Starševstvo +

Stari Vešči v opomin, drugim pa na znanje

Tale post se nanaša na prejšnjega – Moja otroka nista moja last , pod katerim je Stara Vešča – Nina zlila svoj žolč. Najbrž zato, ker … ne vem. Ne razume življanja enostarševske družine, ne živi tako kot jaz (a pričakuje, da vsi živimo tako kot oni). ipd. Karkor koli, na tem mestu bom odgovorila na njene pripombe, natolcevanja, klevetanja in obtožbe, ker je njeno komentiranje prestopilo vse meje. Torej …

- je primerno, da 12 leten otrok sam odloča, kako bo preživel dopoldneve? aja v nadaljevanju se skriva odgovor… bosta šli, bosta skuhali..seveda 14 letnica je prevzela vlogo hm..vsaj varuške…
- v enostarševski družini ni vprašanje ali je primerno, da je otrok med počitnicami sam doma ali ne temveč je to, da JE sam doma dejstvo. Sam doma zato, ker ni nikogar, ki bi ga varoval, ker je starš, s katerim živi, v službi, ker je drugi starš, ki z njim ne živi, v službi, ker stari starši niso zainteresirani ali takisto nimajo časa za varovanje, itd. Moji hčeri sta bili letos sami doma že četrte počitnice in to je naše dejstvo, ki mi seveda ni ok, in me je vedno strah kako in kaj bo – pa ne samo, da bi onidve kaj ušpičili, lahko tudi njima kdo kaj naredi. O tem sem pisala, to je širši problem tudi dvostarševskih družin, saj starši ne mroejo dobiti dvomesečnega dopusta za čas počitnic, organiziranega varstva pa razen za otorke v vrtcu NI. Torej to ni moja kaprica, temveč organizacija družbe, v kateri živim.

- ko sediš v tišini in se spominjaš nujnega otroštva…hm 12 let stara deklica, ki si sama kuha, sama nakupuje, sama razpolaga s svojim prostim časom,…ki je šele prestopila prag najstništva…najbrž ni več otrok?
- nobena od mojih hčera si SAMA ne dela nič, ker sta vedno obe skupaj. Z “njunim otroštvom” pa imam v mislih prva leta, ko smo ostale same. Kuhanje, pospravljanje, pomivanje … to ni nekaj, kar bi bilo pri nas neobičajno, to je del našega vsakdanjika in največkrat je to njuno delo. To je destvo in s tem me tri nimamo problemov, ker vemo, kako je naše življenje urejeno, probleme imajo drugi, katerih otroci si niti postelj ne znajo postlat pri 10 letih. Ali skuhati makaronov.  

- ” hodili sta k meni spat”…aha.. sedaj imam odgovor na to do kdaj je bila 12 let stara deklica otrok…do 6 let nazaj…ko njena mama še ni imela ljubimca pri sebi
- še vedno prideta k meni spat, le da imam zadnji dve leti manjšo posteljo kot prej in težko spimo skupaj. Prej smo imeli veliko (široko 160 cm), na kateri smo spale vse tri, kasneje jaz in Moj in tista, ki je pač ponoči prilezla k nama. Pred tem pa sem od doma pripeljala dve navadni postelji, ju zvezala skupaj in  tam smo spale vse tri skupaj. Ampak takrat sta imeli 2 in 4 leta.
Zdaj imam posteljo široko samo 120 cm in na njej spim sama, Moj spi na kavču. V Ljutomeru imamo širši kavč, pa spimo skupaj. Še kaj?

- delo od 7 zjutraj do 16 ure popoldne ali več in hkrati študij, dodatno delo in številni ljubimci….le kdaj so se zgodili skupni trenutki, skupno preživljanje časa…
- delo tudi od 6 -19 zvečer vsaj tri leta, če smo čisto natančni. Naši skupni trenutki so bili zvečer, pa popoldan, pa včasih smo “špricale” šolo (tako kot 14 dni nazaj ko smo bile pet dni v Ljutomeru), pa za vikende, ko se nisem učila in ju ni imel oče. Številni ljubimci, ki ti gredo tako v nos … sploh niso bili tako številni, razen če zate več kot dva pomeni “številni”. Le-ti nikoli niso odžirali časa mojima otrokoma, saj sem bila z njima ko sta bili onidve pri svojem očetu (temu se rečejo stiki).

- živali v naravi( ponavadi samice )včasih v ekstremnih primerih prezgodaj zapustijo mladiče, ki so šibkejši, zato, da poskrbijo za mladiče, ki imajo več možnosti za preživetje, v normalnih razmerah pa živalski starši skrbijo za mladiča, dokler ne odraste, dokler ni spolno dozorel in je spososben sam poiskati partnerja za novo življenje.
- najbrž ta del leti na prihajajoč odhod tamalihdveh v internat. Ja, ta opcija je še vedno prisotna (tako kot ta, da ostanemo do konca sr. šole v Kranju). Glede na to, da so internati polni, je najbrž veliko staršev, ki za svoje otroke ne skbijo po tvojih kriterijih. Jih boš prijavila? Prosim za argument proti internatu.

Iz neke oddaje,…mladostnice se pretepajo v šoli in pred šolo….
Skupna ugotovitev navzočih, ..pomanjkanje vzgoje v primarnih družinah, starš mora otroku in mladostniku postaviti meje, od mladostnika ( govora je bilo o otrocih po 15 letu starosti ) lahko zahtevaš odgovornost, ki je njegovim letom primerna, če starševska vzgoja poteka v smislu prijateljstva, tvegamo, da se otroci izgubijo v svetu. – predvidevam, a boš ti določila, da kaj je njihovim letom primerno. Sicer se pa z dotičnim zaključkom več kot samo NE strinjam.

