Starševstvo +

Nova 200 let stara peč

Naj spomnim … takole je zgledala moja prejšnja peč. Nova oz. “nova 200 let stara” pa je bila svoj čas tukaj in je zgledala takole. Ker nas je lansko zimo zeblo in ker je res rahlo bedno, da imam nov dimnik, pa peč, ki ni sposobna pogret 80 m3 velikega prostora, sem se že lansko zimo odločila, da ta staro peč preselim v veliko sobo, v mojo sobo, v sobo pač, v kateri bom jaz živela do konca svojih dni. 

Takole je zgledalo podrtje in nova postavitev peči:

stena sobe na začetku …

podiranje peči v drugi sobi …

Začetek postavljanja v novo sobo. Med pečjo in dimnikom je cca 120 cm ti. podaljška peči, ki se bo dejansko ogreval, peč služi bolj kot kurišče, po njej ni speljanih kanalov:

Takole so med seboj spete keramične ploščice:

In na koncu … slika nekoga, ki se kiti na čelu peči. e da mi je znati ko je to … )  Skratka, spodaj pridejo še ena vratca za pepel, vse, kar je belo, pa bo temno rjavo. Komaj čakam, da zamrazi, da vidim ali bo tako toplo, kot si zdaj domišljam ali … joj, ne upam niti pomislit, da bi me spet zeblo.

Barve moje sobe

Teh slik prej nisem dobila, moj fotič pa ne dela tako dobro, da bi ujel barve sobe, v kateri prebijem preveč časa (zgolj zato, ker mi je v njej ekstremno fino).

Ravno zdaj nekomu opremljam prostor, ki je kuhinja-jedilnica-dnevna soba. Iz vseh mogočih variant sva na koncu prišla do črno/rdeče/bež kombinacije, pri vsem skupaj pa je najboljše to,  da imam proste roke pri barvni kombinaciji. Ko bo prenova končana bom poslikala svoje prvo plačano opremljanje, ker sem že zdaj ponosna na to, kaj sem skombinirala.  )

Poročilo s fronte

Če bi rekla, da se ne dogaja, bi se … milo rečeno … zlagala. Dogaja se. Tamalidve sta bili presrečni, ko sta včeraj odhajali iz “ taborišča”, v katerem sta, ker se pač nista želeli drugače organizirat, ves teden delali butare. Dddd … nekdo jih mora.  

Najprej moji dojenčki, seveda. Ko sem jih dala na sonce so kot nori pognali. Se že veselim jeseni, ko jih bom dala v zemljo. Potem pa še eno leto tako in bo njiva polna sivke. Aleluja.

Ko postanejo jagode vrtni plevel znabiti tečno. Ker mi je jagod žal sem jih zbasala v plastenko in zdaj iščem krušne mame zanje. Ja ne, na njivo jih pa ne bom sadila. Ne zato, ker se mi ne bi dalo, pač pa zato, ker je njiva zaraščena. Kdo bo pa plel … jaz gvišno ne.

O ja, to je bila moja prva fronta, v kateri sem zmagala. Tri dni sem prekladala drva, dobila alergijo na nevemkaj, ampak eto, zdaj je pospravljeno. Pod polivinilom je zloženo tisto, kar pač ni šlo v drvarnico ter, seveda, butare. Še enkrat hvala, pikici (sej, kaj jima je pa drugega preostalo, kot da jih naredita. Sej vem sej vem …).

Tudi greznica lahko postane cvetlično korito. To je bila moja prva, ja, tista, ki smo jo po dveh mesecih zamenjali z orjaško betonsko.

Tole je pa reva, ki je predmet reklamacije. Naročla sem temno vijolično, dobila svetlo roza in ker se ne ujema s sivko sem jo reklamirala. jeseni dobim novo, bojda cepljeno slivo, tale gre pa nazaj.

