Starševstvo +

Hip hip huraaaa (Sivka, pa to) :)

Čist sem hepi, hepi, hepi. Sej če bi mi crknila bi jo ponovno posadila iz inata, samo mi ni, vse sadike so preživele in imam še 100x več elana, da letos spet zasadim novo rundo. sicer si ne domišljam, da bo letos kaj cvetelo, ali pa … vi šel si.

Še našo nosečki vam pokažem …

O tem kako je zanosila pa na drugem mestu. Mimogrede v moji hiši seksajo vsi samo … jaz ne. (in v hiši so samo še miši in mačke).

Moje tičovje

Kaj je? Kriva? Ja in? Mene ne moti, tičev tudi ne, moti pa picajzle.    Dejstvo je, da smo za tole hišo naredili pravi mali elaborat: kako naj bo postavljena, kakšne velikosti, kaj naj bo pod njo, da mačke ne morejo do nje, itd. Sosed (Iz Ljubljane) mi je naredil plehnat pokrov, ukrivljen navzdol in ravno toliko gleda čez, da se mačka ne more zavihtet nanj. Tičjo hišo sem našla menda v Bauhausu, je sicer čisti krš in jo bom čez poletje zamenjala, ampak ok, to zimo bo zdržala. Lojtra je zidarjeva, jo imam v v neomejenem najemu, ker sicer sploh ne bi dosegla hišice.  Skratka … takle mam s svojimi tiči.

Po dolgem času sem izredno dobre volje …

Tako sem dobre volje, da imam na momente občutek, da me bo kar razneslo. Končno sem skontala kako bom ogrevala kuhinjo, brez da bi morala postavit še dodaten dimnik, jo povečala za 100% in z njo povezala oba dela hiše. Jap, kuhinja bo postala vezni prostor me mojim delom hiše in delom tamalidveh. V sobi, kjer imam zdaj V, bom naredila v steno luknjo in hodila v kuhinjo skozi sobo, ne več skozi hodnik. Kupila bom tudi večjo peč, da bo zadostila večji prostornin, na drugi strani hiše pa bom hodnik pregradila z dvema fiksnima stenama, ki ju bom polepila s fotofolijo, v sobi tamalidve pa bom naredila v slepem kotu luknjo, ki bo prišla prav pod stopnice, ki bodo vodile na mansardo. Z nobenega hodnika se ne bo moglo priti v kuhinjo, vsa steklena površina, ki bo mejila na kuhinjo, pa bo v barvah. Tako sem se odločila, ker ne bom še naslednje štiri ali koliko že zim kuhala v svinjsko mrzli kuhinji. Ne bom. In tudi kopat se več ne mislim v mrzli kopalnici. Zakaj imam že 100 m2 veliko mansardo? Ok, jasno mi je, da v enem letu ne bom zmogla obeh investicij (v mislih imam še fasado – samo omet, ne stiropora in zaključnega sloja) Vodovodno napeljavo pa za kopalnico valjda lahko pripravim. Itak bo kopalnica nad polovico kuhinje. In stene ne bodo iz knaufa, pač pa it siporeksa. Spodaj tako ali tako nobena stena ni nosilna, ker vso zgornjo konstrukcijo nosi lesen venec okoli hiše, siporeksove stene pa bodo direkt nad spodnjimi stenami. Komaj čakam, da pride poletje res, da dobim to kurčevo subvencijo, da lahko pokličem vodovodarja, pa električarja in potem zidarje, da začnemo spet razbijat. Veste tko je. Kurilno sezono imam od septembra do maja in to je kr velik mesecev, se vam ne zdi. Kdo pa nima rad tople kuhinje? Sploh če je za to potrebna samo ena luknja.
In potem, ko bom zgoraj naredila kopalnico, bom podrla prizidek, ki ga ima zdaj itak samo zato, ker je v njem kopalnica. Zrušila ga bom ter uredila zunanjo steno hiše (vgradila manjkajoče rokice in uredila fasado). Potem pa bom najprej naredila klet in ko bo druga plata narejena, bom v glavni sobi naredila luknjo ter vanjo vgradila velika drsna ali dvokrilna vrata. Pa bom imela na tisti plati leto, dve, tri ali več teraso. Ko bom zbrala denar, bom pa naredila novo kuhinjo ter dve kopalnici, zame eno in eno za pritličje drugega dela hiše. Medtem bom menda že zgoraj skončala mansardo, saj ni tolk velik, izolacija in knauf, pa nekaj osnovnih sten. Kopalnica zgoraj je itak sestavni del zgornje sobe v drugem delu hiše, tako da bo ostala. In zdaj sem tako dobre volje, res se počutim krasno. Vem tudi kje bodo stopnice v zgornje nadstropje iz moje sobe, samo to se še nisem odločila ali bo ateljejsko okno iz vitraža ali bo fotofolija. Mimogrede: fiksno steno, ki jo bom postavila v začasno kuhinjo, bom kasneje uporabila v »ta zaresni« kuhinji.

