Starševstvo +

Otroka oblikujejo vrstniki

Vedno, kadar pomislim na svoje otroštvo, pomislim na življenje v Štepanjcu. Tam sem živela do svojega 11 leta. Spomini na ta del otroštva so pozitivni, v nih se počutim enakovredno svojim tedanjim prijateljicam, pomembno in eno izmed. Ne glede na to, da sem istočasno v svoji primarni družini doživela težke trenutke in imam boleče spomine na tisti čas – očetovo varanje, zaletavanje mame ob kuhinjske police, bežanje iz stanovanja, strah pred prihodom domov, ker nikoli nisem vedela ali je oče trezen ali pijan, ali bom tepena ali ne -, so moji spomini na tisti del otroštva prijetni in se rada vračam tja.

Pred blokom smo se skoraj vsak dan igrale jaz, Barbara, Dragana, Maja, Vesna, in naše mlajše sestre (moji dve in od Maje Tanja). Vesna je imela starejšeg brata, pa je bila v naši skupini, ker sta se z Majo poznali preko družin, Dragana je imela mlajšega brata, Barbara pa je nekaj kasneje dobila sestro). Jaz nisem bila najstarejša, mislim celo, da sem bila najmaljša, a razlika med nami je bila leto dve gor in po statusu sem bila drugim enaka, ker sem bila iz svoje družine najstarejša. Bile smo same punce. In bile smo glasne punce.     Kaj vse smo počele. Velikokrat smo se igrale na stopnišču, sploh kadar je prišla na obisk tista … kaj je že bila, ki je oponašala Lepo Breno (njeno faco vidim, njenega imena pa ne vem) ah ja, Meleča je bila. Kako smo se režale. Maja je tudi rada oponašala razne like iz srbskih filmov, jaz pa sem bila bolj med režalci, vsaj ne spomnim se, da bi po čem izstopala.
V kleti smo iz  sušilnice naredile hobi sobo. Tam smo imele predstavo in jaz sem doma v kuhinji s sestrama vadila koreografijo za pesem “Poštar zvoni samo dvakrat”.

Ne vem, če je kdo od mojih staršev prišel gledat, od Barbare je prišla mama. Imele smo zaveso, porisale smo stene in naredile pravi oder.
Poleti smo na pločnikih nabijale robčke z žogami. Včasih je kdo od starih znorel in zatulil naj nehamo, ampak če je bilo pa tako fino. Še dolgo po tistem, ko smo nehale igrat to igro, na tistih mestih ni zrasla trava.
Barbaro, Vesno in Majo so očetje pretepali s pasom. Mene moj ni. Spomnim se, kako je Barbara jokala, ko je bila tepena, Vesna ni (je imela starejšega brata, pa je bil on večkrat tepen), Maja pa je bila v najvišjem nadstropju in je tudi nisem nikoli slišala.

Majin oče in Vesnin oče sta bila JNA oficirja. Mami sta bili pravi srbski dami, res elegantni in tudi stanovanje so imeli uau spedenano. Pri Maji sem včasih gledala nanizanko “Zona sumraka” in še vedno se spomnim določenih delov (recimo tistega, v katerem so izložbene lutke potem, ko so se trgovine zaprle, oživele in so bile prave družine, se med seboj po oddelikh obiskovale … še leta potem sem, kadar sem šla mimo Maximarketa in v izložbah zagledala lutke pomislila, če le-te res ponoči oživijo). Do njunih očetov in mam smo imeli otroci tudi poseben rešpekt. Maja in Vesna sta ubogali na mig, ne na besedo. Dragana tudi.

Moja mama in Barbarina in še katera so posedale na klopci pred blokom in pile kavo. Včasih smo jim naredile pravo štalo, ko smo povedale kaj, kar je bila “družinska skrivnost” (druga drugo smo vzpodbujale katera si upa povedat bolj “prepovedano” stvar). Eh, če je lahko povedala Barbara, sem lahko tudi jaz. Sicer pa so bili starši nujno zlo, dom pa končna destinacja, ko se je stemnilo.
Bog ve kako bi bilo, če se ne bi odselili. No, ko se je začela vojna sta Vesnin in Majin oče odšla v Srbijo, njuni družini pa kmalu za njima. Najbrž je cela druščina razpadla, ampak jaz sem bila tam, ko smo bile kot eno. Niti sošolke mi niso toliko pomenile kot so mi one, moja družba iz vhoda.

Na vasi je bilo popolnoma drugače. Sem imela družbo, a ni bilo skupnega vhoda. Moja najboljša prijateljica se z mano ni smela družit, ker sem bila ne-Slovenka, starši drugh dveh pa so mi prav tako dali prav poseben občutek, da sem “drugačna”. Ni bilo toliko skupnih zafrkancij, nismo bile na istem nivoju – jaz edina najstarejša od otrok v družini, moja bestika je bila edinka, drugi dve sta imeli starejše brate. V šoli so tiste tri izstopale po ocenah – vse tri so bile pravdobre ali odlične, vse tri so imele še drugo družbo sošolk in sošolcev, jaz sem imela samo njih. Nikakor se nisem vklopila in moja soba ni bila samo nujno zlo, ampak moje zavetišče. Starša pa … kdo so že oni?
_______________________________________________
  Knjiga “Otroka oblikujejo vrstniki” govori o vplivu staršev, genov in okolice na otroka. Otroci se socializirajo v družbi vrstnikov, starši nimajo takega vpliva, kot bi radi verjeli, da ga imajo. Preprosti dokazi:

- otroci priseljencev se naučijo tekoče govoriti jezik sovrstnikov, nekateri s starši govorijo njihov jezik, drugi ga razumejo, govorijo pa ne. Sama ne poznam v Sloveniji živečega “čefurja”, ki ne bi znal govorit slovensko.

