Starševstvo +

Obiskati Kranj ni dobra ideja

Spet sem doma, na varnem. Daleč stran od spominov, ki sem se jim prepustila ta vikend. Ko sem šla mimo ulice, v kateri sem živela nekoč in se spomnila kako sem včasih že od daleč vedela da je Moj doma. Kako je stal pred vhodom v trgovino ko sva bila sprta in sem njegovo silhueto videla skozi dež, ki je padal tisti večer … Z objemom sem objela našo teraso in pred seboj zagledala Mojega, ko je šel po njej. Za tistim oknom je bila naša kuhinja, najin kavč, na katerem je tolikokrat spal … Pa moja spalnica, v katero sem ga tolikokrat vodila za roko … Pogrešam ga za znoret. Pa vseeno ne grem k njemu domov, ker … ker ne bi bilo prav. Simpl. Tolikokrat sem zasrala, vse bonuse sem že izkoristila. Lahko samo še jokam, se spominjam, vzdihujem. Kriva sem, priznam. Sicer pa …
Ko sem varno spravljena tukaj, v tej hiši, v kateri še ni bil, pa vendar v tej postelji, v kateri sva se tolikokrat stisnila skupaj, in na tem kavču, na katerem sva skupaj gledala televizijo, … Eh … nima veze kje sem, v moji krvi je 24/7.

Ni prav, da hodim v Kranj. Tam me obhajajo sami spomini. Vse okoli je polno najinih spominov. Šla sem mimo mojega prvega doma in se spomnila kolikokrat sva na začetku najine veze šla po Mohorjevem klancu v mesto. Pa ko sva se prvič skregala in sem gledala njegov avto, ki je odhajal izpred bloka …pa jokala in ga prosila naj pride nazaj in me je prišel tolažit. Kako sem ga imela rada … Sploh nisem vedela, kdaj mi je zlezel pod kožo.
Včasih vzamem v roke albume in gledam sliko na kateri je na pol gol. S pogledom drsim po njegovem telesu in se spomnim premikanja njegovih mišic, pa njegovih rok, ko me je objemal, mi šepetal v uho »moja mala«, me ljubil … Fak … Enkrat sem besna na to, da sem zjebala najino vezo, drugič na to, da sem ga sploh spoznala in … in spoznala kaj pomeni imeti srčno rad. Kako lažje bi mi bilo, če bi tega ne vedela …

Nikako da ga prebolim. Ni flaše, v kateri bi utopila žalost, ni tipa, v katerega bi preslikala svoje hrepenenje. In potem grem še v Kranj, da ja zažeđam po »nama« do nezavesti … Spomnim se, ko sva šla narazen in sem ga zagledala pred blokom. Pa ga osorno vprašam kaj dela tam in mi odvrne, da se je prišel sprehajat. Dddd … Iz Ljubljane se prideš sprehajat v Kranj. Kaj ti pa je? Obujam spomine. E, ljubavi moja, sad razumem … 
Zaslužim si medaljo v kategoriji »zjebanje ljubezni«. Zdej sem valjda že postala mojstrica v tem. Sranje …
Ne razumem se. Kaj sploh hodim v Kranj, če vem, da bom potem drkala na te spomine ves teden. Faking mazohistka sem. In ja delam vse tako, da nihče več ne bo dovolj dober, kamoli podoben ali enak Mojemu. Če drugega ne so pa dlake krive, ker so skodrane. »Veš Moj je imel take lepe ravne dlake …« Kaj bi sploh rada? Bi rada naredila kopipejst al … al kaj? A ti bi njega? E … ne može.

In potem ga pokličem. Upam, da se bo oglasil. Tudi če bo pizdil, samo da mu čujem glas. Pa se itak ne oglasi. Boli njega … In ima prav. In tudi jaz bi morala tako naredit. Pa ne. No, saj glumim, da ne vem kdo je Moj, iako ga tražim u svakom, ko mi zaustavi pogled. Al ga nema … Pa potem odprem mapo s slikami in ga gledam na slikah … In se spominjam … Joj, kok sem jaz glupa. Pa mi nič ne fali, vse imam. Mislim, tudi tipa bi lahko imela, pa ne. Trmarim, da hočem njega, samo njega, hočem mojega jamskega moškega, točno tistega, ki me spravlja ob živce, ki ne zna priti k meni in reči, da bo od danes naprej on gazda.
Moj, če se vrneš obljubim, da bom samo še 10 let norela, potem se bom pa skulirala in bova mirno plula skupaj. Če pa se ne vrneš, pa … tolk da veš, čez 10 let se bom umirila. Obljubim. In obljubim tudi to, da bom kupila večjo posteljo, da bova lahko oba spala na njej. In lahko boš igral faking računalniške igrice do nezavesti. In v kino bova šla gledat vse streljačine, tudi v Aušvic bom šla s tabo. Obljubim. Samo še 10 let mi daj, da se znorim. Aja, tudi ćevapćići se bom naučila reči s trdim č.
V resnici ne vem, če bom še kdaj srečala tako spontanega in strastnega človeka, kot je bil on. In tega me je najbolj strah. Da ne bom imela več s kom noret, da ne bo nihče več tako nor kot sem bila jaz, da se z nikomer ne bom več na mrtvo skregala, pa se naslednji trenutek noro ljubila. Bojim se, da me nikoli več nihče ne bo znal brat kot me je znal on. Da me nikoli več nihče ne bo imel rad in v trenerki z gumijastimi škornji na nogah in v krilu s petkami, da nikoli več nihče ne bo tako naraven kot je bil on in kot sem bila poleg njega lahko jaz, ko sem bila jaz Jaz, brez fejkanja, z dolgimi ali pogriženimi nohti, z ličili ali brez, v zemljo v laseh in upicanjena do nezavesti; objokana in žalostna, pa srečna do neba; totalno pohotna in nerazsodna ter povsem nezainteresirana; v seksi spodnjem perilu in obrita v nulo ter čisto kontra … skratka da bom lahko jaz Jaz v vseh odtenkih. V bistvu me je tega strah – ne, v bistvu mi je ful odvratna že sama misel, da bi morala biti Ne-jaz, ker nočem fejkat, da sem samo to in ne tudi ono, da sem vedno upicanjena, če pa noro uživam na vrtu v škornjih in zmršana. In Moj me je imel noro rad tako, kot sem. Imel je rad Mene in jaz sem vse zjebala. Kako me bre nije sramota … Pa eto, sramim se.

