Starševstvo +

Jaz pa grem … v šolo

Danes sem dobila vpisnico in položnico za vpisnino. Odločena sem, da letos pa grem … v šolo. Pri 37 letih. Komaj čakam.  )

Vpisala sem se v večerno višjo šolo, smer inženirka gradbeništva. Letnik stane 2.028,00 eur, vpisnina je 250 eur, trajanje 2 leti + diploma. Ker že toliko let delam v gradbeništvu je prav, da imam na tme podorčju tudi kakšno teoretično znanje in pasjo značko. To seveda ne pomeni, da bom diplomo FSD vrgla v smeti, ker se dogovarjam da bi naredila strokovni izpit na podlagi svojega udejstvovanja na podorčju enostarševskih družin. Z opravljenim storkovnim izpitom lahko delam tudi na CSD-ju, če se bo kdaj v prihodnje ponudila priložnost, ali kje drugje, kjer pač zaposlujejo soc. delavce, le pripravništva kot takega mi ne bo treba delati. Ampak to ostane za prihodnost, zdaj sem v tej novi šoli, ki jo komaj čakam. Kot moji hčeri se tudi jaz veselim novega šolskega leta. Oni zato, ker bosta spet s svojimi prijatelji, jaz zato, ker sem študijski frik, ker se rada učim, ker rada berem, ker rada hodim na predavanja, mozgam, se spopadam z novimi izzivi. Mah če bi bilo po moje bi šla na gradbeni faks, pa ne morem, predolgo traja šolanje ob delu, daleč predrago je in še maturo bi morala naredit. Kakorkoli …

iiiiiii … spet bom študentka, spet bom imela študentsko izkaznico. Pa indeks, pa ocene od 5-10. iiii  kok bo spet fajn …  )))

Mimogrede: nikoli ni prepozno it v šolo.

Ne čisto svoja …

Internet in posledično blog sta mi postala preveč … hmm … ne vem kako naj se izrazim. Ne dolgo nazaj mi je bilo ok pisati na blog karkoli. Nekako tako kot je taveliki ok pisati na facebook karkoli ji pade na pamet. Nikoli nisem niti pomislila na to, da bi se mi kaj takega zgodilo, da bom hotela napisati nekaj, pa ne bom mogla. Recimo pisati o zarečenem kruhu, za katerega sem bila prepričana, da ga ne bom nikoli jedla, pa sem se ga sama odločila pojesti. Ali da sem bila akterka domačega porniča, čeprav pojma nisem imela da je kamera vklopljena in da se snema. To je sploh ena od stvari, ki jih nikakor ne morem preboleti, čeprav je video posnetek bojda izbrisan in ga nikoli nihče ne bo videl. To me je res zadelo v dno duše. Pisati ne morem niti o tem kako je, če se znajdeš v trojčku, za kar bi dala do pred meseci roko v ogenj, da se meni ne bo nikoli zgodilo (in kar je tudi del zarečenega kruha). V končni fazi ne morem niti o tem pisati, kako je, ko se v isti hiši znajdejo trije pari, od katerih sem jaz del enega in kakorkoli se to zdijo čisto male teme, so gromozanske v svojem čustvenem obsegu. In o vsem tem ne morem, ne smem, ni apetitlih pisati. Vsaj ne tako javno in neposredno kot znam to jaz. Eh …

Tavelika si je pred kratkim omislila dnevnik, tamala ga piše že nekaj časa, jaz pa sem na to pomislila pred kratkim. Že dolgo ga nisem pisala, na oko nekako 10 let. Niti ne vem, če sem še sposobna pisati tako počasi, kot se piše »peš«, ker gre tipkanje veliko bolj v korak z mojim razmišljanjem. Ali pa bi bilo ravno zato, da upočasnim in razvrstim in prefiltriram razmišljanja bolje pisati kot tipkati. Eh … vem samo to, da moram to dati ven, da moram najti ventil za te misli, za ta čustva, kar mi je bil blog čisto ok, zdaj pa ga iz določenih razlogov ne morem uporabiti več. No, ne več za točno določene teme.

Nekateri ljudje bežijo sami od sebe, jaz pa bežim k sebi.