- otroci gluhih/nemih staršev se naučijo govorit in komunicirati izven družine

- otroci imajo svojo kulturo, ki je starši ja ali pa ne razumejo. Razvijejo tudi svoj jezik, ki starši ga ali pa ne razumejo. Ko berem pisanje svojih hčera .. noup, ne znam niti prebrat, kamoli razumet, če mi kdo ne pomaga razložit.

- posvojenci se ne razvijajo nič slabše kot biološki otroci.

- otroci se identficirajo na razne načine; po spolu (10 let sra fant raje umre kot bi se priključil skupini deklic, če se lahko igra s fanti svoje starosti), starosti (mlajši so bljak, starejši pa že prestari. Idelano ej ista starost, leto gor ali dol max), pripadnosti blokovskemu vhodu, isti ulici, ipd. Ne identificirajo pa se kot otroci oficirjev JNa.

- V šoli so otroci proti učitelju. Ni fora it v smetnjake nesti smeti, če ob tem ne narediš predstave celemu razredu. In če učiteljica reče, da se igrače ne smejo nosit v vrtec se jh prinese zanalašč.   

- otroci ločijo svet v krogu družine od sveta zunaj nje. Z vrstniki ne delijo vere, razen če vsi ne hodijo k verouku. Zelo pa ločijo ženska in fantovska opravila. Doma se naučijo gospodnjskih opravil, ipd., ne naučijo pa se obnašanja v javnosti.

- otroci starše oponašajo samo takrat, ko so trdno prepričani, da se starši vedejo normalno. Če mislojo, da se ne, se jih tudi sramujejo in lažejo vrstnikom o svoji družini, samo da en pokažejo, da je njihova družina drugačna od drugih.

- od okolja in vrstniške skupine, v kateri je otrok, je veliko odvisno kakšen bo postal. Če ima otrok nalepko “bajsi, klovn …” se bo temu primerno obnašal in obnašanje nesel v odraslost. Če je v družbi destruktivcev bo postal destruktivec, če je v družbi dobrih, ki ga ne izločajo zato, ker je malo manj dober temveč ga spodbujajo naj bo njim podoben, se bo tudi trudil v tej smeri.
________________________________________________

Zakaj se nimam za nič posebnega? Zato, ker sem nekaj pomembnih let odraščala v družbi, kjer sem bila enaka, ker nisem s prav ničemer izstopala. Niso me poniževale, zasmehovale ali mi dale kakšno nalepko. Maja je bila bolj močne postave, pa je nismo zafrkavale zaradi tega. Nikoli se nismo delale norca iz tiste, ki je prejšnji dan bila tepena, ampak smo z njo sočustvovale. Druga pri drugi smo odkrivale posebnosti in jih potrjevale. Starši n njihov status niso imeli dosti veze pri tem. Seveda sta se Maja in Vesna več družili tudi med seboj, ker sta se družini obiskovali, jaz pa sem hodila k Barbarini mami na palačinke s sladkim grehom, ker sta se moja in njena mama dobro razumeli (obe sta delali v bolnici). Moj oče nikamor ni sodil, edini je hodil pit v bife; samo jaz sem hodila svojega očeta iskat tja, ko je pozabil prinest hrano domov; samo naša družina je bežala k sosedi, ko je oče norel doma; samo moja mama se je zaletavala v kuhnjske omare. Za vse na svetu tega ne bi priznala svojim prijateljicam in ko je mama pritekla po stopnicah ven, potem ko jo je oče mahnil, me je bilo v dno duše sram, da se nam to dogaja. S prijateljicami smo sedele na klopci pred vhodm, ko je pritekla ven.

Ko sem brala to knjigo sem zelo intenzivno razmišljala o tem, zakaj tolikokrat pomislim na obdobje do 11 leta, na kasnejšega pa ne. Zakaj je kljub slabim spominom iz družine občutek na tisto obdobje pozitiven in prijeten. Zato, ker je bila moja najpomembnejša skupina pozitivna, prijetna. Zato me spomini na primarno družino ne bolijo, kot odrasla oseba pa premišljujem o obnašanju svojih dveh staršev drug do drugega in do nas otrok.

To NI knjiga za tiste, ki ne znajo poglobljeno brat, ki ne zanjo razumet, ki so prepričani, da so starši krivi za vse.  Ostalim pa želim prijetno in koristno branje.

Babičini nasveti za dom

Skoraj dva meseca sta minila od moje pobožne želje, da si kupim knjigo s praktičnimi nasveti za hišo. Danes sem si jo končno izvolila kupit (32 eur) in sem kot eno malo dete … presrečna, seveda. Takole zgleda tale zadevščna:

Tisto, zaradi česar pa sem kupila tole knjigo, pa zgleda takole:

null

 Male skrivnosti velikih mojstrov, bi lahko rekli. In tako na celih 400 straneh. Odlično branje. In zdravo, kajti že tukaj sem pisala, da v svojo zemljo ne bom spuščala strupov kar pomeni, da bom tudi čiščenje hiše in pranje perila prilagodila. Ker nisem naravni vseznalec, sem si tako poiskala knjigo, ki je polna teh nasvetov. Upam, da jih kmalu preizkusim.