Moja gorenjska voščenka. Ne, nima fetiša na jabolka, ta drevo rase pri moji mami, bojda sta ga posadila dedek in babica. Jabolka so fenomenalna in še za ozimnico so. Ta in pa japonska češnja sta dva od nekaj predmetov po mojem vrtu, ki ji imenujem “moje preslikave”. Med njimi je tudi kutina, pa navadni šipek. Namig … šipek je rasel na plutu ob poti, po kateri sta se sprehajala z dedkom. Spominja me nanj, na najine sprehode, na “lepa si lepa si roža Marija”. To so moje preslikave.

Moja terasa števila ena. To moram spedenat do konca tega tedna. Na sredini bom položila stare cegle, ki so ostali od hiše, okoli za nasula zemljo. Kasneje pride še podaljše terase, ampak to kasneje.

Eto ju, da ne bo kdo rekel, da ju ni več. Mala kvasi, komaj čakam, da povrže. Upam, da še ta mesec dobimo podmladek.

To pa je druga terasa. Včeraj sem naredila stopnice iz starih polic. Ma ja, zakaj bi jih metala stran, če jih lahko uporabim tukaj. To teraaso samo še zasujem z zemljo in posejem travo pa je. Grmovje pride kasneje.

Za konec pa še nekaj lepotic sivk, ki so fantastične.

od daleč pa zgledajo takole … Skrajno desno pa krompir in čebula, seveda.

lp,

katarina

Za vse tiste …

Dok svira radio šta bi ti radio …
samo da sam ove noći kraj tebe …
Boris me vedno spomni na Dejana. Bo že Afrodita razložila kaj to pomeni, ona ima čez ta del mojih postov. Mimogrede potem bom dala gor mix hrvaških pop pesmi, ki me spomnijo na drug del mojega življenja. Le po kakšnem ključu izbiram glasbo, ki jo poslušam … hmmm …

Zjutraj sem peljala Zorelo k veterinarju. Ta del ima čez Barbara. Že nekaj dni je čudna in ker je začela pihat na Pikija, pa skoraj 15 min sem jo klicala, da je prišla jest, pa vsa umazana je bila, sem si rekla, da tole ne more bit dobro. In ker je mama mojim bodočim mišelovcem, pa ker je sama izvrstna mišelovka sem jo pobasala v avto in hajdi k veterinarju.

Zdaj se ji je cena podvojila, iz 80 eur sva prišli na 160 eur, če pa podštejem vsa lepila in druge strupe, ki bi jih sicer potrebovala za miši, če nje ne bi bilo, sva pa kvit. Ampak baje ji nič ni, neko blago vnetje ima, niti rentgen niti krvna slika niso nič pokazali. Še vedno se obnaša skrajno čudno, jutri jo peljem spet tja na pregled in to je to. Svašta res.

Tole je za tiste, ki trdijo, da živim v podrtiji. Moja vešmašina je kaput. Uau … v en stavek spravim tri jezike. Potem ko sem se končno spravila kupit pravi podaljšek za cev se noče več vrtet. E pa sem danes prala na roke. Celi dve uri. S presledki, seveda. In? In nič, delala sem. Novo vešmašino bom kupila po Sarajevu. Najprej zabava pa onda posao. :) Sicer pa se tudi tamali dve lahko naučita prat na roke in bosta mogoče posledično umazali manj cunj.

To je za tiste, ki mi privoščijo, da mi vse crkne. Nova runda sivke je posajena. In ta stara mi ni crknila. Niti ena sadika. Tudi hiša še vedno stoji in junija postavljam novo peč. In podiram kuhinjo. In mogoče naredim še fasado. Sej vem sej vem …

Za vse tiste, ki pravijo, ki imajo polna usta moje vzgoje. Tavelika bo skor prav dobra, kar je fascinantno glede na to, da je bila zadnji razred devetletke skor dobra. :) V šoli ji gre super, tudi sicer se ima super, slišiva se vsak dan in ob petkih komaj čakamo, da se vidimo.
Tamala se je fantastično ujela v Kranju. Ima kup prijateljev, vpisala se je v šolo, ki jo že nekaj let veseli, v Dijaškem domu nima težav, v šoli ji moram občasno stopit na prste, sicer pa same pohvale. Z moje strani, seveda.

