nisi me uslišao Gospode,
nego si ućinio
da me sprovodu do bolnice,
četiri da me doktora
za ruke in noge rastežu,
kako bedrima ne bih
zadavila ovo dijete
koje sam više od Sunca
željela mrtvo vidjeti,
ili da ono mrtvo
svoju majku ugleda

Zašto me uslišao nisi
dobri moj Bože,
kad ništa Ti,
kao ni ova sabija nedužna,
učinila nisam?

Daj mi snage,
milostivi Bože moj,
podignuti ovo muško dijete,
koje niko osim Tebe
sačuvao ne bi …

I daj merhameta,
djetetu ovom,
sa ljudima i sa istinom
njihovom živjeti …

Nesretna Te njegova
Majka Hava preklinje.

(Enes Kišević, Molila sam ih da me ubiju, str. 96-97)

Pesem za zjokat. Kaj vse ljudje počnemo drug drugemu, kaj vse moški počne ženski, ko pade civilizacijska zavesa. Generacija otrok posiljevalcev je zdaj v najstniških letih. Koliko teh otrok živi v BIH in vejo, kdo so njihovi očetje, da so bili zaplojeni v zaporih in taboriščih, med zverinskimi posiljevanji načrtno ali »po nesreči«?
Ko berem pričevanja žensk, ki so bile zajete skupaj z otroki, zaradi katerih so vzdržala vse to mučenje, posiljevanje, pretepanje mi gre na bruhanje. V želodcu začutim težko bolečino in sili me na bruhanje. Niti dveh zgodb naenkrat ne morem prebrati, tako težke so. Težke in neverjetne.
Da lahko moški zada ženski tako bolečino, da jo lahko tako razčloveči in telesno uniči … In da ona lahko vse to preživi samo zato, ker se čuti dolžno vrnit k svojemu otroku. Krvava, ranjena, pretepena, obrcana, neštetokrat posiljena … poljubi svojega otroka in ga stisne k sebi v zadnji atom svoje duše zavedajoč se, da je on edini razlog, da se ne ubije.
O majko moja … koliko so te ženke pretrpele … pa tako blizu nas so bile.

Pred dnevi sem dobila v roke Ono, v kateri je intervju z dr. Moniko Hauser, ustanoviteljico Medice Mondiale, ki pomaga žrtvam vojnih posilstev in travm. Leta 1995 je doživela živčni zlom zaradi vsega, kar je v BIH doživela. Potem je jasno da je moralo biti grozno. In te ženske, te mate še danes živijo s tem, živijo s svojo travmo in nekatere z otroki, ki so plod teh travm. Niti predstavljam si ne da bi se meni zgodilo kaj takega. In da bi potem s tem otrokom živela, ga vzgajala … Pa da bi po koncu vojne gledala svoje posiljevalce, kako se nemoteno sprehajajo po mestu/vasi, kot nekoč, ko smo bili še komšije, znanci, sovaščani/someščani … Kot da se ne bi nič zgodilo. Nikoli.
Ko sem se pred dvemi leti vozila v BIH in videvala velike jumbo plakate o Srebrenici in da srebreniške ženske zahtevajo osvetu in pravdu v Haagu, se mi je samo dozdevalo kaj ti jumbo plakati sporočajo. Zdaj približno čutim kako neznosna mora biti njihova bolečina. Koliko jih je izgubilo može, brane, sinove, očete, videlo umirati matere, sestre, hčerke … Koliko jih je zgubilo otroke v taboriščnem času, koliko jih je splavilo, koliko jih je med posiljevanjem zanosilo in donosilo … Ko človek postane … ne žival … povampirjenec. Saj so vedeli kaj delajo, ženske so jih prepoznavale, oni so poznali njih, jim celo družino jebali poimensko. Drugi so prihajali iz sosednjih pokrajin na vojni pohod, na posiljevanje, na dovoljeno »ne-biti-človek« obnašanje. Moške so streljali, ženske zasužnjevali. In če kdo reče, da so v bistvu lahko srečne, ker so ženske, saj so preživele, ga dam v njihovo kožo, v njihovo travmo in njihove rane, da vidi, kako »srečne« so.

Tako kot dr. Hauser tudi jaz skozi branje zgodb ne morem verjeti, da so do teh žensk hodili predstavniki Rdečega križa in Unprofora, jih popisovali, pomagal pa jim ni nihče. Ko so jih popisali je bila menda manjša verjetnost, da jih bodo pobili, a kaj ti bo ta verjetnost, ko pa si niti ne želiš ostati živ, ubit pa se ne moreš. Ena se je tako, da je posiljevalca ugriznila v penis in jo je ustrelil. Druga je v trenutku posiljevalčeve nepazljivosti skočila skozi okno. Mame pa povečini niso delale samomora, ker so imele … jasno, tehten razlog preživeti – otroka. In to so vojaki vedeli.

Ampak o tem se ne govori, to ni pomembno za nas, ki živimo v miru. Le kdo bi se obremenjeval s tem kaj se dogaja tam kjer je vojna … Zakaj bi poslušali in brali take zgodbe, ki jih želodec ne prenese? Zato, ker se lahko zgodi tudi nam, meni, tebi, njej. Zato ker ne veš kdo je tvoj sosed v resnici in zato, da se zaveš, da sovražnik ni 5000 km stran, temveč pred tvojim pragom. Sosed soseda, prijatelj prijatelja … Vojna je zajebana reč, a jaz se, kot sem že nekje zapisala, ne bojim abstraktnih napadalcev, temveč tistih, ki sem jim na dohvatu ruke. Tudi ljudje smo samo živali, sicer civilizirane, ampak še vedno samo živali. Kot se utrga mirnemu psu, se utrga mirnemu človeku. Vojna pa je, se mi zdi, primerno igrišče za kolektivno trganje, v katerem nujno moški postane plenilec in ženska vojni plen, posiljevanje pa kolateralna škoda. Se še spomnite Ženske v Berlinu?

