Starševstvo +

Dan po čistilni akciji

Ste čistili Slovenijo? Jaz je nisem, ker tudi svinjam ne. Zdaj bomo lahko imeli še več divjih odlagališč, ker se bo smatralo, da bodo te akcije vsako leto in da bo nekdo tako ali tako počistil svinjarijo, ki jo bodo zmetali tekom leta po gozdovih. Super, mar ne.
Razumem čistilne akcije, ki jih organizirajo stanovalci blokov ali naselij in skupaj spucajo svojo okolico (veje, papirčki, ipd. mala svinjarija), da gremo pa čistit svinjarijo, ki je sploh ne bi smelo biti in je ne bi bilo, če bi organi, ki so za to zadolženi, opravljali svoje delo, … tega pa pač nočem razumet tako na lahko, kot mi to razumevanje prodajajo. Saj tudi Ljubljanico vsako leto pucajo in vsako leto na novo vlečejo iz nje svinjarijo, ki jo tekom leta svinjakarji zmečejo vanjo. Zakaj pa je ne bi, tako ali tako bo nekdo počistil za njimi.

Vem ja, zemlja je umazana, treba jo je čistit. Ampak tudi deponije so svinjanje zemlje, ki se začne v tovarnah in konča kjer se pač konča. Koliko olja gre vsak dan v kanalizacijo, pa po njej v reko. Eh, koga to briga. No, vam nekaj povem. Mene zelo briga, kaj gre v mojo greznico, ker jo nekdo vsake kvatre sprazni in bog ve kam se zlije vsebina le-te. Zato mi na kraj pameti ne pade, da bi vanjo zlivala olje, varikino, pralne praške – na tem katerega naj uporabljam delam zelo intenzivno in sem čisto obupana, ker ni nobenega neškodljivega, mehčalca pa sploh ne uporabljam. Tudi detergent za pomivanje posode sem spravila na minimum, pomivamo samo dvakrat tedensko in porabljamo kar se da malo posode. Tudi drevja in vinske trte ne škropim, kolikor zrase zrase. In kar zrase mi ni treba najprej umit, temveč lahko takoj dam v usta. Tudi zemlje ne gnojim, temveč samo kolobarim. Vse to seveda počnem zato, ker je zemlja moja – no, jaz si jemljem pravico misliti, da je moja, čeprav moja moja ni. Zavedam se, da bom vse strupe, ki jih bom spuščala vanjo, dobila nazaj ter da mi je lažje preprečevati zastrupljanje kot potem pomagati zemlji, da se spravi k sebi. Zakaj bi jo sploh svinjala? Zato tudi nimam v wc školjki dišave, ker bo šla vsa tista kemija v greznico. Recimo. Tudi avta ne perem. Ne perem ga nikjer, ker vem, da gre tisto milo in ostala kemija v zemljo. Pere ga dež.

Zemlja je umazana zaradi nas in to, da ste v soboto imeli eno čistilno akcijo ne pomeni, da je zdaj Slovenija čista. Tehnično gledano ste svinjarijo iz enega mesta prenesli na drugo, še vedno na zemljo in še vedno vanjo. Vidi se je ne vse na okoli, ampak je za ograjo deponije. Ta občutek, da si naredil dobro delo … mah, dejstvo, da država podpira to čistilno akcijo, ne zapre pa Kemplasta, ki evidentno ogroža življenje prebivalcev okoli sebe … To mi je tako dvolično in v bistvu hinavsko. Zanima me koliko teh ljudi, ki so v soboto čistili reciklira svoje odpadke, koliko jih kuhinjsko olje zliva v wc,  koliko jih daje v pralne stroje preveč praška in koliko jih pere posodo v pomivalnem stroju. Skrb za čisto okolje namreč ni samo čistilna akcija enkrat letno, ki bi jo podprla če bi to pomenilo, da te svinjarije v bodoče ne bo, ker bodo tudi ustrezne službe imele spisek divjih odlagališč, ki jih bodo nadzorovale in se bodo tudi sicer drastično povišale kazni za odmetavanje odpadkov.

