Starševstvo +

Ima neko zlo u ljudima

Pri koncu sem, točneje, blizu cilja, ki sem si ga zadala pred nekaj leti. Pa ne pišem več, ker … puščam mislim in stavkom in odstavkom in celim postom, da gredo mimo mene po bregu navzdol, ker … tudi če jih ne zapišem. Pa kaj … prišli bodo novi, še boljši, še zrelejši, mogoče celo še bolj iskrivi. Naj grejo, ne bomveč  zapisovala svojih misli, kar sem zapisala sem zapisala. Še nekaj postov i … gotovo.

Od sobote dalje delam. Nadoknadit hočem vse tiste dneve, v katerih nisem delala nič, v katerih sem sama sebe lovila. Čutim vsako mišico posebej, vsak večer grem z muko vodoravno, a vsako jutro že pred sedmo sedim na vrtu in premišljujem kaj bom naredila. Delam. dobeseno, čeravno marsikado ne bi verjel, sploh tisti, ki … Eh, zadnje čase sem veliko premišljevala o tem virtualnem svetu, koliko gnoja in mrčesa se podi po njem, koliko negativnih misli in frustracij ljudje zlivajo vanj in se odločila, da ne potrebujem tega sranja oz. da mi ni treba ne brat, ne razmišljat, ne sploh dovolit, da tako sranje do mene pride. Ne bom rekla, da od tega nimam nič, ker imam, če drugega ne, sem kdaj malo slabe volje in kdaj pomislim na to, da so ljudje res najbolj ogabna bitja na svetu. Nimam pa, v globalu, nič pozitivnega od tega, da se zadržujem na točno določenih straneh in berem pametovanja, ki so daleč od resnice, pa natolcevanja in laži, da o skrajno primitivnem žaljenju, zavitem v kobajagi inteligenten ovoj sploh ne govorim. Kar se mene tiče … jaz tega ne potrebujem. Nekdo se že nekaj časa na vso moč trudi, da bi nekam napisal/a nekaj grdega o meni, pa ker sem ne more, pa na drugo blog tudi ne, pljuva tam, kjer je moderator počasnejši od mene. Saj ne, da bi jaz temu osebku odgovarjala, meni je vseeno kaj oné piše, razmišljam pa o tem, kaj je to v tem človeku, ki ga žene, da me blati. WTF? Pa kakšne vrste sodrga mora to bit, da ne neha in ne neha kljub temu, da je brisana, da se drugi zgražajo … Kaj je to v ljudeh, da to počnejo, da dobesedno zasledujejo nekoga po celem netu in so mu ves čas za petami in kadarkoli nekam nekaj napiše napišejo za njim “to je tisti človek, ki ga imam v želodcu, ker ima vse tisto, česar jaz nimam in ga moram jebat, da ga vsaj tu in tam spravim v slabo voljo“. Kdo to potrebuje? Kdo bi si želel imet take stokerje?

Če na blatenje odgovarjaš se pojavljajo komentarji v stilu “vedno mora imeti zadnjo besedo“, če ne pa pade ven “no zdaj je pa utihnila, ker nima kaj povedat, ker ve, da imamo prav“. Ni variante da ugodiš, ni šanse, da prideš na konec s človeškim mrčesom, ki si pumpa ego samo v virtualnem svetu, in ki je, kar je še bolj skrb vzbujajoče, najbrž v reali celo simpatično, prijazno, dobrotljivo. Tista temna plat, gnoj, ki se skriva v malih možganih, prideta na dan samo ko so sami za škatlo imenovano računalnik. Nobena od teh navideznih samozavestnic si nikoli ni upala z mano na kavo, vse so moje povabilo zavračale češ “s tabo nimam kaj hodit na kavo, imam bolj pametno delo”. Napaka, če bi imela bolj pametno delo ne bi prežala na moje komentarje in poste in izkoristila vsak opriložnost, da me spljuvaš. Če bi imela bolj pametno delo … Je pa zanimivo, da to počnejo izključno ženske, nekater že kar lep čas. Recimo tista, ki je nekoč nekje prosila na za nek nasvet in sem ji podala svoje mnenje, ki jo je tako zelo prizadelo, da zdaj že menda nekaj mesecev kjerkoli lahko na prefinjeno svinjski način žali mene, moje delo, moje pisanje, karkoli mojega pač. Ne izpusti niti ene same priložnosti. Kaj naj si mislim o takem osebku-iztrebku? Mislim, kaj naj si človek sploh misli ob vsem skupaj?