Kot da me ni - knjiga, preverena tudi v slovenščino
Grbavica – film
Molila sam ih da me ubiju – knjiga

»Posebno mi je bilo teško gledati kako izvode trudnice iz zatvora i u dvorištu ih udaraju u predjelu stomaka govoreči im: »To su vam u trbuhu djeca ustaša i balija. Mi čemo vam napraviti srpsku djecu,« (str.225)

Takle čas pred enaidvajsetimi leti …

Gledam taveliko … Ko sem bila njenih letih …. tisto poletje … Zdaj počasi dojemam, zakaj me je tako zadelo, zakaj sem tako trpela, zakaj sem tako reagirala, kot sem in zakaj … Ne, zdaj šele vem, da nikoli ne bom razumela, zakaj sta se mama in oče obrnila stran in me pustila popolnoma samo. In naj si še tako prizadevam vsaj deloma razumeti njuno reakcijo, ne morem razumeti zakaj sta ignorirala moje rezanje, moje jasne klice na pomoč, mojo promiskuiteto …

Me je bilo res tako težko pri 15 objeti, me stisniti k sebi, pobožati po laseh in mi verjeti? Ko gledam njo, ko gledam njeno nedolžnost, otroškost v očeh, naivnost in nevednost, njeno prepričanost kako lep je svet in kako je varen … Ne morem verjeti, da sem bila nekoč tudi jaz vse to, kar vidim v njej. In še manj lahko verjamem, da je tisti moški – bil je v mojih zdajšnjih letih – lahko tako surovo, brezsramno, naduto in mačistično, vse to ubil zato, da je potešil svojo pohoto, da je podrl plen, v katerega se je zapičil, da je zadostil svojemu egu.

Ne, ne morem verjeti, ne morem razumeti in nikoli ne bom, a ko gledam svojo taveliko in se spominjam same sebe v njenih letih …

Ko sem bila pred leti na regresiji sem takoj padla v to noč, divje sem jokala, kaj jokala, tulila in ženska, ki me je vodila, mi je prigovarjala, naj se pogledam, naj se potolažim, naj potolažim tisto deklico petnajstih letih, ki je v tistem avtu tisto noč postala ena velika rana, naj ji rečem, da sem z njo … Tako živo se spominjam tistega momenta, ko sem skozi spomine stopila pred okno tistega avtomobila in se zagledala v avtu … Če bi imela to moč in bi res lahko ponovila dogodek, bi stopila ob avto, razbila šipo in se lastnoročno spravila na posiljevalca, ki tisto noč ne bi posilil tiste deklice. A takrat, tiso noč, ni bilo nikogar, ki bi me obvaroval, pa tudi naslednjih nekaj let ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal preboleti, preživeti, iti ven iz tistega avta in si priznati, kaj sem doživela ter da sama nisem bila nič kriva

Ne, še vedno ne razumem, da moški lahko naredi ženski kaj tako nagnusnega kot je posilstvo. Ne razumem in ne sprejemam nobene razlage. Vem pa, da neizmerno odleže, ko posiljevalec neha teptati zemljo, ko gre nekaj metrov pod njo, ko ni več bojazni, da bi ga kje srečala. In pomislim … če bi pobili vse posiljevalce … koliko poročenih mož in partnerjev bi umrlo, koliko vojakov, koliko mladcev, ki v navalu hormonske podivjanosti kot za šalo posilijo sovrstnice bodisi tiste, ki so mrtvo pijane, bodisi tiste, ki jim prej zmešajo v pijačo rape drogo.

Znanstvena fantastika? Ne, resnično življenje

Našla sem življenjsko zgodbo, ki je tako žalostna in boleča, da bi jo marsikdo od nas mirno označil za izmišljotino. Verjamem, da je resnična. Objavljam jo na na svojem blogu za vse tiste, ki mislite, da poznate vse odtenke tuzemskega življenja. Če se bo avtorica te zgodbe znašla na mojem blogu pa jo prosim, da me kontaktira na mail starsevstvo.plus@gmail.com

________________________________________________

Mislila sem, da bo z leti moja bolečina minila, vendar temu ni tako. Ne morem se otresti preteklosti in stvari, ki so se mi dogajale.
Bom poskusila na kratko opisati mojo zgodbo in hvaležna vam bom, če jo boste prebrali.

Rodila sem se kot nezakonski otrok v družini kjer je vladal alkohol in nasilje.Oče nas je kmalu zapustil, saj je bil zaradi nasilja pregnan iz mesta.Kaj vse je z nami počel ne bom opisovala, povem lahko samo to, da me je pretepal že kot dojenčka.
Mama je kmalu spoznala drugega moškega, ki je bil pravtako alkoholik, le pretepal nas ni.
Ko sem bila stara 6 let me je prvič zvabil k sebi v posteljo, češ, da me bo pogrel. Tako se je začelo spolno zlorabljanje, ki je trajalo do mojega 11.leta. Dogajalo se je ko je mama delala nočno službo. Vedela sem, da nekaj ni prav, saj mi je govoril, da mora biti to najina skrivnost.
Kupoval mi je vse tisto kar so imeli tudi drugi otroci. Imela sem ga rada, saj je bil do mene pozoren. Mislila sem,da bo postal moj oče.O tem nisem nikoli z nikomer govorila, saj sem vedela, da je to grdo, oziroma tega sem se začela zavedati v puberteti.To me je žrlo leta in leta, in o tem sem spregovorila šele na zdravljenju v bolnišnici kjer sem bila sprejeta zaradi prenajedanja.Ko sem o tem spregovorila so se začele šele muke. Vse sem podoživljala za nazaj, imela sem nočne more in nisem več prenesla moškega dotika. Moški so se mi gnusili.
Začela sem se vdajati še v alkohol,ker le tako sem prenesla dotike in spolnost.
Moja razkritev spolne zlorabe se je zgodila po 25.letih.Toliko časa sem nosila to v sebi.
Mama mi še dandanes ne verjame in s tem sem se sprijaznila.

Zdaj pa nazaj v otroštvo. Kot sem že povedala sem se vsega začela zavedati v puberteti in takrat je mamin partner že odšel in kmalu prišel drugi. Spet alkoholik, ki sem se mu znala upreti.Kako sem ga sovražila, saj je mama zanj skrbela kot za boga, nas otroke pa zaradi njega prikrajšala za marsikaj. Če ga nisem ubogala me je mama pretepla,vendar sem bila njenih batin vajena saj sem jih doživljala preko celega otroštva. Nekega dne sem mamo vprašala zakaj me nima rada, paje odgovorila, da zato, ker sem cel oče. Da, ko me pogleda vidi njega.