Sivka ni crknila. V petek, preden je spet zasnežilo, sem šla na ogled in niti ena sadika ni crknila. Joj tako sem vesela. Še bolj vesela pa bom, če bo letos že kaj cvetela. Še malo … pa posejem nova semena.

Ok ena stvar je, ki je ne zastopim. Zakaj ljudje delajo drugim ljudem škodo? In če jo že naredijo … se je res tako težko opravičit zanjo? Ne vem, tega res nisem vajena in ne razumem. Ok, če bi imela zraven kakega soseda, ki bi me sovražil, ker sem črnka, ajde, potem bi razumela, da bi mi v ravno črto porezal grmičevje ali požagal veje drevesa, ki gledajo na njegovo, ampak … jaz nimam nobenega soseda, majkemi. Nobenega, pa se mi kljub temu dela škoda. Najprej so izginili mejni kamni, potem del moje ograje, zdaj je nekdo razsul žično ograjo okoli brina … Fak of. Se bo kdo opravičil za to škodo, ki mi jo povzroča? Jaz sem se opravičila vozniku tistega avta, ki je zgrmel v ograjo in mu skušala razložit okoliščine nastanka posta, ki je razkuril njegove prijatelje. On pa se meni ni opravičil. No way. Sicer sva v dogovorih da škodo poravna, a se kljub temu, da ga opozarjam, da po tisti poti ljudje hodijo in se lahko kdo zaplete v žice, pa da se je tudi že kak avto ustavil tik pred žicami … nič ne premakne. Zdaj pa še ta žica okoli brina … Niti pomislit nočem, da je to naredil plužilec Cestnega podjetja. Pa jabemti, a je tko težko prit na vrata in se opravičit, ker si zjebal ograjo, ker si poškodoval žico? Očitno že, čeprav tega sploh in pod nobenim pogojem ne razumem in ne akceptiram. In se mi zdi, da če pustim stvari tako kot so ter jih sama popravim, da dam s tem jasen znak, da se meni lahko dela škoda, da ni nič hudega, da bom itak sama vse popravila. Pa ne bom. Resno razmišljam o tem, da dam vsaj na ta del, ki gleda na cesto, postavit betonsko ograjo, pa če se vzdrževalec ceste na glavo postavi. V bistvu je prav idiotsko smeško, ko pomislim, kako mi je uiber zatežil, ko sem prvič postavila sohe, češ da so preblizu, da se lahko kdo zaleti vanje. Pa sem jih potem, ko mi je CP MS celo poslalo dopis, naj nemudoma prestavim sohe, premaknila za pol metra in … so šle vse v kurac. Pa če bi bile 10 m bolj stran, bi jih avto podrl. Ne, ne razumem … niti se ne trudite razlagat to kmetavzarsko logiko …

Še nekaj imam za vse kobajagi poznavalce mačk: Zorica Pikiju ne da. On še bi, ona pa ne bi. In ni on tisti, ki hoče bit ponoči zunaj, ampak je ona tista, ki hoče po vsej sili ven. Očitno se bratje in sestre ne parijo, če res res ni nujno. A ker tega očitno niste vedeli vas zdaj »razsvetljujem«. In ne me spraševat kje hodi, ker ne vem. Upam pa, da si bo zbrala kakega lepega jebača, da bomo imeli lepe mladičke. 

Tko zdej pa grem …. In sem šla …

Aja, odločila sem se, da bom prebrala Vojno in mir. Majkemi.