Alan

Z moje srčne strani.

Nanj se spomnim vsakič ko slišim Colonio – Za tvoje snene oči

Spoznala sva se kakih 9 let nazaj takle čas. Takrat je bil popularen mIrc in na njem sem bila sigurno vsaj eno uro na dan. Spomnim se, ko me je kliknil in sva izmenjala nekaj besed, pa sem bila že čisto napaljena nanj. Povedala sem mu kaj iščem, poslal mi je svojo sliko, nekaj zatem še to pesem in … in sva se spoznala. Z motorjem je prišel do Ljubljane, njegov primorski naglas me je rajcal na polno, imel je noro lepe temne oči, globok glas, temperament in … bil je samozavesten. To mi je pri moških vedno rajcih.

Nekajkrat je prišel k meni v Kranj, pa sva šla skupaj okoli, potem sem prišla jaz k njemu. Še danes lahko rečem, da mi je čas z njim pomenil ogromno, najino norenje je bilo nekaj, kar ne doživiš zlepa. Ko sem ga poklicala in je šel s sestanka, pa ko je on meni poslal sms naj pridem dol, pa ko sva bila skupaj … Ko sva se prvič ljubila sem jokala kot bi me kdo trgal. Vem zakaj, a o tem ne bom pisala. V meni je zlomil nekaj, kar je bilo razlog, da sem kasneje naredila kar nekaj stvari, ki so mi življenje obrnile drugače, kot bi lahko potekalo.

Tudi on je bil čisto zmešan. Najina privlačnost, energija ki sva jo oddajaladrug drugemu, ga je vodila v propad. Poslovno. In ker jaz nisem znala nehat, skupaj pa nisva bila sposobna zmanjšati privlačnost na znosno stanje, je slednjič prekinil on. Rekel je, da ne more več, da ga ta energija spravlja ob pamet, da ne more biti sekundo brez mene, a da mu življenje ne dovoljuje, da je 24/7 z mislimi pri meni. Razumela sem. Tudi meni se je podiral moj svet in ko sem mu veliko kasneje povedala kaj se je meni takrat dogajalo je ostal brez besed.

Potem sem bila nekaj časa čisto sama sama. Po nekaj mesecih sem šla k tamalima na obisk v kolonijo in ga poklicala. Pomislila sem, da bi mogoče lahko šla na kavo. Ko sva se zaslišala je bilo kot bi nekaj eksplodiralo. “Kje si? Pridi tja in tja, tam te bom čakal.” Ne vem kaj bi se takrat moralo zgoditi, da ne bi prišla tja. In ko sva se zagledala … Medlo se spomnim, da je jokal. Jaz tudi. Bilo mi je za znoret. In norela sem. Sva.

Nnikoli več se nisva srečala. Kljub temu, da grem vedno, kadar sem v njegovem kraju, v lokal zraven njegovega podjetja, da ga moja prijateljica pozna in vem, kaj se dogaja z njim, ga nikoli ne srečam. Pa bolje, da ne, čeprav vedno upam, da … Že zdaj ko to pišem čutim tisto energijo, ki me je preplavljala vsakič, ko sem bila z njim ali ko sem slišala njegov glas. Bilo je noro, res.

… in nekaj podobnega se mi je začelo dogajat slab mesec nazaj, čeprav ga v živo še nisem videla. Po slikah in glasu sem začutila, da … da  mi zna zamest do neznosnosti ne glede na vse rdeče luči, ki sem jih videla. Spet se v meni nabira točno določena energija, ki samo čaka na pravi ventil … Včasih me je same sebe strah.

Strah me je imeti rada

Te dni sem se znašla v vrtincu strahov, ki mi jih je pustila veza z Mojim. Recimo strah pred resno vezo, strah pred zaupanjem, strah pred tem, da bi verjela, strah pred tveganjem, strah pred samo seboj …

Strahovi so tako intenzivni, da me spravljajo v jok in niti zagotovila na drugi strani, da je vse ok, da se zgodba ne bo ponovila, ne pomagajo. Pa se na trenutke sprašujem če ne bi bilo lažje, da pritisnem stop znak kar na tem mestu in izstopim, ker ne vem, če bom zdržala pritisk na srce. Kljub temu, da nimam nobenega razumskega razloga, da bi dvomila, da bi odkorakala stran, kljub temu, da je vse ok, spuščam na plano vse obrambne mehanizme, od zajedljivosti do a priornega kontriranja. Takoj, ko si dovolim reči, da mi je ok, da mi nekaj pomeni, da mislim nanj usekam v najine pogovore povsem nepotrebno zoprnijo in skušam na vsak način dokazat, da jaz nisem to, kar bi on želel, da sem. In obratno, seveda, sebi skušam na vse mogoče načine dokazat, da on ni to, kar bi meni ustrezalo, iščem napake, ki jih ni, prežim na napačno formuliran stavek in »Eto, sem vedela, da ni zame, da nisem zanj, bolje da nehava s tem.« Pa ni z njim nič narobe, nobene take lastnosti nima, ki bi me odbijala, po srečnem naključju sem spoznala nekoga, ki bi me znal držat na vajetih, toda …

Strah me je spet začeti od začetka, spet tkati nit, s katero bom pletla srčno vez. Strah me je do kosti. Niti pomisliti ne smem na to, da bi spet nekomu povedala vse o sebi, se odprla kot školjka, spet verjela, da lahko v dvoje, se spet spustila v dvojcu po brzicah in se lovila na razbitinah… Ne vem če si upam. Če si, potem je to upanje skrito nekje globoko v meni in do njega vodi kar nekaj ostrih ovinkov, izza katerih skačejo odrezavost, zavračanje in vnaprejšnje prepričanje, da ne bo šlo, da je nesmiselno poskusit. Po drugi strani pa si tako zelo želim biti od nekoga, biti del para, biti v dvojini. Ker mi je bilo lepo, ker se veza z Mojim ni končala zaradi prevare ali kakšne druge grde stvari, temveč je … ne vem kaj. Najbrž sem premalo časa sama sama, da bi se navadila na srčno samoto.

