Starševstvo +

Tebe bo še tako tepel jezik …

Pa me ne, mama. Da veš. Nič me ne tepe moj jezik, nasprotno, moj jezik je moj zaščitni znak.

Ko sem bila majhna mi je mama neštetokrat rekla, da preveč jezikam, da me bo to še teplo, da ne znam držati jezika za zobmi in da naj se ga naučim brzdati, sicer me bo še tepel. Pri skoraj 37 letih že lahko rečem, da moja mama niti kar se tega tiče ni imela prav. Mah kaj prav, pojma ni imela kdo sem jaz in kako le bi, ko ni bila sposobna prepoznavati pozitivne plati mojega dolgega jezika. Prav zaradi njega sem ji lahko pri 8 letih povedala kaj sem videla v spalnici, zaradi njega sem ji vedno preveč nazorno povedala kaj si mislim o njej in očetu in jap, tudi zaradi njega je imela ona velike težave z najinim odnosom. Če česa nikoli nisem počela nisem nikoli taktizirala, se šla političnih igric, zahrbtnega in pritlehnega spletkarjenja, res pa je tudi to, da nikoli nisem znala obdržati skrivnosti. Kar pa je bilo na drugi strani spet ok, ker zaradi tega niti nisem v sebi držala negativnih in travmatizirajočih doživljanj. Niti danes mi ni težko ali nerodno o čemerkoli govorit in ko govorim o posilstvu je to včasih vse prej kot prijetno … za mojo okolico, seveda. 

Ljudje me imajo za odkrito osebo. Kar tudi sem. Včasih celo .. kako že rečejo … brutalno odkrita. To pomeni, da ne zavijam v celofan. Pa zavijam, kadar se meni zdi to potrebno, a to je zelo zelo redko. Ker od ljudi pričakujem enako stopnjo odkritosti kot jo dajem jaz se na momente blazno zabavam ko vidim kako kdo preračunava ali bi mi kaj rekel ali ne, pa kako bi mi to rekel, pa kdaj … Ena od mojih lastnosti je tudi ta, da človeku takoj, ko dobim občutek, da ni vse ok naravnost rečem »Ej a ti mene ne maraš«, »Maš ti problem z mano«, »Jaz bi se rada s tabo dobro razumela, ker delava skupaj, zato mi povej, če te kaj moti, kar naravnost povej, da takoj rešiva zaplet«. Ne, nimam ne volje ne časa zgubljat karkoli od tega s takimi donosi, s prikritimi zamerami, z zahrbtnim opravljanjem ali, bože ne daj, prikritim sovraštvom. Zdaj ali je to ljudem okoli men ok ali ne … mi je figo mar. Vseeno mi je, kaj si mislijo, naj fejkajo prijaznost do mene, če se jim da, naj nosijo prisiljen nasmeh in me z muko pozdravijo, dol mi visi. Kdor mi ima kaj reči naj mi reče v obraz, pa lepo ali grdo. Sama vem, da se do ljudi na splošno ne obnašam grdo, sovražno ali nespoštljivo, res pa je, da ko mi enkrat stopiš na čevelj da ne rečem da pazi, ampak pohodim nazaj tako ene trikrat močneje. Za vsak slučaj, da me taisti osebek ne bi spet pohodil.

Moj jezik mi omogoča samozavestno komunikacijo. Nimam težav s komerkoli govorit, niti me ni sram, če zajecljam. Povem, da jecljam če sem živčna, se nasmehnem in govorim dalje. In potem mine. Ok včasih se zalotim med govorjenjem ko sama pri sebi pomislim »pa kaj hudiča govorim, a se ne znam izklopit«. Takrat včasih potem kar sredi besede rečem recimo »…brbnrbrbrbr ,,, sej ni važno, se opravičujem, jezik mi je ušel z vajeti …«, včasih pa se tudi post festum opravičim, če mislim, da sem pretiravala. In opravičilo je iskreno.

