Starševstvo +

SPONZORUŠE (Maša Rebić)

Najprej en odlomek:

(…)
»Jebote, ispada da su Francuzi najgori! Šta ćemo onda sa Grcima, Špancima, Italijanima, Englezima …?«

»Grci nas mrze, a kao prave se da smo bratski narod, Španci su Cigani, Italijani su smešni, a i da ne lažem, Italijanke su ružne do jaja samo znaju da se srede, a Englezi …? Ti mi reci!«

»Degenerici! Ha, ha, ha, onda ispada da su Srbi stvarno nebeski narod!«

»Ma kakav nebeski narod! Mi smo mazohisti i ludaci! Ali jednu stvar moraju svi da priznaju, a to je da su naše žene najlepše na svetu.«

»Da, a muškarci imaju najveće …«

»Pa, stvarno sam skoro čitala negde da po statistikama prosečan Srbin ima veći od prosečnog Evropljanina, ali ništa im ne vredi kad su ili impotentni ili to rade ko zečevi!«

»Kako ti to znaš? Imala si, čekaj, koliko ono frajera u životu? Četiri, tri?««

»Sve ukupno četiri! Sa kojima sam spavala … Znam zabrinjavajuće malo za 23 godine … A ti? Koja je brojka u pitanju? Samo polako … Računaj naglas ako hočeš, ali nemoj nekog da izostaviš!«

»Nema šta da računam, znam! Baš sam pravila životni bilans pre neko veče … Ali nemoj da praviš face kad ti kažem. Obećavaš?«

»Obećavam.«

»24. Eto, znala sam … Obećala si!«

»Ništa ne radim, samo sam malo razširila oći … Ha, ha, ha … Kako ih uopšte pamtiš?«

» Svakog odlično pamtim! I ko kakav ima i ko je što voleo, sve! Ali mene zanima nešto drugo, a to je ko je od tvojih muškaraca bio najbolji u krevetu?«

»Nijedan! D. je bio prosečni Srbin sa velikim, ali radio je to kao zeka … To mi je u stvari i odgovaralo, jer me je sve bolelo, pa sam jedva ćekala da se sve to što pre završi … Imala sam u stvari sreće, jer da je trajalo duže od dva minuta, mislim da bih umrla!Ha, ha, ha! M. je bio nijansa bolji ali se, bre, drao kao lud dok svršava! Strašno je kad to radi muškarac … Sećam se da sam svaki put morala da mislim na nešto tužno da ne bih umrla od smeha!!! E, onda ide jadni Grk … Debeli B. je imao jako mali primerak, koji se čak ni tako mali nije video od vseg ovog sala! Veruj da nema ništa gore nego kad provodiš mesec dana sa takvim čovekom na jahti, samo vas dvoje, što znači da je neminovno da ga po ceo dan gledaš golog! Sine, bio je potentan do jaja, ali džaba kad ja ništa osetila nisam … A sa broda nisam mogla da pobegnem …«
(Str. 181-183)
_________________________

Knjiga je prodana v več kot 16.000 izvodih in je svetovna, hudo dobro napisana in popisuje dogajanje v Beogradu v letih 1990-2000. Ne samo, da ima knjiga kar nekaj junakov, da vsi govorijo v prvi osebi ednine, knjiga opisuje tudi občutenje otroka ločenih staršev visokega družbenega razreda. V bistvu dveh, ki sta si med seboj različna kot noč in dan, a iz istega gnezda.
Sestri Lena in Olja imata vse, rojeni sta z zlato žlico v ustih, denarja jima nikoli ne manjka. Obe imata izjemno izobrazbo in fantastičen pedigre, pa totalno različno življenjsko zgodbo. Razlika med Leno in ostalimi njenimi prijateljicami/znankami, ki živijo v Beogradu v obdobju, ki ga ostali bolj ko ne poznamo samo s TV ekrana in povsem napačno, je v tem, da je Lena omikana, dobro vzgojena, pametna in bogata sama po sebi, ostale pa so bolj ko ne srednja klasa ali celo podeželanke, ki so tekom vojne pribežale v Beograd z družinami. Leni ni treba naredit nič zato, da ima okoli sebe moške, ona samo JE, druge pa počnejo svega i svašta, da pridejo v njeno bližino, čeprav je več kot jasno, da nikoli ne bodo kot ona. Olja je čisto druga zgodba.