Ko sem hodila v sedmi razred OŠ sem spoznala na našem dvorišču fanta, ki mi je posvečal pozornost.Vsak dan me je čakal in sva šla na sprehod. Nekega dne pa je prišel k meni in rekel, da je dovolj dolgo čakal, da hoče z mano do konca. Ker sem se bala, da ga bom izgubila, sem se mu predala.Po dveh mesecih nisem dobila menstruacije in zato me je mama poslala h ginekologu, ki je potrdil nosečnost. V sedmem razredu osnovne šole sem bila nosečka in ko so drugi končali osmi razred, sem jaz rodila.V moji nosečnosti se je marsikaj dogajalo, do tega, da mi je mama dajala tople obkladke za katere nisem vedela, da lahko povzročijo splav,do selitve v stanovanje kjer naj bi midva skupaj zaživela.

Ko sem rodila sem že po parih dnevih dobila prve udarce od očeta otroka, ker mu nekaj ni bilo prav. Iz dobrega princa se je spremenil v hudiča. Začel je hoditi pijan, kartal in izgubljal denar, ter me pretepal kadar je bil slabe volje. Vzel si me je kadar mu je zapasalo, ne glede, če sem za to. To sem nekaj časa trpela, dokler ni prvič udaril otroka. Takrat sem otroka zagrabila in odšla. Brez vsega, samo tisto sem odnesla kar je bilo na meni in otroku. Že prej sem mami povedala, da me tepe, vendar je rekla, da je moj oče tudi njo pretepal in da naj potrpim.

Ko sem ga zapustila sem šla najprej k eni sosedi, ki je poklicala mamo, saj je jaz nisem upala vprašati, da naju z otrokom vzame. Rekla je naj prideva.Po parih dneh mi je povedala, da naj si poiščem stanovanje, da otroka bo vzela, sama pa naj se znajdem. Kako se naj znajdem, brez službe, brez denarja? Ker pa nisem našla stanovanja je rekla, da bo mojega otroka obdržala, jaz pa naj se znajdem?Morala sem iti.
Šla sem na socialno, kjer je bila že pred menoj mama in rekla, da bo za otroka skrbela, ker jaz nisem sposobna in ne znam.Da hodim okoli in se ne brigam za nič.Čisto sem bila šokirana saj je socialna verjela mami. Bila sem še mladoletna pa to ni nikogar zanimalo.

Mama je začela z mojim otrokom ravnati kot, da je njen. Dobila sem službo in privat sobico.
Vsak mesec pri plači sem kupila nekaj za otroka, vendar mi je takoj zabila, da to je že ona kupila.Na vsakem obisku me je poniževala, hodila na socialno in lagala vse sorte.Bila je sposobna vsega, samo, da obdrži otroka.Hodila sem na socialno in prosila, vendar sorekli, da je za otroka dobro priskrbljeno.Zame se ni zmenil nihče.Niti lastna mati niti socialna.

Mama je počasi otroka naučila, da jo kliče mama, o meni mu je govorila samo slabe stvari.
Zanj sem bila tujka.Mene je to vrglo v hudo depresijo zaradi katere sem se večkrat zdravila.
Odvisna sem bila od hrane, alkohola in zdravil. To sem z leti pozdravila.Vse to se je dogajalo pred 20leti in danes sem z otrokom v stikih, čeprav je med nama velik prepad, saj je še kar pod vplivom moje mame.Enkrat bomo morali otem spregovoriti. Zdaj imam urejeno življenje, dobrega moža, ki mi stoji ob strani in mamo, ki bi rada zdaj z mano dobre odnose. Meni je pa slabo ko jo vidim.Nekaj let nisem z njo govorila, vendar je mož predlagal, da se nekako zbližamo. In mi je žal, da je še kdaj v moji bližini.Morda je grdo, vendar do nje ne čutim drugega kot prezir in gnus, kar morda čutitudi moj otrok do mene, za kar je zaslužna moja lastna mati.Morda me boste obsojali, vendar imam občutek, da me ne more v življenju nobena stvar več toliko prizadeti, kot me je moja preteklost.Hvala vam, da ste me brali.

vir

Mamico skrbi, ker ima njen sinko majhen lulček

Konkretno se je vse začelo s tem:
___________________________________

a lahko samo nekaj vprašam? kako pa ti veš kako velik penis ima 10 letnik? ga še vedno umivaš al kako? ker jaz imam dve najstnici, ki ju že od njunega 5-6 leta dalje ne tuširam in pojma nimam kakšne sramne ustnice imata (in me tudi ne zanima).
___________________________________

In sledila je ploha šlatanj za čelo, nasvetov naj se naročim pri psihiatru in obžalovanj, da imam otroke. Ok, sem prišla domov in tamalima rekla, da ju bom daens telesno pregledala, če imata vse na svojem mestu, če so prsi simetrično raščene, če so sramne ustnice razvite kot je treba, če je ščegetavček dovolj velik, ker da je moja naloga, da skrbim tudi za njuna telesa in ju moram od časa do časa pregledat. Reakcija je bil povsem pričakovana. Najprej sta me debelo pogledali, potem je sledilo EKSKJUZMI? in huronski smeh. Da jaz pa njiju že ne bom gledala, če sem na glavo padla in kje sem dobila to idejo. Pa sem povedala, da so mi to svetovale vrlo pametna ženščeta iz foruma in da one tudi svojim sinovom pregledujejo penise pri 10 letih in da ju moram pregledat tudi jaz.

Jasno, da ju nisem, ker ju že dolgo nisem videla goli, niti mi na kraj pameti ne pade, da bi uletavala v kopalnico ko se kopata ali ju gledala ko gresta iz kopalnice mimo mene samo v brisačo zaviti. Zakaj že?

____________________________________

Pa me zanima, tako iskreno, ali mame sinovom res pregledujete penise, jih prijemate v roko, vlečete kožico dol in gor (se morda hihihljate ko sinu penis nabrekne). Res opazujete njegovo premoženje v spodnjicah in premišljujete ali je podobno očetovemu? Se res sprašujete ali ima morebiti premajhen penis in ali mu bo še zrasel? Pri sinovih 10+ letih? Ker to tiste mame s foruma počnejo. In zanimivo je, da to počnejo MAME. Zanimivo zato, ker očetje najbrž nimajo takih vprašanj. Ali pač. Oglasil se ni nihče.