Moja tavelika ima tudi dolg jezik. Včasih me spravlja ob živce, sploh kadar se prepirava in moje argumente sesuva s protiargumenti. Prideva tudi do točke ko rečem »zato ker sem jaz tako rekla, ker sem tvoja mama«, na kar ona odgovori »ja bravo no, argument močnejšega, Je zmanjkalo municije?«. Dddd  pa kdo je tega otroka učil tako odgovarjat.  J)) Ne ne, na njen jezik sem zlo ponosna. In ko mi je tamala zadnjič rekla, da bi ona tudi rada tako govorila kot govorim jaz, da bi znala ljudem, ki nimajo pojma, povedat kar jim gre (nanašalo se je na dogodek na CSD-ju) sem se le kislo nasmehnila. Ej mala, tisto je bilo primitivno, naučit se moraš inteligentno sesuvat nasprotnika., čeprav to včasih ne gre, ker ima nasprotnik prazno glavo, pa ga je treba s primitivkami zbudit. Ampak bo, tudi ona bo nabrusila svoj jezik in ko me bo prvič zabila v steno z njim ji bom čestitala. 

Na tej sliki je nekaj …

Na prvi pogled ni prav nič posebnega. Jaz, moj oče in eden od patrov Štepanjske cerkve. Ne vem kje smo bili, vem pa, da smo šli na nek izlet. Niti ne vem koliko sem bila stara, vem pa, da sem bila 11-, ker smo se v mojem 11 letu selili na vas. Niti mi ni jasno zakaj je šel oče na izlet z mano, ker nikoli ni hodil v cerkev, to pa je bil cerkveni izlet, ampak ok, najbrž njegova verska opredeljenost ni bila pomembna (v resnici nikoli ni bila pomembna, ker je nas vzgajal tako, kot je rekla mama, torej vsako nedeljo obvezno k maši). Mislim da je bil to izlet za prvo obhajilo, ne bom pa trdila. Takrat sem še nosila kite.
Ta slika je posebna iz nekega povsem posebnega razloga. Ko je bila posneta vem, da sem bila nadvse ponosna, da sem tam z očetom, da je šel oče z mano, da MOJ oče stoji zraven mene. Imela sem oblečeno tisto majico, ki mi je bila itak zelo pri srcu, tudi hlače so mi bile všeč, kite sem imela spletene kot vedno, in bila sem tako zelo zelo ponosna na očeta. Moj oče …

To je najin zadnji objem. Zgodil se je na dan, ko sem naredila zagovor diplome. Sestra mi je pripravila malo slavje in nanj je prišel tudi oče. To je bilo najino prvo prijazno srečanje po enajstih ali dvanajstih letih. Ko sem ga zagledala tam in ko sem videla, da je prijazen, da je dobre volje in da mi je prišel čestitat sem ga objela po … kaj vem … Sploh se ne spomnim, kdaj sem ga pred tem zadnjič objela. Jokala sem kot dež, na vseh slikah sem tako objokana … od sreče, da sem se z očetom končno po toliko letih spet pogovarjala tako, normalno, prijazno, vljudno. Da sem mu po toliko letih rekla, da ga imam rada in da sem ga strašno pogrešala. Kadar gledam tiste slike vedno jokam … Moj oče … mislim, da nikoli ne bom prebolela njegovega obnašanja do mene, njegove ignorance, ponosa, njegove večne nezadovoljenosti z vsem, kar sem naredila. Nekoč je rekel, da sem nekaj povedala zelo pametno in spomnim se, kako ponosna sem bila na njegovo pripombo. Eh, takrat sem bila tudi še froc, potem, ko sem odraščala in ko sem postala mati se ne spomnim, da bi me kdajkoli pohvalil, potrepljal, mi rekel kako res prijazno besedo. Katarina, sine …  J  Ko me je poklical in je ves hodnik na Sr. Kemijski šoli odmeval od »Katarinaaa sineee« mi je bilo po eni strani tako nerodno. Da mi je rekel sine mi je šlo vedno po malem na živce.