Zaradi spleta okoliščin se zdaj prvič z moškim samo pogovarjam. Pogovori mi nikoli niso šli prav dobro, mislim da se še z nikomer nisem toliko pogovarjala preden bi se fizično zaletela. Po eni strani je to dobro, kajti vprašanje je, če bi se zdaj sploh še srečevala, ker ne vem če bi bila sposobna biti z njim intimna dlje časa … Zaradi svojega srca. Prav zato so mi površne in kratkotrajne veze zdaj kot pisane na kožo. Midva pa se skoraj mesec dni že pogovarjava, se kličeva, pošiljava sms-je in … to vpliva na moje srce. Seks ne, to pa. Seks pri meni nima veze s srcem.  

Nočem biti z nikomer, ki me ne bo imel vsaj tako rad kot me je imel Moj, po drugi strani pa nočem imeti nikogar, ki me bo zapletel v toliko laži kot me je Moj. Da me je imel Moj rad ni dvoma in za to, da me je naučil čutiti kaj pomeni, ko te ima nekdo rad, mu bom vedno hvaležna, vem pa, da nimam več ne volje ne energije biti z nekom, za kogar ne vem čisto dobro kdo je. Ta dvom, da mi človek govori resnico se je zažrl vame kot cigaretni vonj v zavese. Dvomim v vse, zato tudi njega zavračam s ciničnimi pripombami, ki so vse prej kot na mestu. A drugače ne upam, ne upam verjeti, da je vse, kar govori res, ker … ker je bolelo za znoret, ko sem v neki drugi zgodbi po nekaj letih dojela, da človeka zraven sebe kličem z napačnim imenom.

 Rajca me njegov karakter. Seveda je visok in črn in močan in samski in izpolnjuje vse predpogoje za to, da me moški zapali, ampak njegov karakter je tisti, na katerega tripam. Pa vztrajnost, sposobnost opravičiti se, doslednost, iskrenost (silim se, da vanjo ne verjamem, čeprav nimam razloga, da ne bi). Prav v resnici nisem do sedaj zasledila nobene stvari, za katero bi lahko rekla »o ne, to pa ne bo šlo, tega pa ne morem sprejeti, to je pa izven mojih meja tolerance«. Jaz pa delam ravno obratno. Reče on, da ima rad pospravljeno, da je pedanten, jaz pa odgovorim, da doma ne čistim, da skoraj spim v čevljih, …  Še čudno, da nisem rekla, da se še tuširam ne (sej se mi zdi, da sem mu rekla, da se pred spanjem ne tuširam). Pa menda hodim v škornjih po hiši. Pa kje mi je glava. Valjda da imam copate, sicer ne tiste tanke, copate pa, njemu pa hočem dotajčat, da jaz nimam rada čisto. Dddd … sama sebe bi stepla. Ok nisem picajzlasta in ne moti me, če je v koritu dva dni umazana posoda, sem pa pred meseci skoraj oči izjokala od obupa, ker imam toliko prahu v sobi. In vsak dan pometem hišo, pospravim za mački, ne puščam oblek vsepovsod, pred njim se pa delam da sem packa No.1. Pa ko on reče da ne kadi jaz odvrnem, da jaz pa kadim. Halo … vlečem dim, inhalirat sploh ne znam, kadim pa, če že, zunaj ob kavi, pa še to sem nehala, njemu pa pravim, da kadim in to redno. Res sem fukjena. To je ta obrambni mehanizem, ki ga odvrača od mene. In ne morem nič za to. To bom še velikokrat naredila, preden bom nehala, ker en del mene noče, da bi me on … zavoleo … ah … vzljubil … ker je bolj varno zame, da me ne. Na drugi strani pa je res, da je moje srce lačno občutka pripadnosti nekomu in ga zna raztrgati, če ga spustim na plano.

 Želim si, da vzdrži. Želim si, da me prepriča, da imam lahko rada, da lahko varno odprem srce, da … me ni treba biti strah ljubiti. Če pa ne bo vzdržal …na to nočem misliti.

Ne glede na to, kaj počne ostaja z njim

Saj ne, da o tem ne bi premišljevala že prej, točno določen impulz je bil potreben, da sem se spravila o tem pisat. Torej o tem, zakaj ženska – teh poznam največ – živi v zakonu z možem, ki jo evidentno vara.
Svetel primer je seveda spet moja mama. Z njo sem živela, pa iz prve roke vem kako to vpliva na otroke, sploh na hčere, in ona še vedno živi s taistim moškim, čeprav …
Ženska iz te zgodbe je najbrž vedela s kom se poroča. Če ni, potem se ji izvirni greh oprosti, če je je pač zavestno stopila v zakon z moškim, ki se bo delil z drugimi, ona pa bo to mirno prenašala. Moja mama je menda vedela s kom se peča, če je bil oče še poročen z drugo, ko sta mene zaplodila. Ženska iz te zgodbe pa je prav tako leta, ma kaj leta, desetletja, prenašala moževo evidentno nezvestobo, ki je rezultirala v otroku in bila mogoče celo poglavitni razlog, da si je mož ljubice vzel življenje. Zakaj? Čemu? In spet … kaj potem pomeni »zvestoba do groba«? Morda pa se ta zvestoba sploh ne nanaša na telesno zvestobo, temveč zgolj na zvestobo v zakonu, torej na to, da bomo v zakonu prenesli, požrli, razumeli vse slabo, kar nam partner lahko naredi in ostali v zakonu Z NJIM. Če je temu tako potem lahko na tem mestu zaključim debato in razumem zakaj so zgoraj opisane ženske v zakonih s svojimi kurbirskimi možmi. A žal ni tako, saj se veliko zakonov konča prav z telesno nezvestobo in največkrat so pobudnice za ločitev … ženske. Težko bi sicer rekla, da je varanja zdaj več kot kakih 100 let nazaj ali še dlje, dejstvo je, da smo ženske zdaj samostojne in si ločitev lahko dovolimo, včasih pa smo bile odvisne od glave družine in z njim dobesedno v dobrem in slabem.
Po drugi strani pa … zakaj se mora človek sploh zavezati telesni zvestobi samo enemu partnerju? V začetku omenjeni moški zgledajo daleč preveč dobro, da bi se posvetili samo eni ženski in več kot očitno so bili zelo zaželjeni med ženskim spolom, sicer se ne bi med njimi počutili kot v samopostrežni. En malčk egoizma, en malčk šarma, dober izgled in primerne seksualni apetit pa pridemo kmalu do tega »Če ni foušije je za vse dovolj.« Absolutno se strinjam s tem, hudič je le, da taisti egotripi vzgajajo hčere.