Kakorkoli že … svetova sta dva, ta drugi, v katerem sadim solato in jo v resnici tudi jem, mi je zelo blizu in ljubši od tega drugega. V naravi stvari je, da imajo omejen rok trajanja, vse, kar se rodi, mora nujno enkrat umreti oz. se končati ali pa reinkarnirati. Tudi zame osebno je bolje, da več ne pišem o tem kaj počnem in kako mi gre. Ne zato, ker bi mi šlo slabo, pač pa zato, ker … dva prijatelja sta postala dve veliki debeli, krvoločni podgani. Spomnila sta me, zakaj ljudem ne zaupam in hvaležna sem svojemu sedmemu čutu, da jima nisem nikoli povsem zaupala. V bistvu mi je zaradi njiju prvič v življenju žal, da sem človeku pomagala, ker njima ne bi smela, ker najbolje od vsega obvladata  blefiranje. Prijatelje na distanco, hvala za opomin in spominjanje zakaj sem bila toliko let brez prijateljev.

Gremo dalje? Nazaj tako ali tako ne gre. Sivka ne fantastična, terasi tudi, celo 20 m3 drv sem pospravila. Dela, uživam, imam mir, ki ga potrebuje, poslušam ciganski radio in to je to. Srečen prvi maj.

Živela heteroseksualna družina

Komentar sledi.

Metanje kosti ali kako se hranijo mentalno prazni ljudje

To je eno od mojih omiljenih početij. Namečeš folku kosti za glodanje, drobovino pa spraviš na varno. Pa nej glodajo, naj cuzajo mozag iz njih, naj jih požrejo, preden jim bo svanulo, da je telo še kaj drugega kot kosti, se jim bom že izgubila iz vida.

Eno od mojih temeljnih prepričanj je, da moraš vedno ljudem dat nekaj za v zobe. Naj te vlačijo po gobcih, naj razglabljajo o tebi, naj se slinijo … naj imajo občutek, da te poznajo do obisti, da vejo prav vse o tebi, da je ni stvari, ki bi jo lahko skril. Ti pa se jim samo smeškaš in si misliš svoje. V bistvu je prav fino tudi to, da jim včasih celo pristopiš in poveš še kak detajl iz zgodbe, ki jo prežvekujejo, da imajo ja potem še več za prežvekovat. Pa naj, naj se mrhovinarji nažirajo, ti si v varni razdalji požvižgavaš i jebe se tebi šta oni prićaju. Huh … imaš puno pametnijeg posla …niti ni tako lahko skrbet da ima stoka za žvakanje. Resno.

In potem včasih tako kje berem kako razpravljajo o meni, o mojem izgledu, vzgojnih načelih, življenjskih odločitvah, razmišljanjih … pa si mislim halo ljudje, pa vi sploh pojma nimate o kom se pogovarjate, kdo sem jaz. Največ imajo itak vedno za povedat tisti, s katerimi se nikoli še nisem v živo srečala, ali smo se srečali v kakšnem verbalnem sudaru, ali sem jih odjebala ali kaj podobnega. To je tko kot ko sem bila kelnarca. Tisti, s katerimi nisem hotela met nič so se hvalili, kako so me pofukali, tisti, s katerimi sem res bila, pa so bili tiho kot bubice. Pa sem se lahko na glavo postavila govoranc o tem kako me vsi fukajo in kako vsem dam ni bilo ne konca ne kraja. Ok, potem pa pričajte dalje, hvalite se z nečim, kar niti na dva metra niste videli a kamoli ušli u to. 

O meni se je vedno na veliko govorilo. Končalo se ni niti ko sem imela kao resno vezo z očetom mojih otrok, ko sem prvič zanosila. Roko na srce se niti trudila nisem. Meni je bilo vseeno kaj govorijo, sem se pa včasih narežala do nezavesti ko sem slišala kakšne gluposti. Recimo ko me je tip moje bivše prijateljice vprašal ali sem Omego nafukala. Najprej sem se režala, potem pa rekla, da naj se obleče da greva k moji mami, da mu pokaže kako sem jo nafukala. Itak da ni hotel it in itak menda še zdaj verjame, da sem jo nafukala. Sicer pa … pa kaj če bi jo. On se je prifukal v privatniško familijo, v prvi štuk ogromne bajturine in se obnašal ko bubreg u loju. Taki kreteni mi res ne bodo pametovali.

Skratka … ljudje, tistega, česar vam nočem povedat, nikoli ne boste izvedeli. Ne od mene ne od koga drugega. Po drugi strani me ne sprašujte ali govorice držijo, ker če me nimate časa sami spoznat … jebiga, jaz vam ne bom vodička skozi svoje življenje. Mi je vseeno kaj si mislite o meni, sploh če vas jaz kot človek v bistvu ne zanimam.