Potem pa je prišlo tisto z mojim polbratom, pa tisto z Mojim, ko ni smel več tja in sem jaz zaloputnila vrata med nama. Ni se mi dalo več, niti zdaj se mi ne da. Niti v resnici ne vem kdo je on, poznam samo svoja čustva do njega, do mojega očeta, do katerega bi morala čutit strah, spoštovanje in avtoriteto, moral bi mi biti v ponos. Do njega bi morala čutit to, kar sem čutila do dedka, pa … nekako nisem. Nekaj časa ja, potem pa ne, ko sem dojemala njegova dejanja, obnašanje, ko je mama zaradi njega jokala, ko sta se prepirala. Nisem ga sovražila ker me je kaznoval, ker me je pretepel. To je bilo … nekako samoumevno. Mama me ni, torej me bo on. Sicer so pa vse moje prijateljice pretepali očetje, torej … Že s tega naslova me je moralo biti očeta in vseh drugih očetov po malem strah. Težka roka in to …

Na nek poseben način preslikavam očeta v svoje potencialne »za vedno« partnerje. Oče mojih otrok mu ni nič podoben. V ničemer. Moj … moj pa ja. Visok, temen, poraščen, globok glas, velike dlani … In z njim sem bila pripravljena ostat do konca življenja. In Moj je bil do sedaj edini, s katerim sem bila pripravljena bit za vedno. Pa ne, da bi ga iskala. Tista teorija, da ženske iščemo kopije svojih očetov ni čisto 100%. Jaz nisem iskala, ker nisem niti upala pomislit, da lahko dobim kaj takega. In ko sem dobila sem mu mirno predala žezlo avtoritete ter mu izrekla spoštovanje. Tisto, ki sem ga čutila do očeta. Ker je pač velik, ker je močan, ker on že ve kako je treba in zna. In ko bom spoznala naslednjega takega, ki bo podoben mojemu očetu, se mu bom prav tako prostovoljno pokorila, dokler ne bom ugotovila, da tega ni vreden. Kot ni vreden moj oče … joj, to res ni treba, da postane pravilo.

Skratka na tej sliki sem bila blazno ponosna nanj oz. na to, da stojim zraven njega. In stojim zelo pokončno. Kot je stal moj oče. Ja, imela sem ga neizmerno rada. Nekoč …

Še štiri slike

Tole sliko sva sa tamalo posneli pred kakimi dve mi leti za en članek v neki reviji. Tele stolpnice bodo v spominu tamalidveh ostale kot sinonim za “prijetno, konfortno, zanimivo”. Ne glede na to kako sta se obe na začetku otepali selitve v ta geto, sta šli iz njega mnogo težje kot pred tem iz katerega koli drugega kraja.

Moja birma. OMG … prvič v življenju sem imela trajno. Mama mi je sešila obleko, iz svile, če se ne motim. Blago je bilo izredno drago, čevlje v tej barvi smo komaj našle, jaz pa sem vse skupaj slekla takoj, ko smo prišli domov. To definitivno nisem bila jaz.

To ni oče mojih otrok.  ))  Tony … dve leti in pol nazaj. tisto poletje smo šli tudi skupaj v Bihać. Bilo nam je Lepo. Kar se tiče te slike bi bilo vredno dodati, da se moji hčeri nikoli nista bali nobenega človeka. Govorim o barvi polti in narodnosti. To si štejem v velik plus. Nimata predsodkov do nikogar, ljudi ocenjujeta glede na karakter.

Pineta … osem let počitnikovanja v Pineti pri Novigradu. Tale slika je izpred štirih let. Kako sta bili še … nedolžni, otročji, … Joj, prehitro gre čas, otroci prehitro odraščajo. Letos gremo prvič skupaj na počitnikovanje. Vse tri se že veselimo.

Moja zadnja spoved

Mislim … dejstvo je, da ne vem kdaj sem se nazadnje spovedala oz. kdaj se bom, če se še kdaj bom. Vem pa, zakaj se več ne, zakaj že dolgo več ne hodim k spovedi in k sveti maši in k obhajilu.