Dejstvo, da nas EU opozarja na slab zrak, ki ga dihamo zaradi prevelike koncentracije izpušnih plinov, govori samo po sebi o tem, koliko je državi Sloveniji mar za čisto okolje (okolje ni samo gozd). Koliko rek je primernih za kopanje? Kaj vse se zliva v morje? Kam vozijo mehaniki odpadno olje? O ja … čistilna akcija bi morala potekati 24/7, a to je težko. Zato se kampanjskih akcij ljudje z veseljem udeležijo, da imajo občutek kako pomagajo čistit okolje in da skrbijo za zemljo. Za začetek lahko vržete dišave iz školjk in bistveno manj namilite svoj avto, ko ga perete. To gre vse v zemljo, v mojo in tvojo zemljo.

p.s.: sem šla zvečer gledat gozd pod mojo hišo. Že nekajkrat sem bila v njem pa nisem opazila nobenih smeti. Le zakaj ne? Mogoče zato, ker so Prleki osveščeni in ne svinjajo po svojem? Ali pa zato, ker se manj sprehajajo po gozdu in več delajo? Znabiti da morda zato, ker  so gozdovi tam v zasebni lasti, lastniki pa živijo blizu in jim ni pogodu, da je njihovo zasvinjano. Pa smo spet pri tem … ko imaš občutek, da je tvoje, potem več ne svinjaš. Ali pač?

Nasilje kar tako

Zanimivo mi je opazovati Pikija in Zorico. To njuno zaupanje, to, kako naj rečem, nevedenje, da ju lahko z enim skrbno načrtovanim gibom, ubijem. Kadar pomislim na to, pomislim tudi na to, koliko zlega ljudje naredimo živalim, ki vendar tega od nas ne pričakujejo in mi ni jasno, zakaj to sploh počnemo. Mislim, zakaj bi jaz Zorico brcnila, ko se mi mota pod nogami? Ali zakaj bi Pikija vrgla iz kavča, ko pa se lahko usedem poleg njega? Ali zakaj bi, v končni fazi, žgala travo in si delala angleško travico, ko pa sem si že dvakrat ravno na svojem vrtu nabrala regrat za solato? Niti rož, ki jih izkopljem, ne vržem stran, temveč jih posadim na drugem koncu vrta. Nimam srca za tako nesmiselno nasilje. Niti hrošča, ki parkira v moji kavi, ne opazujem umirati, temveč ga dam iz šalice na mizo ali travo. Da sršenov v svoji jablani tik nad mizo, za katero celo poletje posedamo, nit ne omenjam. Mi na kraj pameti ne pade, da bi demolirala njihovo domovanje. To se mi zdijo tako neumne smrti oz. to so smrti samo zato, ker sem večja, močnejša.

O tem sem premišljevala že dolgo nazaj, a se mi zdi, da sem bila pred 10 in več leti še tako … kaj vem, nedojemljiva, neobčutljiva za to, da nekdo zaradi mojega obnašanja trpi. Recimo, ko sem pajke sesala ali ko sem … ok, tudi tisto z lepilom za miši je bilo grozno, zdaj tega ne bom več delala, ker imam naravno lepilo, ampak kar se tega tiče, no točno tega, eto, miši, ki jim nič nočem, jih ne podim z vrta, v njihove luknje ne nastavljam vab, me ne moti, če rovarijo pod vrtom, le ko pridejo v hišo, ko mi dom luknjajo mi grejo – ne one osebno, njihovo početje pač – na živce. A odkar imam Zorico jih več ne lovim, jim ne nastavljam pasti, čeprav utemeljeno sumim, da jih imam ravno v svoji postelji med fedri.  J Jih slišim kako grickajo in tudi Zorica to očitno ve, ker če se kam polula sem na točno tisto mesto moje postelje, kjer jih poslušam ponoči. Jap, na vzglavje. 

Skratka ne razumem ljudi, ki iz ljubega miru vržejo mačko z police ali psa brcnejo stran od mize. Takega nasilja nikoli nisem tolerirala, niti izvajala, se mi zdi vsaj. Nisem pa nič naredila, ko sem moj oče svojega psa pretepal tako zelo, da je pes slednjič ušel. Čeprav se sama pred seboj opravičujem češ da takrat tega nisem vedela, pa da ga nikoli nisem videla pri tem početju, itd. je vendarle grozna misel na to, da je to počel … moj oče. No, pa saj je tudi mačke podil iz hiše in se ga je moja Capa na smrt bala. Ne, nočem vedet, če ji je kdaj kaj naredil.