Za piko na I sem si naročila še tole:

Na obroke, da ne bo pomote, ker 49 eur niti po pomoti nimam.    Hja, treba se je znajt.

Torej … takole počasi nastaja moja podeželska knjižnjica.  V mislih imam še knjigo Mojster skoraj za vse ali Nevsakdanja uporaba vsakdanjih stvari (nekaj podobnega). Na obroke, jasno.

Kot da me ni

Obstajajo knjige, ki jih leta ne preberem do konca, obstajajo pa tudi knjige, ki jih ne morem prenehati brati in ki jih še potem, ko sem jih prebrala, prebiram ponovno, si prepisujem odlomke, označujem stavke, itd. Ena izmed takih knjig je kniiga KOT DA ME NI, avtorice Svalenke Drakulić. anjo me je opozorila Nadja v komentarju pod postom o knigi “Ženska v Berlinu“.
Kot sem že v tem postu omenila, nobene izmed kniig nisem prebrala v času, ko sem pisala post o knjgi Ženska v Berlinu. Vendar pa je morej razmišljanje glede spolnega nasilja – konkretno posilste v vojenm času osupljivo enako razmišljanju glavnih junakinj obeh knjig.

Naj povzamem del z mojega drugega posta, ki govori o vzporednicah obeh knjig in mojega doživljanja posilstva in ki je meni, Anonimni in S., enako:

citiram
Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem – S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Knjiga Kot da me ni, me je zlomila. Podobono kot je napisala Nadja, sem skozi doživljanje S. podoživljala svojo izkušnjo in jokala in jokala … in še zdaj jokam. Tolikšno trpljenje, psihično razčlovečenje pri živem telesu ter telesno ponižanje na raven kosa mesa … tega si sploh ne moremo predstavljati.
Nekaj odlomkov:

Sprva ji ni bilo všeč, da na njenem obrazu ni bilo videti sprememb. Je mogoče preživeti tisto, kar je preživela ona, toda tako, da prestano ne odtisne sledi navzven, temveč le navznoter? Mar so te sledi res povsem nevidne, ali jih moramo le znati prebrati? (…) Bolje, da so vser sledi trpljenja izbrisane s površine. To bo njen ščit. S tako nedolžnim obrazom ji bo lažje lagati o sebi. (str.15)

Edino tistikrat je slišala ženske govoriti o posilstvu. Pozneje o tem niso govorile, tega več ne omenjajo. Če se bo razvedelo, da so oskrunjene, se en bodo več mogle vrniti v vas, k možem ali staršem. Molčijo. Verjamejo, da se odo zares vrnile tja. Kako težko jim mora biti živeti s tem bremenom, s takim strahom. (str.61)

Njihovo ječanje napolnjuje sobico. morebiti tudi kaj govorijo. Preklinjajo jo, preklinjajo njeno mater. Eden jo hoče gledati iz oči v poči. Obrne proti sebi njen obraz in rohni, da si ga bo zapomnila, da si ga mora zapomniti. (str.68)

(…) Potem škorenj na prsih. Od tope bolečine je ob sapo. “Odpri usta,” zarenči moški glas. Stoji nad njo z razmaknjenimi nogami. “Odpri usta.” S. odpre usta. Dolg curek scaline. “Žri,” ukaže, “te bom že naučil ubogati.” Poskuša požirati. Seč je topel, sili jo na bruhanje. Kašlja in bljuva hkrati. Oklofuta jo. Tedaj začne goltati, ubogljivo kot otrok, toda on še naprej maha po njej, kot bi mu bilo to v posebno veselje. (…) Čisto vseeno ji je kaj bodo storili z njo.
Zadnje, česar se spominja, so udarci, to, kako vojak zamahne po obrazu, prvič, pa spet in spet .. Nato izgubi zavest. (str.69)

(…) Naposled je vročina padla. Prebuja se. Ustnico ima znotraj preklano, obraz zabuhel od udarcev. Boli jo sleherni del telesa: še zmeraj čuti žgočo bolečino v drobu, razbolele sklepe rok, hrbet in mišice, zaradi česar se komajda zgane na žimnici. V teh nekaj dneh se je bolečina naselila vanjo kot v lastni hišo. Občutek ima, kakor da si jo nekaj nasilno prisvaja. Neka dotlej neznana bolezen je prešla vanjo in jo zdaj razjeda. S. si ni mogla predstavljati, da lahko moško telo stori takšno nasilje nad žensko, da jo tako silovito nadvladuje, da se pred njim ne more postaviti v bran.
Zdi se ji, kot da ni več cela. (str.71)

Od trenutka, ko so se oboroženi možje prikazali v njihovi vasi, je sleherna med njimi razosebljena. Zdaj so le še bolj izničene, zvedene na gručo podobnih bitij ženskega spola, iste krvi. In tu šteje samo kri, prava kri vojakov proti nepravi ženski krvi. (str.81

Dekleta debelo gledajo, zaskrbljena so. J. ji potipa čelo. “Odstrani si ličilo,” reče. “Taka si kot kurba.” Zakorači jo in se skloni, kot da jo bo udarila po obrazu. Jezna je, izdaja jo rezkost glasu. “Ampak zakaj se huduješ,” jo vpraša S., “saj vendar sem kurba. Me vse smo.” J. ji zdrgne obraz z mokro brisačo. (…)
Lepa za fante, na glas ponovi. Kajpada, ugajati jim. Smehljati se s pobarvanimi, rdečimi ustnicami tem fantom, sovražnim vojakom. Smehljati se in jim govoriti “Zlezi v moje naročje!” Mirno požirati grozo, kakor spermo. Hliniti, da ne gre za prisilo, marveč za zabavo, v kateri uživa. Morda bodo potem pozabili, da jo morajo posiliti. (str.93)