Obupno se pogrešam. Na momente imam občutek, kot da jaz nisem jaz, da sem se razpršila na milijon malih delcev, ki iščejo drug drugega in se obupno želijo spraviti skupaj. Če bi rekla, da jaz nisem jaz, bi se zlagala, res pa je, da se ne počutim popolno jaz, svojo, lastno, ne čutim v celoti same sebe. Kot da … kaj vem, kot da nekaj mene ni. Tako kot živim zdaj še nisem živela, niti nisem nikoli premišljevala o tem da bi, da bom, da se bo moje življenje tako zelo zelo spremenilo in kar je še huje ali bolje tem spremembam še ni videti konca. Vsega mi pač ne bi bilo treba doživeti. Ali pač … Točno, občutek imam, da po malem izgubljam življenjsko strast, točno določeno energijo, … ma ja, strast, drugače se temu ne more reči. Na momente jo čutim ko začutim njega, ko se mi zamegli pred očmi in se prestavim v drugo dimenzijo občutenja, ali ko sklenem posel, v katerega vložim veliko truda, ali … mah ne, ko gledam sadike sivk sem najbolj žalostno bitje na svetu, ker mi umirajo kot po tekočem traku. Za to krivim sebe, čeprav sploh ne vem kaj je v resnici krivo, da se sušijo. Niti tiste na njivi, ki cvetijo, ne morejo potolažiti to žalost in res se počutim totalno potolčeno, ko jih jemljem v roke in izločam umrle. Najbrž so take stvari ogledalo moje duše, mojega počutja. Manjkam si.

Nagradno vprašanje: Kaj potrebuje človek za to, da bi bil srečen?
Odgovor: Sam sebe.

 Sebi do sreče manjkam jaz, vsi moji delci, moja strast, moja energija, vse moje. Nič, kar ni moje, kar ni meni lastno, mi ne manjka do sreče. … in potem mi v naročje sede Srečka.

17 let stara borelia

Ko sem pred kakima dvema mesecema zbolela za tri dni, imela vročino in strašne bolečine po telesu, mi na kraj pameti ni padlo, da bi bilo lahko kaj takega. Pred 17 leti me je ugriznil klop, ma klopi me grizejo non stop. Razlika med tem in ostalimi je bila v tem, da sem dobila kasneje tisti rdeč flek in šla na Infekcijsko kliniko po antibiotike. Vsega tega se spomnim zelo dobro, ker sem zdravnici rekla, da sem mogoče noseča in da me zanima če bo to kaj škodovalo otroku. tisti antibiotiki bi naj pozdravili borelio, kasneje nisem imela več nobenih težav. No, ne da bi jaz vedela, flek se mi nikoli več ni pojavil, življenje je teklo dalje, do … do pred dvema mesecema, ko sem ves vikedn preležala sasma doma, jokala zase in preklinjala situacijo, v kateri sem bila – popolnoma nemočno sem ležala, niti na wc nisem mogla, kaj šele da bi se odvlekla do zdravnika. Ko sem se v nedeljo le za silo spravila k sebi in odšla v ambulanto me je zdravnica nejeverno gledala češ da meningitisa sigurno nimam, ker ti znaki lahko pomenijo karkoli. Res je, da me je v pomladnem času ugriznilo kar nekaj klopov, pomislila sem pač na klopni meningitis, ker sem zbolela kmalu potem, ko sem potegnila s sebe čudnega – ne črnega, ne rjavega klopa, ampak ok, zdravnica že ve. Vseeno mi je izmerila vročino – me spotoma oštela zakaj nimam doma termometra, ki ga nikoli nisem imela in ga nikoli ne bo – in pritisk, ki je bil prenizek celo zame 70/100 ter me poslala v Rakičan na odvzem krvi. Šla sem … naslednji dan.

Na Infekcijski kliniki v Rakičanu me je zdravnica hotela obdržati noter. Rekla sem da ne, da ni govora, ker se že bolje počutim. Vzeli so mi kri in šla sem domov. Življenje je teklo dalje, počutila sem se bolje, pomislila sem, da je bila pač neka viroza. Po mesecu dni dobim na dom izvid, da so v krvi našli boreliozo in da moram takoj na terapijo. Nič mi ni bilo jasno. Šla sem do svoje zdravnice in ta mi je razložila, da imam v telesu staro borelio in da so vse bolečine, ki jih čutim, zaradi nje. Kakšne bolečine? Nič mi ni bilo jasno, še manj jasno mi je bilo, ko sem začela hodit na infuzije, pri katerih sem vsakič poslušala kako mi bo bolje, da me bo manj bolelo kot me je do sedaj. Bolelo kaj?