Ob branju sem se spomnila na obdobje, ko sem živela na vasi. Takrat mi sploh ni bilo jasno, zakaj si je toliko mojih sošolk in znank zadalo životni zadatak, da ujamejo podjetnika. WTF? To se mi je od vedno zdelo tko … bolano, ampak zdaj mi je kristalno jasno. Pobrskala sem po svoji memoriji in tiste, ki se jih spomnim, same po sebi niso bile nič posebnega. Nič takega ni bilo na nobeni, zaradi česar bi si mogoče jaz želela biti ona ali jo imeti za prijateljico. Hodile so na veselice in se petljale s tipi, ko so bili ali sinovi privatnikov ali pa potencialni bodoči privatniki, ki so jih vozakali okoli s fotrovimi avtomobili in bili čist hepi, da imajo zraven povprečno bejbo, sicer brez kakšnega posebnega lastnega življenjskega cilja, razen tega, da ulovijo Njega. No pa sej, tudi to je neke vrste cilj, za katerega je potreben napor. Me prav zanima koliko je med njimi takih, ki svojih mož nikoli niso imele rade, ki med seksom premišljujejo o kuhanju ali kajvemčem in upajo, da mu bo hitro prišlo. Uf raje preneham z razmišljanjem o tem, ker zna biti da preidem v pregloboke detajle in se bo kdo prepoznal.
Saj tudi v Štepancu ni bilo kaj drugače. Vsaj jaz sem imela tak vtis, ko se je sošolka važile češ da hodi s tipom iz Bizovika, katerega fotr ima mehanično delavnico al kaj vem kaj. Ma ja ga niti štapom ne bi dirala, a boli me dupe za to delavnico. Ddd …. Očitno sem bila že ob rojstvu cepljena proti tovrstnemu načinu plezanja po lestvici. Biti žena privatnika … hmmm … ne hvala.
Kar se mene tiče ga ni tipa, ki bi me narajcal s svojim avtom ali darilom ali hišo ali trr-jem ali kaj vem čem. Ko mi kdo predlaga razvajanje v sauni, pa večerjo ob svečah, pa masažo, pa kaj vem kaj še se samo cinično nasmehnem in … alo bre, ako hočeš da se jebemo reci, ne trebaš mi uvaljivat te svoje glupe fore o razvajanju. Nimam niti časa niti želje se saunat, pa večerjat ob svečah, blablabla … to jaz lahko vse delam u najboljem društvu na svetu … sama sa sobom. Uh se pa spomnim Njega, ki mi je ob prvem srečanju prinesel uro, ob drugem verižico, ki je bila res lepa, ob tretjem pa dve gajbi eksotičnega sadja, me vozil v svoji mečki po večerjah, me predstavljal svojim prijateljem, vzel sobo v boljem hotelu, ker v tistega, v katerega me je hotel peljat, nisem hotla it, šel sredi noči po hamburger, ker sem bila lačna, vso pot iz Maribora vozil pred mano, ker je bila megla po Tuhinjski, tamalima kupil en kup igrač, ker sem mu rekla, da nočem, da pride k nam na obisk brez daril zanju … )) Denarja pa od njega nisem hotela vzet, to mi je bilo pa pod častjo. A tudi vse to, kar je delal ni bilo dovolj, da ga ne bi pustila.