Mlado drevo je potrebno podpreti s trdnim količkom, da lahko kljubuje vplivom iz okolja in zraste v mogočno drevo s trdnimi koreninami v oporo. - kljubuje vplivom? Ju mast bi đoking. Okolje je vse okoli nas, okolje je tretji dejavnik, ki človeka oblikuje.

Drug komentar iste komentatorke:

…če bi mi bilo do linča….bi samo zavrtela telefon in spusila anonimno sporočilo na socialno službo ali pa še bolje…na policijo, ki mora odreagirati TAKOJ!!!!…., da je 12 leten otrok sam doma in se reže ( mogoče si dela piercing ) ali še bolje….sam se ponoči sprehaja po mestu…medtem, ko njegova mama uživa z ljubimcem na drugem koncu Slovenije. – iz tega komentarja je jasno razvidno, da v Nini povzroča žolčne izpade dejstvo, da sem imela več ljubimcev kot ona. Tako nizkotno se je pač težko spustiti, razen če si nevoščljiv, ozkogled, zafrustriran, itd.
Hišo imam šele od maja letos, z Mojim sva skupaj sedmo leto … Naj potem zgornja opazka pomeni, da jaz in Moj šest let nisva uživala, da sva trpela? Al kako?
Kdo hodi ponoči po mestu? Čigava 12-letnica? Moja? Nič ne vem o tem.
Ne domišljaj si, da veš več kot socialne službe, ker ne veš. Mimogrede: pišem blog, javen blog. Misliš, da ga ne berejo? Misliš, da se o težaveh ne pogovarjam s šolsko svetovalko, razredničarko, z njunim očetom? Misliš ali veš?
__________________________________________________

Kot sem napisala v svojem komentarju na prvem postu, ji bo komentiranje vnaprej onemogočeno, v kolikor se ne bo spustila (ali dvignila) na spoštljivo raven komuniciranja. To velja za vse, pa tudi zanjo.
Če ne razumeš, ne komentiraj, če pa že komentiraš, pa ne natolcuj in zavajaj in po krivem obtožuj in laži. Simpl kot pasulj.

Kdo pa misliš da si ti?

Kdo mislim, da sem? Pa saj piše v rubriki O avtorju. Dobro, sem sicer prepričana, da je moje življenje zanimivo in polno vzponov in padcev (auč, moja kolena), ampak če kdo drug misli, da ni, p tudi ni nič narobe.
Se opravičujem, če pišem bolj ko ne samo o … sebi. Introvertirana oseba, kaj češ. Toliko dela imam sama s seboj, da res bolj malo gledam okoli sebe. A če si kdo od vas resnično želi, da pišem še o njem … ok, bom pa pisala o njem. Vse za zadovoljitev publike. 

Mislim, da se imam na splošno fajn. Seveda je to moja subjektivna ocena. Na žalost mi tudi v momentih, ko grem nekako ven iz sebe ne uspe čutiti drugega občutka. Mislim, da se imam fajn, da mi ni dolgčas, da imam … jebiga … nore, nenavadne in za koga skrajno stupidne ideje, ampak meni so všeč. Zato, ker so moje, jasno. In nihče mi ne more reči, da kopiram, da nisem izvirna. Ker sem. Ok, se že posipam s pepelom.

Sem premišljevala o tem, da se delam preveč posebno, preveč … hmmm … ne superiorno, ampak kao vseznalo. Veliko sem se pogovarjala o tem sama s seboj, ampak … hudič je v podrobnosti. Če se delam superiorno zase, potem ne vem, zakaj bi to koga motilo. Če povem kako si jaz zavezujem vezalke res ne zastopim zakaj to moti tiste, ki imajo čevlje na ježke.   Resnično ne razumem njihove jeze. Bi morala imet tudi jaz čevlje na ježke? Ali bi morala povedat, da si ne znam zavezat vezalk? Kje je problem?

Zelo se trudim, da se brigam zase. Res. Tko močno delam na tem, da je že kar boleče. A ne pomaga. Še vedno ljudje mislijo, da se premalo brigam zase.    Je pa čudno, da drugi toliko delajo na meni, namesto da bi delali na sebi. Ukvarjajo se z mojimi bobki, namesto da bi razreševali svoje okostnjake. Čudno. Nisem vedela, da je lažje jesti tuj drek, kot svojega posrati.    

Torej … ne vem, kaj naj naredim. O čem naj pišem. O sebi … ne smem, ker bojda nimam pojma sama o sebi. O svojih otrocih ne smem, ker se smešim, ker ne znam z njima. O svoji primarni družini ne smem, ker … je to pač svetinja. O prijateljicah ne bom, ker jih ne poznam tako dobro, da bi lahko, izmišljevala pa si tudi ne bom, ker je brez zveze.    Lahko se sicer neham ukvarjati sama s seboj in se začnem ukvarjati s sosedovim vinogradom, pa s cesto, ki teče mimo; lahko se spravim na sosedo v bloku nad mano, ki vsako noč pere perilo in zjutraj stepa preprogo na moj atrij; lahko se vtaknem v žensko, ki futra nikogaršnje mačke, ali v lastnika gostilne, ki ima prenizek dimnik. Lahko se zamotim z biločim, ampak meni je z mano najlepše, najbolj domače, najbolj se poznam.    