Dejstvo  je, da me je šele pri terapiji začela neznosno boleti leva roka od rame navzdol. Za nazaj se ne morem spomnit nobenih posebnih bolečin, v 17 letih človeka marsikaj boli, kaj vem katere bolečine so bile zaradi borelie, katere pa zaradi česa drugega. Ker pa me leva roka zdaj res boli že teden dni sem šla k ortopedu, ki je rekel, da je možno da je borelia v tem delu telesa in da je to reakcija na terapijo. Ok. Na ultrazvok rame ne morem, ker ga nikjer v tem okolju ne delajo, v Mariboru pa je samo samoplačniški pregled, pa ker ne vem čisto dobro zakaj bi morala dati zanj 48 eur, če imam napotnico in sem dodatno zavarovana tja ne bom šla.

Kakorkoli … ko premišljujem o tem, da sem bila 17 let bolana za boleznijo, za katero nihče nikoli ni posumil, da jo imam … da zdravnici nikoli ni padlo na pamet, da bi me dala po jemanju prvih antibiotikov testirati – bodisi tisti na Infekcijski v Ljubljani, ki me je zdravila, bodisi moji osebni … Ne vem kaj naj si mislim. Zdaj imam pregled čez 14 dni. Kaj bo, če odkrijejo, da se nisem pozdravila? Sledila bo nova, še daljša terapija. Nihče mi ne zna povedati za kaj točno je to dobro, vsi govorijo samo o nekih bolečinah, ki da jih potem ne bom več imela. Ampak  jaz jih nisem nikoli imela. Imam jih zdaj in to konstantno. Saj ne, da bi bilo kaj posebno nadležne, zoprno je le to, da sem levičarka in da me boli … leva roka.

Poletje 2010

Prejle sem šla pogledat kako kaj obisk moje strani, ali je čisto upadel ali se še kdo pase gor, mogoče upa, da bom kaj objavila, mogoče išče kaj, česar še ni prebral … Odločila sem se, da vsem tistim 200+, ki še vedno klikate sem povem kako doživljam poletje 2010.

Zaljubljena sem. Ne, noro zaljubljena sem, z vsakim delom svojega telesa uživam v novi ljubezni, zaradi in iz katere sem pojedla toliko zarečenega kruha, da še meni ni nič jasno. Vsako jutro se zbujam ob njem, vsak večer zaspim v njegovem objemu. Ne morem se nagledati njegovih temnih oči, naužiti njegovih poljubov, zaljubljena sem v čisto vse njegovo in svoje, kar on vzbudi v meni. Ko se pogovarjava o tem kaj vse svam orala preživeti, da sva se našla … Eh, bilo bi mi žal, če ga ne bi spoznala ne glede na to, kako stvari stojijo trenutno. Ljubim dejstvo, da živi pri meni, pa to, da bom mogoče spet mamica, pa to, da prvič v življenju gledam kako moški kuha in tudi to, kako stoji med vrati in kadi. Ljubim njega in sebe in življenje, ki ga živiva.

Tamala je končala OŠ in se uspešno vpisala na frizersko v Mariboru. Tavelika je končala šolo z enim popravcem, ki je tudi že passe, tako da smo šolo za nekaj časa postavili na stran in uživamo v poletju. Jeseni bosta skupaj v internatu, hodili bosta na isto šolo (tj. v isto stavbo), končno bomo spet nekoliko bolj skupaj, čeprav pol ure narazen. Ponosna sem nanju, res sta pridni oz. drugače … sledita svojim ciljem in to mi je zelo všeč.

V in okoli hiše bom letos naredila samo najnujnejše stvari, ker sem šele zdaj odplačala zidarska dela do konca. V avgustu bom prebarvala ves les okoli hiše, čez nekaj dni pa mi pridejo prestavit tisto staro peč v veliko sobo, da nam bo pozimi res toplo.

V službi je vse bp, delo je, obrača se, najpomembneje pa je, da se učim novih spretnosti in pridobivam nova znanja. Slednjega ni nikoli preveč. Po moje. 