Skratka .. kaj sem hotla povedat? Aha, no, skratka zdej mi je svanulo, da poznam malo morje sponzoruš najnižje klase, ki delajo v kaki brez vezni firmi za male pare ali pa so celo doma in kao »vodijo možu računovodstvo«, okoli pa se šopirijo češ »glejte mene, gospo privatnikovo«. Uh, se spomnim ene ja, ki se je poročila z mizarjem. Vse, kar je od nje zahteval je bilo, da je upicanjena od glave do pete vsak dan. To je bila njena služba. Sicer je delala v neki firmi brez veze in spotoma rodila froca, ampak njeno poslanstvo je bilo »biti lepa pored muža«. Pa ona, ki dlje o natakarice v lokalnem kafiću ni bila sposobna prit, se je pa poročila z bivšim, ko je odprl svojo obrt. Ali ta, ki ji je sicer uspelo celo eno dveletno višjo spacat skupaj, potem je pa zanosila z avtoprevoznikom. Pa tista, ki je veljala za najbolje oblečeno, ker ji je teta nosila cunje iz Palmanove, in je na te cunje ujela vodovodarja. Da ne bo pomote, jaz jim čestitam, ker so si dobile doživotne sponzore, po drugi strani pa mi je slabo, ko vem, da so same iz sebe popolnoma nesposobne karkoli naredit, si pa jemljejo pravico sa visine gledat na tiste, ki jim sponzoruštvo ni higieničen način življenja.

_________________________

(…) Ponekad mi ga je žao, ponekad ga mrzim, ali sad ga užasno mnogo volim. Neću mu to reći. Nije zaslužio. Volela bih da zna da mu nikad neću oprostiti što me je ostavio i što sad ima novu porodicu. Kako neko ko te uči da pričaš, da hodaš, da jedeš, da voziš bicikl, skije, roljuše, da čitaš, da slušaš dobru muziku i gledaš prave filmove, neko ko te zove sine, lepotice, princezo, može jednog dana tek tako da ode kao da se ništa nije desilo i da sve to što je sa tobom radio prenese na nekog drugog. To ne sme da se radi. Nije fer. Možda zato zaboravljam stvari koje smo radili zajedno. Jednog dana kad mu sve oprostim, setiću se svega. Saj jedino što mogu jeste da ga krivim za sve što pogrešno uradim u životu. I to je nešto.
(str. 50)

_________________________

Dođi i uzmi me, nema veze što sam jako mlada, ne mogu da se vratim u svoj stančić kod svojih bezvoljnih roditelja, ne mogu da jedem više taj pasulj i kupus, ne mogu da gledam mamu sa ofucanim mini valom i tatu kako pije, pa bije, hoću i ja provod, parfeme, garderobu. Evo, ako treba, popušiću ti odmah u kolima, nema veze što si ružan, glup i star. Samo me, motim te, provozaj tim kolima, izvedi me negde i kupi mi nešto. Ako ti nečeš, naći ću nekog ko hoče, sam ne mogu. (str. 80)

_________________________

»Stoka je stoka! Nisam je ja vaspitavao! Moja ćerka sigurno neće pokazati sise celoj diskoteci i spavati sa nas trojicom samo da bi se provozala u dobrim kolima i popila piće u našem društvu!«

»Ali zašto nekoj od tih devojaka ne daš šansu? Možda one to rade zato što misle da ti to voliš?«

»Ma daj molim te … Zašto da joj dam šansu kad je sve što vidi moj auto, zezanje in pare!«

»Pa sam si to napravio od sebe! Tebe ne povezuju ni sa čim drugim nego sa kolima i zezanjem!«

»Leno, šta ti je? Ja se ne žalim! Vidi me! Nisam neki lepotan baš, a? Da li bi se ti sa mnom družila da sam siromašni student elektrotehnike, da se šetamo Knezom i jedemo kokice, a uveće sedimo kod mene u nekoj iznajmljenoj sobici, pijemo bambus od najjeftinijeg vina, dok baba koja mi je iznajmila sobičak lupa o zid i urla da umuknemo …«

Ja zaćutim. Slavkova folozofija ima smisla.
(str. 144)

Čeprav … po drugi strani … v ZDA je normalno, da ženska ostane doma, dobi zlato kartico in je gospa. Pri nas ni, pri nas je kaj takega prej odraz ženske nesposobnosti karkoli naredit iz sebe ali pa … sponzoruštvo.

Zakaj mislimo, da so trpeli samo Hrvati in muslimani?

Točno zato. Teh knjig ne morem brati, ker jih ne razumem. Dobro, tisto, ki je napol v angleščini že, ostalih pa ne.

Srbi so spisali svojo tragedijo, popisaliso grozote, ki so se dogajale njim, malim ljudem, civilom, ženskam, otrokom, moškim, ki nios hoteli v vojno. Imajo knjige, le da so napisane zanje, njim, ne nam, tistim, ki cirilice ne znamo. Škoda, tako bi bila resnica daljnosežnejša in tehtnica bi se prej uravnala.