Nihče ni popoln … pravijo. In vsak ima svojo vrednost.
Jaz pač mislim, da sem popolna.    Zakaj? Zato, ker se nimam s kom primerjati. Kdo je “popoln” in kaj to sploh pomeni? Zase sem popolna jaz in jaz sem Bog sama sebi in jaz vse vem o sebi in sama s sabo preživljam največ časa (24/7). Se opravičujem, če kdo misli, da bi mi bil lahko zgled. Ne more mi bit.    Dejstvo.
In koliko sem vredna? Zase neprecenljivo, za druge … me mora zanimati?
- Skopirano z Vlatkinega bloga – moj komentar: sicer imamo slovenci rek “lastna hvala cena mala” a imam na sumu vse take nebulozne reke, da so skovani prav zato, da ljudi ponižujejo, jim jemljejo vrednost. Se požvižgam na to. jaz sem vredna kolikor se sama cenim. In se ne počutim nič manjvredno. sploh pa manjvredno v primerjavi s čim? s sosedom, prijateljico, marijo terezijo, kraljico elizabeto, … s čim?

Torej … kdo mislim, da sem? Katarina, 20.4.1973 ob 10 uri. 

Kamen na kamen … pa s kamnom po glavi

Recimo. Tako nekako sem se počutila ko sem danes brala gnojnico, ki je ni več, pa se je nabrala pod mojim zdaj predzadnjim postom.
Vem, vloga mame in vloga spolnega bitja sta povsem skregani med seboj – v naših, pardon, vaših glavah, in idealno bi bilo, če bi vse ženske spočele brezmadežno in tudi rodile med spanjem in bile skratka kot vilinčnki (ravno ko sem prišla domov me je tavelika vprašala kje sva jo z njenim očetom naredila, pa sem ji odvrnila, da ali v moji sobi ali v slačikabini v Portorožu – ni ga čez odkrit in iskren odgovor. Jap, nisem spočela brezmadežno.). Torej …
Že vnaprej vem, da, ko bom pisala o spolnosti, me bo večina komentatorjev spljuvala, pa si ne morem kaj, da ne napišem tudi kaj o tem, ker … ja, kamen v glavo, najbolje, da me kamenjate, tudi seks in spolnost nasploh je del mojega življenja in pri 35 letih ni šans, niti teoretičnih, da neham spolno živet. Si raje odrežem levo roko (sem levičarka – za vse tiste, ki nimate pojma o podrobnostih moje persone).
Ne, ne pričakujem, da bo kdorkoli dvignil roko in rekel “Jaz tudi tako mislim” ali “Meni se tudi to dogaja”. Sploh ne, kaj ti jaz VEM, da se to dogaja, vem, da ljudje tako mislijo, a pisnega potrdila v obliki komentarja res ne pričakujem.

Ne pričakujem pa tudi takih debilizmov, kot mi jih servira Miss Di, ki ne more in ne zna NEodpret mojega bloga – ki res ni edini blog pod soncem, ampak eden izmed tisočih (sploh ne vem koliko jih je, a jih je veliko) in ne more in ne zna bit vsaj tolk uvidevna do mene – ki je res nočem brat in me njeno mnenje prav en kurc briga -, da vsaj pljunka ne bi pustila. Sorči, Di, si pač padla z lestvice in očitno je, da si daleč manj zanimiva od mene. Pa ker sem žleht in pokvarjena ti tudi link do tvojega bloga brišem, ker ti ne privoščim niti tega, da bi preko mojega bloga prihajali ljudje na tvojega (res sem bič, a ne, Di). Boga … pejt po piškote … 

Dalje … recept, kako zjebat človeka, je čisto preprost in danes nazorno prikazan – spraviš se nanj z njegovimi dosežki oz. s tem, kar on šteje za svoje dosežke, jih pomanjšaš na raven podganjega dreka in zmečeš direkt v njegovo čelo. Človeku poteptaš vse na kar je ponosen, mu “dokažeš”, da je navaden niče in da v življenju razen tega, da je davkoplačevalec, ni od njega nobene koristi. Še več, njegovo domišljanje, da je nekaj dosegel in njegova samozavest sta strup za vse tiste, ki ga berejo in se jim zdijo njegove ideje vredne … posnemanja. To je treba ubit, poteptat, uničit, takoj in zdaj, torej kamen v glavo, da bo žival crknila takoj.
To je recimo tole:

Ajchka pravi:

(ves komentar se nahaja tukaj)

Saj, me zmoti, ker ne zna konstruktivno razmišljat in vse kritike v štartu odbije. Ne sprejme razmišljanja drugih, ker je trdno prepričana v edino svoj prav. Kar je v življenju zelo narobe. Izkušnje povejo, da nekaj veš šele takrat, ko se zaveš, da ničesar ne veš.

Pa me zmoti recimo, ker nekomu, ki jo komentira, napiše, da je moron = bebec, idiot.

Pa me zmoti, ker ženska ni znala počistiti s svojo travmatično preteklostjo in travme (težko otroštvo, zlorabe različnih oblik, nesposobnost partnerskega odnosa) prenaša naprej. Vedno prva, vedno jaz, jaz, jaz…..
Všeč ji je pozornost, zelo všeč, ne razume pa, da je lahko v soju žarometov tudi zaradi manj pozitivnih stvari.

Na ven tough like a knife, na noter zmedeno malo bitje – I still haven’t found what I’m looking for….

Pa me zmoti, ker je mnenja, da seks ni zgolj intima dveh (ali več, po želji), ampak je del starševstva, torej naj ga bodo deležni tudi otroci.