Za vse tiste, ki so trdile, da hčeri dajem v internat zato, da se bom po mili volji gonila. Moja hiša fuka še ni vidla, kar sicer ne pomeni, da ga tudi jaz nisem, hočem pa povedat, da je bilo njihovo namigovanje zgolj odraz vaših neizživetih, zatrtih seksualnih želja. Jaz vse svoje želje izživljam. )

Za vse tiste, ki mi čestitajo, ker sem kao pogumna, ker imam jajca, itd. Punce, naredite kaj zase. Meni ni treba čestitat, če mislite, da vam kaj v življenju fali, da bi morale ali da hočete kaj spremenit … spremenite. Vsi imamo samo eno življenje. Jaz živim svoje in sledim svojim sanjam. Ve pa delajte na tem, da boste sledile svojim.

Za vse tiste, ki me vzpodbujajo kadar mi ni ok. Hvala. Mogoče kdaj ne odgovorim v tem stilu ampak hvala. Res.

In na koncu za vse tiste, ki me še vedno pridno analizirajo …. Nehajte, za boga svetega. Pojma nimate kdo sem, berete samo tisto, kar vam sama na pladenj serviram, pa še tu falite pol sporočil, tko da … nehajte.

p.s.: zanimivo je predvsem to, da ej tap ost namenjen izključno ženskam, ker moški pol tolko niso zavistni, sovražni in nagravžni kot ženske. Seveda ne vse, a tiste, ki jim je post namenjen, se v njem jasno in razločno prepoznajo.

Moje tičovje

Kaj je? Kriva? Ja in? Mene ne moti, tičev tudi ne, moti pa picajzle.    Dejstvo je, da smo za tole hišo naredili pravi mali elaborat: kako naj bo postavljena, kakšne velikosti, kaj naj bo pod njo, da mačke ne morejo do nje, itd. Sosed (Iz Ljubljane) mi je naredil plehnat pokrov, ukrivljen navzdol in ravno toliko gleda čez, da se mačka ne more zavihtet nanj. Tičjo hišo sem našla menda v Bauhausu, je sicer čisti krš in jo bom čez poletje zamenjala, ampak ok, to zimo bo zdržala. Lojtra je zidarjeva, jo imam v v neomejenem najemu, ker sicer sploh ne bi dosegla hišice.  Skratka … takle mam s svojimi tiči.

Po dolgem času sem izredno dobre volje …

Tako sem dobre volje, da imam na momente občutek, da me bo kar razneslo. Končno sem skontala kako bom ogrevala kuhinjo, brez da bi morala postavit še dodaten dimnik, jo povečala za 100% in z njo povezala oba dela hiše. Jap, kuhinja bo postala vezni prostor me mojim delom hiše in delom tamalidveh. V sobi, kjer imam zdaj V, bom naredila v steno luknjo in hodila v kuhinjo skozi sobo, ne več skozi hodnik. Kupila bom tudi večjo peč, da bo zadostila večji prostornin, na drugi strani hiše pa bom hodnik pregradila z dvema fiksnima stenama, ki ju bom polepila s fotofolijo, v sobi tamalidve pa bom naredila v slepem kotu luknjo, ki bo prišla prav pod stopnice, ki bodo vodile na mansardo. Z nobenega hodnika se ne bo moglo priti v kuhinjo, vsa steklena površina, ki bo mejila na kuhinjo, pa bo v barvah. Tako sem se odločila, ker ne bom še naslednje štiri ali koliko že zim kuhala v svinjsko mrzli kuhinji. Ne bom. In tudi kopat se več ne mislim v mrzli kopalnici. Zakaj imam že 100 m2 veliko mansardo? Ok, jasno mi je, da v enem letu ne bom zmogla obeh investicij (v mislih imam še fasado – samo omet, ne stiropora in zaključnega sloja) Vodovodno napeljavo pa za kopalnico valjda lahko pripravim. Itak bo kopalnica nad polovico kuhinje. In stene ne bodo iz knaufa, pač pa it siporeksa. Spodaj tako ali tako nobena stena ni nosilna, ker vso zgornjo konstrukcijo nosi lesen venec okoli hiše, siporeksove stene pa bodo direkt nad spodnjimi stenami. Komaj čakam, da pride poletje res, da dobim to kurčevo subvencijo, da lahko pokličem vodovodarja, pa električarja in potem zidarje, da začnemo spet razbijat. Veste tko je. Kurilno sezono imam od septembra do maja in to je kr velik mesecev, se vam ne zdi. Kdo pa nima rad tople kuhinje? Sploh če je za to potrebna samo ena luknja.
In potem, ko bom zgoraj naredila kopalnico, bom podrla prizidek, ki ga ima zdaj itak samo zato, ker je v njem kopalnica. Zrušila ga bom ter uredila zunanjo steno hiše (vgradila manjkajoče rokice in uredila fasado). Potem pa bom najprej naredila klet in ko bo druga plata narejena, bom v glavni sobi naredila luknjo ter vanjo vgradila velika drsna ali dvokrilna vrata. Pa bom imela na tisti plati leto, dve, tri ali več teraso. Ko bom zbrala denar, bom pa naredila novo kuhinjo ter dve kopalnici, zame eno in eno za pritličje drugega dela hiše. Medtem bom menda že zgoraj skončala mansardo, saj ni tolk velik, izolacija in knauf, pa nekaj osnovnih sten. Kopalnica zgoraj je itak sestavni del zgornje sobe v drugem delu hiše, tako da bo ostala. In zdaj sem tako dobre volje, res se počutim krasno. Vem tudi kje bodo stopnice v zgornje nadstropje iz moje sobe, samo to se še nisem odločila ali bo ateljejsko okno iz vitraža ali bo fotofolija. Mimogrede: fiksno steno, ki jo bom postavila v začasno kuhinjo, bom kasneje uporabila v »ta zaresni« kuhinji.