Pikija in Zorice nočem preveč božati. Kadar smo na vrtu, kot da vikend, recimo, ne lazim za njima in ju ne kličem k sebi, ker prideta sama. Všeč jima je, ko sem zunaj, ko se kaj dogaja, pa hodita za mano, se igrata, me opazujeta, prideta vsake toliko časa do mene in mi pokažeta, da hočeta božanje, pa da sta lačna, pa,  sploh Zorica, da hoče v naročje. In ko ju takole božam si mislim koliko zaupanja mora biti pri njima do mene, da se mi pustita božati, prijemati v roke. Srna kaj takega zlepa ne bi dovolila, recimo, onadva pa. Pa se ne pustita vsakomur, niti tamalima se nista, ko sta ta vikend prišli domov. Je trajalo kar nekaj časa, da sta prišla blizu in se jima dovolila prijeti. To si razlagam tako, da mene pač vidita vsak dan, da sem jima dala tehten razlog, da mi zaupata. Ne vem sicer, zakaj Piki koleba ali bi šel v kuhinjo ali ne ko so vrata na pol odprta, ker mu jih nikoli nisem zaloputnila ali ga strašila na tak način, a nek tehten razlog mora biti. In ko mu vsakič pridržim vrata in mu nežno govorim naj gre noter, vedno v mislih rečem tudi to, da ga ni treba biti strah, da mu ne bom vrat pred nosom zaprla ali ga preščipnila ali kaj drugega, naj mi zaupa. Kot majhni otroci … zaupajo in verjamejo vsakomur toliko časa, dokler ne srečajo preveč slabih ljudi. Potem si ne dovolijo več zaupat nikomur.

P.s: tovrstno nasilje zame osebno sodi v kategorijo nasilja, ki ga starši izvajajo nad otroki - recimo cukanje za tasladke (in cukanje sicer), ščipanje, klofute, ki padejo z neba, ipd. Mene je oče kot majhno večkrat presenetil z udarcem kar tako, roka je v moj obraz ali glavo priletela “z vedra neba”. Da je bila vsa stvar še hujša se je sčasoma iz mojega trzanje, ki ga je avtomatično povzročila njegova roka, dvignena nad mojo glavo, začel delati norca. Roko je samo dvignil, udaril pa me ni, in se pri tem prešerno režal, ko sem jaz sklonila glavo in si jo pokrila z rokama. Tega sem se zavedala šele pri skoraj 30 letih, ko je moj tedanji šef stal ob moji mizi in nenadoma dvignil roko, jaz pa sem v trenutku sklonila glavo med noge in si jo pokrila. Od tega je zdaj osem let in kar nekaj od teh sem potrebovala, da ne trzam več na dvignjeno roko.

Starejše ženske bi morale svoja znanja predat naprej dekletom

Pri tem žal nimam v mislih mam, ker zna biti mama najbolj zavrto in zagrenjeno bitje na svetu, pa tudi kaj bi rekla hčeri, če je imela samo enega ali dva ljubimca. Ne, v mislih imam ženske, ki so dale življenje skozi tako … konkretno … ki so jokale in se veselile, ki so padale in se pobirale, ki so se učile in naučile. V tem postu govorim samo o spolnosti. Koliko takega znanja gre v nič, ostane za zidovi prijateljski pogovorov, namesto da bi se dekleta učila iz njih, da bi vedela …

- Da ga moškemu res ni treba fafat do nezavesti, da se te bo zapomnil in da res res, ampak res ni treba vsakemu dat, ki ti je všeč, ker te vsak res ni vreden

- Da ni res, da so vsi penisi enaki. Preden se odločiš za očeta svojih otrok je res fino pogledat še malo okrog, spoznat še kaj drugačnega, potem pa …

- To, da te moški povabi na pijačo in ti da roko na koleno ni ok, take dripce pusti vnemar. Išči take, ki ti bodo izziv.

- Od moškega zahtevaj oralno zadovoljevanje. Če tega ne dela ga nogiraj brez debate.

- Porniči so ok, porniči so kul, pri tem pa moraš vedet, da tebi vsega kar tam počnejo še zdaleč ni treba delat. Fino je tudi, če v porničih prepoznaš zlorabo ženskega telesa in ženske kot take (sploh pri igralkah, ki ne znajo blefirat in se jim na faci vidi, da jim čisto nič ne paše, da jih celo boli in da jim roka non stop uhaja tja, kjer moški prodira vanjo). Tega si ne dovoli. V postelji moraš bit kraljica. Pa tudi sicer.