___________________________________

Skrb za otrokov telesni razvoj je jasno normalna. Ima pa mejo, ki je najbolj občutljiva prav pri spolovilih. Spomnim se, ko sta tamali pri kakih 9 letih začeli zapirati vrata kopalnice in se zavijati v brisaćo. Pa ko so jima začela rasti prsa in se je to videlo skozi majice. Pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi jima rekla, naj jih pokažeta, da vidim, če pravilno rasejo. Ali ko so jima začele rasti dlake … Kaj mene briga kako jima rasejo in kje in kako dolge so in kako se ukrivljajo. Dddddd … ali  kakšno obliko spolovila imata, kakšne sramne ustnice … Že če samo pomislim na to … a lahko ne? To sta vendar moji hčeri in s te pozicije gledam tudi na fante. Zakaj bi mama hotela videti sinov penis? Zato, da vidi kako velik je? Zakaj pa jo to zanima? Kaj pa njej to pomeni oz. kaj ima od te informacije? Se bo kasneje, ko bo sin imel punco in začel spolno živeti tudi spraševala ali seksa tako kot oče, ali pozna iste trike kot on ali je tako dober/slab kot on?    To je tako, kot bi očeta hčera zanimalo kakšne prsi ima hči, so dovolj velike, paše ena v dlan ali ne, kakšne ima bradavice, itd? Nagnusno. Mislim, ne nagnusno v odnosu do odraslih ljudi, ampak na relaciji starš-otrok je pa tako razmišljanje  pedofilsko.

____________________________________

In potem ti izgovori, da je treba skrbeti za telesni razvoj otroka. Ja, je rekla tudi moja nesojena tašča in skoraj ostala brez glave. Vsaka skrb se lahko sprevrže v njeno nasprotje, torej škodovanje v tem primeru otrokom. Le – ti sicer niso izkušeni, zelo dobro pa vejo in čutijo kdaj jim starši počnemo kaj kar je normalno in kar ni normalno. In pregledovanje penisa 10-letniku ni normalno. S tamalima smo takoj povprašale 9 fantov o tem in so se vsi po vrsti zgrozili ob misli na to, da bi jim matk gledala penis.

___________________________________

Je pa na mestu razmislek kaj točno imajo mame, ki to počnejo (torej ne vse mame, ki imajo sinove), od tega, ko to počnejo. Kakšna so njihova notranja nagnjenja? Mogoče uživajo v tem, ko vidijo kako velik/majhen je penis. Ali jim je všeč, da je sinu nerodno. Mogoče jih pogled na sinov penis vzburja … hmmm … Vem, spet sem na prepovedanem področju. A kakor imata moji tamali včasih občutek, da gledam v njuna prsa (če se, recimo, zagledam v tisto smer in nevesta točno kaj gledam) in jima je ob tem občutku nerodno, tako je najbrž nerodno tudi sinovom, ko ujamejo mamin pogled, prikovan na njegovo spolovilo.

___________________________________

Saj veste, kje je največ pedofilije. V družini. In najbolj tabu pedofilija je med mamo in otrokom.

Spolno nasilje NI primerna tema nikjer in za nikogar

Pred časom me je poklicala novinarka neke televizije. Da je brala moj blog in pripravlja prispevek o spolnem nasilju, pa če bi jaz bila pripravljena govorit o tistem, kar se mi je zgodilo pri 15 letih. Tistem? Hmmm … Aja, a o posilstvu? Ja, o tem, ja, je rekla. Ja lahko, ni problema. In sva se dogovorili za dan snemanja.

Pred snemanjem sem ji povedala, da me lahko vpraša karkoli, da nimam zadržkov in to je tudi storila. Spraševala me je detajlno, odgovarjala sem podrobno in natančno. Med pogovorom sem se sama sebi čudila, kako sem skušala zakriti identiteto svojega posiljevalca , kako sem se popravljala, ko sem slišala, da sem povedala kakšno podrobnost, po kateri bi ga lahko kdorkoli poznal (čeprav ga tam, kjer sva živela, itak vsi poznajo in če drugega ne, se ga bodo spomnili po tem, da se je hvalil, kako me je pofukal). Torej jaz kot njegova žrtev sem se prikazala z obrazom in imenom, on kot storilec pa mora ostali skrit in to vse samo zato, ker ga nikoli nisem tožila in sodno dokazala, da je res kriv.

Po razgovoru sva rekli še nekaj besed o spolnem nasilju, nato pa mi je stisnila roko rekoč, da mi želi, da bi prebolela.  ??? Prav bedasto sem jo pogledala. Prebolela? Kako pa ona ve ali sem oziroma nisem prebolela? In kako naj jaz sploh dokažem, da sem prebolela?
________________________________________________

Dejstvo je, da ljudje, ki so preživeli spolno nasilje, nikakor in na noben način ne morejo dokazati, da so preboleli izkušnjo. Če o tem ne govorijo okolica misli, da pač ne morejo govoriti, ker to nosijo v sebi in se ne morejo odpreti. Če govorijo pa jim rečejo, naj že enkrat prebolijo, grejo naprej in nehajo o tem govorit. Spolno nasilje – mislim na direktno podane izkušnje spolnega nasilja, torej ko jih pripoveduje oseba z imenom in obrazom, so NEZAŽELJENE in niso tema nikjer in za nikogar. O tem se na tak način v javnosti ne govori. In zakaj ne?
_______________________

Do sedaj sem javno videla govorit isamo osebe, ki so bodisi zakrite, bodisi z obrazom obrnjene stran od kamere, s spremenjenim glasom, izmišljenim imenom, skratka nikakor ne osebe, ki bi rekle: jaz sem Katarina, pri 15 letih sem bila posiljena. Nesprejemljivo. In prav zato sem tudi jaz svojo izkušnjo napisala v tretji osebi ednine, ker jo le tako lahko ljudje berejo neobremenjeno in kot zgodbo. Ja, osebne zgodbe so nezaželjene.