Sivka ni crknila. V petek, preden je spet zasnežilo, sem šla na ogled in niti ena sadika ni crknila. Joj tako sem vesela. Še bolj vesela pa bom, če bo letos že kaj cvetela. Še malo … pa posejem nova semena.

Ok ena stvar je, ki je ne zastopim. Zakaj ljudje delajo drugim ljudem škodo? In če jo že naredijo … se je res tako težko opravičit zanjo? Ne vem, tega res nisem vajena in ne razumem. Ok, če bi imela zraven kakega soseda, ki bi me sovražil, ker sem črnka, ajde, potem bi razumela, da bi mi v ravno črto porezal grmičevje ali požagal veje drevesa, ki gledajo na njegovo, ampak … jaz nimam nobenega soseda, majkemi. Nobenega, pa se mi kljub temu dela škoda. Najprej so izginili mejni kamni, potem del moje ograje, zdaj je nekdo razsul žično ograjo okoli brina … Fak of. Se bo kdo opravičil za to škodo, ki mi jo povzroča? Jaz sem se opravičila vozniku tistega avta, ki je zgrmel v ograjo in mu skušala razložit okoliščine nastanka posta, ki je razkuril njegove prijatelje. On pa se meni ni opravičil. No way. Sicer sva v dogovorih da škodo poravna, a se kljub temu, da ga opozarjam, da po tisti poti ljudje hodijo in se lahko kdo zaplete v žice, pa da se je tudi že kak avto ustavil tik pred žicami … nič ne premakne. Zdaj pa še ta žica okoli brina … Niti pomislit nočem, da je to naredil plužilec Cestnega podjetja. Pa jabemti, a je tko težko prit na vrata in se opravičit, ker si zjebal ograjo, ker si poškodoval žico? Očitno že, čeprav tega sploh in pod nobenim pogojem ne razumem in ne akceptiram. In se mi zdi, da če pustim stvari tako kot so ter jih sama popravim, da dam s tem jasen znak, da se meni lahko dela škoda, da ni nič hudega, da bom itak sama vse popravila. Pa ne bom. Resno razmišljam o tem, da dam vsaj na ta del, ki gleda na cesto, postavit betonsko ograjo, pa če se vzdrževalec ceste na glavo postavi. V bistvu je prav idiotsko smeško, ko pomislim, kako mi je uiber zatežil, ko sem prvič postavila sohe, češ da so preblizu, da se lahko kdo zaleti vanje. Pa sem jih potem, ko mi je CP MS celo poslalo dopis, naj nemudoma prestavim sohe, premaknila za pol metra in … so šle vse v kurac. Pa če bi bile 10 m bolj stran, bi jih avto podrl. Ne, ne razumem … niti se ne trudite razlagat to kmetavzarsko logiko …