Tudi taboriščniki lahko izbirajo, pa čeravno njihove odločitve včasih vodijo v smrt. (…)
Nekega dne so pripeljali manjšo skupino. Med možmi so bili čisto mladi fantje, pravzaprav dečki. Eden izmed stražarjev je s prstom pomignil starejšemu, nizkemu in slabotnemu moškemu. Stopil je iz skupine, zroč v tla. Potem je poklical še dečka. Ukazal jima je, nas se slečeta do golega. Deček se je moral spustiti na kolena, opreti na dlani in ostati na vseh štirih. Njegovo bledo, koščeno telo je, kakor od udarcev, podrhtavalo od krohota stražarjev. Potem je drugi stražar vzel pištolo in jo pritisnil starejšemu moškemu na sence. Ta je klecnil na kolena za dečkom, se zvalil postreni in zacvilil kot ranjen pes. Stražar je naprej ustrelil v dečka, nato v starejšega moškega.
Ko so takoj zatem iz skupine spet izločili mlajšega fanta in odraslega moškega ter jima ukazali, naj storita enako kor prejšnja dva, se je starejši pri priči spustil na kolena. Dali so mu piti žganja. Moral je kar naprej posiljevati dečka, dokler ni omagal, deček pa je izgubil zavest.
Pozneje je izvedela, da sta bila tista, ki so ju ubili, kakor tudi onadva, ki sta preživela, oče in sin. (str.117)

Spomni se, da je nekega večera, ko še ni popolnoma dojela, da se o tem ni mogoče pogovarjati, vprašala M., kaj bi storila, če bi bila noseča. M. je odložila pletenje, povesila glavo in za hip obmolknila. “Če bi se zgodilo meni, bi otroku lastnoročno zavila vrat,” je odgovorila z glasom, ki ni trpel ugovora, ker je sodba dokončna. S. pomni, da je, medtem, ko je goovrila, razprla pesti in jih sklenila okoli nečesa nevidnega, kot bi davila malo živalco, piščanca ali zajčka. (str.136)

Bila je navzoča pri umoru otroka, ki ni bil ničesar kriv, ki ni utegnil niti zadihati, pa ga je že doletela smrt. Morda sploh ni zajel sape. Niti dihnil ni na tem svetu. Kakor da se ne bi nagledale že dovolj smrti, se ženske podrejajo isti krvavi logiki, po kateri biti naš pomeni življenje, biti njihov pa smrt. Tudi one zlahka ubijajo in v tem je zmaga vojne logike. (str.137) 
(…) Pri sebi skuša najti opravičilo za njeno ravnanje. Vojna, vojna jo je prisilila, da je to storila. Ampak enako opravičilo lahko najdejo tudi tisti, ki so začeli vojno in to žensko pahnili v moritev. Če se vsi izgovarjajo, da so primorani ubijati, ker je vojna … Mar  je takrat človek zares popolnoma oropan izbire? (str.138)

Komaj zdaj doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno. Pripada drugim – moškemu, otrokom, družini. Med vojno – vojakom. Peti mesec … neko tuje sodišče jo je dokončno obsodilo na brezizhodnost. Počuti se, kot da jo je nekdo spet prestavil v taborišče, v “žensko sobo”. Prevarana je. To je vojna, v njej, v njenem lastnem drobovju. In oni zmagujejo …(str.149)

G. zamišljeno meša kavo, nato začne z žličko narahlo potrkavati po mizi. “Hotela sem samo reči, da po mojem ta otrok ni ničesar kriv,” pojasni. S. bi ji rada odgovorila, da se ji zdi čudno, ker ji omenja otroka. Kot bi ta že  obstajal in jokal v sosednji sobi. Kako je mogoče, da ne vidi nje, ki sedi tukaj in jo gleda? Zakaj govori o otrokovi nedolžnosti, ne pa o njeni? Je morda  S. kriva? V čem je njena  krivda?  Kako se skriti pred pravičnki, kot je G. , ki si domišljajo, da vedo, kaj je v takšnem primeru najbolje? Strašno je, da imajo zatisnjenae oči in gluha ušesa … Dobronamerni so, kakopak, toda gluhi. (str. 181)

Mar lahko nekdo kot Maj razume življenje, ki se nenadoma prekine in zatem znova začne, a kot bi šlo za življenje nekoga drugega? In kako bi ji S. razložila, da bo dala otroka posvojiti? Kako bi Maj, sredi svojega mirnega in urejenega življenja na Švedskem, razumela to odločitev? Kako govoriti o vojni, ko veš, da oseba, s katero se pogovarjaš, ne more doumeti takih strahot? Kot če bi bila gluha in pri roki ne bi imela slušnega aparata. Poskušala je govoriti z G., ko je stanovala pri njej. Pogovarjala se je tudi s psihologinjo, povedala ji je, da je bila posiljena. Toda kot da so ju njene besede oplazile, ne da da bi jih zares dotaknile. (str.196)

Maj je zaspala. Gleda njene dolge lase, oroselo čelo in razpeto srajco. Koliko je stara? Na nek način ji je blizu, druži ju občutek teže minulega meseca, bolečine, pa trud, da bi izstisnili otroka, krči, krvavitev, izčrpanost … Kaj vse bi ji lahko povedala o svojem telesu, ki živi mimo človekove volje, o posebnem hlapčevanju telesu, ki ga poznajo samo ženske. Vendar kot da se življenje, sleherno življenje v tej deželi odvija v neki drugi razsežnosti, kjer je ljudem prihranjeno najhuje. Obstajata strah in bolečina posameznikov. Ne pa vseprežemajoče strašnosti vojne, v kateri ženske nič več ne varuje pred moško okrutnostjo. (198)