P.s.:
… In tako oni dan po pomoti zvrcnem nekoga, ki ga niti po nesreči ne bi hotela poklicat. Jebiga šta je tu je nisem mogla kar prekinit zvezo, pa se pravim finu, pitam kao zdravje, otroci, kako ona … al res mi je čist vseeno kako je. Ona pa vzvišeno, da je brala kaj sem naredila s tamalo, da ona kaj takega nikoli ne bi naredila (pa ko te šta pita, mislim ja), pa da se občasno sliši z mojima nekdanjima »prijateljem«, pa kako se ima in potem »no, lepo te je bilo slišat, hvala za klic, adijo«. ))) Sigurna sem, da je šla takoj naprej govorit da sem jo jaz klicala, da sem se kao hotela z njo pogovarjat, mogoče je še kaj napletla zraven, jaz pa sem premišljevala o tem, da ji napišem sms, da sem se zmotila in da nje sploh nisem hotela klicat. Pa sem si potem mislila ma dej si duška, pričaj dalje kako te zvala Katarina i kako si joj hladno spustila slušalicu. Za vsak slučaj, da je še kdaj ne pokličem, sem potem zbrisala njeno številko.

SPONZORUŠE (Maša Rebić)

Najprej en odlomek:

(…)
»Jebote, ispada da su Francuzi najgori! Šta ćemo onda sa Grcima, Špancima, Italijanima, Englezima …?«

»Grci nas mrze, a kao prave se da smo bratski narod, Španci su Cigani, Italijani su smešni, a i da ne lažem, Italijanke su ružne do jaja samo znaju da se srede, a Englezi …? Ti mi reci!«

»Degenerici! Ha, ha, ha, onda ispada da su Srbi stvarno nebeski narod!«

»Ma kakav nebeski narod! Mi smo mazohisti i ludaci! Ali jednu stvar moraju svi da priznaju, a to je da su naše žene najlepše na svetu.«

»Da, a muškarci imaju najveće …«

»Pa, stvarno sam skoro čitala negde da po statistikama prosečan Srbin ima veći od prosečnog Evropljanina, ali ništa im ne vredi kad su ili impotentni ili to rade ko zečevi!«

»Kako ti to znaš? Imala si, čekaj, koliko ono frajera u životu? Četiri, tri?««

»Sve ukupno četiri! Sa kojima sam spavala … Znam zabrinjavajuće malo za 23 godine … A ti? Koja je brojka u pitanju? Samo polako … Računaj naglas ako hočeš, ali nemoj nekog da izostaviš!«

»Nema šta da računam, znam! Baš sam pravila životni bilans pre neko veče … Ali nemoj da praviš face kad ti kažem. Obećavaš?«

»Obećavam.«

»24. Eto, znala sam … Obećala si!«

»Ništa ne radim, samo sam malo razširila oći … Ha, ha, ha … Kako ih uopšte pamtiš?«

» Svakog odlično pamtim! I ko kakav ima i ko je što voleo, sve! Ali mene zanima nešto drugo, a to je ko je od tvojih muškaraca bio najbolji u krevetu?«

»Nijedan! D. je bio prosečni Srbin sa velikim, ali radio je to kao zeka … To mi je u stvari i odgovaralo, jer me je sve bolelo, pa sam jedva ćekala da se sve to što pre završi … Imala sam u stvari sreće, jer da je trajalo duže od dva minuta, mislim da bih umrla!Ha, ha, ha! M. je bio nijansa bolji ali se, bre, drao kao lud dok svršava! Strašno je kad to radi muškarac … Sećam se da sam svaki put morala da mislim na nešto tužno da ne bih umrla od smeha!!! E, onda ide jadni Grk … Debeli B. je imao jako mali primerak, koji se čak ni tako mali nije video od vseg ovog sala! Veruj da nema ništa gore nego kad provodiš mesec dana sa takvim čovekom na jahti, samo vas dvoje, što znači da je neminovno da ga po ceo dan gledaš golog! Sine, bio je potentan do jaja, ali džaba kad ja ništa osetila nisam … A sa broda nisam mogla da pobegnem …«
(Str. 181-183)
_________________________