Kar nekaj let je že od takrat. Kakih deset, enajst. Ko sem nek večer želela it k maši v Frančiškansko cerkev sem pomislila, da ne morem k obhajilu, ker že dolgo nisem bila pri spovedi in bi bilo prav, da se najprej pokesam. Če sem čisto natančna sploh ne vem če sem kdajkoli v življenju šla k spovedi in se spovedala »resnih, pravih« grehov. Spomnim se samo tistih »otroških« v stilu nisem ubogala očita in mamice, jezikala sem, kregala sem se s sestrama, nisem pospravila postelje, itd. Brez vezni grehi, omembe nevredni a v tistih otroških časih nisem vedela kaj drugega povedati kot to. In pokora je bila vedno ista, pet Zdravih Marij in tri Očenaše. Vsakič, ko sem odhajala iz spovednice proti oltarju sem imela občutek, da sem se očistila in da se zdaj spet lahko osvinjam, ker bom šla tako ali tako slej ko prej spet na čiščenje v spovednico. Nikoli mi niti ni bilo res žal, da sem mami in očetu odgovarjala, da sem se kregala s sestrama. Eh, to je bilo sestavni del življenja, kaj se bom tega kesala in obljubljala, da se bom poboljšala. Ne bom se, itak da ne.

Pa so leta minevala in sem odrasla. Ko sem bila s taveliko noseča že nisem več hodila v cerkev. Ravno o tem sem zadnjič premišljevala, kako neuspešen je bil poskus indoktrinacije katoliške vere v mojo kri. Če je bila babica zelo verna, če je mama verna, sem jaz tipični primerek ateizma, kar pa kljub temu ne pomeni, da nimam v krvi nekaj »tega ne smeš, bog vse vidi, bogu se zahvali, tega se moraš kesat …«. Če nekaj tega ne bi imela v sebi bi šla tistega večera mirno k obhajilu, pa nisem šla. Nekaj časa sem potem premišljevala kam naj grem k spovedi in komu naj se spovem, komu naj povem »ta velike in ta prave grehe« in ko sem slednjič ugotovila, da se jih tako ali tako ne sramujem, da ne obžalujem ker sem jih naredila in da bi jih spet, če bi bila na tistem mestu, sem se odpovedala sveti maši in obhajilu. Nič od tega mi ne pomeni toliko, da bi šla v spovednico in se pokesala ker sem zapustila očeta svojih otrok – predvidevam, da bi bila pokora sprava z njim, ali da sem naredila dva splava – nimam pojma kakšno pokoro bo dobila zato, mogoče 2000 Očenašev, ali ker sem imela toliko ljubimcev – mogoče bi bila pokora 20 let vzdržnosti, ali ker ne govorim s starši … Same take stvari, ki mi jih ne more biti žal, ker sem vse delala pri polni zavesti in bi se za vsako lahko odločila drugače, če bi se seveda hotela. Kako naj se post festum potem kesam in grizem in si nalagam občutek krivde, če mi je kristalno jasno, da tistih dveh otrok nisem ne mogla ne hotela imet, da z mojim ex za živo glavo nočem bit več in da nimam nobene potrebe prit domov na govejo župo. Mislim … čemu bi koristila taka spoved? Kdo bi imel kaj od tega? Samo zaradi zunanjega videza, zaradi zadoščenja pravilom, da je treba it k spovedi preden se gre k obhajilu? Mislim … mar ni tako, da greš lahko k obhajilu samo čistega srca, torej brez greha in brez slabih misli? Spomnim se, ko sem kot najstnica hodila k nedeljskim mašam in sem gledala kdo vse hodi k obhajilu. Pa sem včasih mislila kako ni tiste X sram, da si upa it k obhajilu, ko pa vsa vas ve, kakšna je. Pa ona Q ali oni Y, ki je pokvarjen v dno duše, pri maši pa skloni glavo pohlevno kot kako tele in stegne roko po hostiji. Golazen hinavska … No, jaz tega nisem hotela naredit, nisem pa niti hotela it v tisto črno omaro ob steni in reč »moji grehi so … ne sesam stanovanja, ne nategujem rjuhe na jogiju, ne likam perila in včasih peljem hčeri na đank fud«. Ddddd …

Me prav zanima, če bom na smrtni postelji, seveda če mi bo dano umreti na postelji, klicala k sebi duhovnika in hotela zadnjo spoved ter maziljenje. Hmmm … mogoče se bom tik pred zdajci ustrašila morebitne božje sodbe, s katero so me vsaj 15 let strašili in se pokesala vseh grehov, ki jih zdaj ne dojemam kot take. Ali pa bom, kar je definitivno bolj verjetno, rekla hčerama, da se vidimo v prihodnjem življenju in da upam, da bosta moja starša.