Sivka cveti. Resda cveti samo en grm, ampak cveti. Naredila sem preko 200 novih podtaknjencev, ki jih bom posadila jeseni, zdaj pa uživam v teh treh gredah, an katerih se bohotijo enoletni grmi. Noro je, super, fantastično. Vse še toliko bolj, ker imam poleg sebe nekoga, ki uživa ravno toliko kot jaz, ki se je celo lotil prekopati vrt in posejati zimsko zelenjavo. Ma res … če bi mi kdo rekel, da obstaja tak moški, bi mu rekla, da je fukjen. ampak obstaja in mislim, da se mi resnično ni moglo zgoditi nič lepšega kot ravno on. Oh … obožujem poletje 2010 in upam, da se bo prevesilo v najino skupno življenje v miru, ljubezni, radoživosti in strasti, ki jo čutiva oba.

Hepi brzdej …

… oziroma vse najboljše oziroma sve najbolje moja mala.

Ni kaj, ko enkrat prestopiš 30 leto se vsako leto bolj jočeš za rojstni dan. Čez tri leta bom mela 40 … omg …
Res je, da sem pred časom spoznala, da je življenje dolgo. Mogoče samo meni, kaj vem, ampak dolgo je, veliko časa bom še živela (če bo vse približno tako kot imam v genih), po moje me bo treba kar ubit, ker ne bom mogla sama od sebe umret, ampak ker bom še dolgo živela si lahko privoščim nekaj partibrejkerskih rojstnih dni. Recimo tega letos … Sem ga že v petek zapijala v Kranju, tamali dve sta se samo za glavo držali, ko sva prišli s prijateljico domov, pa kaj. Če pri teh letih ne smem pit Martinija in če pri teh letih ne smem prit domov ob dveh zjutraj … no, saj sem se naslednji dan treznila in spravljala vkup in dojela, da nisem več sposobna žurat … To so najbrž ta leta, ko ti že po malem vleče na otročje, vsaj v delu, ki govori o uri za spanje. 

Skratka … vse najboljše za me, ostani tko fejst kot si na sliki  ))))))))  zasigurno pokosi travo do petka in glej, da boš pametno zložila drva v drvarnico.

Pa pravijo, da je življenje kratko …

Nekaj mi je prišlo na pamet … no ne na pamet, prešinilo je moje možgane. Ne brez veze, za to misel je potrebno kar nekaj zunanjih impulzov, ki pa jih ne bom naštevala. Na pamet mi je prišlo … če, ne daj bože, ostanem brez dela … prodam hišo, poplačam kredite in … grem. Da ne bo pomote, ustrašila sem se lastne misli. Da bi kar šla … no, jaz že vem, kam bi šla oz. na katero pot sem pomislila, a da bi v resnici prodala naš dom in šla …

Da nisem ambiciozne narave vem od vedno. Če bi bila, bi zdaj imela najbrž kar nekaj dela v svoji dejavnosti (ali pa tudi ne, glede na trenutne razmere v gradbeništvu). No, ne morem reči, da sem čisto neambiciozna, ker rintam, delam, imam kaj pokazati, nisem pa … kako naj rečem … mahnjena na denar. Vem, koliko približno potrebujem in ko toliko dobim mi je dovolj. Ne hlastam po še več, ne potrebujem več, ne iščem novih poti za nov finančni vir. Napaka? Mogoče. Če bi brskala bi bilo moje trenutno stanje (ne finančno ampak psihično) mogoče drugačno ali pa bi bila še bolj v stiski, po možnosti še s kakim neplačnikom na grbi. Kaj vem, pomislila sem pač na možnost, da ostanem brez virov dohodka. Kaj bi v tem primeru naredila, kako bi se obrnila?

Včasih je fino razmišljat o takih ekstremnih situacijah, ker najdeš poti, ki ti pomagajo tudi v tem trenutku. Ker me stanje v katerem je gradbeništvo zdaj, nervira in mi, četudi tega navzven ne pokažem, po malem povzroča skrbi, sem pač začela razmišljat o tem kako naj se obrnem, kaj naj naredim, da se v bistvu izognem temu, da bi res ostala na cesti brez prebite pare. Za hčeri me ne skrbi, za njun internat bi že bilo, za vse ostalo pa … Kaj vem, razmišljam pač. In kontam kaj naj naredim, kako naj na najboljši način izkoristim talente, ki jih imam. Nekaj v povezavi z delom, ki da delam zdaj, nekaj pa v povezavi z idejami, ki jih imam, pa jih še nism začela uresničevati. Zdaj sem na točki ko vem, da moram nekaj spremeniti, moram, ker se mi bo sfrkljalo. V takem mudu ne morem živet in ne morem dihat.