Knjiga je prodana v več kot 16.000 izvodih in je svetovna, hudo dobro napisana in popisuje dogajanje v Beogradu v letih 1990-2000. Ne samo, da ima knjiga kar nekaj junakov, da vsi govorijo v prvi osebi ednine, knjiga opisuje tudi občutenje otroka ločenih staršev visokega družbenega razreda. V bistvu dveh, ki sta si med seboj različna kot noč in dan, a iz istega gnezda.
Sestri Lena in Olja imata vse, rojeni sta z zlato žlico v ustih, denarja jima nikoli ne manjka. Obe imata izjemno izobrazbo in fantastičen pedigre, pa totalno različno življenjsko zgodbo. Razlika med Leno in ostalimi njenimi prijateljicami/znankami, ki živijo v Beogradu v obdobju, ki ga ostali bolj ko ne poznamo samo s TV ekrana in povsem napačno, je v tem, da je Lena omikana, dobro vzgojena, pametna in bogata sama po sebi, ostale pa so bolj ko ne srednja klasa ali celo podeželanke, ki so tekom vojne pribežale v Beograd z družinami. Leni ni treba naredit nič zato, da ima okoli sebe moške, ona samo JE, druge pa počnejo svega i svašta, da pridejo v njeno bližino, čeprav je več kot jasno, da nikoli ne bodo kot ona. Olja je čisto druga zgodba.

Ob branju sem se spomnila na obdobje, ko sem živela na vasi. Takrat mi sploh ni bilo jasno, zakaj si je toliko mojih sošolk in znank zadalo životni zadatak, da ujamejo podjetnika. WTF? To se mi je od vedno zdelo tko … bolano, ampak zdaj mi je kristalno jasno. Pobrskala sem po svoji memoriji in tiste, ki se jih spomnim, same po sebi niso bile nič posebnega. Nič takega ni bilo na nobeni, zaradi česar bi si mogoče jaz želela biti ona ali jo imeti za prijateljico. Hodile so na veselice in se petljale s tipi, ko so bili ali sinovi privatnikov ali pa potencialni bodoči privatniki, ki so jih vozakali okoli s fotrovimi avtomobili in bili čist hepi, da imajo zraven povprečno bejbo, sicer brez kakšnega posebnega lastnega življenjskega cilja, razen tega, da ulovijo Njega. No pa sej, tudi to je neke vrste cilj, za katerega je potreben napor. Me prav zanima koliko je med njimi takih, ki svojih mož nikoli niso imele rade, ki med seksom premišljujejo o kuhanju ali kajvemčem in upajo, da mu bo hitro prišlo. Uf raje preneham z razmišljanjem o tem, ker zna biti da preidem v pregloboke detajle in se bo kdo prepoznal.
Saj tudi v Štepancu ni bilo kaj drugače. Vsaj jaz sem imela tak vtis, ko se je sošolka važile češ da hodi s tipom iz Bizovika, katerega fotr ima mehanično delavnico al kaj vem kaj. Ma ja ga niti štapom ne bi dirala, a boli me dupe za to delavnico. Ddd …. Očitno sem bila že ob rojstvu cepljena proti tovrstnemu načinu plezanja po lestvici. Biti žena privatnika … hmmm … ne hvala.
Kar se mene tiče ga ni tipa, ki bi me narajcal s svojim avtom ali darilom ali hišo ali trr-jem ali kaj vem čem. Ko mi kdo predlaga razvajanje v sauni, pa večerjo ob svečah, pa masažo, pa kaj vem kaj še se samo cinično nasmehnem in … alo bre, ako hočeš da se jebemo reci, ne trebaš mi uvaljivat te svoje glupe fore o razvajanju. Nimam niti časa niti želje se saunat, pa večerjat ob svečah, blablabla … to jaz lahko vse delam u najboljem društvu na svetu … sama sa sobom. Uh se pa spomnim Njega, ki mi je ob prvem srečanju prinesel uro, ob drugem verižico, ki je bila res lepa, ob tretjem pa dve gajbi eksotičnega sadja, me vozil v svoji mečki po večerjah, me predstavljal svojim prijateljem, vzel sobo v boljem hotelu, ker v tistega, v katerega me je hotel peljat, nisem hotla it, šel sredi noči po hamburger, ker sem bila lačna, vso pot iz Maribora vozil pred mano, ker je bila megla po Tuhinjski, tamalima kupil en kup igrač, ker sem mu rekla, da nočem, da pride k nam na obisk brez daril zanju … )) Denarja pa od njega nisem hotela vzet, to mi je bilo pa pod častjo. A tudi vse to, kar je delal ni bilo dovolj, da ga ne bi pustila.