Se mi zdi, da je njihova bolečina še toliko težja, ker kao da nemaju pravo na bolovanje, na pričanje o tome šta se njim dešavalo. Kot pri “Ženski v Berlinu”. Ona je bila Nemka, agresorji so bili Nemci … njeno ponižanje, stradanje, bolečina so bile torej prej v moralno zadoščenje vse ostalim trpečim kot pa razlog za sočutje. Podobno je s Srbi, ki so trpeli zato, ker so Srbi. no, jaz ne čutim tako, jaz sočustvujem z vsemi, z vsako žensko, ki je trpela zato, ker je ženska, z vsakim otrokom, ki je trpel zato, ker je “napačne” narodnosti, z vsakim človekom, ki so mu uničili dom, družino, ga oropali človeškega dostojanstva in poteptali njegove pravice. Izgovor, da v vojni morala in vrednote ne veljajo, me ne prepriča. V knjigi “Molila sam ih da me ubiju” najdemo pričevanja, ki govorijo o tem, da so obstajali vojaki, ki so se izognili posiljevanju, ki so ženskam pomagali, ki so jih branili pred sovojaki, ki so ostali ljudje tudi v vojni. Eno je ustrelit vojaka, drugo je pobit družino. Eno je boriti se za pravičnost, drugo je boriti se za denar in iz čistega dolgočasja.

V tem linku so žrtve tudi v sliki. Veliko žrtev je brez oči, izrezali so jim jih. Kaj to pomeni?
Poglejte, zjokate se, to se je dogajalo samo nekaj 100 km od nas. Lahko bi se nam. Lahko se nam še bo.

Havino preklinjanje

HAVINO PREKLINJANJE

One noći,
kad su me njih sedmerica
silovali u logoru,
molila sam Te da iz utrobe moje
ispljuneš sjeme soja pasjeg,

zašto me uslišao nisi, Gospode,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Molila sam Te
da me bar na čas lišiš
nadzora mučitelja mojih,
kako bih sama sebi
utrobu noktima iskopala;

zašto me uslišao nisi, Bože moj,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Okretala sam glavu od vode,
okretala glavu od kruha,
ne bi li se smrt
mojim molitvama smilovala

Ali kako da se smrt smiluje meni
Kad sve je u Tvojim rukama, Svemogući.

Molila sam one
koji su me silovali,
one koji su mi Majku zaklali,
one koji su mi kuću spalili,
zaklinjala ih imenom Tvojim
da sve ću im oprostiti
ako me ubiju,
ako me na četvero raščejreće;

nisu me uslišali, Gospode,
nego su mi jabuku pružali
danonoćno opipavajući
kako napreduje njihov plod.

Onoga jutra,
Kada se prvi put u meni
Dijete pomaklo,
Molila sam Te
Da se moj čovjek Alija
S bojišta ne vrati

Nisi me uslišao Gospode,
nego si ućinio
da me sprovodu do bolnice,
četiri da me doktora
za ruke in noge rastežu,
kako bedrima ne bih
zadavila ovo dijete
koje sam više od Sunca
željela mrtvo vidjeti,
ili da ono mrtvo
svoju majku ugleda

Zašto me uslišao nisi
dobri moj Bože,
kad ništa Ti,
kao ni ova sabija nedužna,
učinila nisam?

Daj mi snage,
milostivi Bože moj,
podignuti ovo muško dijete,
koje niko osim Tebe
sačuvao ne bi …

I daj merhameta,
djetetu ovom,
sa ljudima i sa istinom
njihovom živjeti …

Nesretna Te njegova
Majka Hava preklinje.