Štiri slike, štiri zgodbe, eno življenje

Pisalo se je leto 1978. Dopolnila sem peti rojstni dan. Očitno je, da sta bila moja mama in ana nora na dolge lase. Imela sem res dolge. Tako kot moji hčeri. In to norost sta uspešno prenesla name. Poleg mene je moja takratna bestika, Maruška.  Takrat smo bili že dve leti v Štepanjcu. Moja tamala sestra še ni imela eno leto, ta srednja pa je imela menda 3. To je bil čas, v katerem se okolja okoli sebe sploh še zavedala nisem. Bila sem vrtičkarca, največja v skupini, a nič manj otročja od ostalih.

Leto 1981. Prvo obhajilo. Kao Jezusova nevesta. Dddd … ne vem kako je mami uspevalo, da nas je mestnem okolju vsako nedeljo naterala v cerkev. No, vem. Tudi kadar je bila v službi je poskrbela, da nam je oče ugasnil tv in smo morale k maši, pa magari k tazadnji, ob enajstih. Šola, verouk, prijatelji iz bloka … to je bil moj svet. Leto zatem se mi je prvič sesul, ko sem našla očeta v postelji z ne-mojo mamo. Bila sem veliko premlada za kaj takega.

Leto 1992. Mojih 19 let. Takrat sem že delala. No, delat sem začela pri nepolnih 18-ih kot natakarica v raznih kafičih. Tukaj pa sem imela pravi đob, v UKC -Urgentni laboratorij. In zaljubljena sem bila v Deana. Pa kratke lase sem imela, črne. Na top gun baje.  )  Leto zatem sem že zanosila s taveliko. Kako sem si jo želela, kako željno sem jo pričakovala.

Leto 1994, Rusija. Zraven mene stoji moj ex, oče otroka, ki rase v meni. Jap, tukaj sem dojela, da sem noseča. V drugo. Na nek poseben način sem bila … srečna. Ne mirna, ne spokojna, samo srečna. Bil je trenutek. Ko sem odhajala na avion sem jokal kot dež. Prvič sem pustila taveliko samo a morala sem k njemu, ker sem ga pogrešala za znoret. Takrat sem celo verjela, da smo lahko družina. Ali pa hotela verjet. Ne vem.

To je pa zdaj to? Po moje da … ja!

Najbrž. Preselile smo se v najslabšem možnem tajmingu, preživele skoraj dva meseca brez tekoče vode, se hrabro spopadle z meglo, snegom, mrazom in kurjenjem ter … dočakale prve sončne dneve, zvončke in kronce. Zdaj mi je že nekaj dni spet jasno zakaj sem se zaljubila v to hišo, v ta hrib, v ta razgled. Ko v mraku vidim prve lučke v daljavi se mi samo zasmeji. To obožujem … In ko me sredi noči zbudi luna, ki sveti v mojo posteljo pomislim na to, da tega še nikoli nisem doživela. Pa te zvezde … včasih imam občutek, da mi bodo zdaj zdaj padle na glavo.
Stvari se postavljajo na svoje mesto. Umirjam se. Nehala sem jest. No, ne čisto nehala. Ne jem ne zajtrka – ki ga itak nikoli ne jem, ne malice, ko pa pridem domov pa samo nekaj vržem vase in to je to. Nenačrtno, ne paše mi jest. Ta dieta »Mnžri« mi gre vedno najbolj od rok. Ni zakomplicirana, je hitra in učinkovita. Roko na srce ni naporna zato, ker mi spomladi itak ne paše jest, pa je to nekako normalno stanje.