S. ne more več odvrniti pogleda od otroka. Kaj bo z njim? Koliko takih otrok bo prišlo na svet, pa njihovi očetje tega ne bodo vedeli? M. ji je nekoč povedala, da so se med posilstvom vojaki usajali, da bo rodila njihovega, srbskega otroka, in da bodo vse Muslimanke prisilili, da dobo rojevale srbske otroke. Kje so zdaj ti vojaki? Če se bodo otroci rodili, se bodo rodili tem ženskam, in o njihovi usodi bodo odločale one, ne pa njihovi neznani očetje. In nobeh teh otrok ne bo vedel, kdo je njegov pravi oče. Matere se jim bodo odpovedale in jih oddale v posvojitev. Nekdo tretji jim bo dal ime in priimek, jezik in domovino.
Otrokom vojne je vsekakor usojeno, da bodo odraščali v laži.
Tudi če se primeri, da bo katera od njih zadržala otroka, mu bo morala lagati. Morala si bo izmisliti očeta, družino, preteklost zanj … Kaj je močnejše, pravica do očeta ali pravica do resnice, se sprašuje S., sklonjena nas njegovo posteljico. Odgovor že sluti. Povedati resnico bi pomenilo dodati novo krivico tisti, ki je bila že storjena. (str.201 -202)

Tedaj nenadoma razume sne, ki se ponavljajo in ve, zakaj se ponavljajo: Če je on pozabil nanjo, svojo žrtev, je ona tista, ki ne sme pozabiti, niti nanj niti na svojo preteklost. Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve ga ne smejo dopustiti. (str.204)

Nadaljevanje knjige je lahko tudi film Grbavica.

Vojna, o kateri govori knjiga, je potekala samo nekaj ur stran do nas. K nam so prihajale ženske iz taborišč, pa sploh nismo vedeli za to. Koliko teh se je znašlo v primežu popolnega nerazumevanja, celo obsojanja, ko so hotele splaviti, oddati otroka v posvojitev. Koliko teh je bilo popolnoma samih s seboj in so bile bolj ko ne samo telo z zlomljeno dušo in srcem. Nas to ni brigalo. Povečini. Begunci pač. Vsakodnevno prihajajo k nam, pa nas to ne gane. Begunci, ljudje od drugod z zgodbami, ki jih mi najbrž niti nismo sposobni poslušati, kaj šele razumeti.

Knjiga je polna pretresljivih dejstev, ki dajejo samo slutiti kaj se v resnici dogaja, ko sovraštvo zamegli razum, ko je važno samo pobijanje in ko se najtesnejše prijateljstvo razblini v najgnusnejšo obliko sovraštva. In kaj vse naredi človek, da preživi, samo da preživi, pa čeravno proda sebe kot človeka za kos kruha. Ko mati podkupuje sovražnikove vojake, da ne posilijo njene dvanajstletne hčere, ko pa jo na koncu kljub temu posilijo in ubijejo, popije strup in konča tudi svoje življenje. Nepredstavljivo …

Spolno nasilje, ki je v anale zgodovine vpisano pod rubriko “kolateralna škoda”

… in ni nikoli kaznovano, storilci pa živijo dalje v lažnem prepričanju, da so to počeli v “nekem drugem času”, da “to niso bili oni”, da “se je to pač takrat počelo”.

Ne mislim na prvo in drugo svetovno vojno, mislim in govorim o vseh vojnah, o vseh nasiljih nad narodi in o vojskovanju med narodi, kjer vedno in brez razlike prihaja do spolnega nasilja močnejših po spolu nas šibkejšimi po spolu. Najbrž, špekuliram, da ne zato, ker so ženske pač šibkejše, temveč prej zato, ker ženske nasprotnega naroda oz. sovražnika predstavljajo nacijo samo, so reprodukcijske sila dotičnega naroda in če se bo nasprotnik polastil njih se bo polastil prihodnjosti tistega naroda, bodisi da ga bo na prav poseben način izbrisal oz. zmešal kri. Kakorkoli … v vojnah so ženske “last” svojih moških po krvi in “vojni plen” moških nasprotnikov. Brez prava na glasanje, brez možnosti obrambe, brez možnosti pritožbe ali izognitve tema dvema vlogama. Tolko o enakopravnosti …

Ženska v Berlinu bi bila lahko tudi knjiga z naslovom Ženska v Bosni, Ženska na Kosovu, Ženska v Južni Osetiji, Ženska v Sudanu, Ženska povsod, kjer divja vojna. Koliko žensk je bilo posiljenih čisto blizu nas, najbrž so se nekatere zatekle tudi k nam po azil. Koliko teh so moški druge narodnosti zaprli, skupinsko mesece in mesece posiljevali, jih noseče zadrževali toliko časa, da niso mogle več splaviti, z namenom … onečaščanja naroda, ne njih osebno.
Ženska kot individuum v vlogi vojnega plena ne obstaja, je le del skupine tistih, ki rojevajo nasprotnike in nad katerimi se lahko nasprotnik maščuje. Pa je zanimivo, da moški kljub temu, da vedno, da njihove žene, matere, sestre, dekleta, doma ne bodo na varnem, svojih žensk ne skrijejo, ne varujejo, pač pa jih puščajo doma … skupaj z otroci, starci. Pa je vendarle jasno, da se vsaka vojska najbolj kruto in primitivno znaša ravno nad tistimi, ki so doma, ki varujejo dom, ki se ne morejo branit.