(Enes Kišević, Molila sam ih da me ubiju, str. 96-97)

Pesem za zjokat. Kaj vse ljudje počnemo drug drugemu, kaj vse moški počne ženski, ko pade civilizacijska zavesa. Generacija otrok posiljevalcev je zdaj v najstniških letih. Koliko teh otrok živi v BIH in vejo, kdo so njihovi očetje, da so bili zaplojeni v zaporih in taboriščih, med zverinskimi posiljevanji načrtno ali »po nesreči«?
Ko berem pričevanja žensk, ki so bile zajete skupaj z otroki, zaradi katerih so vzdržala vse to mučenje, posiljevanje, pretepanje mi gre na bruhanje. V želodcu začutim težko bolečino in sili me na bruhanje. Niti dveh zgodb naenkrat ne morem prebrati, tako težke so. Težke in neverjetne.
Da lahko moški zada ženski tako bolečino, da jo lahko tako razčloveči in telesno uniči … In da ona lahko vse to preživi samo zato, ker se čuti dolžno vrnit k svojemu otroku. Krvava, ranjena, pretepena, obrcana, neštetokrat posiljena … poljubi svojega otroka in ga stisne k sebi v zadnji atom svoje duše zavedajoč se, da je on edini razlog, da se ne ubije.
O majko moja … koliko so te ženke pretrpele … pa tako blizu nas so bile.

Pred dnevi sem dobila v roke Ono, v kateri je intervju z dr. Moniko Hauser, ustanoviteljico Medice Mondiale, ki pomaga žrtvam vojnih posilstev in travm. Leta 1995 je doživela živčni zlom zaradi vsega, kar je v BIH doživela. Potem je jasno da je moralo biti grozno. In te ženske, te mate še danes živijo s tem, živijo s svojo travmo in nekatere z otroki, ki so plod teh travm. Niti predstavljam si ne da bi se meni zgodilo kaj takega. In da bi potem s tem otrokom živela, ga vzgajala … Pa da bi po koncu vojne gledala svoje posiljevalce, kako se nemoteno sprehajajo po mestu/vasi, kot nekoč, ko smo bili še komšije, znanci, sovaščani/someščani … Kot da se ne bi nič zgodilo. Nikoli.
Ko sem se pred dvemi leti vozila v BIH in videvala velike jumbo plakate o Srebrenici in da srebreniške ženske zahtevajo osvetu in pravdu v Haagu, se mi je samo dozdevalo kaj ti jumbo plakati sporočajo. Zdaj približno čutim kako neznosna mora biti njihova bolečina. Koliko jih je izgubilo može, brane, sinove, očete, videlo umirati matere, sestre, hčerke … Koliko jih je zgubilo otroke v taboriščnem času, koliko jih je splavilo, koliko jih je med posiljevanjem zanosilo in donosilo … Ko človek postane … ne žival … povampirjenec. Saj so vedeli kaj delajo, ženske so jih prepoznavale, oni so poznali njih, jim celo družino jebali poimensko. Drugi so prihajali iz sosednjih pokrajin na vojni pohod, na posiljevanje, na dovoljeno »ne-biti-človek« obnašanje. Moške so streljali, ženske zasužnjevali. In če kdo reče, da so v bistvu lahko srečne, ker so ženske, saj so preživele, ga dam v njihovo kožo, v njihovo travmo in njihove rane, da vidi, kako »srečne« so.

Tako kot dr. Hauser tudi jaz skozi branje zgodb ne morem verjeti, da so do teh žensk hodili predstavniki Rdečega križa in Unprofora, jih popisovali, pomagal pa jim ni nihče. Ko so jih popisali je bila menda manjša verjetnost, da jih bodo pobili, a kaj ti bo ta verjetnost, ko pa si niti ne želiš ostati živ, ubit pa se ne moreš. Ena se je tako, da je posiljevalca ugriznila v penis in jo je ustrelil. Druga je v trenutku posiljevalčeve nepazljivosti skočila skozi okno. Mame pa povečini niso delale samomora, ker so imele … jasno, tehten razlog preživeti – otroka. In to so vojaki vedeli.