Skratka .. kaj sem hotla povedat? Aha, no, skratka zdej mi je svanulo, da poznam malo morje sponzoruš najnižje klase, ki delajo v kaki brez vezni firmi za male pare ali pa so celo doma in kao »vodijo možu računovodstvo«, okoli pa se šopirijo češ »glejte mene, gospo privatnikovo«. Uh, se spomnim ene ja, ki se je poročila z mizarjem. Vse, kar je od nje zahteval je bilo, da je upicanjena od glave do pete vsak dan. To je bila njena služba. Sicer je delala v neki firmi brez veze in spotoma rodila froca, ampak njeno poslanstvo je bilo »biti lepa pored muža«. Pa ona, ki dlje o natakarice v lokalnem kafiću ni bila sposobna prit, se je pa poročila z bivšim, ko je odprl svojo obrt. Ali ta, ki ji je sicer uspelo celo eno dveletno višjo spacat skupaj, potem je pa zanosila z avtoprevoznikom. Pa tista, ki je veljala za najbolje oblečeno, ker ji je teta nosila cunje iz Palmanove, in je na te cunje ujela vodovodarja. Da ne bo pomote, jaz jim čestitam, ker so si dobile doživotne sponzore, po drugi strani pa mi je slabo, ko vem, da so same iz sebe popolnoma nesposobne karkoli naredit, si pa jemljejo pravico sa visine gledat na tiste, ki jim sponzoruštvo ni higieničen način življenja.

_________________________

(…) Ponekad mi ga je žao, ponekad ga mrzim, ali sad ga užasno mnogo volim. Neću mu to reći. Nije zaslužio. Volela bih da zna da mu nikad neću oprostiti što me je ostavio i što sad ima novu porodicu. Kako neko ko te uči da pričaš, da hodaš, da jedeš, da voziš bicikl, skije, roljuše, da čitaš, da slušaš dobru muziku i gledaš prave filmove, neko ko te zove sine, lepotice, princezo, može jednog dana tek tako da ode kao da se ništa nije desilo i da sve to što je sa tobom radio prenese na nekog drugog. To ne sme da se radi. Nije fer. Možda zato zaboravljam stvari koje smo radili zajedno. Jednog dana kad mu sve oprostim, setiću se svega. Saj jedino što mogu jeste da ga krivim za sve što pogrešno uradim u životu. I to je nešto.
(str. 50)

_________________________

Dođi i uzmi me, nema veze što sam jako mlada, ne mogu da se vratim u svoj stančić kod svojih bezvoljnih roditelja, ne mogu da jedem više taj pasulj i kupus, ne mogu da gledam mamu sa ofucanim mini valom i tatu kako pije, pa bije, hoću i ja provod, parfeme, garderobu. Evo, ako treba, popušiću ti odmah u kolima, nema veze što si ružan, glup i star. Samo me, motim te, provozaj tim kolima, izvedi me negde i kupi mi nešto. Ako ti nečeš, naći ću nekog ko hoče, sam ne mogu. (str. 80)

_________________________

»Stoka je stoka! Nisam je ja vaspitavao! Moja ćerka sigurno neće pokazati sise celoj diskoteci i spavati sa nas trojicom samo da bi se provozala u dobrim kolima i popila piće u našem društvu!«

»Ali zašto nekoj od tih devojaka ne daš šansu? Možda one to rade zato što misle da ti to voliš?«

»Ma daj molim te … Zašto da joj dam šansu kad je sve što vidi moj auto, zezanje in pare!«

»Pa sam si to napravio od sebe! Tebe ne povezuju ni sa čim drugim nego sa kolima i zezanjem!«

»Leno, šta ti je? Ja se ne žalim! Vidi me! Nisam neki lepotan baš, a? Da li bi se ti sa mnom družila da sam siromašni student elektrotehnike, da se šetamo Knezom i jedemo kokice, a uveće sedimo kod mene u nekoj iznajmljenoj sobici, pijemo bambus od najjeftinijeg vina, dok baba koja mi je iznajmila sobičak lupa o zid i urla da umuknemo …«

Ja zaćutim. Slavkova folozofija ima smisla.
(str. 144)

Čeprav … po drugi strani … v ZDA je normalno, da ženska ostane doma, dobi zlato kartico in je gospa. Pri nas ni, pri nas je kaj takega prej odraz ženske nesposobnosti karkoli naredit iz sebe ali pa … sponzoruštvo.

Zakaj do pijanih voznikov ne bi smeli čutit empatije

Video, ki zbija empatijo do povzročiteljev prometnih nesreč na stopnjo O. Zato pravim, da bi bilo bolje, da se pobijejo sami med seboj.

Samomorilska vožnja in še klanec za povrh

(necenzurirano)

Včerajšnja vožnja domov je bila vse prej kot normalna. Še zdaj me bolita zapestji in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako močno držala volan, Za uvod pa tole:
Od Vučje vasi do odcepa za Šentjakob sem zjutraj vozila eno uro in 45 minut, od Šentjakoba oziroma od križišča kjer cesta preide v Črnuče do Šentvida oz. do odcepa za Nemško pa …. Eno faking uro. Čez Črnuče smo šli kot … ne najdem pravega izraza. Nazaj grede so cestarji očitno že pogruntli, da so totalno zajebali z novimi semaforji in so bili eni rumeni, da je promet dokaj normalno tekel. Sicer so pa novi semaforji naredili celo štalo.