Našla se je v Juulovi vzgoji, pa me zmoti, ker ne dojame, da je Juul svetlobna leta proč od nje.

S šolo se kobajagi ne ukvarja, vendar drugič lahko preberemo, da s hčerkama načrtuje, kako popraviti uspeh, ju podkupuje/ups, nagrajuje s tortami za vsako štirico ali petico.

Hčerki ima izredno rada, pa vendar ves čas ponavalja mantro – naj že gresta od doma, naj se že odselita in se ji snameta s pleč.
Duši jo njuna prisotnost, v osnovi jo duši materinska vloga nekoga, ki služi denar, skrbi za družino in vzgaja, obenem pa je tako zelo proud mother.

Starejša hči gre v internat in v šolo na Štajersko – pa se res vprašam, a bližnje alternative oblikovne šole v Kranju ter okolici ni?

Zanimiva je, katarina, zanimiva. Skoraj multipla osebnost. Psihologi bi je bili veseli!
__________________________________

Bi naštela vse nike, ki jih zgornja oseba uporablja, pa jih je odločno preveč, je pa iz vseh njenih komentarjev doslej razbrati eno samo negiranje vsega, kar pišem jaz. S tem ni seveda nič narobe, narobe je le to, da me sploh ne pozna in da ni sposobna (sem ji napisala v odgovoru na njen komentar) niti tega, da bi seštela 1+1 in zaključila, da bom hčeri vpisala v internat zato, ker se selimo v Ljutomer in se iz Ljutomera v Maribor dijaki ne vozijo, temveč stanujejo v internatu (vsaj jaz sem spoznala same take). Ne, me ne briga, kaj si ta komentatorka misli o meni, je pa njeno pisarjenje na MOJ blog zame žalitev in ni vredno, da na blogu obstane.
In glede multiple osebnosti …. nekje so komentarji med mano in Salonitko, kjer sem napisala, da sem multipla osebnost, pa je Salonitka odvrnila, da sigurno nisem (me osebno pozna, poleg tega je delala z ljudmi z duševnimi motnjami in ji zaupam, da ve, kaj govori). Nisem pričakovala, da bi si dotična komentatorka izvolila prebrati post na to temo ali celo iti mimo teh komentarjev, v katerih navajam njeno dotično ugotovitev. Je pa resnično debilno to, da mi ona suflira nekaj, kar sem že SAMA napisala. In neka druga moja prijateljica, bodoča psihologinja, bi bila najbrž res vesela, če bi me dobila v obravnavo, pa sem žal, preveč … normalna.    Ampak to je res nepomembno, važno je, da se po meni osebno pljuva.
Pa ja, kamen v glavo, da bom nehala rušit splošno družbeno verovanje, da smo mame popolna ljubeča vseoproščujoča in razumevajoča bitja, ki niti po pomoti ne počnemo tega, kar počnejo ženske v porničih. Noup, to nismo me, me tega ne počnemo. Oziroma jaz počnem, druge pa res ne.

Dobro, ne bom spet o tem, da seks zame res ni nekaj uau intimnega in da hčeri vzgajam po lastni pameti kakor vem in znam ter da sem res za mene osebno vedno JAZ prva in edina in najbolj pomembna (pustimo ob strani, da odločno premalokrat pridem JAZ pri sebi na vrsto in da je vsaj osem ur na dan na prvem mestu služba, po pred njo še hčeri, pa včasih še kdo in da sem JAZ res prva šele takrat, ko ležem v posteljo in zaprem oči – ampak to res ni pomembno). To je OSEBNI blog, ki ga pišem JAZ, v katerem opisujem SVOJE poglede, SVOJA razmišljanja, SVOJE dogodivščine. Joj, pa sem res na prvem mestu JAZ. O MF, nekaj je narobe.  … kje sem izgubila rdečo nit … A, evo kamen, pa kar po glavi z njim. Ne? Aja, da se ne bom sama, me boš ti, Ajchka. Hvala ti.  

In potem se pojavi še NotoriusBIG, ki zna samo smetit in smrdet s svojimi glupimi podlimi debilnimi komentarji, pa Jože, ki je tolk moronski, da mu ne kapne, da se zadaj vidi njegov I.P. in mail, pa en za drugim napiše nekaj komentarjev kao “bom zjebu Katarino, jo bom spluvu, da bo čist zelena”. Aha, seveda. Se klanjam. Jasno, komu drugemu bi ubili veselje do pisanja, komu bi celo ubili veselje do vsega kar je dosegel, jaz pa bi z največjim veseljem na gobec tistega od vas, ki je mojo hišo imenoval … kako že? … Dobesedno na gobec. Ker to znam. Mojih dosežkov, pa čeravno si štejem za velik uspeh tudi pobiranje jabolk in peko peciva … ne bo prav nihče manjšal in teptal, še manj o njih govoril z zaničevanjem.

Kdo pa mislite, da ste, debili kretenoidni, ki se skrivate za monitorji in svoje frustracije ventilirate skozi komentarje? Mislite, da prav vsi mi, ki pišemo na internet, pišemo vam, za vas in vam na čast?    Eeee vrong. Mene boli dupe zato, kaj si vi mislite in ali ste sposobni razumet kaj sem napisala ali ne, ali se s tem kar napišem strinajte in ali se v napisanem najdete ali ne. Niti eden od vas ni bil in nikoli ne bo v moji koži, niti eden od vas ni dosegel kar sem dosegla jaz in niti eden od vas ni tako samozavesten – realno samozavesten, kot jaz. Ne potrebujem vas, ne koga drugega, da mi pumpate ego. Hvala lepa, si ga bom kar sama. Ne potrebujem, še več, ne dovolim pa va mniti tega, da mi ga tlačite in dajete v nič. Nič od tega, kar imam, mi nihče od vas ni dal, vse sem pridobila SAMA in če imate občutek, da se duvam, je to najbrž zato, ker sem SAMA dosegla več, kot vi vsi skupaj.