Ampak o tem se ne govori, to ni pomembno za nas, ki živimo v miru. Le kdo bi se obremenjeval s tem kaj se dogaja tam kjer je vojna … Zakaj bi poslušali in brali take zgodbe, ki jih želodec ne prenese? Zato, ker se lahko zgodi tudi nam, meni, tebi, njej. Zato ker ne veš kdo je tvoj sosed v resnici in zato, da se zaveš, da sovražnik ni 5000 km stran, temveč pred tvojim pragom. Sosed soseda, prijatelj prijatelja … Vojna je zajebana reč, a jaz se, kot sem že nekje zapisala, ne bojim abstraktnih napadalcev, temveč tistih, ki sem jim na dohvatu ruke. Tudi ljudje smo samo živali, sicer civilizirane, ampak še vedno samo živali. Kot se utrga mirnemu psu, se utrga mirnemu človeku. Vojna pa je, se mi zdi, primerno igrišče za kolektivno trganje, v katerem nujno moški postane plenilec in ženska vojni plen, posiljevanje pa kolateralna škoda. Se še spomnite Ženske v Berlinu?

Kot da me ni - knjiga, preverena tudi v slovenščino
Grbavica – film
Molila sam ih da me ubiju – knjiga

»Posebno mi je bilo teško gledati kako izvode trudnice iz zatvora i u dvorištu ih udaraju u predjelu stomaka govoreči im: »To su vam u trbuhu djeca ustaša i balija. Mi čemo vam napraviti srpsku djecu,« (str.225)

4 knjige

Ta prvo sem iskala pol leta. Bila je razprodana. V njej so pričevanja žensk BIH, v katerih z imeni in priinki naštevajo svoje mučitelje, posiljevalce, tudi očete svojih otrok. Nisem cele prebrala, ker mi gre na bruhanje ob prebiranju teh zgodb. Me je pa postalo sram, da sem lahko v času, ko je v BIH divjala vojna, sama tako brezskrbno živela. Sram zaradi nevednosti, v kateri sem bila. Vem, da s tem svojim občutkom nikomur ne koristim in da nima nihče od tega nič, deifnitivno pa po tej knjigi na BIH gledam povsem drugače in ko bom šla spet dol bo moj pogled vse prej kot brezskrbno naiven.

Ob branju te knjige me je še posebej ganila beseda “balije”, ki jo je uporabljal tudi Moj, sploh kadar sva se kregala glede vojne v BIH. Kar srh me spreleti.
___________________________________

A mother apart je knjiga, ki je v slovenščini nikoli ne bomo imeli. Čustva, ki jih doživljamo matere, ko gredo otroci od nas, so za naš prostor nepomembna, ne tabu tema. Kupila sem jo ravno zato, ker govori o občutku krivde, ki ga tudi name usmerjajo drugi ljudje. Nekaj si ga seveda dvigujem tudi sama, ampak tega tudi uspešno predelujem, zunanjega občutka krivde pa ne morem nadzorovati in se razpihuje sam.
Knjiga je zelo primerna tudi za matere, ki po ločitvi/razpadu izvenzakonske zveze ne dobijo otrok v skrb in vzgojo in ko jo predelam defitivino sledi nekaj kolumen na to temo.
___________________________________

Prva od suhih krav je knjiga, ki sem jo kupila prav zato, ker na drugačen način razlaga pojav naše družbe, v kateri moški izgubljajo patriarhalno vlogo ter postajajo poženščeni. Ne zato, ker bi bile ženske tako močne, pač pa zaradi pesticidov in drugih strupov, ki že v zarodku moškega naredijo drastične spremembe. Ko pridem do konca naredim povzetek.
___________________________________

Musek je pa pristal na moji polici brez tehtnega razloga. Na nek način paše v ta sklop knjig, očitno njegovo knjigo oz. študijsko čtivo potrebujem, sicer si ga ne bi kupila. Po moje mi bo prišla zelo prav na koncu vseh teh treh knjig, ki bodo, vsak na svoj način, zelo spremenile moj pogled na točno določene dimenzije naše družbe.

Domobranci Zdravo – Bog daj

Prebrala sem knjigo z zgornjim naslovom. Če je vsaj 50% stvari resničnih se za dosedanje brezpogojno podpiranje partizanstva in OF opravičujem in sporočam, da spreminjam mnenje. Ne morem sicer reči, da me je sram ker sem verjela temu, s čimer so nas fopali v šoli in preko drugih medijev, lahko pa rečem, da domobrancev ne obsojam več, da razumem zakaj so na pokopališčih postavljeni spomeniki v njihov spomin in da mi je žal, da sem kdajkoli rekla karkoli čez njih v smislu, da so morili svoj narod ter izdali domovino.