Nekaj časa nazaj sem že pisala o tem, da nezvestobe ne bi bilo, če se ženske ne bi vdajale poročenim moškim. Pustimo ob strani biseksualce, govorim o heteroseksualnih moških. Le-ti ne morejo varati svoje žene, če ni na razpolago druga … ženska. In tukaj rek »Vrana vrani ne izkljuje oči« definitivno pade.
Zakaj torej ženske ostajajo v zakonih/vezah z moškimi, ki jim niso zvesti? Se tolažijo, da na koncu vedno pridejo spat k njim, da imajo otroke z njimi (pa še s kakšno, ampak o tem se ne ve nič)? Jim kljub vsemu god, da so s takim jebačem, ki je zaželjen in ga druge ženske požirajo s pogledi? Ali pa se tolažijo s tem, da bo že še ostarel in si bodo takrat one dale duška z njim? Moja mama je dočakala očetovo starost, z njo pa tudi njegovo preobrazbo v zavaljenega, bolnega, tečnega dedca, ki ga pač nobena druga razen nje ne bi bila pripravljena gledat.
Nekoč mi je nek podjetnik, ki je ženske podiral kot za šalo, dejal, da je imel ženo najraje takrat, ko jo je varal. Takrat se je najbolj potrudil zanjo, se maksimalno angažiral, da ji ni nič manjkalo, potem pa, ko je izvedela za to in je imel doma celo štalo zaradi tega (neka ljubica mu jo je grdo zagodla z videoposnetkom, ki ga je poslala njegovi ženi), je premo sorazmerno z njegovim opuščanjem lova naraščalo nezanimanje za ženo. Ona mu pač ni bila izziv, izbral si jo je za mater svojih otrok, za uživanje pa ne.

Kako je že rekla ena od v začetku omenjenih žena ljubici svojega moža? Da bo ona zmeraj gospa, ljubica pa vedno kurba. :) Žal se ta gospa ne zaveda, da je bila predvsem deležna pomilovanja in posmehovanja okolice, kurba pa kvečjemu zgražanja.

Pred leti mi je znanka dejala, da ima njen mož pač velik seksualni apetit in da raje zamiži na eno oko ko gre okrog, kot da bi se z njim prerekala okoli seksa. Pa dobro, saj najbrž sta že v začetku veze vedela, da se seksualno ne ujemata. Sta ja, ampak je bil tako lep in zaželjen v družbi, da je zdržala v blefu do poroke. Naj ima druge, ona ima njega. Eee … ok no. Torej najbrž njen mož sploh nima velikega seksualnega apetita, temveč zgolj malo večjega od njenega. Vsak se tolaži po svoje.
In zakaj pravzaprav vezani moški skačejo kot kobilice okoli? Si na ta način dvigujejo ego češ, »vidi mene, ja sam mačo, jebem sve živo, nobena se mi ne more upret«. In tudi takrat, ko ne morejo ali ko je ljubica nezadovolj(e)na, lažejo sami sebi, da je ona kriva, da ona ne zna. Itak ja … Kako že rečejo »bova drugič popravila«. O, torej je »drugič« vedno potencialna možnost.

Skratka taki ljudje vzgajajo otroke in jim najedajo s tem, kako je v partnerstvu pomembna zvestoba oz. mož še lahko skoči čez plot, ženska … hohohohoho … ženska pač ne. Kaj bodo pa rekli sosedje, če se bo mama gonila? Da je kurba. Pa sej … mar ni to bolje, kot biti kura. Al ne?

P.s.: in sem spet priča zgodbi v kateri “ni važno, kaj on dela, jaz hočem biti z njim”. K ženi na dom je prišla užaljena ljubica, ki jo je ljubček/mož odslovil, ker se je je naveličal. Pričakovala je … kaj vem kaj, da bo njegova žena storila, doživela pa je hladen tuš. “Moj mož ima od vedno ljubice, včasih eno, včasih več naenkrat.  Jaz sem se s tem sprijaznila. Ga bo že minilo.”  Pa naj bo vsaj toliko poštena do njunih otrok, da jima pove resnico o tem, kako funkcionirata, saj je mož sina že vozil na obiske k tem ljubicam, hčeri, ki je stopila v najstniška leta, pa  mama non stop psihira kako slabi fantje da so.

Ti imaš mene samo za seks. Ja, žali se Bogu.

Katoliška vzgoja se nam je res vcepila v gene, a. »Vsak mož naj ima svojo ženo in vsaka žena naj ima svojega moža. Mož naj opravi ženi svojo dolžnost, prav tako tudi žena možu … Za samske in vdove pa je dobro, da so sami. Če se ne morejo obvladati pa naj se poročijo, ker je boljše skleniti zakon kakor plameneti« Iztrgano iz Pavlovega prvega pisma Korinčanom.

A? Kaj pravite, kakšen je temeljni namen zakonske zveze? Seks, konstanten seks, zagotovljen seks oziroma seksualno sproščanje. Ostale razlage kaj bi naj zakon dveh- absolutno moškega in ženske – pomenil najdete v knjigi Etika in seks, avtor Igor Primorac, mene pa dejansko fascinira, da ko odvržeš iz partnerske zveze popolnoma vse tančice razlogov, zakaj biti z nekom ostane samo še seks. Temeljni razlog zakaj si z nekom je seks, spolna potešitev, ne skupno ustvarjanje bogastva, rintanje skozi revščino, vzgajanje otrok, negovanje v bolezni … vse to lahko počneš s komerkoli drugim, tudi smeješ in jočeš se lahko s prijatelji, konstantni seks, torej seks, ki ga imaš na voljo 24/7 (recimo) in ki ga boš imel od trenutka, ko vstopiš v partnersko zvezo do smrti (torej od takrat, ko se mlad in lep pa do takrat, ko si star in fizično morda neprivlačen). A? Zakaj je potem Moj vedno užaljeno povesil nos, ko sem mu na vprašanje zakaj sem z njim odgovorila, da za radi seksa. Saj on menda tudi ni bil z mano zaradi kuhe, skupnega gledanja televizije, sprehodov. Če samo pomislim kolikokrat sva se sprla, ker nisem bla pri volji za seks ali ker on ni bil ali ker se mi ni dalo toliko časa kot se je njemu ali ker kajvemkaj je jasno, da je bil temeljni razlog najine veze seks. Naj se sliši grdo ali lepo.