Česa res ne prenesem v prometu? Blendanja, to itak. To, da moji na pol rojaki na AC kot kreteni blendajo vsem po vrsti oz. vsem, ki ne vozijo dovolj hitro in tistim, ki vozijo prehitro, pa tistim, ki vozjjo preveč postrani in tistim ki vozijo čisto po sredini … to itak ni nobena novost, je pa najbrž posebnost slovenskih cest. Včeraj mi je MB NN … blendal še ko je bil kakih 200 m stran do mene, naj se mu umaknem, potem pa ni blendal nobenemu več, le za rit se jim je popal. Joj, kako me ima, da bi včasih sunkovito zavrla pred kakim takim nadutim egocentrikom ))
Drugo, česar ne prenesem je, da po voznem pasu prehitevam morona, ki vozi po prehitevalnem. Recimo MS CN …, prav tako včeraj pred Slov. Konjicami. Halo. Niti MB NN … ga ni mogel prisiliti, da se umakne na vozni pas, pa smo ga prehitevali po voznem. Kako že pravijo … može seljak iz sela al selo iz seljaka ….
Tretje, česar ne maram je, da se v koloni vedno najde debil, ki ne zna vozit in zjebe celoten ritem kolone. Recimo … na pomurki smo včeraj samo trije ali štirje kljub snegu vozili po voznem pasu, ki je bil čisto ok, 90-100 km/h. In potem se najdejo razni friki, ki so vozili 50, 60 km/h, zaradi katerih smo ostali (tudi šleperji) morali voziti cikcak po pasovih. Pa prehitevalni pas sploh tirnic ni imel, ampak o tem kasneje.
Četrto, česar še res res ne prenesem in kar pač vedno ob takih situacijah predvidevam pa je, da se bo večina voznikov ob dežju, snegu, poledici, vetru, skratka ob vsem drugem razen sončnem dnevu, ustrašila voznih razmer in vozila kot po jajcih. Zavirajo brez veze, zato pač, ker se jim na cesti nekaj zablešči in mislijo, da je ledeno, vozijo cikcak po pasovih, ker ne vejo ali bi vozili hitro ali ne, vožnjo pa itak upočasnijo do absurda, a potem takim, kot sem jaz, dvignejo pokrovko n jim najprej jebem vse po spisku, potem pa jih prehitim takoj ko lahko in če sem res besna celo vozim malo z njimi vštric, da vidim njihove ksihte. Pa človek no, če te je strah vožnje ne vozi, kdo te sili za volan. Pejt na bus al pa ostan doma. Dej drugim, ki znamo vozit, prihranit živciranje zaradi tvojega neznanja. VOŽNJA Z AVTOM NI DRŽAVLJANSKA DOLŽNOST, jebemti. Država vam dovoli, da tudi NE vozite.

Skratka, včerajšnja vožnja domov je trajala več tko tri ure. Kot da bi živela v Budimpešti. V Celju smo se ustavili in se cjazili do nezavesti, ker se je šleper obrnil oz. ne obrnil, prelomil na dvoje. Kakorkoli že. V takih trenutkih nujno potrebujem čik in ker ga nisem imela, pa tudi nobene revije ali knjige ne, sem telovadila z rokami, preklapljala radijske programe, brskala o predalih. Tko eno uro smo polžili do Dramelj. Ko sem potem le pognala kobilco s polno hitrostjo proti domu mi v daljavi nekdo blenda, naj se umaknem. »Ja seveda, vaša visokost, vam se najbrž zelo mudi, mi vsi ostali pa smo z največjim veseljem polžili eno uro in res nimamo nobene potrebe niti želje vozit hitreje. Dovolite, da se vam umaknem v šleperje, ki vozijo mimo mene, ker vi res potrebujete prosto pot, meni pa se, kot rečeno, prav nič ne mudi.« Pred tunelom je potem zavrl na 100 km/h, kar je ediotizem erste klase, kajti po pravilu se taki duvatorji pred cestninskimi, pred radarji in pred predori vedno kao držijo pravil, drugače pa vozijo 160 … Km/h. Ima muda da jebe na prazno, al nema muda da jebe na puno. Taki ljudje imajo najbrž tudi dokaj prfuknjen karakter, ampak to mene res ne zanima. Skratka … do Maribora ništa posebno, potem pa, na pomurki … ajme meni.
Da so šele zdaj prišli do izraza preozki pasovi, mi najbrž ni potrebno posebej razlagati. Tirnice prehitevalnega pasu so se kar stapljale s tirnicami voznega (ali pa jih sploh ni bilo), ko sem peljala mimo šleperjev sem volan držala na trdo kot še nikoli, ker sem imela občutek, da me bo kar odpihnilo, mimo njih sem pa peljala zato, ker je bilo na pomurki 90% vseh avtomobilov …. šleperjev in drugih tovornjakov, ki so vozili v kolonah. Ko sem na pol poti v daljavi zagledala na voznem pasu nekaj, kar me je spominjalo na volva sem si rekla »super, tale najbrž vozi dovolj hitro, da grem z njim naprej« a ko sem prišla do njega sem z grozo ugotovila, da vozi 50 km/h in sem morala zelo hitro menjati pasove, ker sem imela jaz 90 km/h noter. Jebote …