Zdej grem pa nazaj kamne zlagat na mojo palačo. Uf, tole pa res paše …   

Vse, kar pišem tukaj, je izmišljotina

Vsake tolk časa je prav, da posvetim kakšen post najbolj glupim, neumnim, moronskim komentatorjem. Saj tistim drugim itak odpišem že v komentarjih, tele cvetke pa so tko posebne, da si s svojimi bedastočami “zaslužijo” post.

Torej … to, da tolk veliko pišem, da imam tolko različnih tem, da včasih napišem po pet postov na dan (včasih pa nekaj dni nič, ampak tega ne opazite), je posledica tega, da imam ogromno časa. V naslednji razlagi vam bom natresla malo morje neumnosti, ki si jih želite slišati, saj realnega stanja itak niste sposobni sprejeti in razumeti.

Resnica je ta, da sem jaz eno bedno malo bitje, ki že leta in leta čemi v podstrešni sobici v hiši svojih starcev in le tu in tam pokukam na vrt, pa včasih grem do ceste. Kaj več pa nisem sposobna naredit. Stara sem blizu 50 let in pred dvema letoma so mi za rojstni dan nečaki podarili rabljen leptom z internetom, ki ga zdaj izrabljam za razvijanje in ubesedovanje svojega namišljenega sveta. Tale blog je namreč v resnici popolna fikcija, polna postov o tem, kaj bi si želela imeti, pa nimam. V resnici razen 160 cm višine in 120 kg žive teže, kratkih mastnih las in do krvi pogriženih nohtov nimam prav ničesar.

Moj zadnji (in prvi) seks je bil pred več kot 20 leti, ko sem se v bližnjem seniku povaljala s pijanim sosedom, ki ga je bilo naslednji dan v dno duše sram, da je podrl mene. Pa sem bila takrat še, recimo da, suha. Pač nisem ne lepa, ne privlačna. Daleč od tega, kar vam plasiram v slikah na tem blogu.
Otrok nimam. Nikoli imela, nikoli želela. Sem sama prevelik otrok, ki ga mama še pri svojih 70+ letih zjutraj zbuja in opominja, da se po zajtrku umijejo zobje.
Tudi partnerja nimam. Nikoli imela. Imam pa omaro polno pornofilmov, ki si jih snemam z interneta in na katere drkam ter sanjarim vse tiste grupnjake, lizanje in fafanje. Mašta radi svašta.

Zaposlena sem bila zadnjič pred več kot 15 leti in še to le za kratek čas za tekočim trakom, kjer sem pakirala pvc vrečke. Ker nisem končala nobene šole, še osnovno sem naredila z muko in dobro voljo učiteljev, nimam pa tudi nobenih ambicij, sem pristala v tej podstrešni sobici, v kateri sem vse do leptopa medirala sama s sabo in se pogovarjala z bližnjim hrastom, katerega veje so najbližje mojemu oknu.

Delati ne znam nič, zase nisem sposobna skrbeti. Imam pa obilo časa klofat po tipkovnici tele poste, ki jih vi vsak dan prebirate. Aja, pa tista hiša … to ni moje, to sem ukradla z neke internetne strani. V resnici sploh ne vem kje stoji in je še nikoli nisem videla.
_________________________________

Upam, da bo zgoraj napisana zgodba potešila vaše prepričanje o moji zafrustriranosti, razmahnjenosti domišljije in obilici časa, ki ga po vaše potrebujem za pisanje pravljic.

Zdaj se grem pa naprej drkat na nov pornič, ki sem si ga dopoldan snela z interneta.

Moramo res VEDNO povedat svoje mnenje? Neee

Po današnjem bombardiranju mojega bloga s komentarji, ki … mi bolj ali manj vsi svetujejo, da naj spremenim svoje mnenje oz. naj poslušam druge oz. naj se skuliram oz. naj vzamem nazaj kar sem napisala, je čas, da povem nekaj o tem, kako jaz izražam svoja mnenja. In prvo moje pravilo, ZLATO PRAVILO, je, da mi mnenja NI TREBA VEDNO podajati. Res ne. Ja, res ne, brez heca. 

Moje mnenje je moje. To je dejstvo. Dokler ga ne podam (pisno, besedno), je spravljeno v moji betici, ko pa ga enkrat podam, pa postane javno. Torej javno mnenje. Težko je javno mnenje vzet nazaj, a ne. Tako težko, kot pobrati perje, ki se raztrese v veter. Torej, to je misija nemogoče. Sploh na internetu, kjer ostanejo vse besede shranjene in se jih ne da več zbrisati. Ja, to je tudi eden od čarov interneta.
Dalje …

Berem bloge. In včasih me kakšen razkuri ali znervira ali mi požene misli po možganih in … hop, že pišem komentar, ki bi dotičnega pisca mogoče prizadel oz. bi prizadel tiste, ki so že pred mano podali svoje komentarje – lepe, prijazne, polikane. Moj komentar pa bi to polikanost razbil, zmečkal, pokvaril bi vtis oz. bi pisca pač prizadel (si domišljam, da bi ga). In  kaj naredim … velikokrat je tako, da potem, ko napišem komentar, le-tega zbrišem, kliknem drugo stran in … koza cela, volk sit. Sem komantar napisala, pa ga zbrisala. Pisec ga ni dobil, jaz pa sem vseeno tapkala po tipkovnici in pustila mislim, da so se zlile v besede. Tako sem, recimo, naredila pri branju tega posta, pri katerem mi je vsaj ena fotka bljak, pa tega nisem napisala. No, sploh nisem nič napisala, sem si samo mislila svoje in šla dalje. Zakaj bi morala na vsak način povedat, da mi je tainta fotka fuj in bljak in gnus? Koga to v resnici briga? Razen mene … nikogar.