Vsaka izmed nas se lahko znajde na “drugi” strani, v sovražnikovem taboru, na milost in nemilost prepuščena perverzni domišljiji nasprotnikov. Se tega zavedamo? Se je katere od vas dotaknila novica, da so Rusi vdrli v Gruzijo, kjer pobijajo, posiljujejo, požigajo? Bo kdo izmed teh ruskih vojakov kaznovan za posilstva?
Je bil kateri od srbskih, hrvaških, muslimanskih vojakov kaznovan za posilstva? Koliko teh bivših vojakov danes prosto hodi okoli, ne d abi kdorkoli vedel, da so med vojno posilili in morda celo zaplodili otroke, za katere ne vedo, ki jih ne zanimajo, ki so se zgodili v nekem drugem času in ki nimajo nobene zveze s sedanjostjo?
Koliko je pri nas še živih partizanov, domobrancev, belo in plavosrajčnikov, črnorokcev, ki so med drugo svetovno vojno posiljevali ženske in koliko teh žensk si še danes ne upa povedati, da so bile posiljene in kdo jih je (in koliko jih je rodilo “otroke posilstva”)?

Kolateralna škoda … kot porušeni domovi, požgane hiše, razseljene družine … Za izživljanje najbolj perverznih primitivnih bolanih neverjetnih spolnih fantazij je vojna najbolj primeren čas. To spada zraven k vojni, pač posiljene ženske, pobiti otroci, požgani domovi. In potem se iz vojske vrne mož in vidi na domačem pragu malčka, ki ne more biti njegov otrok. Čigav je? Žena ne ve, prišli so sredi noči, jo zajeli v skupino žensk, odpeljali v gozd in nekaj dni skupaj posiljevali. Ni mogla splaviti, pa je rodila in … Kako reagira moši? Moški, ki je branil domovino, svoje žene pa ne? Moški, ki se je boril za svobodo, za svojo družino pa ne?

Mimogrede: kdo bo odgovarjal za posilstvo v Psihiatrični bolnici Polje nekaj dni nazaj? Kdo bo šel pred sodišče in služil kazen, ki gre posiljevalcu? Nihče. Posiljevalec je vendar psihični bolnik, ki v zapor ne bo šel, posiljena ženska pa je prav tako psihična bolnica. ah, potem pa je vse ok. Saj naredil ji ni nič hudega, samo posilil jo je. Toliko o tem, koliko je naša družba osveščena in koliko se v resnici zavedamo NEENAKOPRAVNOSTI med spoloma in koliko smo DRUGORAZREDNE kar se tiče naših teles, občutkov, pravic.

Slabo mi je …

Za Roma sta kraja in prosjačenje samo dva od načinov preživetja

Pred meseci sem kupila knigo Pokoplji me pokončno, v kateri Isabel fonseca opisuje zgodovino Romov, njihove selitve, njihov način življenja in razmišljanja. Dve leti je potovala od enega kraj do drugega, po raznih državah Evrope, živela z njimi, dihala z njimi.

Knjiga je izjemno poučna in, si upam trditi, podira predsodke in stereotipe. V meni je celo vzbudila  razumevanje za obnašanje Romov.

O knjigi sem dolgo premišljevala. Priznam, do zdajšnje Guče se s Romi iz oči v oči še nisem srečala. No, mogoče sem koga bežno srečala v Ljutomeru in Murski Soboti, pa morda celo v Kranju, toda tako “surovo”, tako iz oči v oči z zavedanjem, da gledam v oči Roma, se še nisem srečala. In srečanje z njimi je v meni vzbudilo … zelo močno simpatijo, občutila pa sem tudi tisto distanco, tisto “nikoli ne bomo na isti valovni dolžini” o kateri govori Isabel v knjigi. Oni so Romi, jaz sem civil, med nami je neprebojen mentalni zid, ki ga, četudi bi želeli, ne bomo nikoli prebili.

Kot sem v prejšnjem postu napisala sem dejansko ob srečanju z njimi (in srečavanju z njimi nekaj dni zapored) imela občutek, da oni niso iz tega časa, da so iz neke druge dimenzije. Njihove oči … ko te poboža z malo roko “kako si lepa”, te pogleda z okamenelim nasmehom in stegne roko “daj”. Pa njihove ženske z otroci na prsih in drugimi držečimi se za krilo, pa najstnice v oblekah trebušnih plesalk in nekaj tistih najmlajših, nekaj let starih, ki se vrtijo okoli tebe, migajo s telesom, potem pa se ti zazrejo naravnost v oči, stegnejo roko in “daj”.

Spomnila sem se na to, kako Isabela opisuje dejstvo, da Romi kradejo in prosjačijo. To sta samo dva od načinov preživetja, pravi v knjigi. Pa saj tudi mi, civili, krademo in tudi mi prosjačimo (klošarji, recimo), pa se nad nam enakimi – belopoltimi kradljivci in fehtarji, ne zmrdujemo tako, kot se nad Romi. Zakaj? V čem je temeljna razlika, da se od Roma odvrnemo takoj, ko ga vidimo, od klošarja pa ne?