In potem klanec. Ker živim na hribu, jasno, moram po klancu gor. To mi je svanulo nekje pri Križevcih in začela sem premišljevati po katerem klancu naj sploh grem gor, da bom na vrh tudi prišla. Pred leti sem živela v Kranju pri Iskriemeco, kamor sem prišla seveda samo po klancu in ker sem imela Omego, ko je imela zadaj pogon, je avto tiste dneve, ko je bilo zaledenelo in sneženo pač stal pred blokom, ker z njim nisem mogla nikamor. Seveda sem avto kasneje prodala in je od takrat že kar nekaj let, a strah pred klanci je ostal in … ko sem zavila ob cerkvi gor v prvi prestavi, se nekaj časa mučila (očitno prenežno) ter naposled zavila na stran in klicala prijatelja »Ej ne morem gor, obtičala sem na sred klanca, avti pa vozjo kr mem mene. Sej mam zimske gume in to, ampak ne morem gor, ne znam pa avta obrnt« mi je svanulo, da me je strah popolnoma okupiral. Če sem lahko vozila po AC 110 km/h bom tudi v ta jebeni klanec prišla. In sem speljala, najprej spet prenežno, potem pa sem kar dodala gas, malo povijugala in … prišla na vrh. Moj avto nima niti tone, to ga mal jebe, ker nima neke pametne teže, ampak če živim na hribu bom pač morala premagat ta strah pred klanci in se naučit vozit po njih. Tudi obračat avto, jasno (pa da ne bom preveč pametna, zdaj že vse jutro študiram kako naj pridem dol, ker imam v glavi en hud scenarij, da mi namreč ob spustu ne primejo zavore in se zakantam v hišo nasproti klanca, čeprav imam nove zavore. Bomo vidli, ko sem bom spravila v mesto. Morda bom šla tudi peš. ) ).

Zdaj grem pa po drva.

p.s.: v mesto sem prišla … z avtom. ))

Zlatka Kanič – morila iz malomarnosti, obsojena ne bo

Ne bo obsojena, ne bodo je kaznovali, Borova smrt ni vredna niti opravičila. Katastrofa.

Veste, da se načeloma ne vtikam v stvari, ki se me ne tičejo, v politiko, v dogajanje izven dražave, kar pa absolutno ne pomeni, da teh stvari in dogajanj ne spremljam. In tole dogajanje okoli smrti Bora Nekrepa mi je včeraj dvignilo pritisk. Ko sem gledala njegovo mamo in očeta … pa kako zdržita, kako da se jima ne utrga, kako da ne vzameta pravice v svoje roke. Mar nisem ravno zadnjič pisala o tem, da naj le bo male bogove strah? No in to bi bil zelo tehten razlog, da bi se Zlatka zavedla kaj je naredila, da je ubila otroka, da je odgovorna za prerano in povsem nepotrebno smrt.

In potem se oglasi Vasilij Cerar, ob katerem bi je kar slabo. Še vedno zelo jasno slišim njegove besede, ko je šel mimo sobe, polne porodnic, ki so rodile s carskim rezom. Ja, pravi se je oglasil glede linčanja zdravnikov. On, primarij, od je prava perla. Vse njegovo znanje ne odkupi njegovega nonšalantnega obnašanja do pacientk. “Ženska ima pičko za rodit, ne trebuh,” so besede, ki jih bom pomnila do smrti. Kot da si je katera od nas želela razparanega trebuha in bolečin, ki jih čutim ob vsaki spremembi vremena.

Skratka … če bo tukaj kdo vzel pravico v svoje roke in poračunal smrt se ne bom ne zgražala ne obsojala. Morda jo bo pa lastna vest ugonobila.

Zlatkino opravičilo zdaj itak ni vredno počenega groša, žal ji ni, dela pa še vedno. Upam, da se starši, ki vozite otroke k njej, zavedate, da je morilka in da je vaš otrok njena potencialna žrtev. Morda je res pomagala mnogim, a pri Boru je pogrnila na celi črti in ji tista pomoč prej kaj malo koristi.