Tudi ko grem domov premišljujem o poslu … Sredi noči se zbujam in v polsnu premišljujem kako se obrnit … Sama sebi grem na živce a vem, da ravno taka razmišljanja privedejo do najbolj iskrivih idej. Resno. Ker jaz ne znam živet brez stresa, pozitivnega seveda. Meni se mora dogajat in dogajat se mora na vseh nivojih, ne samo v partnerstvu in pri hčerah. Tudi v službi, v poslu. Denar sam po sebi mi ni pomemben, potrebujem ga za plačevanje položnic, ne varčujem ga in ne vlagam ga v delnice, obveznice ali na vezane račune. Kar ga je preveč gre v knjige, kino predstave, izlete. Nisem hrček, ne zbiram ga v nogavici in ne dvigujem si občutka varnosti s tem, da ga puščam na računu. Moj denar kroži, dobesedno.

Podobno sem se počutila lansko leto, o tem sem pisala. Rezultat tistega počutja je stanje, v katerem sem zdaj.  :) Kar ni slabo, sploh ne, a vem, da zmorem še kaj drugega; ne morem reči še kaj več, ker zame to »nekaj več« ne obstaja, obstaja pa »nekaj drugače«. Jaz nimam varnosti v svojih starših, nimam kam, če se mi sistem sesuje oz. nimam izdelanega evakuacijskega načrta kam, če se mi vsi jezovi porušijo. Pa je zdaj čas, da postavim novega, takega, ki mi bo dal občutek, da lahko … ma ne vem kaj. Tak čas je najbrž, da človeka čez in čez ustrahuje negotovost kaj bo. Kaj če bit? Če ne naredim samomora moram živet, to je jasno. In če moram živet moram jest, spat, delat in skrbet za hčeri. Vprašanje je samo kako. In o tem odgovoru kontam zdaj.

Vseobsegajoča žalost

Preveč svetlobe prihaja skozi okna. Ne smem jih več tako na čisto pomivati. Pa tako zelena je trava danes. Čisto preveč zelena. In sonce Tako močno sije. Niti zavese ne pomagajo. Vsega tega je preveč. Kot je veliko preveč žalosti, ki me je objela. Niti ne vem zakaj, kaj je njen razlog, zakaj mi gre na jok, le čutim, da je je preveč, da ne znam z njo, ne vem kam z njo. Pa je bil prijeten vikend, s tamalima smo šle v kino, se smejale, si pripovedovale šale in se celo zelo resno pogovarjale o varanju in zvestobi, a takoj, ko sem sama, ko se zavem, da imam čas zase, da lahko grem v gozd, da se lahko skrijem za hišo s skodelico kave v roki se srečava …

Od kje je prišla ne vem. Nisem je poklicala, ni se iz mojega srca rodila. Začutila sem jo na poti domov iz Bosna, vem, da je bila takrat, ko sem gledala tiste hiše, že v meni. Takrat sem mislila na pogovore z Mojim, v katerih sva se klala okoli Srebrenice in vojne v Bosni. Ma itak sem mislila nanj, ne non stop, sem pa, ko smo šli mimo Banja Luke, pa ko sem videla črne visoke, močne … Pridejo obdobja, ko me misli o njem posiljujejo ena za drugo. Ne morem da ne mislim, pa potem komaj vzdržim, da ga ne pokličem, da mu ne dam signala, da mislim nanj, ker oglasi se itak ne, jaz pa imam srce v grlu ko zvoni v telefonu ker ne vem kaj bi rekla. »Samo da ti čujem glas.« in on » Pa eto, čula si ga.« Če bi zagledala njegov avto pred hišo najbrž niti iz nje ne bi mogla, tako bi se mi tresla kolena. Tako zelo ga pogrešam … Ne spomnim se, da bi za kom tako in toliko patila kot patim za njim. Že zdavnaj sem dala vse na tehtnico, predelala najino vezo in vse, kar sva si v njej naredila in zaključila, da mi je vseeno, če mi laže, da mi je vseeno če se krega z mano zaradi vojne v Bosni, tisto, kar sva imela je vredno veliko več. Joj oči moje … koliko čete još pretočiti?