Ko takole na vrtu lovim prve sončne žarke, pijem kavo in skozi cigaretni dim mežikam proti drevesnim vejam se zavedam, pa si tega niti ne upam priznat, da sem na dobri poti k uresničitvi svojih sanj. Sanj po svojem kotu, v katerem bom posedala in brala, brala, brala, svojem miru, tišini, po času, v katerem bom sama s seboj, zadovolj(e)na mentalno in čustveno. Sploh ne morem verjet, da sem res na tej poti. Nekoč sem samo sanjala o cilju, h kateremu grem, zdaj pa sem prav res tam. He he he … noro. In še dva na pol odrasla otroka imam … pa kaj bi še hotla lepšega. Aleluja …
No, definitivno je super tudi to, da se s hčerama krasno razumemo, da nimamo nekih strašnih pretresov, obe se učita, obe poznata meje do katerih se lahko prosto gibljeta, samostojni sta, delavni …Kaj čem še lepšega. Obožujem ju, obožujem kako se razvijata, kako postajata samostojni odrasli osebi, polno odgovorni zase. Imata en kup prijateljev, ljudje ju imajo radi, sta prikupni in prijazni. Sicer ne vem po kom imata to, he he. Resno .. jaz sem čist prijazna in prijetna oseba, dokler se me ne dira. In ponosna sem, da se znata postavit zase. No, tamala se še uči, tavelika pa je rojena borka. In obe imata dolg jezik. To mi je všeč.

Občutek imam, da prihajam v obdobje, v katerem bom lahko spet sproti plačevala položnice in še kaj dala na stran, da bom lahko dala domišljiji, kar se tiče opremljanja svojega doma, prosto pot, da bom uživala v preobratu starševstva v prijateljstvo in da bom končno pustila za seboj obdobje postavljanja sebe na sebi lastno mesto, umerjanja svoje poti in iskanja prostora miru. Že to, da se prvič v vsem svojem življenju vozim do službe samo 10 minut, da skozi okno pisarne vidim polja, da imam svojo ogromno pisalno mizo, da imam realen občutek, da me podjetje, v katerem sem, ceni zaradi mojega znanja in mi popolnoma zaupa ter me podpira v dodatnem izobraževanju … si lahko želim še kaj več? Dobro, da dobim v prenovo staro hišo, ampak to že spada pod gušt, pod dušno hrano. Trenutno iz vsega srca uživam v tem, da grem ob treh iz pisarne in sem ob 3 pa deset minut doma.  Sploh se ne spomnim, da bi kdajkoli imela tako službo, tako blizu in v tako prijetnem ambientu. In ko ta teden tamala skoraj vsak dan pride k meni v službo, ker je doma in ima počitnice, mi je žal samo to,da ni v šoli v Ljutomeru, ker bi bili zdaj pa res veliko skupaj. Ampak hej … v končni fazi sva kljub najinim drugačnim načrtom zadovoljni obe.

Zdaj crkljam našo nosečko, se pogovarjam z njo o tem kako komaj čakam, da skoti, da vidim, kakšne muce bomo imeli. Že zdavnaj sem se pomirila z možnostjo, ki je pač dejstvo, da lahko kadarkoli avto zbije Pikija in Zorico in zato toliko bolj uživam v teh trenutkih, ki jih imamo. In če že Piki spet ponoči luta okoli, je Zorica ponoči noter, počiva, je, pije, skratka se crklja. In jaz ju imam rada in sem nadvse vesela, da smo se navadili drug na drugega, da se Piki več ne boji it sam v hišo in da se je Zorica le usmilila vhodnih vrat ter nehala praskat po njih. 