Očitno je, da se je skozi stoletja zakonska dolžnost seksa omejila samo na eno smer – žena je na razpolago možu. Obratno pa … ste že kdaj slišali, da bi kakšna žena godrnjala, da ji mož ne da, da ne izpolnjuje zakonske dolžnosti? »Tvoja dolžnost je, da me pofukaš.« in dalje »Če me ne boš ti, bom prisiljena iti drugam.« No, kaj takega iz nežnih ženskih ustec še nisem slišala (moja usta ne štejejo), so pa nekateri izgovori mož, ko jih žene dobijo pri nezvestobi taki: »Ti mi nisi dala, nisi mi dovolj pogosto dala, nisi se dosti potrudila, nisi me zadovoljila, blablabla« In žene to hitro pokrijejo z opuščanji drugih dolžnosti mož: »Nisi mi pomagal pri gospodinjstvu, nisi mi pomagal pri vzgoji otrok, nisi mi pomagal na vrtu, blablabla«. In kaj ima to pravzaprav veze s seksom? Jaz tudi ne doživim orgazma med košenjem trave.

Zanimiva je tale izjava: »Vse lahko sam, samo pofukat se ne morem sam.« Itak, zato pa sta v paru vsaj dva, da si lahko pomagata (vibrator kot tretji ne šteje). Torej … kaj točno nas veže v par z drugim človekom? Ljubezen do rož? Isti okus za glasbo? Strah pred samoto? Jutranje zbujanje? Ko ni več kemije, ko ni seksapila, ko ti gre ob pogledu na partnerja na kozlanje je skrajni čas, da se razidemo. Ali pa si omislimo ljubimca/ljubimko in s partnerjem zaživimo kot brat in sestra.
No, še bolj bedno je, da se en od partnerjev odloči za spolno vzdržnost / hladnost, pa od drugega pričakuje razumevanje in spoštovanje svoje odločitve. Najpogosteje se to »zgodi« ženske po porodih, ko jim ni več do seksa ali pa jim je z določenimi cenzurami. »Zdaj sem mama, ne bom se več fukala v avtu« ali »S temi usti poljubljam najinega otroka, ne bom ti ga več fafala«. No, Don Corleone je imel za slednje drugačno verzijo. On ženi ni dovolil, da mu ga fafa, ker poljublja njegove otroke, to so mu delale ljubice.

Poanta seksa je v izlivu semena. Resno. Mimogrede: analni in oralni seks tudi veljata za nenaraven in moralno nesprejemljiv seks, tako da če smo ženske že prikrajšane za vzburjanje in doživljanje orgazma (ti dve stvari sta pri seksu povsem nepomembni), lahko moškemu mirno odpovemo gostoljubje svoje ustne in zadnjične odprtine. Vse je v skladu s katoliško vero, na katero, se zna zgoditi, se bom tozadevno kdaj v prihodnosti še morebiti sama sklicevala.
Torej Moj … ne vihaj nosu nad dejstvom, da sem bila s tabo zaradi seksa. Dolžan si me bil zadovoljit, tako uči moja in tvoja vera. Žali se Bogu.

Obavezno nastavljamo dalje …

 Zbudila sem se taka, kot bi me kdo premlatil. Pa ne zaradi seksa, nič bat. Čeprav ne bi imela nč proti. Čustva so me zjebala; strah, napetost, pričakovanje, dvom … Občutek imam, da sem zbolela. A, kaj dela psiha.

Torej … kako je bilo včeraj? bilo je kot poje pesem v naslovu. Bilo je, kot bi se pogovarjala s svojimi dnevniki, le da so imeli včeraj obraz nekoga, ki mi je bil nekoč zelo drag, zelo pri srcu in ki je postal pravi moški, tak, kot sem pričakovala, da bo. Čez deset let bo tak šarmer, da bo joj in enim gre življenje tozadevno resnično na roke, jaz bom pa … pri 46 letih … ne, šarmantna definitivno ne.
Odrasla sva, najina vez se je zgubila, ostali so le spomini. In simpatija. In občutek, da je nekoč nekaj bilo, da sva si nekaj bila, čeravno on meni dosti več kot jaz njemu in dejstvo, da sva se 13 let videvala in da sem bila ena izmed tistih, ki jih je obdržal tudi v spominih in občasnih sprehodih nazaj, je posledica tega, da mu nikoli nisem težila, da sem svoja čustva do njega zeo uspešno ventilirala skozi druge veze, ki so … ma še spomin ne. O Bog, upam, da se mi kaj takega ne ponovi z Mojim …

V bistvu je prav žalostno priti na pogorišče, iskati razloge zakaj si ravno tam postavil hišo in zakaj si jo zažgal. In potem ga gledam in si mislim “to sem imela nekoč tako zelo rada, tega sem se nekoč tako zelo veselila, žudila za njim, si domišljala, da sem nekaj posebnega zanj, blefirala tajnu vezu … Pa sej, v bistvu je neka vez, nekaj, kar imava samo midva, spomini, ki so lastni samo nama, saj sva bila “midva”, sva obstajala. Joj, kako sem vesela, da sem se preselila iz Kranja … Tam v Ljutomeru nimam nič takega, nobenih takih spominov. Pa nisem šla iz Kranja zato, da bi zbežala pred spomini. Na to niti pomislila nisem, ker imam v bistvu prijetne spomine, da pa bi zdaj živela tam, zdaj, ko sva se srečala midva, ko veva kje kdo živi, kako živi, ko sva ugotovila, da se imava kar naenkrat ogromno za pogovorit, da naju zanimajo podobne stvari, ko nama je teh nekaj ur, ki sva jih preživela skupaj, minilo kot bi mignil … Eh, ne, tega si ne želim in zato sem vesela, da se lahko vsedem v avto in grem 200 km stran, tja, kjer njega ni, kjer ni naju in nobenih spominov.