Nasprotno bi, recimo, pri tem postu zelo rada pustila komentar, pa ga ne morem. Pisec mi tega ne dovoli (ne vem zakaj, pa me niti več ne zanima). Tako mi je tukaj v nasprotju s prejšnjim primerom, kjer sem si sama postavila mentalno mejo, fizično onemogočeno podati svoje mnenje. In koga bi v resnici brigalo moje mnenje pri tem postu? Pisca gotovo ne, sicer bi komentar dovolil oz. odobril, nikomur drugemu pa tako ali tako ne bi bil namenjen. Torej? Kakšna je škoda? Je ni.
_____________________________________

Moramo res vedno podajati svoje komentarje, svoje trenutne prebliske, svoje novorojene misli, ki se nam porodijo ob prebiranju ali gledanju ali poslušanju? Odgovor je na dlani. Nikakor ne.

Mimogrede: od kod ideja tistim, ki mi vztrajno vsiljujete svoja mnenja in poglede in prepričanja, da mene le-ta zanimajo … narobe, da me MORAJO zanimati? Koga sploh briga vaše mnenje, razen vas osebno? Pa še to je vprašanje, če vas osebno zanima, kaj mislite.
Vam je kdaj post festum žal, da ste napisali kak kretenizem? Ali da ste nekoga spravili v slabo voljo s svojim kr neki komentarjem?

Meni, recimo, je žal za en post, ki je bil takoooo sladko napisan, jaz pa sem ga sesula s komentarjem, mu ubila romantičen pridih in prijazno misel. Ni kaj, bila sem slabe volje in sem spustila bombo, pisec pa je bil še tako prijazen, da se je spustil v debato z mano. Ko bi vsaj izbirsal tisti komentar (saj ne, da bi bil neumesten, bil je v zvezi s temo, samo … ni bil prijazen, sanjski, lep, bil je realen, trd, krut. Ni sodil v kontekst ostalih komentarjev).
_________________________________

Kot rečeno … preberem kaj nekaj blogov, pa le tu in tam puščam komentarje. Vem, da piscev, vsaj tistih, ki pišejo bolj ko ne zase, ne zanima moje mnenje. No, če je podobno ali dopolnilo postu, ga včasih napišem, če pa je popolnoma nasprotno pa …. Hvala za napisano, grem dalje. Ne bom te razburjala, ne bom ti kontrirala. Najbrž imaš prav s svojega zornega kota, ki pa ga jaz ne poznam in zato raje pustim stvari stat tako kot so.

Sve prolazi …  tudi misli.

Vsem praznoglavim in mentalno omejenim komentatorjem (pa nobenemu drugemu)

Dragi, zahojeni zafrustrirani komentatorji!

Spet je napočil čas, ko moram posvetiti en post vam. Pa ne zato, ker bi bili tako pomembni ali zato, ker ste tako nepomembni, temveč zato, ker se vas je zadnje čase na mojem blogu pojavilo vse preveč vas, domišljavcev, ki mislite, da ste z materinim mlekom popili vso pamet sveta in da ste, ko so prvič videli nasprotni spol, dojeli smisel življenja.

Še enkrat in spet in ponovno in že milijontič vam sporočam, da so na tem blogu MOJA mnenja in prepričanja in stališča.
Mene popolnoma nič ne briga, kaj si vi mislite o njih, prav tako me popolnoma nič ne brigajo vaši občutki ob prebiranju le-teh.

S pisanjem ne iščem ljudi, ki so a priori proti vsem stališčem, ki jih zastopam in podpira kdo drug, ne iščem zgubidanov in praznoglavcev in zafrustriranih odraslih ter napol odraslih, ki so v življenju dosegli zgolj to, da so shodili in začeli jesti z žlico. Kaj mislite vi, mene popolnoma nič ne briga. Vaše mnenje je pomembno kot lanski sneg. In tudi vaše izkušnje, ki so, kako pričakovano, povsem drugačne od mojih, me prav tako nič ne zanimajo. Odprite svoj blog, pa vanj trosite svoje kretenizme in nebuloze in debilizme. Tukaj, dragi komentatorji, NI mesta za vaš drek.

Zavedam se, da vas narava najbrž ni obdarila s sposobnostjo širokega razmišljanja, s sposobnostjo gledanja na stvari iz večih zornih kotov. Dopuščam tudi možnost, da ste sami sebi omejili te sposobnosti, ker vam je lepše in udobneje živeti v luknji in gledati v eno smer in vedno isto sliko. Pa ja, ljudje smo si različni. Jaz vas ne iščem in vas na tisoč kilometrov ne bi spoznala, ker … samo budala spozna budalo in tisti, ki veliko serje, zavoha drek kilometre daleč. Jaz vas torej ne voham, ne iščem in nočem blizu sebe, ker ne pašete sem. Naredite si gnojno jamo nekje drugje in hodite tja srat.