Kmalu bo dve leti …

Dve leti je že odkar sem zagledala svojo ljubico na nepremičninskem portalu. Če se samo spomnim kako sem se tresla tisti mesec, ko je bila prodaja javno objavljena na oglasni deski … Menda sem šla vsak dan vsaj nekajkrat gor pogledat in odštevala vsak dan posebej. Mi gre pa še danes na smeh ko se spomnim prvega pogovora z nepremičninskim agentom, ki sem ga klicala takoj zatem, ko sem videla hišo, češ, da jo takoj kupim. Ne vem, če sem o tem pisala. V ponedeljek sem ga klicala in ker je vztrajal, da moram hišo videti v živo sem v sredo vzela dopust, šla gor in jo takoj rezervirala. Neverjetno. Nekateri hodijo hiše in stanovanja gledat po dvakrat in večkrat, pri meni je bila to ljubezen na prvi pogled. Ko sem zadnjič zidarju rekla, da mi še vedno ni všeč, ker je previsoka, da mi je žal, ker nisem pogledala načrtov bolj natančno, me je pomiril, da bo zelo lepa, ko bo končana, da pa iz nje delam čisto drugo zgodbo. Pa že …

Zdaj ko sem končno premaknila mizo tako, da skozi okno gledam njivo komaj čakam, da se sneg toliko stopi, da bom šla lahko spet prečekirat sivko. Še kakih 10 dni in na novo jo bom posejala. To je moj čisto poseben, srčen projekt. In danes, ko je tako toplo, da sem šla celo sedet pred vhod in se spomnila svojega prvega obiska hiše, se mi zdi … se mi zdi, da gre čas naprej, da imam razloge za to, da ne obupam. Ah, obupala itak ne bom.
Počasi se moram spravit naredit internetno stran podjetja, pa mi kar ni, da jo že postavim. Želim si prej dati svoji hiši obleko, želim si, da na zunaj zgleda tako, da mi bo v ponos. Še vedno nisem našla ključka na katerem so slike hiše, ki je podobne višine kot moja in ima zgornji del v zelenem lesu, spodaj pa kamen, če se ne motim. Tista hiša je sicer potisnjena v hrib, a ravno barva lesa jo niža, skriva v hrib. Moja se mora pa ponižat, mora se zlit z zelenjem okoli nje, sploh z brezami, ko jih bom nasadila. In še vedno vztrajam pri ateljejskem oknu z barvastim steklom. Slika Pirana …

Spomnim se, ko sem prvo leto hodila k hiši, tamali pa sta bili za vikende sami doma. Na začetku sem včasih ves vikend prejokala, ju klicala, potem pa .. potem pa so se klici zredčili, nisem več jokala, našla sem smisel tukaj v in okoli hiše, smisel v pogledu, ki ga spustim po hribu do murske in naprej, našla točno ta mir, ki ga imam zdajle, ko pišem, ko vem, da nihče ne bo stopil skozi vrata, da sem sama s seboj, da lahko pišem, gledam skozi okno, razmišljam, poslušam glasbo, … Če me spomin ne vara sem tamali ob vstopu v osnovno šolo prvič rekla, da bo šla v srednji šoli v internat, pa se mi takrat niti sanjalo ni, da bom danes tukaj. Eh … takrat sem šele končevala večerno šolo, še o faksu nisem premišljevala, pa o gradbeništvu tudi ne. Svašta …

Na koncu njive sem posadila japonsko češnjo. In gorenjsko voščenko. Danes sem jo šla spet pozdravit in vidim, da ima popke. Naročila sem tisto s temnimi toplšnimi cvetovi in upam, da je ta. Tako lepo cveti. Spominja me na vrt moje mame, no, obe drevesi me spominjata na vrt moje mame. Dedek je posadil ti dve drevesi in ko smo japonsko češnjo leta nazaj posekali je kar nekaj manjkalo. Nekaj košato vijoličnega sredi vrta spomladi. Pa sem tri leta živela n Planini v ulici, na kateri japonske češnje, pa tega nisem vedla. No, sem, drugo leto bivanja tam. Sedela pa nisem nikoli pod njimi. Zdaj pa imam svojo, ki je v kotu njive, tam, kjer sem nasadila same vijolične in roza stvari. Da vem, kjer se njiva konca, kje se konča moja zemlja.