Kakorkoli … to, kar Romi še danes počnejo v Srbiji (in še kje), so včasih počeli širom po svetu. Bili so zabavljači in potujoči obrtniki. v Guči je bilo daleč največ Romskih skupin pouličnih trubačev – oče in nekaj sinov, recimo, pa hčere za plesno spremljavo, denar pa so služili z igranjem po lokalih, kar pač ni nič nečastnega. Največ jih je tudi prodajalo kramo ala troblje (pa pobirali so prazne plastenke po pločnikih), bolj sofisticirane stojnice so pripadale Srbom. Pa vendar … delali so in čeravno so me pred odhodom v Gučo opozarjali na to, da tam Romi kradejo, nisem niti enkrat imela občutka, da se okoli mene suka kakšna temna pojava.

Pred časom je k nam v podjetje prišel Rom. Če imamo kaj odpadnega železa, ga je zanimalo, in ker smo imeli kar lep kup le-tega je prosil, če ga lahko odpelje. Da nam plača, je rekel. Pa šef sprva ni bil za. Da Romom pa ne da, je rekel. Potem pa je le popustil in Roma sta z največjim veseljem naložila železo v kombi, plačala šefu dogovorjeno vsoto denarja in šla.
In zakaj ne bi dal Romu? V končni fazi mu niti nismo dali železa, temveč prodali, da pa bi iz principa, ker železa noče odpeljat Slovenec le-to nabirali na kup, pa se mi je zdelo skrajno neumno. In je rekel Rom, da rad dela, da bi rad veliko delal, pa da se mu povsod, kamor pride prosit za odpadno železo, dogaja podobno, kot se je pri nas  – imamo, a tebi ne damo. In zakaj ne? Zato ker je Rom?
(Znanec je ob opazovanju natovarjanja železa pripomnil, da zdaj se jih pa ne bomo več rešili z dvorišča. Če to pomeni, da bosta ta dva roma hodila k nam vsak teden in bosta odvažala železo na deponijo namesto nas, ob tem pa nam bosta še plačala, bomo zadovoljni. Nikakor pa se ne strinjam, da to pomeni, da ga bosta kradla z dvorišča. Če bi bil to njun namen, bi ga že zdavnaj (in roko na srce glede na to, kolikokrat so že prosili za to železo, pa jim ga iz principa nismo dali, se sploh ne bi čudila, če bi enkrat splezali čez ograjo in ga pobrali.)

Odkar imam hišo v Prlekiji premišljujem o tem, da bi šla prav res “naproti” Romom, da bi koga tudi osebno spoznala. Po eni strani me je tega sicer … ne strah, bolj se bojim, da je to osebno srečanje oz. spoznavanje misija nemogoče, po drugi strani pa si želim it v njihovo sredino in se Romov dotakniti (fizično in psihično).
Misterij? Ja, zame definitivno so misterij. In bolj ko se v Sloveniji razrašča nestrpnost do njih (iz ene družine prehajamo na sovraštvo kompletnega naroda) bolj mene zanima kako oni živijo, kako oni doživljajo odzive civilov. In … premišljujem … bilo bi zanimivo viet, kako bi reagirali Slovenci, če bi čez noč v kakšno manjše mesto ali vas prišla gruča Romov. Grem stavit, da bi najprej pozaprli vse kurnike, potem pa zaklenili vrata. No, tisti bolj nestrpni, bi pa najbrž pripravili orožje, s katerim bi odgnali “male vrage”. 

In zakaj naslov knjige Pokoplji me pokončno? POKOPLJI ME POKONČNO ZATO, KER SEM CELO ŽIVLJENJE PREŽIVEL NA KOLENIH.

Zlorabljen otrok v sistemu države

Predstavljm vam knjigo, prvo v Sloveniji, ki govori o ločitvi, zlorabah položajev na CSD Ravne na Koroškem, neaktivnosti policije in ležernosti ter pristranskosti sodišča.

Ko se je odločila, da noče več tako živeti ji je mož rekel, da ji bo vzel VSE: avto, stanovanje in otroka. In ji je.
Za dolgih SEDEM let je ostala brez obeh hčera, prva – ki sploh ni bila njegova, saj se je rodila v njenem prvem zakonu z možem, ki je kmalu po rojstvu hčere umrl, je bila dodeljena v rejništvo babici in dedku, druga – njuna skupna, pa je bila dodeljena njemu. Natalija je ostala popolnoma brez vsega – avta, stanovanja in otrok.

Šele ko se je obrnila na Protikoupcijsko komisijo in Varuha človekovih pravic, se je klobčič začel odpletati in so se stvari začle postavljati na pravo mesto. Česar prej v sedmih letih ni mogla urediti, je potem v enem dnevu uredila  – prvo hčero nazaj k sebi iz rejništva.

Knjiga opisuje obnašanje strokovnjakov na CSD-ju, funkcioniranje sodnih izvedencev, pristranskost sodišč ter podlo igro bivšega partnerja, s katero ji je prav vse – prijateje, sorodnike in strokovnjake, obrnil proti njej samo zato, ker je hotela stran, ker ni hotela živet v zakonu, ki to ni bil.

Postopki, ki so bili vodeni brez argumentov, strokovnjaki so se do nje obnašali ignorantsko in skrajno žaljivo. Vse to in še več preberete v knjigi, ki je bila predstavljena včeraj.