Priznam, kradla sem

O tem sem že hotla pisat takrat, ko sta mi tamalidve zadnjič ukradli denar, pa … potem nisem. Je pa to razlog, zakaj sem takrat reagirala kot sem. Torej, kradla sem ko sem bila stara tam nekje 13-15 let. Začelo se je, ko sem v trgovini stala pri poklici s sladkarijami in šla potem mimo blagajne ne da bi kaj kupila. Takrat sem hotela nekaj kupit, pa potem ne vem zakaj nisem, a ko sem naslednji dan prišla spet v trgovino me je prodajalka obtožila, da sem prejšnji dan odprla vrečko čokoladnih mrvic in jih kako tam jedla. To je bil povod v začetek mojega tatinskega obdobja, ko sem kradla tako zelo, da sploh nisem več vedela kam s tistimi stvarmi. Ponavadi sem to počela v kompanjini s kolegicami, jasno, ponavadi po verouku, ko smo šle v trgovino kupovat sladkarije. Ena se je postavila levo, druga desno, jaz sem pa metala v torbo iz đinsa vse, kar se je dalo dat noter, pa da prodajalka pri blagajni ne bi opazila. Od parfumov do bajader, od bonbonov do čokolad, še revije včasih. Ma ni blo da ni blo, tega sem imela doma polno sobo, ne vem, kako da moja mama nikoli ni nič posumila, ker niti skrivala nisem. Denarja mi itak nikoli ni dajala, da bi ji ga kradla mi na kraj pameti ni padlo. No, v bistvu sem ji enkrat pri 10 letih ukradla 100 din in od tega 15 din porabila za kornete. Ona je to itak takoj opazila, denar sem ji vrnila, ona pa mi je zagrozila da naj se pazim, ko pride oči domov, da bom že potem videla. Spomnim se, kako sem potem ves preostanek dneva posedala v predsobi pri vhodnih vratih in prisluškovala korakom na hodniku ter se bala, da bom slišal očetove. Ne vem ali me je potem pretepel ali ne, pojma nimam, je bilo pa to mislim da edinkrat, da sem njima kradla. V glavnem … »specializirala« sem za krajo v trgovinah in po moje v tistem času nikoli nisem šla iz trgovine da ne bi kaj ukradla. Kar tako, saj potrebovala nisem. Ne vem kaj mi je bilo. Ko sem bila v Ljubljani smo še s prijateljicami v Centromerkur in smo kradle kasete, od tam imam še eno od Majkl Đeksona. Oblek menda nisem kradla, vsaj ne spomnim se. Je bilo pa vse skupaj brez veze, čisto preizkušanje koliko sem sposobna, kaj lahko ukradem in kaj ne. Tisti prodajalki, ki me je takrat obtožila kraje čokoladnih mrvic sem tako zamerila, da me je po krivem obtožila, da sem se ji očitno na tak način podzavestno maščevala. Skoraj prepričana sem, da je povedala naprej, češ da me je dobila pri kraji in jaz njenih besed nikoli nisem mogla demantirati, dokazati, da ni bilo res. Pa ni bilo, do takrat mi na kraj pameti ni padlo, da bi v trgovini kaj ukradla. Je pa res, da se za to nikoli nisem pokesala. Resno, pri spovedi nikoli nisem rekla, da obžalujem te kraje. Pa saj mi tudi v resnici ni bilo žal. Še danes mi ni.

Potem, ko so namestili kamere v trgovino, sem počasi nehala. Nekaj časa sem sicer še preizkušala kamere, nikoli me niso ustavili, nikoli nihče ni rekel naj pokažem žepe, ko sem šla mimo blagajne, kar se mi je zdelo skrajno bedasto, ker so nas sicer tako strašili s tem nadzorom, ki več kot očitno ni deloval ali pa sem bila jaz tako spretna,. Ne vem. Skratka … Ko je minilo to obdobje mi nikoli več ni padlo na pamet, da bi kaj ukradla.

Pred časom sta mi tamalidve pravili, kako sta se včasih švercali na vlak LJ-KR, da bi jima ostal tisti denar, ki sem jima ga dala za vlak. Mi je šlo kar na smeh a sem poskusila ostati resna in jima razložila, da imata lahko celo štalo, če se bo sprevodnik odločil, da tera stvar do konca. V resnici pa ju razumem in jima ne zamerim. Tudi vem, kako si tamala šverca čike, ker ji jaz ne dam denarja zanje, samo se pravim, da ne znam.  Verjamem, da ju bo minilo kot je mene. Sicer pa … eno je zapret se v vlaku na wc dokler vlak ne pride na postajo, drugo pa it mimo blagajne s polno torbo parfumov. )

Metanje kosti ali kako se hranijo mentalno prazni ljudje

To je eno od mojih omiljenih početij. Namečeš folku kosti za glodanje, drobovino pa spraviš na varno. Pa nej glodajo, naj cuzajo mozag iz njih, naj jih požrejo, preden jim bo svanulo, da je telo še kaj drugega kot kosti, se jim bom že izgubila iz vida.