Enako je s pedofilijo, ki se dogaja tam nekje, ali pa vsaj ne blizu nas. In pedofili so neznanci, tujci, ki oprezajo na otroških igriščih in pred šolami. Da bi bil pedofil naš dedek … ali stric … ali brat? Ne, absolutno nemogoče. Kaj pa naš mož, očim, babica, mama, varuška? Totalno nesprejemljivo. Fritzi in podobni se nam ne morejo zgodit. Kvečjemu kak duhovnik, pa še to ne v naši fari, ampak nekje daleč stran.
O spolnem nasilju v partnerski zvezi sploh ne govorimo – to sploh ne obstaja kot tema. Pa spolno nasilje med moškimi, pa spolno nasilje med mladoletniki in celo med malimi otroki.

Vrst spolnega nasilja je toliko, da se lahko človek vpraša: Kaj pa, če to sploh ni več nasilje? Kaj pa če je to sestavni del naše družbe?  In ker smo občutljivi samo na pedofilijo, v mirnem času seveda kaznujemo tudi posilstva, če žrtev DOKAŽE, da je bila posiljena (med vojno so posilstva “kolateralna škoda“), ostale vrste spolnega nasilja pa so ne-teme, je resnično na mestu vprašanje kaj se gremo? Kaj naša družba kot taka pravzaprav misli o spolnem nasilju. In ker očitno vidi in sprejema kot nedopustno spolno nasilje samo dve vrsti (prvo je pedofilija, drugo, torej posilstva, pa samo pogojno), tudi ne more in pravzaprav nima interesa prepoznavati žrtve spolnega nasilja. Jasno je namreč, da če bodo družbo “preplavile” izpovedi mene, tebe, nje, njega, tistih tam in onih na oni strani, ljudi z imeni in obrazi, da bo družba uvidela, da je velik del nje v resnici do skrajnosti spolno perverzen, izprijen, nasilen in odvraten, kar pa dalje lahko pomeni samo to, da spolno nasilje kot tako družba prekvalificira v običajno spolno prakso ali pa se začne resno ukvarjati z dejstvom, da je človeški spolni nagon zavrt in družbeno omejen do te mere, da se manifestira v najrazličnejših oblikah spolnega nasilja, katerega žrtev je absurdno veliko. Jasno pa je, da je lažje zakriti oči in reči, da tega ni, kot pa se o taki ne-temi javno in odkrito pogovarjati.
________________________________________________

Spolno nasilje je tema, o kateri ljudje zelo neradi, če pa že morajo, pa  težko govorijo. Beseda POSILSTVO, je odvratna. V stavku “Bila sem posiljena” pa je popolnoma neprebavljiva. Zato jo zamenujemo s “tisto” ali “dogodek”  ali “saj veste kaj”. In tako tudi žrtve oz. preživeli spolnega nasilja nimajo nobene besede v družbi. Če o svoji izkušnji spregovorijo, drugi obmolknejo. Če se hočejo o tem pogovarjati jim rečejo, naj nehajo in naj prebolijo. Če pa o tem ne govorijo … je pa v redu. No, okolica, ki ve, pač pomisli na to, kako ubogi so, ker s seboj nosijo tako breme, a ker ne spregovorijo se jih pač pusti pri miru v “zavestnem blefu”, da pač niso preboleli in so zato tiho.

Skratka … kakorkoli se obrnemo nam družba prilepi etiketo, da nismo preboleli. In to vedo vsi, od otroka do starca. Ta etiketa je dostopna prav vsem ljudem in prav vsi imajo pravico, da nam jo prilepijo. Enako je s psihično motenimi ljudmi – oni nosijo na sebi etiketo “psihično bolan” – in se je ne znebijo do smrti. Markacija … in na noben način ne moreš dokazati, da si prebolel, da ti ni hudo, da s tem živiš, da je to del tebe.
________________________________________________

O svoji izkušnji sem javno spregovorila zato, ker se je ne sramujem in ker se mi zdi pomembno, da se ljudje vsaj za trenutek pomudijo pri dejstvu, da so posiljevalci med nami, da so nam zelo blizu, da jih srečujemo v trgivini, na cesti, z njimi klepetamo. Na videz povsem običajni ljudje. Vem, da je to okostnjak iz družinske omare moje primarne družine in mama in oče, če bosta gledala to oddajo, ne bosta vesela moje izpovedi. Mi je vseeno. Ni pa mi vseeno, da mi nekdo, ki ga vidim prvič in ki me povabi na tak pogovor, stisne roko in “Želim vam, da prebolite!”. Nekomu, ki o svoji izkušnji govori brez težav in zadrege, je to skrajno neprimerno želeti. Kajti jaz bi na tak stavek lahko odgovorila  ”Želim vam, da se vam zgodi posilstvo, da boste potem razumeli.” S tem hočem ponazoriti kako neprimeren in skrajno neokusen je bil zame stavek dotične gospodične.

p.s.: O spolnem nasilju ne pišem zato, ker ne bi prebolela svoje izkušnje, pač pa zato, ker o tem NIHČE noče pisati. Mene pa ne boli in lahko pišem. A tega, žal, nikakor ne morem dokazati.

Kot da me ni

Obstajajo knjige, ki jih leta ne preberem do konca, obstajajo pa tudi knjige, ki jih ne morem prenehati brati in ki jih še potem, ko sem jih prebrala, prebiram ponovno, si prepisujem odlomke, označujem stavke, itd. Ena izmed takih knjig je kniiga KOT DA ME NI, avtorice Svalenke Drakulić. anjo me je opozorila Nadja v komentarju pod postom o knigi “Ženska v Berlinu“.
Kot sem že v tem postu omenila, nobene izmed kniig nisem prebrala v času, ko sem pisala post o knjgi Ženska v Berlinu. Vendar pa je morej razmišljanje glede spolnega nasilja – konkretno posilste v vojenm času osupljivo enako razmišljanju glavnih junakinj obeh knjig.