Sonce zahaja na napačni strani hriba. V bistvu bi morali zahajati tako, da bi ga jaz lahko videla iz nove kuhinje, ki pa je itak še kakih 5 let ne bom imela, tako da zdaj zahaja na pravi strani, potem pa ne bo.  Vsekakor mislim, da sem si izbrala pravo polovico hiše. Iz mansarde je pogled na cesto, na hrib, čudovit. Premišljujem celo o tem, da bi dala celo čelo v steklo, a to je bolj kot resno razmišljanje poigravanje z idejami. Hiša malo stran, tako velika kot je moja, ima eno čelo v steklu. Ampak tam nikoli ne vidim, vedno je zvečer tema, jaz bom pa imela na mansardi spalnico, ma kaj spalnico, 25 m2 je preveč samo za posteljo. Imela bom regale s knjigami, pa en noro udoben naslonjač in samostoječo lučko okrašeno z barvnim steklom. Ko bom tam zahrčala ni šans, da me kdo spravi dol. Niti vnuki ne. Moj kotek …

Skratka, dve leti je, kar sem kupila mojo ljubico. Dve leti, kar gledam to cesto in kar diham ta zrak. Če se počutim doma? V hiši se počutim ok, na vrtu se počutim ok, celo v drvarnici, ki jo bom v najkrajšem možnem času podrla in naredila novo, večjo, stabilnejšo, se počutim ok. Celo v kopalnici, ki je obupno mrzla, se počutim ok. Vse je ok, vse je sprejeto, ker vem, da je vse to prehodne narave. Vse to bo minilo, nič od tega ni za večno. Bolj zebst, kot me, me ne more, več kot naredim, ne morem naredit, zakaj mi potem ne bi bilo ok. Pa do službe imam samo 5 minut (razen če se kak šleper ne zaleti v blok ))) ).

Lep pozdrav iz hriba :)

To je bolj zame kot za vas, da bom tudi v službi vidla razgled, ki ga imam sicer ko pridem domov. 

Joj ne. Drvarnica … na pol prazna. Damn, treba bo kupit žago in požagat nekaj drv, ki jih imam na vrtu … pod polivinilom. 

Grozdje pozimi … obstaja. Sploh pri tistih, ki ga ne pijemo. 

No, me zanima koliko časa bo sneg na strehi. Upoštevajte, da streha NI izolirana, da je na pod položen 15 cm tervol in da kurim vsak dan.

Luknja levo od vhoda v kopalnico. Ko bom kupila baterijsko jo zadelam, prej ne. Baterijsko bom pa kupila … enkrat.

Špajza, raj za miši. In prosim, moj lastni krompir.

Edina sivka, ki se vidi. Ta stara. Ta mlada je pod snegom. Upam, da ne pozebe.

Še pogled skozi okno na klanec …

Upam, da jutri zjutraj ne bo zaledenel. Upam.

Ta pridna gre noter, ta poreden je zunaj

Spet nekaj za “ljubitelje” in ljubitelje živali:

Zorica danes. Mače uživa v toplini sobe, občasno se pride pomečkat k meni ali tamali. Je*e se njej za mraz zunaj … 

Piki – idiot je pa zunaj, v svojem domu (prizidku) dokazano gosti mačke z bližnje in daljne okolice. Zato pa mu vse požrejo, jaz pa futram njega in njih. Jebemti … In ker je pacek po naravi je zunaj. Itak.

Občasno ga pride Zorica pozdravit …

… in gre spet noter, na toplo, …

… kjer ima svoj lastni sekret in hrane kolkor ji srce poželi.

)))))))))))))    Če mojima mačkama ni lepo …

Sivka decembra

Da ne bo kdo slučajno mislil, da je umrla. Še ni, so pa nekatere sadike mestoma vijolične. Dokazi sledijo:

No, takih kot je slednja je kakšna četrtina, ne več. To so tiste, ki sem jih sadila konec septembra.

Še brin, ki potrebuje pomoč. Nataša, prosim za kakega sorodnika:

Ogradila sem ga kot da je zlato tele. Skratka … tkole zgleda tole. Češmin, kosmulje, aronijo, brogovito, lesko, japonsko češnjo, gorenjsko voščenko, krivio (nekaj takega) in španski bezek pa postavim na ogled spomladi. )

Koliko je vredno mačje življenje?

Dva dni je ni bilo domov. Ok, prvi dan sem si mislila, da je pač pri sosedih. Tam ima ena zelo rada mačke in futra vse po vrsti, pa sem si mislila, da je šla pač k njej na toplo se crkljat. Potem pa je tudi drugi dan ni bilo od nikoder. Priznam, da vedno, kadar pridemo domov, najprej pogledam cesto, če je kje povoženo mače in ker naše ni bilo na cesti, pa v grabnu ob njej tudi ne, sem spet mislila, da … kaj jaz vem, se potepa okoli. Malo čudno je že bilo, da je Piki hodil okrog hiše, ampak ok, on je itak idiot.