Danes zjutraj sem jokala. Tako zelo pogrešam Mojega, tako zelo hočem, da me objame, da me vse boli. Nočem, da se nama zgodi isto, da se srečava čez nekaj let in … greva na sok ter obujanje spominov. Z njim si želim živeti, ustvarjati skupno preteklost, nočem ga odložiti na pokopališče srčnih srčnih kraljev.
Preteklosti se ne sme vleči v sedanjost. Ljubezni, ki so bile, naj ostanejo tam, kjer so bile. Nočem, da se mi še kdaj zgodi, da srečam nekoga, ki mi je nekoč veliko pomenil in na katerega imam lepe spomine, ter ugotovim, da … nič od tega več ne obstaja, da je vse, kar je bilo lepega, tam zadaj … za tistimi vrati, za tistimi stenami … Kako boli, ko vidiš, da se ne moreš več vrniti nazaj, ker tistega “nazaj” ni, da dotik roke na tvojem telesu ne prebudi eha v tvojem telesu … Seveda se lahko spet potapljam v njegove temne oči, seveda lahko pijem poljube z njegovih ustnic, ampak ni tistega … tistega gušta, ko se telo odzove na dotik, ko čutiš, da si uigran na isto pesem, ko … mah … Potrebujem čas, da predelam vsa čustva, ki jih zdaj nosim v sebi. Vrglo me je iz tira …

Nekateri ljudje se ne smejo srečati

Šle smo v lokal, v katerega ne bi šla nikoli. Popravek, sem šla enkrat približno tako opita in v takem stanju kot sem šla v torek spet tja, s prijateljicami. Že na vratih nam je bilo … bljak … ampak šta se mora nije težko in ker smo bile prilično žejne smo pač vstopile in naročile pijačo. Ok, glasba je bila res a-lahko-ne, sicer pa je bilo toplo in imele smo dovolj prostora okoli sebe. Bila sem direktno iz službe, oblečena v srajco, brezrokavnik, s frizuro, ki je moj videz spreminjala v ta-še –do-pet-ne-zna štet. Nekako sem pričakovala, da bo skozi vrata stopil Moj, ker pač stanuje blizu in ker občasno tudi zaide v tak pajzel, pa ni. Potem pa … OMG … Kot bi mi stresla elektrika. Njega sem že zdavnaj črtala s seznama ljudi, ki bi jih rada srečala, ker najina srečanja vedno pomenijo malo katastrofo tako za naju kot najine partnerje. Nimava meje, nimava sramu, nimava občutka, da se to ne spodobi. Zato se zadnjih sedem let nisva srečevala, saj sem si resnično želela biti z Mojim in ga ne varati z Njim. Pred sedmimi leti sva se tudi zadnjikrat videla, ko sem mu rekla, da imam zdaj pa res resno vezo in da nočem motenj v njej, sploh potem, ko me je Moj zasačil v polnočnem telefonskem pogovoru z Njim in mi težil še kak mesec ali dva zaradi tega.
Skratka srečala sva se, poiskala sem njegov pogled in ko je dojel, da sem tam jaz … Pustila sem prijateljice, pustila pijačo, nič več ni bilo pomembno. Kot bi se prestavila v neko drugo dimenzijo, pogled nanj je bil kot oddaljen eho … bil je … tako isti kot sedem let nazaj, ali petnajst ali dvajset. Ostao je uvijek isti …

Spoznala sva se … ja, pred 20 leti. Kako beži čas. Bil je fant, po katerem sem umerila svoj okus do moških, prvi, ki ni bil iz tiste klinčeve vasi, prvi, ki ni bil Slovenec, prvi, ki je bil čefur. Hmmm … srečala sva se nekega petka na avtobusu, ko je vstopil in s pogledom iskal prost sedež. Zadrla sem se, da je poleg mene prosto in na moje veliko presenečenje je stopil k meni ter sedel. Tega se še vedno tako živo spomnim. Potem sva postala par. Eh, moj oče ga ni maral, srbsko-albanska posla pač, čeprav je bil takrat še fant, fantek, pravzaprav. Jaz pa, kljub samo enemu letu in 4 mesecev razlike v letih navzgor, že z globokimi čustvenimi ranami. Prehitro odrasla oziroma ne odrasla, zgubljena, iz ravnotežja. Kakorkoli pač, takrat sem že 5 let živela v tisti vasi, ki me je dobro mentalno zjebavala. On pa je bil … nekaj čisto drugega, nekaj, kar bi si lahko samo želela. Iz neke druge zgodbe. Prekmalu sva se spoznala, to sem vedela takrat in to trdim še zdaj.
Hodila, uradno hodila, sva kake pol leta. Potem sva se videvala, včasih vsak teden, včasih enkrat na mesece, včasih pol leta nič. Vedno je on prišel do mene, me poiskal. Ko je končal kadetsko šolo in postal policaj se mi je nekaj časa kar trgalo. Kako mu je pristajala tista uniforma … Priznam, bila sva dve budali. Noben razlog ni bil dovolj dober, da bi naju odvrnil od srečanj, seksa, bežnih poljubov … Ko sem mu rekla, da se ne spomnim, da bi midva kaj dosti seksala je odvrnil, da ima on pa čisto drugačne spomine. In ko sem mu odvrnila, da si niti ne predstavljam, da bi spet seksala … po vseh teh letih … je hudomušno odvrnil, da bi hitro prišla spet noter, v naju, da bi se hitro spomnila kako sva midva to počela. Pa sem šla brskat v dnevnike in res. Bila sva brez sramu. Če sem varala svoje fante, sem jih varala z njim … Kadarkoli je kaj praznoval je prišel k meni in včasih je praznoval kar tako, brez veze, lep dan, toplo noč, samo da je prišel k meni .. in jaz sem bila vedno tam, zanj, pa saj sem si ga tudi želela.