Naj povzamem del z mojega drugega posta, ki govori o vzporednicah obeh knjig in mojega doživljanja posilstva in ki je meni, Anonimni in S., enako:

citiram
Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem – S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Knjiga Kot da me ni, me je zlomila. Podobono kot je napisala Nadja, sem skozi doživljanje S. podoživljala svojo izkušnjo in jokala in jokala … in še zdaj jokam. Tolikšno trpljenje, psihično razčlovečenje pri živem telesu ter telesno ponižanje na raven kosa mesa … tega si sploh ne moremo predstavljati.
Nekaj odlomkov:

Sprva ji ni bilo všeč, da na njenem obrazu ni bilo videti sprememb. Je mogoče preživeti tisto, kar je preživela ona, toda tako, da prestano ne odtisne sledi navzven, temveč le navznoter? Mar so te sledi res povsem nevidne, ali jih moramo le znati prebrati? (…) Bolje, da so vser sledi trpljenja izbrisane s površine. To bo njen ščit. S tako nedolžnim obrazom ji bo lažje lagati o sebi. (str.15)

Edino tistikrat je slišala ženske govoriti o posilstvu. Pozneje o tem niso govorile, tega več ne omenjajo. Če se bo razvedelo, da so oskrunjene, se en bodo več mogle vrniti v vas, k možem ali staršem. Molčijo. Verjamejo, da se odo zares vrnile tja. Kako težko jim mora biti živeti s tem bremenom, s takim strahom. (str.61)

Njihovo ječanje napolnjuje sobico. morebiti tudi kaj govorijo. Preklinjajo jo, preklinjajo njeno mater. Eden jo hoče gledati iz oči v poči. Obrne proti sebi njen obraz in rohni, da si ga bo zapomnila, da si ga mora zapomniti. (str.68)

(…) Potem škorenj na prsih. Od tope bolečine je ob sapo. “Odpri usta,” zarenči moški glas. Stoji nad njo z razmaknjenimi nogami. “Odpri usta.” S. odpre usta. Dolg curek scaline. “Žri,” ukaže, “te bom že naučil ubogati.” Poskuša požirati. Seč je topel, sili jo na bruhanje. Kašlja in bljuva hkrati. Oklofuta jo. Tedaj začne goltati, ubogljivo kot otrok, toda on še naprej maha po njej, kot bi mu bilo to v posebno veselje. (…) Čisto vseeno ji je kaj bodo storili z njo.
Zadnje, česar se spominja, so udarci, to, kako vojak zamahne po obrazu, prvič, pa spet in spet .. Nato izgubi zavest. (str.69)

(…) Naposled je vročina padla. Prebuja se. Ustnico ima znotraj preklano, obraz zabuhel od udarcev. Boli jo sleherni del telesa: še zmeraj čuti žgočo bolečino v drobu, razbolele sklepe rok, hrbet in mišice, zaradi česar se komajda zgane na žimnici. V teh nekaj dneh se je bolečina naselila vanjo kot v lastni hišo. Občutek ima, kakor da si jo nekaj nasilno prisvaja. Neka dotlej neznana bolezen je prešla vanjo in jo zdaj razjeda. S. si ni mogla predstavljati, da lahko moško telo stori takšno nasilje nad žensko, da jo tako silovito nadvladuje, da se pred njim ne more postaviti v bran.
Zdi se ji, kot da ni več cela. (str.71)

Od trenutka, ko so se oboroženi možje prikazali v njihovi vasi, je sleherna med njimi razosebljena. Zdaj so le še bolj izničene, zvedene na gručo podobnih bitij ženskega spola, iste krvi. In tu šteje samo kri, prava kri vojakov proti nepravi ženski krvi. (str.81

Dekleta debelo gledajo, zaskrbljena so. J. ji potipa čelo. “Odstrani si ličilo,” reče. “Taka si kot kurba.” Zakorači jo in se skloni, kot da jo bo udarila po obrazu. Jezna je, izdaja jo rezkost glasu. “Ampak zakaj se huduješ,” jo vpraša S., “saj vendar sem kurba. Me vse smo.” J. ji zdrgne obraz z mokro brisačo. (…)
Lepa za fante, na glas ponovi. Kajpada, ugajati jim. Smehljati se s pobarvanimi, rdečimi ustnicami tem fantom, sovražnim vojakom. Smehljati se in jim govoriti “Zlezi v moje naročje!” Mirno požirati grozo, kakor spermo. Hliniti, da ne gre za prisilo, marveč za zabavo, v kateri uživa. Morda bodo potem pozabili, da jo morajo posiliti. (str.93)

Tudi taboriščniki lahko izbirajo, pa čeravno njihove odločitve včasih vodijo v smrt. (…)
Nekega dne so pripeljali manjšo skupino. Med možmi so bili čisto mladi fantje, pravzaprav dečki. Eden izmed stražarjev je s prstom pomignil starejšemu, nizkemu in slabotnemu moškemu. Stopil je iz skupine, zroč v tla. Potem je poklical še dečka. Ukazal jima je, nas se slečeta do golega. Deček se je moral spustiti na kolena, opreti na dlani in ostati na vseh štirih. Njegovo bledo, koščeno telo je, kakor od udarcev, podrhtavalo od krohota stražarjev. Potem je drugi stražar vzel pištolo in jo pritisnil starejšemu moškemu na sence. Ta je klecnil na kolena za dečkom, se zvalil postreni in zacvilil kot ranjen pes. Stražar je naprej ustrelil v dečka, nato v starejšega moškega.
Ko so takoj zatem iz skupine spet izločili mlajšega fanta in odraslega moškega ter jima ukazali, naj storita enako kor prejšnja dva, se je starejši pri priči spustil na kolena. Dali so mu piti žganja. Moral je kar naprej posiljevati dečka, dokler ni omagal, deček pa je izgubil zavest.
Pozneje je izvedela, da sta bila tista, ki so ju ubili, kakor tudi onadva, ki sta preživela, oče in sin. (str.117)

Spomni se, da je nekega večera, ko še ni popolnoma dojela, da se o tem ni mogoče pogovarjati, vprašala M., kaj bi storila, če bi bila noseča. M. je odložila pletenje, povesila glavo in za hip obmolknila. “Če bi se zgodilo meni, bi otroku lastnoročno zavila vrat,” je odgovorila z glasom, ki ni trpel ugovora, ker je sodba dokončna. S. pomni, da je, medtem, ko je goovrila, razprla pesti in jih sklenila okoli nečesa nevidnega, kot bi davila malo živalco, piščanca ali zajčka. (str.136)