- Ljubimce izbiraj pozorno. Zapomni si, neprivlačen in/ali star moški se bo v postelji maksimalno potrudil, da te zadovolji. Z njim boš brez težav lahko počela karkoli, svetujem ti celo, da se mu prepustiš, ker če je star je skoraj zagotovo izkušen in ve kako je treba s tabo. Če boš imela lepotca vedi, da bo seks mogoče tehnično znosen, sicer pa se najverjetneje ne bo posvečal tebi … halo, on je lep in je prepričan, da si  že tako ali tako presrečna, da je s tabo. Izogibaj se takih s predsodki in tudi ti svoje predsodke predelaj. Je pa vseeno fino, da imaš neko mejo, preko katere ne greš niti v postelji. Spoštuj se.

- Ne naveži se na penis. Vedno je nekje še lepši, še bolj raven, še bolj debel, še bolj … kaj vem kaj. Penis je samo orodje, ki ga mora moški seveda imet in znat uporabljat in tudi za kakšnim boš kdaj jokala, a ne naveži se nanj. Ni vreden.

- Luzerje, varalice in ostalo golazen teraj od sebe. Postavi si standarde. Če si v šoli izbiraj fante, ki imajo vsaj tako dobre ocene kot ti če ne boljše, ki ne špricajo pouka, ki so prijazni do sošolcev in imajo družbo, ki se ne peča z drogo, alkoholom in cigareti. To niti ni frajersko, niti ni potrebno. Če si zaposlena išči moškega s podobnim finančnim dogodkom kot ga imaš sama, če ne celo višjim. Ne glej navzdol, ker če boš izbiral pod mejo boš njegova mula, ki ga boš vlekla za sabo. Ko vidiš da moški ni to, kar si mislila da je, ga vrzi stran. Išči dalje in naj ti ne bo žal. Tisti, ki te bo hotel imeti se bo potrudil, da bo prišel na tvoj nivo.

- Bodi samostojna. Skrbi in poskrbi zase. In zahtevaj od moškega enako stopnjo samostojnosti. Zahtevaj pozornost od njega in tudi sama jo daj. če imaš občutek, da daješ več kot dobiš … skenslaj.

- Varanje je tudi tebi dovoljeno. Če si v zvezi sicer srečna, seks pa ni ok, si najdi ljubimca. Ne boš ne prva ne zadnja, le pazi, da se ne razve.

- Tudi ko boš rodila še vedno lahko v seksu počneš vse, kar si počela prej. Vse to je dovoljeno tudi mamam, lahko se daješ dol v avtu, lahko seksaš pod tušem, lahko greš po kosilu ležat, partner pa pride za tabo, otrokom pa reče, naj se lepo igrajo, da mami spi, on gre pa k njej tudi spat. Ja ja, lahko seksata, ni panike, tudi porniče lahko gledata in ja, tudi na kuhinjski mizi si te lahko vzame. To vse normalne mame počnejo, lahko počneš tudi ti oziroma počni, ker boš tako veliko bolj srečna.

- Svoje otroke, zlasti hčere, poduči, da je seks ok, da se ga ni treba sramovat, da so v spolnem odnosu enakovredne moškemu in da naj zase zahtevajo najbojše …

Pa še kaj bi se našlo …

Susan Boyle

Susan Bolye … fascinira me vse, kar se je v zvezi z njo zgodilo. Moram kupiti njen CD. Ne sicer toliko zato, ker bi mi bil njen glas noro lep in njeno petje čudovito, kot zato, da bom nekega dne svojim vnukom lahko povedala zgodbo o ženski, ki je uspela v zrelih letih, ki je uspela zato, ker je verjela vase in ker si je upala. Ko še zdaj gledam tisti njen prvi nastop in odzive ljudi, ko je govorila in še ni zapela … Ja, taki smo, sodimo po zunanjosti, etikete lepimo vsevprek, pa potem niti resničnih talentov ljudi ne vidimo. Le kako bi lahko gospodinja iz zakotne vasi bogu izza nogu znala tako lepo peti … Susan je tisto, v kar ljudje po pravilu ne verjamemo. Mislimo, da nam lahko uspe oz. da nam bo uspelo, če že, tam nekje do 40 leta, potem pa smo prestari za karkoli, tako za učenje, kot za novo delo, nove izzive. Pri 50 smo že za na odpad, iztrošeni in stari.