Pa se tretji dan, torej včeraj, spet spravim klicati Zorico in greva s Pikijem okoli hiše, vrta, do ceste, čez njo, do sosede, in nazaj. Zoraaaaaaa, Zorooooo, Zoricaaaaa … uro, mogoče več, sem jo klicala. Pa ni mi čisto vseeno za to mačko, ker je samica, ker jo imam že tri mesece, ker je udomačena, ker je pač karakter, ki je kjut, Piki pa ni, on je pa majmun, ki ne sme bit v sobi, ker se userje direkt za kavč ali pred računalniško mizo in tudi božat se ne pusti, vsaj ne tolk kot Zorica. Skratka … ko sva jo takole iskala (in stavim glavo, da je Piki vedel kje je), se le privleče od nekod. Đizus kakšna je bila. Od nikjer ni krvavela, a pol telesa kot da ni bilo. Imela pa je bulo med zadnjima tačkama. Skratka bial je skeri in komaj sem se jo upala prijet. Črevo, želodec, trebuh … ničesar ni imela. Vse je nekam … šlo.

S tamalo sva jo potem celo nedeljo imeli notri, jo nosili na stranišče, jest, pa spet nazaj na kavč. Včeraj sem se s tamalo zmenila, da gre samo prvo uro v šolo, ker je pač pisala fiziko, potem pa domov k mački, ker … kaj pa če bruha, kaj pa če bo kaj narobe? Klicala sem veterinarja in ker je rekel, da lahko počakamo do danes in jo zjutraj pripeljemo, sva se danes odpravili k njemu. Že takoj ko jo je videl je vedel, kaj bi lahko bilo. Avto jo je butnil in povzročil notranjo strganino, kar je posledično povzročilo pomik vseh notranjih organov … navzdol. OMG … Če hočem, da bo živela jo je potrebno operirat, ji nazaj namestit vse organe, zašit strganino … 80 evrov, skratka. Kaj čem. Tudi eč bi rekel 200 evrov bi najbrž rekla ok, si denar nekje sposodila in plačala.

Ob pol desetih sva imeli s tamalo sestanek v šoli. Nekaj sem se morala zmenit z njenim sorazrednikom, ki jo non stop buzerira in ko sem ga spoznala sem bila prav šokirana kako nadut in ošaben človek je. Fuf … po sestanku sem med vrati rekla tamali, da tko nadutega človeka pa še nisem vidla. In je šlišal in odvrnil naj se sama zamsilim nad sabo, ker v 30 letih še nikoli ni imel nobeenga takega sestanka. Ja? 30 let? Pol bo treba pa počasi v penzijo, ker s takim obnašanjem ne morete hodit med otroke. Fak res. Sem pa srečala tudi njenega razrednika in mu spotoma povedala, da tamale tudi v sredo in petek ne bo v šolo, kot je bi bilo niti včeraj in danes dve uri, ker bo doma skrbela za operirano mačko. Tip je čist znorel. Da ne, da se to ne sme, da ima tamala obveznosti, da je njena dolžnost, da hodi v šolo. Ja in? Jaz se rekla, da bo doma skrbela za mačko, pa če se na glavo postavite. Ja, po zakonu mora hodit v šolo, blablabla … Čist je ven padu. Majko moja … No sej potem me je poklical in se nekako opravičil za izpad, jaz bom pa na opravičilo napisala, da je bolana.

Vem vem, da je njim to smešno, nerazumljivo, daleč od njihove realnosti, da nekdo ostane doma zato, da čuva mačko, ampak veste, mi mestni, mi smo čudni. Nam žival veliko pomeni, četudi nočemo priznati. In tole mače je z mano že 3 mesece, pa sem se nekako navadila nanjo in bi jo rada imela še nekaj časa ob sebi.

Življenje naše Zorice je torej vredno že 80 evrov in 3 dni odsotnosti do pouka.  )  Takole se začne vlaganje v žival in potem počasi izgubiš izpred oči mejo, ki ločuje živali od ljudi, torej do kje je še zdravo it, do kje ima vlaganje smisel. Sej pri ljudeh je najbrž podobno. Ko vlagaš in vlagaš in potem enkrat moraš priznat, da to vlaganje nima smisla, bodisi da je prepozno, bodisi, da je nepotrebno ali kaj podobnega. Jaz upam, da je ne bo čez nekaj mesecev pa avto zgazil. Sej najbrž je ne bom, ker je že dobila življenjsko lekcijo. In sem vesela, da ni umrla. Mal zaradi Pikija, ki je bil kar nekako izgubljen, malo pa zato, ker … ker jo imam rada, ja.