Da mi je bar znati dal me još voli … bar malo voli …

Včasih pomislim na to, da se mu zdaj kaj naredi … da, bože ne daj, umre … ma nikoli si ne bi oprostila, da mu zdaj ne težim na mrtvo in da mu zdaj ne pokažem, koliko mi je stalo do njega. Po drugi strani pa … nimam poguma, da se postavim pred njegova vrata in mu hlipnem u zagrljaj. Tavelika me je vprašala kaj si želim za rojstni dan in sem rekla, da njega. Da bi dala vse, da ga vidim vsaj za trenutek. Malo je pomolčala pa rekla ok, bomo uredili, jaz pa sem ji odvrnila, da težko, ker če se meni ne javi, se njej tudi ne bo.

Ne vem kdaj se nazadnje tako in toliko jokala. Čista sreča je, da sem sama, da si to lahko privoščim. Tako zelo jokam da se niti Zorica več ne spravlja v moje naročje, ker jo valjda moj jok nervira. Pa si rečem ajde, zjokaj se, napij se pa se zjokaj, pa gremo dalje. Pa ne gre dalje. Naslednji dan je isto, ista žalost hodi z mano, kot da mi je zarasla v prsi. Tega občutka nisem navajena. Tako mi je, da vse pustim in grem. In kar grem. Kar grem. Nekam, kaj vem kaj. Včeraj smo gledale film V mojih nebesih in s tamalo sva zajokali pri istem kadru. Jebemti solze … Ko sta oče in hči sedela za mizo in se pogovarjala in je oče rekel, da jo ima neizmerno rad … to je še ena rana, ne več čisto samo moja, ki jo izjokujem. Na te solze že imam ekskluzivo za sovraštvo. Tavelika mrtvo hladno reče, da ga je odjebala že pred leti in da noče odpirati rane z vprašanji zakaj ona nima normalnega očeta, ki bi jo imel rad, ki bi se brigal zanjo. Tamala tega ne more, ona pobira drobtinice za obe, naredi karkoli, samo da je malo z njim. Včasih si tako zelo, tako močno zaželim, da bi njuno bolečino potrojeno začutil, da bi mu razneslo mesto, kjer bi naj imel srce. Da bi bila tam samo še veliko črna luknja, da bi se mu oči izbuljile kot pri Maski in bi bedasto spraševal kaj je to, kar ga tako boli. To je to, kar si delal svojima hčerama leta, pizda. Trpi zdaj ti, životari z luknjo v prsih do konca svojega bednega življenja. Tvoja hči še pri 14 joka za tabo in joka že 12 let. In jaz jokam z njo, ker mi je iz dna srca žal, da sem si tebe izbrala za njenega očeta.

Od kje mi vsa ta bolečina ne vem, a ji nočem ubežati. Se pogledam v ogledalo, se zazrem v oči … pa ajde, Katarina, jebote, en nasmeh, dej mal življenja iz sebe … naredim grimaso kao smeh, pa je že tu … od kje toliko solz, pa tako slane so, nisem valjda cele solnice požrla. Na trenutek mi je kar nerodno, ker … ker nimam za kaj jokat. Vse imam, nič mi ne fali, vse je ok, no, vsaj na prvi, pa drugi, pa tretji pogled ne. Še samokolnico sem popravila in zdaj je le še vprašanje volje kdaj si bom pospravila vrt. Zakaj in od kje potem toliko solza, zakaj potem toliko žalost in bolečina?

Pogrešam soseda, ki mi je vsak dan prišel v pisarno voščit dober dan, me razveselil s kakšno rožo ali čokolado, mi pripovedoval o sebi, svoji ženi. Pogrešam ga zelo. V treh letih se človek navadi na čokolade. J Pogrešam tudi sodelavce, no naš odnos, zafrkancije, naše pozdrave, nad katerimi bi se njihove žene sigurno zgražale, naše kofetke, ponedeljkove raporte kaj je kdo počel med vikendom. Takega kolektiva najbrž nikoli več ne bom imela okoli sebe, takih zajebantov in tako odprtih ljudi.