Kje se konča ljubezen in začne posesivnost?

Oni dan me je Barbara (in še ena fanatična ljubiteljica živali) pri zapisu o Zorici, ki jo je zbil avto in sem jo peljala na operacijo k veterinarju (hvala za dobre želje, je že zdrava in ok, kmalu bo šla spet ven, da se bo lahko spet vrgla pod avto. Upam, da zdaj že ve kako se je treba pravilno vreči, če hočeš naredit uspešen samomor. – malo črnega humorja ne škoduje, kdor ga ne razume, naj ne bere zgodnjih vrstic.  ). Zapisala je, da če bi imela žival resnično rada, da bi jo imela v 24/7 v stanovanju. Le na tak način se očitno pokaže ljubezen do živali in po tej logi imajo svoje krave najbolj radi tisti kmetje, ki jih imajo od rojstva do smrti v štalah in nikoli ne ugledajo sonca. Tudi moj sosed ima po tej logiki veliko raje svoje svinje kot jaz svoja mačka, saj njegove svinje vidijo nebo samo ko jih iz štale tovorijo na tovornjak in peljejo v klavnico. Mislim, da sem dovolj nazorno pokazala kaj s mislim o Barbarinem prepričanju, ki je žal zelo razširjeno med fanatičnimi oboževalci živali, katerih ljubezen se konča pri … psih, seveda, in ki obvladujejo naša Društva za zaščito živali. In prve roke sicer lahko zatrdim, da niso vsi člani teh društev take sorte, nekaj jih pa vendarle je in tisti so tudi najbolj glasni. Kakorkoli …
Ta zapis naj služi za tehten premislek o tem, kaj pomeni imeti rad in kako svojo ljubezen do stvari/ljudi/živali izkazujemo.
- Je tisti, ki vsako nedeljo glanca svoj pleh in ki dobi živčni zlom, če se kdo vanj vsede z umazanimi čevlji, zaljubljen v svoj avto ali premaknjen?
- Je tisti, ki svojega psa vozi k frizerju in manikerju, ki ga vsak teden kopa in mu dela frizurco, ki ga nikoli ne spusti na tla, če tla niso čista, ki ga takoj, ko malo zahladi, obleče v oblekco, normalen ali fukjen?

Svoji hčeri imam neizmerno rada. Resnično. Zdaj, ko je vozniški izpit pred vrati in ko vem, da bosta začeli hodit s prijatelji ven, me je občasno na smrt strah, da bi se jima na cesti kaj zgodilo, toda … Naj ju zaradi tega, ker ju imam resnično rada za 24/7 zaprem v stanovanje, da se jima ne bi slučajno kaj zgodilo in bi pristali … bognedaj … v krsti? Mislim, če lahko pravo ljubezen izkažem samo na tak način …. in hčeri mi pomenita veliko veliko več kot Zorica …
Mislim, da ga ni človeka, ki ne bi vsak dan nosil glavo na prodaj. Jaz jo vsaj 4 ure na dan, ko sem na AC, pa tudi doma se mi kaj hitro lahko zgodi nesreča. Se bom zato do konca življenja zaprla in čakala na … smrt. OMG kakšen cinizem.
Kje se torej konča ljubezen in začne fanatična skrb, pokroviteljstvo in prepričanje, da smo mali bogovi, ki odločamo o tem kdaj bo kdo umrl, kdaj se bo komu kaj zgodilo, itd? Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da si nikakor ne želim, da bi katerakoli žival končala pod kolesi. Sama še nikoli nisem povozila nobene živali, sem jih pa videla malo morje bodisi na pol zmasakrirane bodisi kot palačinke. Še po vseh teh letih nisem ravnodušna do teh prizorov, kar si v bistvu štejem za dobro. Svoje živali imam res rada, a moja ljubezen se konča pri njihovi »naravnosti«. Prepričana sem, da ima vsaka žival pravico živeti na prostosti, zato mi živalski vrtovi, trgovine z živalmi in živalske farme niti pod razno niso sprejemljive n vredne finančne vzpodbude. Ampak na to nimam vpliva, kot da ga nimam na to, da je nekaterim ljudem več vredna žival kot človek, da živali prej nudijo svoj dom, kot človeku kos kruha. A tudi na to ne morem vplivat. Lahko pa vplivam na življenje živali, ki sem jim sama ponudila dom in lahko vplivam na ljubezen, ki jo čutim do njih in svojih dveh hčera. Prvih ne zapiram za štiri stene, niti jih ne lovim v kletke, hčerama pa moram dovoliti odhod v svet, ker nista niti moja last, niti ni njuno poslanstvo do smrti živeti za štirimi stenami.