Sama se z veliko težavo otepam teh misli, ki mi jih vsiljujejo mediji preko delavcev, ki pri 40 izgubijo službo. Recimo. Čeprav le ti niso edini impulz razvoja teh prepričanj. Faks je treba končat pri 24 letih. Saj veste, redno je treba študirat. Potem kariera, družina, otroci in potem … konec. Vnuki, penzija in čakanje na smrt. Kar zmrazi me, ko s te perspektive pogledam na svoje življenje. Pa menda ne … Naslednje leto bom imela 37 let. Pred štirimi leti mi je referentka na Zavodu za zaposlovanje rekla, da je zdaj zadnji čas, da svojo poklicno kariero zasukam v drugo smer, ker da bom pri 40 že prestara, da bi šla iz gradbeništva v socialno, recimo. Takrat me je kar zmrazilo ob misli na to, da imam samo še nekaj let časa za odločitev kaj bom delala do penzije. Ko sem potem dobila službo me je po letu in pol mrazilo razmišljanje, da bom v tej službi do smrti in da sem že toliko stara, da se moram službe oprijet z obema rokama. Če jo izgubim je namreč velika verjetnost, da druge več ne bom dobila saj veste, 40 in to. Pa to sploh ni res, to sploh ni res. Tisti, ki tako razmišljajo, si po moje prav zaradi teh misli omejijo um samo na najbolj osnovne življenjske funkcije in živi v umskem krču. Nesposobni so kakorkoli drugače pogledati na življenje, samo s te perspektive gledajo nanj. In potem smo vsi drugi, torej tisti, ki gremo pri 28 na faks, pa pri 27 spet na faks, pa ki vsakih 3-5 let zamenjamo službo – delodajalca in delovno mesto, pa ki delamo več stvari hkrati in delo ne jemljemo kot kazen temveč kot sestavni del dneva/življenja, čudaki, infantilneži, zmedenci, ipd. Ampak Susan je dokaz za to, da se ti lahko odpre šele pri 40, 50, Susan je dokaz, da talenti ostajajo v nas, da v nas živijo in da samo čakajo na pravi trenutek, da se pokažejo v vsem svojem sijaju. Ne vem, mogoče znam jaz čudovito slikati. Še nikoli nisem poskusila, vendar imam v sebi željo po tem. Mogoče bom pri 60 začela in ugotovila, da čudovito slikam. Talent za pisanje vsekakor imam.

Kranjski rovi

Sale, samo zate, ker vem, da si bogi, da nimaš 3,5 evra, da bi si šel sam ogledat te rove. )))))

KRANJSKI ROVI

Vhod z Jelenovega klanca:

Gradili so jih Nemci s plačanimi delavci. V bistvu sta bila dva kranjska podizvajalca, sem pa pozabla njuni imeni. Leta 1944 so jih začeli graditi zato, da bi se v njih skrili prebivalci Kranja pred bombnimi napadi.

Kapniki … ki se ne vidijo 

Tukaj se malo vidi, na desni strani. Ta večje so obiskovalci že polomili. Torej … rovi so v obliki črke t, so iz cementa in dim. 2,2 x 2,2 m. V njih so prostori za sanitarije, ločene na moške in ženske.

Vhod pod mitnico:

Na delu proti Pungartu jim je cementa že zmanjkovalo, pa so malo štukali:

… zato je zgoraj mreža, ker ni obdelano s cementom.

Notri je razstava posnetkov Kranja. Zelo dobri posnetki.

To pa je prostor, kjer imajo prireditve, ker je samo na tem delu rov širši od 2,2 m.

Zadovoljen?  ))    Če greš do Pungarta in po štengah dol prideš do tretjega vhoda oz. izhoda v našem primeru. Ko sem bila pa že tam, sem pa še posnela naeš nekdanje domovanje:

Komaj se vidi tisti blok/hiša na drugi strani Save. Med parkiriščem in Iskroemeco. Tam smo živele 8 let, pa sploh nimam občutka, da bi bila kdaj tam. Zdaj ima ta blok novo fasado in najbrž ejtudi noter urejen, v naših časih pa je bil … no ja … to je passe.