Ponovno in spet stotič vam sporočam, da vaših idiotizmov ne bom imela na svojem blogu. To je moja pravica, da brišem vaše pljunke, in moje veselje, ker je blog moj kotiček, kjer se hočem imeti lepo. Vi pa niste roža v moji vazi, vi ste plesen v kotu sobe, ki jo je treba odstranit. Zato … kot vam je najbrž do sedaj že potegnilo, se poberite iz mojega bloga, sicer vas bom ustavila jaz. In jaz sem tukaj močnješa.

Pa lep dan še naprej in lep pozdrav iz širnega sveta,

Katarina 

P.S.: glede kritike: Kaj kritizirate? Moje mnenje? Ste kompetentni za tovrstno kritiko? Se zavedate, kako bedasto izpada vaš komentar, v katerem mi najprej prilepite na čelo zadnjo doseženo izobrazbo, potem popljuvate mojo materinsko vlogo in na koncu me še ozmerjate z metalnim bolnikom? To je ta vas kritika? Svaka čast, res. Za vse vas bi morali zgraditi izumiti posebno službo, imenovano DEBILNI KRITIK.

Kot drugo: vas prosim za kritiko svojega mnenja? Ne. Sem napsiala, da mi je figo mar, kaj si mislite o mojem mnenju. Vem, da obstajate taki, ki se z njim ne strinjate, ampak … halo, jaz vam ne vsiljujem svojega mnenja, jaz samo pišem o njem, vi ste tisti ki mi tiščite prsta v ušesa in se zraven derete: A ME SLIŠIŠ?

Bo? Razumete? Za vaše mnenje o meni mi je res vseeno. Po domače … Jebe se mi za vaše mnenje.

Ne bi ti škodil obisk pri psihologu, psihiatru

Sem si rekla, da grem spat, ampak … moram še tole napisat.

Danes me je presenetil Fetalijev post. Pa ne zato, ker bi bil kaj posebnega, temveč zato, ker sem ob prebiranju tistih vrstic dobila občutek, da mi je “ukradel” stavke, tiste stavke, ki jih tako, kot jih je napisal on, jaz ne bi napisala tukaj, jih pa z veseljem povem v živo.
Ne vem sicer, kaj točno je botrovalo njegovemu zapisu in si niti ne drznem ugibati, bi pa mojemu podobnemu zapisu lahko botroval tale komentar:

NN

Že nekaj časa prebiram tvoj blog in dobivam vse bolj jasno sliko, da ti morda ne bi škodil obisk pri psihologu, psihiatru.
Je že res, da pišeš zelo odkrito, da menda nič ne skrivaš, vendar pa te je tvoja preteklost očitno močno determinirala in temu primerna je tudi družbena okolica, v kateri se giblješ in dogodki, ki jih posledično doživljaš. Bistva zgodb, o katerih pišeš, imajo zelo očiten skupni imenovalec.
Hkrati pa si zelo prepričana v svoj prav…
No, tudi spodnji komentar zelo nazorno kaže, da očitno še kdo drug zaznava podobno.

#

Rado pravi:

Če bo Katarini dvoljeno ubiti posiljevalca,
potem mora biti tudi nam dovoljeno ukrepati zoper verbalno posiljevanje tu na netu!

28. oktober, 2007 ob 09:12

Pa veliko uspehov pri čiščenju lastne osebnosti.

Ne bom ga secirala, ker se mi ne da, me pa zanima kako pride človek do tega, da nekomu svetuje obisk psihologa, prihiatra. Zakaj bi to nekomu svetoval? In … čemu? Mogoče zato, ker tistega človeka ne razume in zaključi, da je nekaj narobe z njim? Hmmm …. Mogoče zato, ker je tisti človek nehote dregnil vanj z zgodbo, podatkom, malenkostjo, ki je v njem vzbudila nelagodje, boleče in/ali zatrte občutke / spomine? Ali pa mogoče zato, ker je ta človek strokovnjak za duševne bolezni in je pri piscu postov zaznal eno ali dve ali več teh bolezni (o tem, da duševne bolezni sploh NE OBSTAJAJO, se jih NE DA dokazat in tako se tudi NE DA dokazt, da človek NI duševno bolan, kdaj drugič)?

Dejstvo je, da se meni dogaja ogromno stvari. Že leta nazaj, ampak res leta in leta nazaj (pa imam samo 34 let) sem včasih premišljevala o tem, da če bom kdaj komu povedala (kaj šele pisala) o tem, kaj vse sem že preživela, da me bo imel ali za lažnjivko ali za duševno moteno ali pa za dobro pripovedovalko izmišljenih zgodb. No, ko sem leto dni nazaj začela pisati blog sem, jasno, pisanje naslonila na svoje življenje. Pa saj … meni se toliko stvari dogaja, zakaj bi torej pisala o politiki, o traču, o sosedovem psu, ko pa imam sama v sebi neizmerno bogastvo svojh lastnih doživetij.