V zraku visi pričakovanje rojstva mojega nečaka. Noče vem, sestra mi apdejta stanje vsak dan. Mogoče čaka na moj roj. dan, da ne bom pozabila, kdaj je rojen (ker jaz to vse pozabim, nimam koledarja za te stvari, pa tudi voščilnic in daril ne pošiljam). Zamuja že … 12 dni. Pitaj boga čigav je. Moj ne, to je jasno.  J Če ga ni delala Črnogorec, potem je po mami, njo je treba tudi z rafali spravljati iz postelje. Samo da bo zdrav, pa tudi če še 8 dni ne pogleda ven. In  če se bo rodil na  isti dan kot sva se jaz ga bova čez 20 let skupaj pila za roj. dan.

 Preveč dobro sem pomila okna. Sonce preveč močno sije v sobo, niti zavese ne pomagajo. Če ne bom šla spat se ga bom res nasekala, kar pa ni ravno ok, ker je jutri ponedeljek. Eh … živote …Skini mi tu bol sa srca, pa da krenem dalje lakim korakom.

Če se brigaš zase in si samotar …

… te lahko doletijo “strašne” stvari.

Najpogosteje se samotarjev oprime opazka, da nekaj mutijo, skrivajo, da sigurno delajo nekaj nezakonitega ali čudnega ali celo pokvarjenega. Nihče sicer točno ne ve kaj naj bi to bilo, ampak sigurno je prepovedano ali moralno sporno ali nedopustno s kakega drugega zornega kota. Če imajo slučajno to priložnost, da ugotovijo, kaj počne in je to nekaj povsem vsakdanja služba, potem se sumničenje o tem kar počnejo skoncentrira samo na tisti del, ko so doma. Kam hodijo v prostem času, kdo je ta človek, ki prihaja k njim, kaj nosi ta ženska, zakaj ima ves dan zastrte zavese, kako čudno glasbo posluša, pa zakaj včasih tak očudno diši okoli njegovih vrat. Seveda nihče ne bo dotičnega vprašal kaj počne, ker se to ne spodobi, pa tudi zakaj bi, mar ni lepše domišljiji puščati prosto pot in napletati do nezavesti.

Ljudje ne marajo ljudi, ki jih ne zanimajo čveke. Vem. Prepričani so, da ti ljudje nekaj skrivajo, pa zato nočejo grizt kosti drugih, ali da so celo nevoščljivi drugim, ker se jim to (karkoli pač) dogaja in od te nevoščljivosti raje molčijo. Mislim, o čem pa se boš pogovarjala s sosedom, če ne o tistem tam, ki si je kupil nov avto, seveda na lizing, ker denarja nima, pa se že šušlja okoli, da mu ga bodo vzeli, ker da dveh obrokov ni plačal. Oh … tudi jaz sem že slišala, da na zelo čuden način obnavljam hišo, da k meni prepogosto pride zidar, pa od kje da dobim denar in, saj veste, če ji cigani žagajo drva, potem je ja jasno, da nekaj ni v redu. Bi me kdo vprašal kaj o tem? Ne? ni nikogar?

Ko sem zadnjič na CSD-ju znorela, ker sta “gospe” maltretirali mojo hči je psihologinja rekla, da sigurno nekaj ni prav, ker me je to povabilo tako znerviralo. To bi po domače pomenilo, da sigurno nekaj skrivam, da nekaj smrdi, če tako vzkipim. Če bi bilo vse v redu potem se s tem vabilom ne bi obremenjevala, potem bi mi bilo vseeno. Seveda, kako naj naj bi si drugače moje norenje razlagala oseba, ki ni sposobna govoriti glasneje od sobne jakosti radija, ki ima tam 165 cm in 50 kg in ki je v primerjavi z mano res neznatna. Svoje obnašanje, in prepričana sem, da ona v primeru, ko jo obtožijo nečesa kar je kriva, odreagira tako, je prekopirala name in niti pomislila ni, da je lahko obtožba nasilja nad otrokom, ki je osnovana na tem, da je nasilje neobiskovanje dopolnilnega pouka kemije, zame žalitev … Ko nekdo znori je to znak, da nekaj skriva, da muti, da je tam, kjer so drugi določili, da je dim, tudi ogenj. Pa pustimo vnemar, da sem bila na CSD-ju, kjer bi naj delali tankočutni ljudje s širokim znanjem in poznavanjem psihologije. Seveda pa ne morem mimo tega, da je ravno psihologinja rekla, če se česa bojim, ko sem videla, da bosta v sobi dve, moja hči pa bi bila sama, in se odločila, da ostanem z njo. In ker sem ostala potem že nekaj prikrivamo in je prijava že osnovana. Avtomatsko kriva …