Tam je pa Iskraemeco, za tiste, ki ne veste kako velika žival je to. Zdaj e ta msicer še nekaj drugih podjetij, a včasih je bila to ena tovarna. Zgradili so jo slovaki ali čehi. hmmm … in v tistem bloku (še 3 so zraven), v katerem sem živela  jaz, so živeli vodilni kadri, na vrhu pa študentje. Starejši prebivalci znajo marsikaj povedati o tistem času, tudi o tem, kako je Sava poplavljala (sej še vedno, ko sem jaz tam živela so bile kleti praviloma vsaj 1x letno poplavljene, najhuje pa je, da je metalo nazaj kanalizacijo).

Ostale kranjske razglednice pa drugič.

Talibani / partizani

Pred časom sem brala intervju z voditeljem talibanov v Afganistanu. Novinarko je vprašal kaj bi naredili mi, Slovenci, če bi kdo vdrl v našo domovino in hotel spremeniti naš sistem? Najbrž bi napadli nazaj, a ne. Jasno, da bi. No, in to počnejo tudi talibani.

Se spomnite, kako so rekli partizanom, ko so se začeli boriti z okupatorjem? Banditi. Sej ne da bi mene kaj dosti brigalo kaj se počne v Afganistanu, samo premišljujem o tem, kako mi nimamo pojma kaj se tam res dogaja in kot ovce sledimo … komu, čemu? Pošiljamo vojake v vojno, gremo se vojno z državo, z narodom, ki ga sploh NE POZNAMO, dovoljujemo, da naši vojaki urijo Afganistanske domobrance v vojni proti tamkajšnjim banditom … Narobe svet. Naši vojaki so tam v vlogi plačancev. Pa smo imeli tolk za povedat o plačancih, ki so hodili v Bosno pomagat bosancem. Sej … naši pa pomagajo Američanom, ki niti niso domačini, ampak največji okupatorji Afganistana in Iraka.

Zakaj sem napisala »afganistanski domobranci«? Zato, ker jih urijo okupatorji, katerim so obljubili zvestobo, prav kot so naši domobranci obljubili zvestobo Hitlerju. A če na pogledamo na tamkajšnje domobrance se nam zdi logično, da jim pomagamo, saj bodo vendar v domovini vzpostavili nov red, demokracijo. Zakaj pa potem v taki luči ne gledamo tudi naših domobrancev. Res smo papki, prvoklasni.

Vodja talibanov ima prav, tam nimamo kaj početi, to ni naša vojna, Afganistan ni napadel Slovenije, ni v konfliktu z nami, nikoli niso pri nas izvedli nobenega terorističnega napada … Pa kdo hudiča smo mi, da si jemljemo pravico hodit k njim in se borit proti njim? In ne mi spet govorit o mamilih, nafti, nepravičnem sistemu … Kaj to nas briga, a? Tako kot njih ne brigamo mi, tako kot jih ni brigala vojna na Balkanu, tako nima nas kaj brigat kaj imajo oni tam dol. Če pa že, da jim pomagajmo, da se znebijo okupatorja tj. ZDA, ne pa da njemu pomagamo. Se pardoniram, ker ne znam bleejat tako kot bleejajo obrambni ministri, NATO in še kdo- Imam svojo betico za razmišljanje in ko bo padel prvi slovenski vojak v Afganistanu verjamem, da bo še kdo pomislil na to, da tam ni naše mesto, da smo si vzeli pravico narodu vsiljevat nekaj, česar nočejo – kaj nam plasirajo mediji je povsem irelevantno, nihče od nas ni bil tam in pojma nimamo kaj si ljudje tam dol res želijo in česa ne.

Kot je rekel vodja talibanov – mar bodo morali res ubiti slovenskega vojaka, da se bo javnost zganila, da bo država Slovenija dojela, da nima tam kaj početi? Enako velja za Irak.

p.s.: tudi v Evropi imamo “teroriste”. ETA, Baski … proti njim se pa ne gremo vsi borit, mar ne. Zakaj že ne? Hmmm ….

Koliko je vredno mačje življenje?

Dva dni je ni bilo domov. Ok, prvi dan sem si mislila, da je pač pri sosedih. Tam ima ena zelo rada mačke in futra vse po vrsti, pa sem si mislila, da je šla pač k njej na toplo se crkljat. Potem pa je tudi drugi dan ni bilo od nikoder. Priznam, da vedno, kadar pridemo domov, najprej pogledam cesto, če je kje povoženo mače in ker naše ni bilo na cesti, pa v grabnu ob njej tudi ne, sem spet mislila, da … kaj jaz vem, se potepa okoli. Malo čudno je že bilo, da je Piki hodil okrog hiše, ampak ok, on je itak idiot.