Eno od mojih temeljnih prepričanj je, da moraš vedno ljudem dat nekaj za v zobe. Naj te vlačijo po gobcih, naj razglabljajo o tebi, naj se slinijo … naj imajo občutek, da te poznajo do obisti, da vejo prav vse o tebi, da je ni stvari, ki bi jo lahko skril. Ti pa se jim samo smeškaš in si misliš svoje. V bistvu je prav fino tudi to, da jim včasih celo pristopiš in poveš še kak detajl iz zgodbe, ki jo prežvekujejo, da imajo ja potem še več za prežvekovat. Pa naj, naj se mrhovinarji nažirajo, ti si v varni razdalji požvižgavaš i jebe se tebi šta oni prićaju. Huh … imaš puno pametnijeg posla …niti ni tako lahko skrbet da ima stoka za žvakanje. Resno.

In potem včasih tako kje berem kako razpravljajo o meni, o mojem izgledu, vzgojnih načelih, življenjskih odločitvah, razmišljanjih … pa si mislim halo ljudje, pa vi sploh pojma nimate o kom se pogovarjate, kdo sem jaz. Največ imajo itak vedno za povedat tisti, s katerimi se nikoli še nisem v živo srečala, ali smo se srečali v kakšnem verbalnem sudaru, ali sem jih odjebala ali kaj podobnega. To je tko kot ko sem bila kelnarca. Tisti, s katerimi nisem hotela met nič so se hvalili, kako so me pofukali, tisti, s katerimi sem res bila, pa so bili tiho kot bubice. Pa sem se lahko na glavo postavila govoranc o tem kako me vsi fukajo in kako vsem dam ni bilo ne konca ne kraja. Ok, potem pa pričajte dalje, hvalite se z nečim, kar niti na dva metra niste videli a kamoli ušli u to. 

O meni se je vedno na veliko govorilo. Končalo se ni niti ko sem imela kao resno vezo z očetom mojih otrok, ko sem prvič zanosila. Roko na srce se niti trudila nisem. Meni je bilo vseeno kaj govorijo, sem se pa včasih narežala do nezavesti ko sem slišala kakšne gluposti. Recimo ko me je tip moje bivše prijateljice vprašal ali sem Omego nafukala. Najprej sem se režala, potem pa rekla, da naj se obleče da greva k moji mami, da mu pokaže kako sem jo nafukala. Itak da ni hotel it in itak menda še zdaj verjame, da sem jo nafukala. Sicer pa … pa kaj če bi jo. On se je prifukal v privatniško familijo, v prvi štuk ogromne bajturine in se obnašal ko bubreg u loju. Taki kreteni mi res ne bodo pametovali.

Skratka … ljudje, tistega, česar vam nočem povedat, nikoli ne boste izvedeli. Ne od mene ne od koga drugega. Po drugi strani me ne sprašujte ali govorice držijo, ker če me nimate časa sami spoznat … jebiga, jaz vam ne bom vodička skozi svoje življenje. Mi je vseeno kaj si mislite o meni, sploh če vas jaz kot človek v bistvu ne zanimam.

P.s.:
… In tako oni dan po pomoti zvrcnem nekoga, ki ga niti po nesreči ne bi hotela poklicat. Jebiga šta je tu je nisem mogla kar prekinit zvezo, pa se pravim finu, pitam kao zdravje, otroci, kako ona … al res mi je čist vseeno kako je. Ona pa vzvišeno, da je brala kaj sem naredila s tamalo, da ona kaj takega nikoli ne bi naredila (pa ko te šta pita, mislim ja), pa da se občasno sliši z mojima nekdanjima »prijateljem«, pa kako se ima in potem »no, lepo te je bilo slišat, hvala za klic, adijo«. ))) Sigurna sem, da je šla takoj naprej govorit da sem jo jaz klicala, da sem se kao hotela z njo pogovarjat, mogoče je še kaj napletla zraven, jaz pa sem premišljevala o tem, da ji napišem sms, da sem se zmotila in da nje sploh nisem hotela klicat. Pa sem si potem mislila ma dej si duška, pričaj dalje kako te zvala Katarina i kako si joj hladno spustila slušalicu. Za vsak slučaj, da je še kdaj ne pokličem, sem potem zbrisala njeno številko.