Še nekaj imam za vse kobajagi poznavalce mačk: Zorica Pikiju ne da. On še bi, ona pa ne bi. In ni on tisti, ki hoče bit ponoči zunaj, ampak je ona tista, ki hoče po vsej sili ven. Očitno se bratje in sestre ne parijo, če res res ni nujno. A ker tega očitno niste vedeli vas zdaj »razsvetljujem«. In ne me spraševat kje hodi, ker ne vem. Upam pa, da si bo zbrala kakega lepega jebača, da bomo imeli lepe mladičke. 

Tko zdej pa grem …. In sem šla …

Aja, odločila sem se, da bom prebrala Vojno in mir. Majkemi.

Kmalu bo dve leti …

Dve leti je že odkar sem zagledala svojo ljubico na nepremičninskem portalu. Če se samo spomnim kako sem se tresla tisti mesec, ko je bila prodaja javno objavljena na oglasni deski … Menda sem šla vsak dan vsaj nekajkrat gor pogledat in odštevala vsak dan posebej. Mi gre pa še danes na smeh ko se spomnim prvega pogovora z nepremičninskim agentom, ki sem ga klicala takoj zatem, ko sem videla hišo, češ, da jo takoj kupim. Ne vem, če sem o tem pisala. V ponedeljek sem ga klicala in ker je vztrajal, da moram hišo videti v živo sem v sredo vzela dopust, šla gor in jo takoj rezervirala. Neverjetno. Nekateri hodijo hiše in stanovanja gledat po dvakrat in večkrat, pri meni je bila to ljubezen na prvi pogled. Ko sem zadnjič zidarju rekla, da mi še vedno ni všeč, ker je previsoka, da mi je žal, ker nisem pogledala načrtov bolj natančno, me je pomiril, da bo zelo lepa, ko bo končana, da pa iz nje delam čisto drugo zgodbo. Pa že …

Zdaj ko sem končno premaknila mizo tako, da skozi okno gledam njivo komaj čakam, da se sneg toliko stopi, da bom šla lahko spet prečekirat sivko. Še kakih 10 dni in na novo jo bom posejala. To je moj čisto poseben, srčen projekt. In danes, ko je tako toplo, da sem šla celo sedet pred vhod in se spomnila svojega prvega obiska hiše, se mi zdi … se mi zdi, da gre čas naprej, da imam razloge za to, da ne obupam. Ah, obupala itak ne bom.
Počasi se moram spravit naredit internetno stran podjetja, pa mi kar ni, da jo že postavim. Želim si prej dati svoji hiši obleko, želim si, da na zunaj zgleda tako, da mi bo v ponos. Še vedno nisem našla ključka na katerem so slike hiše, ki je podobne višine kot moja in ima zgornji del v zelenem lesu, spodaj pa kamen, če se ne motim. Tista hiša je sicer potisnjena v hrib, a ravno barva lesa jo niža, skriva v hrib. Moja se mora pa ponižat, mora se zlit z zelenjem okoli nje, sploh z brezami, ko jih bom nasadila. In še vedno vztrajam pri ateljejskem oknu z barvastim steklom. Slika Pirana …

Spomnim se, ko sem prvo leto hodila k hiši, tamali pa sta bili za vikende sami doma. Na začetku sem včasih ves vikend prejokala, ju klicala, potem pa .. potem pa so se klici zredčili, nisem več jokala, našla sem smisel tukaj v in okoli hiše, smisel v pogledu, ki ga spustim po hribu do murske in naprej, našla točno ta mir, ki ga imam zdajle, ko pišem, ko vem, da nihče ne bo stopil skozi vrata, da sem sama s seboj, da lahko pišem, gledam skozi okno, razmišljam, poslušam glasbo, … Če me spomin ne vara sem tamali ob vstopu v osnovno šolo prvič rekla, da bo šla v srednji šoli v internat, pa se mi takrat niti sanjalo ni, da bom danes tukaj. Eh … takrat sem šele končevala večerno šolo, še o faksu nisem premišljevala, pa o gradbeništvu tudi ne. Svašta …