O mater … saj ne vem ali naj me bo sram ali ne, kajti niti trohice sramu ne občutim. To je bilo najino, to sva bila midva. Do takrat, ko sem bila enkrat jezna nanj, ker … ne vem, je že kaj takega bedastega naredil in nisem hotela z njim seksati, pa je užaljeno vzel v roke telefon in poklical drugo. Takrat mi je dvignilo plafon in sem ga vrgla ven. Po tistem se kar nekaj časa nisva videla. Počutila sem se ponižano, čeprav sem vedela, da se dobiva tudi z drugimi, samo vedeti tega nisem hotela. Saj sem tudi jaz imela še druge, pa kao neke resne veze, samo midva sva bila … kaj vem, od vedno, bila sva midva. Ko sva se zdaj pogovarjala o tem je rekel, da mu je žal, ker se je takrat tako obnašal, da mi ni stal ob strani, ko sem ga res potrebovala, ko sem se selila stran od družine, ko mi je ex težil in sem klicala policijo pa je prišel on in ni reagiral kot bi moral, ker … ker pač ni. Za nazaj se mi ni treba opravičevat, ne čutim, da mi je karkoli dolžan. Razen tega, ko je, preden sem se potem odločila, da bom imela otroka z drugim, rekel, da se z mano ne bo poročil, ker nisem Srbkinja, ker morajo it svoji k svojim. Danes ne misli več tako, meni pa … ne, ni mi vseeno, ampak to je passe, to je bilo, »midva« sva se končala pred sedmimi leti, ko sem izbrala Mojega, ko sem se zaljubila vanj. V druge oči, druge kretnje, šobe, zven glasu, gibe telesa …

Dejstvo je, da sem ga imela noro rada. Noro. To, kar sem čutila do njega, se ne da opisati, ne najdem besed. Zanj sem bila pripravljena naredit vse. Ni je bilo stvari, ki bi mi preprečila dobiti se z njim. Niti oče ni mogel iz mene izbiti ljubezni do njega, niti drug fant, niti dejstvo, da sva si različna, niti … ma nič. Vsi moški, ki so na moji srčni strani, so kopija njega. Imajo črne lase, temne oči, so poraščeni, možati, z globokimi glasovi … skratka po njem sem umerila okus za moške.

Ko sem ga pred tremi leti srečala na otroškem igrišču in me ni spoznal mi je nekako odleglo. Ok, najina zgodba je končana, sem si mislila. Pa sem ga predlanskim srečala na Gući. Bil je le kak meter stran od mene in samo pocukati bi ga morala za rokav in bi bila skupaj. Pa ga nisem, šla sem mimo njega, ker me je doma čakal Moj. Nisem hotela vznemirjati preteklosti, sicer pa, sem si mislila, saj me tudi on očitno več ne spozna. Potem pa … je v torek stopil skozi vrata tistega lokala in moj pogled se je prilepil nanj kot Uhu lepilo. Potem ni obstajalo nič več, ne njegovi prijatelji, ne moje prijateljice. Šla sva ven, na sprehod, kot dva najstnika. Le da ne več z roko v roki ampak z roko pod roko. In sva se pogovarjala, obujala spomine, ki jih sploh ni treba obujati, ker so bili vse okoli naju. Kot bi sanjala …iskal me je. Več kot leto dni se je vsak dan vozil mimo hiše, v kateri sem nekoč živela in … »Upal sem, da boš prišla ven, tako kot si včasih, in mi pomahala.« Ni hotel vedeti, kje točno stanujem, ker je vedel, da imam resnega partnerja, ni pa vedel, da sem donedavna stanovala samo nekaj metrov stran od njegovega nekdanjega doma in se vsakič, ko sem šla ven, spomnila na to, kaj vse sva počela na tistih stopnicah. In na hodniku. In v njegovem stanovanju. Nekateri spomini postanejo sčasoma rutinski, samoumevni. Midva se res ne bi smela srečati. Ko sem mu šla zadnjič skozi lase … tiste goste črne skodrane lase … in ko sem naredila skok v njegove oči … in ko me je on prijel okoli pasu … tako gentlmensko, nežno a odločno … ko sva bila spet doma … in njegovi poljubi … tako znani …
Naju niti 200 km ne bo zaustavilo, da se ne bi spet srečala. In za take budale je vsako življenje predolgo. In zgodba vedno znova nedokončana. Zapreš vrata, pustiš odprto okno. Zapreš okno, odpreš linico v vratih. Zapreš linico, zvrtaš luknjo v steno …

Šest dni je od najinega srečanja in tri dni od zadnjega pogovora. V teh petih dnevih mi je bilo kar nekajkrat zelo hudo. Tamalima sem se izmaknila z izgovorom, da mi manjka čefurske glasbe, vzela radio in si na vrtu zavrtela nekaj cd-jev ter med poslušanjem počasi lezla nazaj … v tisti čas, v najin čas, ko sem še hodila v disko, ko sem vsak vikend preplesala on pa je prijateljem ponosno kazal katera je njegova punca. »Tista na odru, vidiš, tista je moja.« Na trenutke mi je bilo tako hudo, da mi je bilo za znoret. Na trenutke sem padala v občutek izgubljenosti, kot bi del mene umanjkal, kot da se sploh ne poznam. Kot bi v teh sedmih letih, kar se nisva srečala, kar nisva imela kontakta, postala nekdo drug, nekdo, ki ga sploh ne poznam. Definitivno sem izgubila smisel za humor, za počenjanje najbolj norih reči, za plesanje, žuranje. Saj ne, da se mi je prej fučkalo za življenje ali da sem bila neodgovorna. Bila sem drugačna, bolj na izi, znala sem se zezat, imela sem domišljijo, ki mi je delala 100 na uro in On je bil več kot pripravljen zadovoljit moje nore želje, ideje. Definitivno prej nisem bila tako resna, zadrgnjena, trezna, če hočete. Nisem tako planirala stvari, prepuščala sem se toku, pa kar prinese prinese. Zdaj pa … brr … who the fuck je ta Katarina v ogledalu? In da je vse še bolj skeri se tudi on počuti nekako tako … da je dosegel že vse, kar je hotel, oziroma da je že presegel svoja pričakovanja in sploh ne ve, kaj naj še počne. OMG to je tko … »jaz« razmišljanje.
Nekajkrat me je v teh šestih dneh imelo, da se ga napijem ko stoka, pa … tamalidve in to … Nekaj čikov sem skadila, pa tudi ni bilo prav, ker … če že tamalima težim, potem tudi jaz ne smem. Eh … odpirala sem časovno spiralo in z glavo naprej lezla vanjo. Še vedno imam slike, ki sva jih posnela z mojim fotoaparatom. Ko se je zviral na stopnicah pred blokom … pa ko si je hotel slikati obraz in je na sliki samo njegov nos od zelo blizu. In potem sem se spomnila njegovega obiska po rojstvu tavelike. »Tako lepa še nisi bila nikoli,« je rekel takrat. No ja … Z njim se ni mogel kosati noben moj fant, niti moj ex ne. Joj joj … res sva bila brez sramu .. no, sva še vedno. In meni je to še smešno. Pa saj … kako pa naj človek sicer reagira ko pomisli na vse, kar sva v 13 letih naredila. Dve budali … taki ljudje se res ne smejo srečevati. (In potem prasnem v huronski smeh, vstanem in poiščem album. Tamala me čudno gleda kaj se tako režim, jaz pa poiščem tiste tri fotografije, na katerih je On in ji pokažem tisto, na katerem je slikan njegov nos. Sicer pa je isti … izraz na obrazu, nasmeh, frizura … po moje bi se tudi zdaj lahko takole zviral na ograji kot se je pred … 19 leti? In ja, tamalidve ga poznata, seveda, saj je hodil k nam na obisk tudi čez dan. Na kavo. Kot prijatelj, seveda.)