Pa se tretji dan, torej včeraj, spet spravim klicati Zorico in greva s Pikijem okoli hiše, vrta, do ceste, čez njo, do sosede, in nazaj. Zoraaaaaaa, Zorooooo, Zoricaaaaa … uro, mogoče več, sem jo klicala. Pa ni mi čisto vseeno za to mačko, ker je samica, ker jo imam že tri mesece, ker je udomačena, ker je pač karakter, ki je kjut, Piki pa ni, on je pa majmun, ki ne sme bit v sobi, ker se userje direkt za kavč ali pred računalniško mizo in tudi božat se ne pusti, vsaj ne tolk kot Zorica. Skratka … ko sva jo takole iskala (in stavim glavo, da je Piki vedel kje je), se le privleče od nekod. Đizus kakšna je bila. Od nikjer ni krvavela, a pol telesa kot da ni bilo. Imela pa je bulo med zadnjima tačkama. Skratka bial je skeri in komaj sem se jo upala prijet. Črevo, želodec, trebuh … ničesar ni imela. Vse je nekam … šlo.

S tamalo sva jo potem celo nedeljo imeli notri, jo nosili na stranišče, jest, pa spet nazaj na kavč. Včeraj sem se s tamalo zmenila, da gre samo prvo uro v šolo, ker je pač pisala fiziko, potem pa domov k mački, ker … kaj pa če bruha, kaj pa če bo kaj narobe? Klicala sem veterinarja in ker je rekel, da lahko počakamo do danes in jo zjutraj pripeljemo, sva se danes odpravili k njemu. Že takoj ko jo je videl je vedel, kaj bi lahko bilo. Avto jo je butnil in povzročil notranjo strganino, kar je posledično povzročilo pomik vseh notranjih organov … navzdol. OMG … Če hočem, da bo živela jo je potrebno operirat, ji nazaj namestit vse organe, zašit strganino … 80 evrov, skratka. Kaj čem. Tudi eč bi rekel 200 evrov bi najbrž rekla ok, si denar nekje sposodila in plačala.

Ob pol desetih sva imeli s tamalo sestanek v šoli. Nekaj sem se morala zmenit z njenim sorazrednikom, ki jo non stop buzerira in ko sem ga spoznala sem bila prav šokirana kako nadut in ošaben človek je. Fuf … po sestanku sem med vrati rekla tamali, da tko nadutega človeka pa še nisem vidla. In je šlišal in odvrnil naj se sama zamsilim nad sabo, ker v 30 letih še nikoli ni imel nobeenga takega sestanka. Ja? 30 let? Pol bo treba pa počasi v penzijo, ker s takim obnašanjem ne morete hodit med otroke. Fak res. Sem pa srečala tudi njenega razrednika in mu spotoma povedala, da tamale tudi v sredo in petek ne bo v šolo, kot je bi bilo niti včeraj in danes dve uri, ker bo doma skrbela za operirano mačko. Tip je čist znorel. Da ne, da se to ne sme, da ima tamala obveznosti, da je njena dolžnost, da hodi v šolo. Ja in? Jaz se rekla, da bo doma skrbela za mačko, pa če se na glavo postavite. Ja, po zakonu mora hodit v šolo, blablabla … Čist je ven padu. Majko moja … No sej potem me je poklical in se nekako opravičil za izpad, jaz bom pa na opravičilo napisala, da je bolana.

Vem vem, da je njim to smešno, nerazumljivo, daleč od njihove realnosti, da nekdo ostane doma zato, da čuva mačko, ampak veste, mi mestni, mi smo čudni. Nam žival veliko pomeni, četudi nočemo priznati. In tole mače je z mano že 3 mesece, pa sem se nekako navadila nanjo in bi jo rada imela še nekaj časa ob sebi.