Bila je navzoča pri umoru otroka, ki ni bil ničesar kriv, ki ni utegnil niti zadihati, pa ga je že doletela smrt. Morda sploh ni zajel sape. Niti dihnil ni na tem svetu. Kakor da se ne bi nagledale že dovolj smrti, se ženske podrejajo isti krvavi logiki, po kateri biti naš pomeni življenje, biti njihov pa smrt. Tudi one zlahka ubijajo in v tem je zmaga vojne logike. (str.137) 
(…) Pri sebi skuša najti opravičilo za njeno ravnanje. Vojna, vojna jo je prisilila, da je to storila. Ampak enako opravičilo lahko najdejo tudi tisti, ki so začeli vojno in to žensko pahnili v moritev. Če se vsi izgovarjajo, da so primorani ubijati, ker je vojna … Mar  je takrat človek zares popolnoma oropan izbire? (str.138)

Komaj zdaj doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno. Pripada drugim – moškemu, otrokom, družini. Med vojno – vojakom. Peti mesec … neko tuje sodišče jo je dokončno obsodilo na brezizhodnost. Počuti se, kot da jo je nekdo spet prestavil v taborišče, v “žensko sobo”. Prevarana je. To je vojna, v njej, v njenem lastnem drobovju. In oni zmagujejo …(str.149)

G. zamišljeno meša kavo, nato začne z žličko narahlo potrkavati po mizi. “Hotela sem samo reči, da po mojem ta otrok ni ničesar kriv,” pojasni. S. bi ji rada odgovorila, da se ji zdi čudno, ker ji omenja otroka. Kot bi ta že  obstajal in jokal v sosednji sobi. Kako je mogoče, da ne vidi nje, ki sedi tukaj in jo gleda? Zakaj govori o otrokovi nedolžnosti, ne pa o njeni? Je morda  S. kriva? V čem je njena  krivda?  Kako se skriti pred pravičnki, kot je G. , ki si domišljajo, da vedo, kaj je v takšnem primeru najbolje? Strašno je, da imajo zatisnjenae oči in gluha ušesa … Dobronamerni so, kakopak, toda gluhi. (str. 181)

Mar lahko nekdo kot Maj razume življenje, ki se nenadoma prekine in zatem znova začne, a kot bi šlo za življenje nekoga drugega? In kako bi ji S. razložila, da bo dala otroka posvojiti? Kako bi Maj, sredi svojega mirnega in urejenega življenja na Švedskem, razumela to odločitev? Kako govoriti o vojni, ko veš, da oseba, s katero se pogovarjaš, ne more doumeti takih strahot? Kot če bi bila gluha in pri roki ne bi imela slušnega aparata. Poskušala je govoriti z G., ko je stanovala pri njej. Pogovarjala se je tudi s psihologinjo, povedala ji je, da je bila posiljena. Toda kot da so ju njene besede oplazile, ne da da bi jih zares dotaknile. (str.196)

Maj je zaspala. Gleda njene dolge lase, oroselo čelo in razpeto srajco. Koliko je stara? Na nek način ji je blizu, druži ju občutek teže minulega meseca, bolečine, pa trud, da bi izstisnili otroka, krči, krvavitev, izčrpanost … Kaj vse bi ji lahko povedala o svojem telesu, ki živi mimo človekove volje, o posebnem hlapčevanju telesu, ki ga poznajo samo ženske. Vendar kot da se življenje, sleherno življenje v tej deželi odvija v neki drugi razsežnosti, kjer je ljudem prihranjeno najhuje. Obstajata strah in bolečina posameznikov. Ne pa vseprežemajoče strašnosti vojne, v kateri ženske nič več ne varuje pred moško okrutnostjo. (198)

S. ne more več odvrniti pogleda od otroka. Kaj bo z njim? Koliko takih otrok bo prišlo na svet, pa njihovi očetje tega ne bodo vedeli? M. ji je nekoč povedala, da so se med posilstvom vojaki usajali, da bo rodila njihovega, srbskega otroka, in da bodo vse Muslimanke prisilili, da dobo rojevale srbske otroke. Kje so zdaj ti vojaki? Če se bodo otroci rodili, se bodo rodili tem ženskam, in o njihovi usodi bodo odločale one, ne pa njihovi neznani očetje. In nobeh teh otrok ne bo vedel, kdo je njegov pravi oče. Matere se jim bodo odpovedale in jih oddale v posvojitev. Nekdo tretji jim bo dal ime in priimek, jezik in domovino.
Otrokom vojne je vsekakor usojeno, da bodo odraščali v laži.
Tudi če se primeri, da bo katera od njih zadržala otroka, mu bo morala lagati. Morala si bo izmisliti očeta, družino, preteklost zanj … Kaj je močnejše, pravica do očeta ali pravica do resnice, se sprašuje S., sklonjena nas njegovo posteljico. Odgovor že sluti. Povedati resnico bi pomenilo dodati novo krivico tisti, ki je bila že storjena. (str.201 -202)

Tedaj nenadoma razume sne, ki se ponavljajo in ve, zakaj se ponavljajo: Če je on pozabil nanjo, svojo žrtev, je ona tista, ki ne sme pozabiti, niti nanj niti na svojo preteklost. Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve ga ne smejo dopustiti. (str.204)

Nadaljevanje knjige je lahko tudi film Grbavica.

Vojna, o kateri govori knjiga, je potekala samo nekaj ur stran do nas. K nam so prihajale ženske iz taborišč, pa sploh nismo vedeli za to. Koliko teh se je znašlo v primežu popolnega nerazumevanja, celo obsojanja, ko so hotele splaviti, oddati otroka v posvojitev. Koliko teh je bilo popolnoma samih s seboj in so bile bolj ko ne samo telo z zlomljeno dušo in srcem. Nas to ni brigalo. Povečini. Begunci pač. Vsakodnevno prihajajo k nam, pa nas to ne gane. Begunci, ljudje od drugod z zgodbami, ki jih mi najbrž niti nismo sposobni poslušati, kaj šele razumeti.

Knjiga je polna pretresljivih dejstev, ki dajejo samo slutiti kaj se v resnici dogaja, ko sovraštvo zamegli razum, ko je važno samo pobijanje in ko se najtesnejše prijateljstvo razblini v najgnusnejšo obliko sovraštva. In kaj vse naredi človek, da preživi, samo da preživi, pa čeravno proda sebe kot človeka za kos kruha. Ko mati podkupuje sovražnikove vojake, da ne posilijo njene dvanajstletne hčere, ko pa jo na koncu kljub temu posilijo in ubijejo, popije strup in konča tudi svoje življenje. Nepredstavljivo …

Kaj pomeni “predelati travmo”?