Vem, zavedam se, da mnogo ljudi smatra svoja življenja za … nič posebnega. Dnevi jim minevajo drug za drugim, čakajo na nekaj, da se jim bo zgodilo in kar jim bo popestrilo življenje, … Ok, obstajamo pa tudi taki, ki, včasih se mi zdi, vlečemo nase dogodke, smo stelovodi za vse, kar se človeku lahko zgodi, pa naj bo dobro ali slabo. In med te slednje spadam jaz. Recimo.
Skozi pisanje odkrivam kako pestro je moje življenje, kako zelo sem predelala tiste najbolj travmatične dogodke in kako izjemno uspešno se borim proti tabujem, ki me obkrožajo. Seveda, cena za to, da sem svobodna – in to dobesedno – je bila visoka (no, kakor za koga). Kljub vsemu pa, kakorkoli obračam svoje karte in sestavljam puzle, se je prav vse do sedaj moralo zgoditi, ker če se ena sama stvar ne bi, se ne bi niti naslednje. In zato in prav zato mi ni žal prav za nobeno stvarjo, ki sem jo preživela, pa naj bo to posilstvo, alkoholizem, promiskuiteta, kelnarjenje, ločitev, grizenje kolen in udrihanje z glavo skozi zid, študiranje, srečanje brata, izguba prijateljev, postavljanje meja svoji primari družini, ustvarjanje pozitivne samopodobe skozi samostojno in boleče dvigovanje na lastne noge.
Na vsej tej poti nisem NITI ENKRAT SAMKRAT poslušala nasvet koga drugega. Prisežem. Edini prijatelj, svetovalec, zaupnik in pomočnik sem bila sama sebi, kar najbrž res ni “normalno”. To sem si še vedno in še vedno zaupam in sledim le sebi, svojim občutkom in svoji intuiciji. To, kar rečete drugi … je piš skozi moja ušesa.
Kakšni nasveti, kakšni namigi?

Nasveti in namigi tistih, ki me sploh ne poznajo (pa ne mislim samo na NN-ja), nasveti tistih, ki sami živijo človeka nevredno življenje in nasveti tistih, ki nimajo niti svojega smisla življenja, so kot strup. Človek, ki se ima za prijatelja, ne svetuje. To je moje prepričanje. Ne svetuje, ne modruje in ne namiguje. Ampak posluša in, če že, govori iz lastnih izkušenj.

Torej …. nasvet, ki mi ga je podal gospod NN mu vračam nazaj. Pa ne samo to. Vračam nazaj vse tiste nasvete, ki so podobni kot nasvet NN-ja. Svetujte sami sebi, za to ste merodajni. Sami sebe poznate najbolje, mene pač ne. Jaz vam lahko pišem o čemerkoli. Tako ali tako za pol stvari mislite, da so plod moje domišljije. Pa naj vam prišepnem: Jaz domišljije nimam. Meni se dogaja toliko stvari, da za domišljijo ni prostora. In ja, sama čistim pred svojim pragom kar najbrž tudi ni običajno.

Pa vseeno … naj pomislim, kaj bi vas lahko tako zelo zmotilo …. Moj odnos do staršev? Ali … neolepšano pisanje o otroštvu in to, da si drznem “soditi” svojim staršem (nekdo je napisal, da jima bo sodilo življenje in … jaz sem tudi njihovo življenje. Vzporedno z mojim sojenjem se pripravljam na sojenje, ki ga bosta namenili meni moji hčeri, ko odraseta).
Kaj še? Seveda, nasilje v družini in upanje govoriti o posilstvu kot eni izmed tabu tem. Pa o tem, da je biti mama samo ena od mojih življenjskih vlog ter istočasno “razkrivanje” intimnega (ne vem, kaj je tu intimnega) sveta med mano in moškimi, ki mi prekrižajo pot (mama + spolno aktivna oseba? no go ). Kaj še? Ah ja, odkrivanje nekega drugega sveta, ki ja zame pač nek drugi svet zato, ker ga tako, kot živim, ne morem srečati, mi ne pride na pot. In pa nenadno srečanje brata, kar povzorča v ljudeh čuden občutek … a se tej ženski sploh lahko kaj NE zgodi? In seveda, pisanje o vzgoji, tudi o kaznovanju, pa o svojih občutkih in strahovih in o tem, da nisem Bog-starš, temveč človek, samo človek. Pa vendar …

Kot pravi Fetalij: zapišite si svoje genialne ideje in stvari, ki jih pričakujete od vseh ostalih, na jebeni papir in drkajte na svojo veličino, ker edina stvar, ki vam je kdaj bila in bo dobra v življenju ste vi sami, kar seveda nikomur ne boste priznali, medtem ko boste pljuvali po ljudeh, katerim ste maloprej še z nasmeškom zrli v obraz.

Moj blog NI debatni krožek in ni namenjen ocenjevanju kaj je res in kaj ne. Ni obvezno čtivo in za vaše nasvete tukaj ni prostora. Res ne. Če tega ne razumete, pa … vam obisk pri psihologu, psihiatru ne bi škodil.

p.s.: nekateri smo študirali tudi psihologijo in smo si precej dobro “pospravili podstrešje” med študijem. Ne ocenjujte me po tem, kaj vam ponujam na pladnju, temveč po tem, kaj skrivam pod njim.

Slike v glavi mojega bloga in moji posti

Za intermezzo: slike v glavi mojega bloga so vse avtorska dela. Torej večinoma moja nekatera pa tudi od mojih prijateljic. Ne dovolim da jih uporabljate prosto po Prešernu. Pod sliko morate navesti avtorja (torej mene     ).

Enako velja za poste. Glede na to, da mi je pred pol leta nekdo (ne bom o imenu) dobesedno ukradel ves post in iz njega celo prepisal stavke brez  navedbe avtorja, bom tistemu, ki ga dobim, da to dela z mojimi posti, zavila vrat. Ne dobesedno, ampak ne bo mu prijetno. Definitivno.

No, lep dan želim vsem skupaj.  Jaz grem na špagete.