Življenje naše Zorice je torej vredno že 80 evrov in 3 dni odsotnosti do pouka.  )  Takole se začne vlaganje v žival in potem počasi izgubiš izpred oči mejo, ki ločuje živali od ljudi, torej do kje je še zdravo it, do kje ima vlaganje smisel. Sej pri ljudeh je najbrž podobno. Ko vlagaš in vlagaš in potem enkrat moraš priznat, da to vlaganje nima smisla, bodisi da je prepozno, bodisi, da je nepotrebno ali kaj podobnega. Jaz upam, da je ne bo čez nekaj mesecev pa avto zgazil. Sej najbrž je ne bom, ker je že dobila življenjsko lekcijo. In sem vesela, da ni umrla. Mal zaradi Pikija, ki je bil kar nekako izgubljen, malo pa zato, ker … ker jo imam rada, ja.

Čustveno drkanje

Pride dan, ko se zapletem v misli, ki v meni vzbudijo določena čustva … hrepenenje, žalost, pogrešanje, nostalgijo, željo po … Ponavadi hitro izzvenijo, jim ne dovolim, da bi se pasla po njih, včasih pa se tem mislim pridruži kakšna situacija, kak dogodek, zunanji impulz, kakšna globja pomisel in potem …

Potem se začnem past. Začnem drkat na ta čustva, iščem razloge, zaradi katerih se čustva večajo in me preraščajo. Druge besede kot “drkanje” za to ne morem uporabit. Tako kot se včasih začnemo samozadovljevat tako, da se najprej samo božamo in božamo, pa potem to prerase v konkretno masturbiranje, ki se na koncu izživi v orgazmu – spontanem ali prisiljenem, je vseeno, tako tak majhen moment, v katerem se spomnim za nek izsek tistega časa, ko sva bila “midva”, lahko eskalira v telefonski klic in prošnjo “rada bi te videla”. Jeba je tole, vem.

Najprej sem pomislila nanj kar tako, ker imam vse polno spominov nanj. Pa sem morebitno drkanje takoj ustavila in preusmerila tok misli drugam. A se je spet pojavila misel nanj in me zasledovala dokler nisem rekla ok, da dej, dej me, božaj me, rajcaj me, nadrkaj me in ko mi bo prišlo, ga bom poklicala in na kolenih prosila, če ga lahko vidim. In tako se je začelo …
Bližje ko sem bila domu, bolj so me preplavljala čustva. PO spominu sem iskala najine srečne trenutke, se valjala po čustvih, pihala v žerjavico hrepenenja in končno izbruhnila v “pokličem ga, samo da mu čujem glas”. Ni se oglasil. Še več, prekinil je. Ok, v redu. Jaz sem poklicala, meni je prišlo, to je bil višek mojega čustvenega podrkavanja. Najprej sem bila sicer šokirana, ampak ajde, očitno je upošteval moje besede - ko jih vsaj ne bi – da naj se naslednjič, ko ga bom spet klicala, ne oglasi. Damn … zakaj me posluša takrat, ko res ne bi bilo treba …
Nekaj ur zatem sem mu predspanjem poslala sms. Jebiga, sej nimam kaj izgubit. Še vedno je v meni tlela želja, da ga vidim, pa čeprav bi se najbrž kako uro ali več prepiral z mano in mi dokazoval, da je vse to brez zveze. Jaz bi ga potrpežljivo poslušala potem pa … potem pa bi dobila, kar sem prosila. 

Tokrat ne. Pa tudi naslednjič najbrž ne. Morala se bom sprijazniti s tem, da je on samo še v mojih spominih in da sva zaključila najino skupno pot, pa tudi tole zadnje mesece, ki ima imela samo skupne postanke. Vem, da mi bo prihajal v misli vsakič, ko si bom zaželela bližine moškega, ki bi me imel res res res rad. On me je imel res res res rad, to sem lahko čutila v njegovem pogledu, objemu, sapi. Prva leta z njim so bila tako srečna, tako … tisto, čemur rečemo kompatibilno partnerstvo, ker sva se ujela v vseh stvareh in bila eno. Če se vame ne bi zažrl črv dvoma, bi bila mogoče danes še vedno skupaj, pa nisva. Ljubezen sva na silo potolkla, no jaz sem jo, in odločila, da nočem biti tako skupaj. Žalibog …

Čas teče dalje. Delam na tem, da čimmanj čustveno drkam, da ne delam stvari, ki sva jih včasih delala skupaj, da ne mislim na “naju”. Na trenutke imam občutek, kot da me ni, da izginjam v spominh skupaj z njim, a vem, da to pomeni samo to, da se čustveno počasi postavljam na lastne noge in grem dalje. Sama. Brez “midva”.