Ne vem, priznam, ker sem do sedaj mislila, da sem jaz svoje predelala, zdaj pa vidim – torej berem – da jih nisem. Jaz osebno jih nisem, pravijo tisti, ki me ne poznajo. Ok, potem pa … kaj pomeni predelati travmo?

Ta vikend sem se totalno zamorila. Tako zelo zamorjena, zavestno vržena v luknjo negativne energije in lastnih občutkov (po moje predelanih, po njihovo nepredalnih) posilstva, nisem bila že vrsto let. Vzrok za sproščanje občutkov, ki sicer niso zaprti in skriti, ne čutim pa jih konstantno v sebi, se nahaja v dveh knjigah, eno sem že predstavila “Ženska v Berlinu”, drugo sem pojedla včeraj, “Kot da me ni”. Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem – S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Ves vikend sem bila bolj ko ne v solzah. Moj je prišel v petek pozno zvečer in me stiskal k sebi, medtem ko sem mu jaz med podrhtavanjem pripovedovala o svojih občutkih in o podrobnostih svojega posilstva. Kot da tega še nikoli prej ne bi slišal, kot da ne bi vedel, kako globoko se mi je vsidrala v dušo ta izkušnja in …
Mene ni sram “mojega” posilstva, za razliko od S. in Anonimne, se jaz nikoli nisem umivala do krvi, nisem s sebe spirala nevidno umazanijo, s katero me je umazal in za vedno zaznamoval moj posiljevalec. Vsaj ne spomnim se, da bi se kdaj umivala, sem se pa zavestno odločila za posiljevanje potem, ko sama nisem bila sposobna predelati svojih občutkov in spominov, moj dotedaj znan svet pa je bil eno samo zanikanje in, če že, prelaganje krivde  – kdo je kriv za posilstvo? name (sama si kriva, sama si šla z njim, zakaj nisi šla peš domov, zakaj ga nisi udarila, zakaj si trmarila, zakaj …). To sem osupljujoče precizno prevzela od njih in si vsadila v zavest – samoobtoževanje (jaz sem kriva, nisem šla ven, zakaj sem šla z njim, morala bi vedeti, …)

Sem otopela? Nisem, sem pa odrezala okuženo rano in z njo del sebe, nemara tisti del, ki nosi občutek nedotakljivosti telesa in intimnosti spolnega odnosa. Zame ne telo ne seks nista sveta in “stvar dveh”. Razumem, da  drugim to pomeni točno to – intimo dveh, vendar tega sama ne občutim. Moje lastništvo nad mojim telesom ne obstaja.
j nuJe to okvarjen del mene? Ali je to zgolj posledica preživetja, eden od načinov predelave travme.
Zdi se mi, da je ta način preživetja zelo podoben neki drugi travmi, ki sem jo doživela pri 12 letih, ko me je ugriznil velik pes. Mimo njega sem hodila vsakič, ko sva šla z dedkom na sprehod in kasneje, ko sem se vozila po vasi, sem se vedno ustavila ob ograji in ga božala. Bil je tako prijazen pes, velik Lessie. In nekega dne, ko sem ga božala in mu prijazno prigovarjala, je obrnil glavo in me ugriznil v kazale leve roke. Kar tako, znenada. Zagrabil ga je z zobmi in na silo sem mu ga potegnila iz gobca. Nisem mu naredila nič posebnega, vedno sem ga božala po vrhu glave, samo malo, toliko, kot sem dosegla.
Dolgo časa sem imela obvezan prst. In mimo tistega vrta tudi nisem šla več. Vmes so psa uspavali, bojda. Kakorkoli … Od takrat dalje velikih psov praviloma ne božam več. Niti nočem imeti velikega psa doma. Še svojega psa, ko sem ga imela, nisem božala okoli gobca. V sebi nosim zavedanje, da je žival nepredvidljiva in naj ji ne zaupam. Nobeni. A najprej to velja za velike pse. Saj ne, da bi tekla pred njimi ali odrevenela ali se jih prav res bala, le velikega psa nočem imet in ne božam jih.

Torej … kaj pomeni “predelati travmo”? Pomeni to to, da se po posilstvu ženska vrne domov, se umije in sama pri sebi zaključi, da ni bilo nič takega, ker je vendar živa in nepoškodovana?
Ali je to to, da se ti zgodi pomor družine, ti pa o tem ne spregovoriš, ker bi rad čimprej pozabil?
Ali pa je mogoče to to, da o dogodku govoriš, da greš v podrobnosti, da razgališ svoje občutke, doživljanje, strahove, morebiti olajšanje?
Ali pa je to čisto nekaj drugega. Ne vem kaj pomeni “predelati travmo” za druge, zame to vsekakor pomeni, da lahko o dogodku govorim brez zavor, izmikanja pogleda in da lahko odgovarjam na vprašanja, četudi gredo “intimno” v podrobnosti.

Sama sem prepričana, da sem svoje travme (vse po vrsti) predelala. Zavedam pa se, da jih ne bom nikoli pozabila. Na mojem duševnem telesu je kar nekaj globokih ran. Zame so enake tem, ki jih imam po fizičnem telesu. In kakor vsak večer, med tuširanjem pobožam trebuh in ob pogledu na brazgotino carskega reza pomislim na dva poroda in vse, kar jima je sledilo, tako bom takrat, ko bosta moji hčeri pričeli zvečer hodit ven in ju bom čakala do prihoda domov, pobožala svojo mentalno rano, ki je nastala ob posilstvu, in pomislila na to, da sem lahko pomirjena, ker sem hčerama predala naprej svojo izkušnjo in naredila povezavo, preko katere mi bosta lahko zaupali če se jima bo zgodilo karkoli temu podobnega oz. če bosta občutili karkoli, kar bo podobno mojim občutkom takrat.

Preveč govorim … in razmišljam … zato pa ne travmiram  

Travma:   – po Velikem slovarju tujk (Cankarjeva založba, str. 1180)
1. rana ali telesna poškodba, nastala zaradi zunanjih vzrokov (npr. udarca, opeklin)
2. duševni pretres ob kakem hudem doživetju (psihična …)
3. zelo hudo, težko doživetje