Ljudje, ki imajo malo prijateljev ali pa jih nimajo, veljajo za čudake. Prav tako ljudje, ki ne hodijo v družbo, ki se raje pogovarjajo s kamni kot z ljudmi. Na vasi je to seveda še bolj vidno in ne moreš skrit, da ti ni do gasilske veselice, da te cerkev od znotraj ne bo videla in da po dveh letih še vedno poznaš samo enega soseda na 2,6 km dolgi cesti. Sčasoma potem postane vse okoli tebe čudno, temačno, mistično, ne glede na to, da pozdravljaš ljudi, da se ne skrivaš v hiši, da imaš očitno nekaj prijateljev, ki pridejo k tebi. Ker jih drugi ne poznajo, ker drugi ne vejo o tebi dosti, ker domov ne vabiš tiste, ki živijo zraven tebe in ne govoriš o sebi ter ne glodaš z njimi kosti si nesprjemljiv, a ker te odgnat ne morejo, te izločijo ne vedoč, da si se že na začetku prostovoljno “izločil” sam, pa ne zato, ker bi se res hotel ločit, temveč zato, ker ne čutiš potrebe po pripadnosti ulici, vasi, krdelu …

Če imaš kdaj to smolo, da se kdo vtakne vate, ti polomi ograjo, parkira na tvoji njivi ali hoče s tvoje zemlje odnesti nekaj, kar je tvoje, pa ti zato znoriš in daš takoj vedeti, da ne potrebuješ psa čuvaja, ker ti grizeš, je tvoja reakcija le potrditev tega, da si res faking frik, da se s tabo sploh ne da, da takoj znoriš in da ni čudno, da si sam, ker le kdo bi hotel živeti s takim človekom, ki tako nori. To slednje sploh velikokrat slišim, torej da sem sama zato … no, pa saj je jasno zakaj. Kakšna pa sem, mislim, le kdo bi hotel živeti s tako … karkoliže. In je povsem brez veze razložit, da si ti rad sam (da pa nikoli nisi bil čisto sam in da je to le trenutno stanje), da tvoja samota nima veze s tvojo vzkipljivostjo, da so razlogi povsem drugje … No, zdaj sem slišala novo opazko. Da sem tako neznosna, da sta me še hčeri zapustili. Mislim halo, kaj moram naredit, da domišljija dobi mejo?

“A zdaj pa nobenega nimate?”
“Mam, seveda mam.”
“Aja. Vprašam, ker že dolgo nobenega ni bilo k vam.”
“Pa ga tudi še dolgo ne bo, ker zdaj jaz hodim okoli.”

V določenih ljudeh samotarji vzpodbujajo žlehtnobo. Ne samo na verbalnem nivoju, da si o njih zmišljujejo zgodbe in jih blatijo okoli, tudi čisto stvarno, da jim začno nagajati okoli njihove lastnine, drezati v njih, jim zanalašč povzročati škodo in se potem zlobno hahljati v varnem kotu svoje kuhinje. In v konnči fazi je to najbolj žalosten del življenja samotarjev, ki pa se, upam, meni ne bo zgodil. Najbrž se bom ravno zaradi tega skušala kar se da integrirat v okolje tudi na tak način, da se bom smehljala ljudem, ki me silijo na kozlanje. In morda kdaj sklonila hrbet … in si mislila svoje. Pokonča hoja človeka pač z leti utrudi.

p.s.: se spomnite kakšnega filma, v katerem igra lik samotarja, pa mu otroci hodijo nagajat iz čistega miru, ker vedo, da bo znorel, da bo vpil? Ali ko se v mestu ali vasi kaj zgodi in najprej obtožijo samotarja, tistega, ki se briga zase, ki ni vpet v družabno življenje?  Ti ljudje nikomur nič nočejo, živijo zase in v svojem svetu, ampak v drugih ravno to njihovo življenje vzbuja krvoločno slo po zjebavanju, po uničevanju.