Na koncu njive sem posadila japonsko češnjo. In gorenjsko voščenko. Danes sem jo šla spet pozdravit in vidim, da ima popke. Naročila sem tisto s temnimi toplšnimi cvetovi in upam, da je ta. Tako lepo cveti. Spominja me na vrt moje mame, no, obe drevesi me spominjata na vrt moje mame. Dedek je posadil ti dve drevesi in ko smo japonsko češnjo leta nazaj posekali je kar nekaj manjkalo. Nekaj košato vijoličnega sredi vrta spomladi. Pa sem tri leta živela n Planini v ulici, na kateri japonske češnje, pa tega nisem vedla. No, sem, drugo leto bivanja tam. Sedela pa nisem nikoli pod njimi. Zdaj pa imam svojo, ki je v kotu njive, tam, kjer sem nasadila same vijolične in roza stvari. Da vem, kjer se njiva konca, kje se konča moja zemlja.

Sonce zahaja na napačni strani hriba. V bistvu bi morali zahajati tako, da bi ga jaz lahko videla iz nove kuhinje, ki pa je itak še kakih 5 let ne bom imela, tako da zdaj zahaja na pravi strani, potem pa ne bo.  Vsekakor mislim, da sem si izbrala pravo polovico hiše. Iz mansarde je pogled na cesto, na hrib, čudovit. Premišljujem celo o tem, da bi dala celo čelo v steklo, a to je bolj kot resno razmišljanje poigravanje z idejami. Hiša malo stran, tako velika kot je moja, ima eno čelo v steklu. Ampak tam nikoli ne vidim, vedno je zvečer tema, jaz bom pa imela na mansardi spalnico, ma kaj spalnico, 25 m2 je preveč samo za posteljo. Imela bom regale s knjigami, pa en noro udoben naslonjač in samostoječo lučko okrašeno z barvnim steklom. Ko bom tam zahrčala ni šans, da me kdo spravi dol. Niti vnuki ne. Moj kotek …

Skratka, dve leti je, kar sem kupila mojo ljubico. Dve leti, kar gledam to cesto in kar diham ta zrak. Če se počutim doma? V hiši se počutim ok, na vrtu se počutim ok, celo v drvarnici, ki jo bom v najkrajšem možnem času podrla in naredila novo, večjo, stabilnejšo, se počutim ok. Celo v kopalnici, ki je obupno mrzla, se počutim ok. Vse je ok, vse je sprejeto, ker vem, da je vse to prehodne narave. Vse to bo minilo, nič od tega ni za večno. Bolj zebst, kot me, me ne more, več kot naredim, ne morem naredit, zakaj mi potem ne bi bilo ok. Pa do službe imam samo 5 minut (razen če se kak šleper ne zaleti v blok ))) ).

Lep pozdrav iz hriba :)

To je bolj zame kot za vas, da bom tudi v službi vidla razgled, ki ga imam sicer ko pridem domov. 

Joj ne. Drvarnica … na pol prazna. Damn, treba bo kupit žago in požagat nekaj drv, ki jih imam na vrtu … pod polivinilom. 

Grozdje pozimi … obstaja. Sploh pri tistih, ki ga ne pijemo. 

No, me zanima koliko časa bo sneg na strehi. Upoštevajte, da streha NI izolirana, da je na pod položen 15 cm tervol in da kurim vsak dan.

Luknja levo od vhoda v kopalnico. Ko bom kupila baterijsko jo zadelam, prej ne. Baterijsko bom pa kupila … enkrat.

Špajza, raj za miši. In prosim, moj lastni krompir.

Edina sivka, ki se vidi. Ta stara. Ta mlada je pod snegom. Upam, da ne pozebe.

Še pogled skozi okno na klanec …

Upam, da jutri zjutraj ne bo zaledenel. Upam.