Njena kalvarja se je začela nekega večera, ko je kot običajno šla v šolo na predavanja. Pred tem sta se z možem sprla in ko se je po treh urah vrnila domov je našla stanovanje … prazno. V tem času je oče odšel na policijo in CSD ter prijavil mamo, da ogroža življenje otrokoma in njemu. Otroke so dali v rejo na tajno lokacijo (oče pa ju je vseeno lahko obiskoval), njej pa niso hoteli povedati kje so in zakaj so to storili.
________________________________________

Podobnih zgodb je v Sloveniji nešteto. Pa ne samo takih, kjer so mamam odvzeti otroci in jih ne morejo ali ne smejo pod pritiskom ustrahovanja videti, tudi obratno je, ko očetje ne morejo do svojih otrok, ko imajo strogo omejene stike z njimi, pa se še ti ne izvajajo.

Knjiga vredna branja in razmišljanja ter doumevanja, kako pri bojevanju med staršema nepopravljivo trpijo otroci.

Ko je videla katero knjigo držim v roki, me je pogledala tako, kot da bo …

… po mojem izgledu ugotovila ali sem tudi jaz to ali ne.

Naslov posta bi bila lahko tudi “Dvoje hlače zamenjam za dve knjigi” ali kaj drugega, toda pogled ženske, ki je šla v knjigarni pri blagjni mimo mene in videla katero knjigo držim v roki je bil “Sem mogoče kužna?” ali “Imam mar črno piko na čelu?” Đizus, niti pod razno si ne bi predstavljala, da sem bom počutila kot … ker bom kupila knjigo, ki resda ne leži tik ob vratih, temveč zadaj v kotu, pa vendar je knjiga.

Tako nekako sem se počutila ko sem šla leta nazaj prvič v Sex shop.    Ko sem odhajala iz trgovine in me je mimoidoča prestrelila s pogledom mi je bilo, kot bi koga ubila. Fak, res. Pa a nismo te tabu teme že prerasli? Mar se še vedno nismo čisto nič sprostili? Mogoče pa sem kriva jaz, ker si take stvari pač kupim oz. ker pač grem v Sex shop? Kakorkoli …

Včeraj sem med čakanjem na film stopila v Felixovo knjigarno, kamor sicer zavijem vedno kadar grem v Kolosej. In tudi vedno kaj kupim, tako da že vnaprej preračunam koliko denarja lahko porabim. Nameravala sem kupiti Žensko v Berlinu. Nisem bila v zamorjenem stanju za knjigo pa vem, da je … nekako žalostna, in sem pretehtala, da me bo samo zamorila, če jo kupim in se odločila, da lahko tudi počaka do naslednjega obiska Koloseja.
Preden sem prišla do Žensk v Berlinu sem na kupu “bestseller-jev” našla tole

Ni bilo kaj premišljevat, takoj sem jo vzela. Žal mi je sicer, da je ni v trdi vezavi, toda že to, da jo imam (in sem jo skoraj prebrala) je čisto super.

No in potem, ko sem se odločila, da Ženske v Berlinu ne bom kupila, ker nisem v mudu zanjo, sem zagledala knjigo, ki je v ženski pri blagajni povzročila tak pogled. O maj god, še zdaj ne morem verjeti.    In meni je bilo za hip še nerodno … nelagodno pač … ker me je tako prečekirala od glave do pete. Pa kaj se res na obrazu vidi katera je kurba? Mislim, imajo ženske to sposobnost (oz. si domišljajo, da jo imajo), da že po videzu ocenijo katera se prostituira in katere ne?  

No, kupila sem knjigo Kurba, ki sem jo prej preletela in ocenila, da bo zanimiva za prebrat (in tudi je, sem jo že pojedla). In zdaj mi je žal, da nisem tisti preiskovalki pri blagajni poslala velik nasmeh in “Ja, guspa, jest se tut fukam za denar”.   :)   Čisto nič veselja si nisem privoščila ob njenem pogledu. No, pa saj je takih knjig še nekaj in bom drugič izkoristila bonus.

Mimogrede: pri Novaku sem opazila celo mizo knjig v stilu Kako delati z žensko, Ženska in orgazem, Kako zadovoljiti žensko, Neponovljiv orgazem, Spoznajte ženske, Potešena ženska, … WTF? Kdo bere take instant priročnike? Od kot take knjige?

Nova knjiga o vzgoji otrok

Včeraj sem bila na predstavitvi knjige z naslovom Kompetentni otrok, pisatelja Jesperja Juula. Sama po sebi ne hodim na take predstavitve, še manj da bi me zanimalo instant psihološki priročniki za vzgojo otrok. A povabil me je prijatelj in ker se mi je njegova predstavitev pisatelja zdela zanimiva, sem privolila.

Priznam, da sem bila prijetno presenečena nad pisateljevim razmišljanjem, saj razmišljam zelo podobno. Pred 10 leti sem trdila, da so otroci mali odrasli, ki zelo dobro razumejo kaj se okoli njih dogaja in nam znajo dati izjemno tankočutne povratne informacije o svojih doživljanjih, moj ex pa je v zahtevek za skrbništvo napisal, da kakšna mama sem, da imam hčeri za mala odrasla človeka in se tako tudi vedem do njiju.    No, pred 10 leti bi me moje prepričanje teoretično lahko “stalo” skrbništva, včeraj pa je Jesper Juul govoril prav o tem, kako kompetentni so otroci, kako dojemamo svet in kako so nam odraslim enakovredni v sprejemamanju in podajanju informacij o doživljanju sveta.

Zame osebno je bila predstavitev potrditev mojega načina vzgoje, kljub temu pa sem knjigo kupila, saj mi je gospa, ki je sedela poleg mene, zatrdila, da ni instant priročnik in da ne vsebuje nasvetov kako vzgajati otroke. Bom videla, če drži.