Vseh teh šest dni ga nisem klicala, ker ga tudi prej nikoli nisem iz obzirnosti do njegovih … no, zdaj do njegove žene. On je klical mene, tudi zdaj me je in me še bo, on ve, kdaj mora poklicat, on mora dokončat opravičevanje. In mi še enkrat povedat, da je bil budala, da bi zdaj drugače, da je ugotovil, da sem mu pomenila več, ko je bil takrat pripravljen priznati. Jaz pa … bi se igrala z njegovimi lasmi in se potapljala v njegove oči, potem pa … bi šla domov k Mojemu. Meni ni žal za nič. Je pa lepo bit doma.  

p.s.: Mojemu sem vedno rekla naj se ne boji tistih, ki jih srečujem zdaj, ampak tistih, ki jih že poznam, s katerimi imam nedokončane zgodbe, s katerimi sem imela »nekaj več« kot le običajno romanco. Dvomim, da je razumel …

p.p.s.: Zakaj me ni sram? Zato.

Železna srajca

Pred časom sem napisala štiri strani dolg post o Mojem. Pa ga nisem objavila. Napisala sem ga v trenutku, ko sem bla čisto down down down, potem pa … se je zgodilo nekaj stvari, ki so mojo pozornost zasukale v drugo stran in … nekako post ni več pasal v kontekst mojega razmišljanja / počutja / bitja.
Dosti mislim nanj. Vsak dan, recimo. To je dosti. Zlasti zjutraj, ko se vozim v službo in moram zamotiti svoje misli. Kak mesec nazaj sva se slišala, takrat sem mu tudi poslala mail, v katerem sem napisala kaj pač mislim o naju, čemu bi se morala oba odpovedati, če bi želela biti skupaj, živeti skupaj. Strinjal se je, dlje od tega pa ni prišel. Oziroma je, njegov zaključek je, da se ni pripravljen odpovedati udobju življenja pri mami (in očetu in bratu), da mu okolje, v katerem je odraščal pomeni več kot karkoli drugega in da si je, če že, pripravljen ustvariti skupno gospodinjstvo z žensko samo tam, v tistem okolju in blizu mame (in očeta in brata). Seveda ob predpostavki, da ima doma še vedno svojo posteljo. Za vsak slučaj. Sick? Za nekoga pri 37 letih?

Dolgo je bil moja železna srajca. Zdaj me nanj priklepajo misli o naju in nekako se jih bom morala znebiti. Čutim, da je najino karkoli že imava uzaludno, čeprav je res nerazumno, da se dva pri najinih letih, ki se imata kobajagi rada, ne moreva spravit skupaj v lastno gospodinjstvo in partnersko zvezo. Pa kje ste že vidli, da gresta dva, ki se imata rada, narazen …. Pri nama, itak. Pa sem se jaz pripravljena odpovedat lastni samostojnosti in neodvisnosti. Pripravljena sem dovolit, da vlaga v zdaj mojo, potem najino hišo, pripravljena sem celo na skupni račun, čeprav jaz zaslužim več kot on, ampak to ne pomeni nič, če on ni pripravljen zagrist v samostojno življenje, plačevanje položnic, vlaganje v svoj dom … sicer pravi, da položnice plačuje, a to pomeni zgolj položnica za svoj mobitel in zavarovanje, jaz pa govorim o čisto drugih življenjskih obveznostih, ki jih on ne pozna, ker jih zanj opravlja … mama.

Razmišljanje o njem, o naju, me, vsaj tak imam občasno občutek, čustveno izčrpava in mi greni misli. Najbrž nikoli ne bom ne mogla ne znala predelati najine veze, pa je bolje, da vse skupaj zamrznem na -30 in pustim. Ker ko se ujamem v klopčič razmišljanj o naju, imam včasih občutek, da me sploh nikoli ni imel res rad. Ne morem mimo te misli, čeravno je ne morem niti z ničemer potrditi oziroma pred seboj jasno vidim njegov obraz, ko mi našteva vse vidne in otipljive dokaze, da me je imel rad. In da me ima še vedno. Kao. Ampak to, da me pali pa ladi pač ni dokaz ljubezni, prej česa drugega.

Po eni strani me je strah zaključiti »naju«, ker si želim, da bi bila spet skupaj. Po drugi strani pa … se utapljam v spominih na naju, ki mi ne dovolijo naprej, navzgor, zadihati. Kot železna srajca, ki me vleče dol dol, ki zahteva vso mojo pozornost zase, ker se borim z njeno težo, namesto da bi jo snela in zadihala, se čustveno dvignila, znebila bremena in se počutila svobodno. Moram najti način kako naj jo snamem, ker jo očitno brez veze nosim na sebi, se kitim z njo pred njim češ »Glej, jaz sem še vedno pripravljena it nazaj, bit s tabo, pripravljena sem se odpovedat vsemu, kar me je do sedaj determiniralo, samo namigni mi, da si želiš isto«. Zakaj že?