Knjiga

S kom naj debatiram o tem?

O takih temah ne pišem velikokrat, ker … ne vem, najbrž zato, ker o njih niti nimam s kom diskutirati. Recimo o knjigi Doktrina šoka. Ali o knjigi Zablode psihoterapije. Pa dobro, če spustim te in podbone knjige, s kom naj debatiram o svojem mnenju o Izraelu ali o pisanju v Delovi Sobotni prilogi, o kakšnem določenem članku, recimo? Kolikor je meni znano nihče od tistih, s katerimi se družim, ne prebira tovrstne literature, jaz pa ne prebiram več Angelike, Victorie Holt, itd.

Ne, ne mislim, da je kaj narobe s tistimi, ki prebirajo take in podobne. Niti pod razno ne, vsak ima svoje veselje glede branja in vsak si sam izbira literaturo, le … jaz sem Angeliko prebrala v 8. razredu osnovne šole in sem zdaj že svetlobna leta od nje. Zdaj sem v povsem drugih vodah literarnega prebiranja, ki od mene zahteva razmišljanje in širjenje obzorij, pa … nimam s kom debatirati o tem. Recimo o tem, zakaj imam tako mnenje o psihiatrih, kot ga imam (da sploh ne omenim knjige Psihologi, psihiatri in drugi norci, po kateri se še bolj jasno zavedam, da mešam besede in da, znabiti, da sem duševno motena kot junak te knjige,  )) ker hči pošljem v klet po sok, ko pa v hiši kleti sploh nimamo, in sem jo v bistvu poslala v kuhinjo, na jezik pa mi je prišla beseda klet namesto kuhinja.  )  Sicer se mi to, da mešam besede, redno dogaja, a zato se nimam za psihično moteno, kar se tudi ni imel junak te knjige, dokler mu psihologi in psihiatri niso postavili kar nekaj diagnoz, ki so ga skoraj spravile ob pamet.).

Skratka … kdo bere Diplomacijo? Ne poznam nikogar. S kom naj potem debatiram o člankih v njej? In kdo je bral poročilo o priseljencih v  Sloveniji? Kdo je bral Umetnost vojne? Moje razmišljanje sega daleč preko tega bloga in tem, o katerih tu največ pišem. A o teh razmišljanjih ne pišem, ker … Dobro, saj tu in tam objavim kakšno knjigo, ki sem jo prebrala, a to ni to, to ni debata o vsebini knjige, je le info kaj sem prebrala.

Skratka … od nekdaj živim za knjige. Ne za vse in vse vrste knjig, saj tiste, ki jih kupim, skrbno izbiram in jih natančno preberem, počasi in preudarno. Nekaterih tudi ne preberem do konca oz. vsaj ne pridem do konca. Ena takih je recimo Ženske, ki tečejo z volkovi, pa Drugi spol, pa Moj boj, ipd. So pač posebna vrsta knjig, ki jih od čas ado časa vzamem v roke, preberem nekaj strani ali poglavje in … odložim ter razmišljam o prebranem. Na tak način si tudi ustvarjam mnenja o družbi, v kateri živim in po zadnji knjigi, ki sem je prebral še ne 100 strani me je te naše družbe oz. podtalnega delovanja korporacij … strah? Prva misel, ki mi je ob prebiranju te knjige prišla na misel je bila “Blagor nevednim”, a grozodejstva, ki jih korporacije počnejo za dobiček in apatija oz. nevednost, s katero sodelujemo pri tem mi vsi … so enostavno zaštrašujoče.

V kolikor se med vami najde kdo, ki tudi prebira tovrstno literaturo, ki razmišlja o teh stvareh, ki bi se o tem rad pogovarjal, pa nima s kom … velkam.

Otroka oblikujejo vrstniki

Vedno, kadar pomislim na svoje otroštvo, pomislim na življenje v Štepanjcu. Tam sem živela do svojega 11 leta. Spomini na ta del otroštva so pozitivni, v nih se počutim enakovredno svojim tedanjim prijateljicam, pomembno in eno izmed. Ne glede na to, da sem istočasno v svoji primarni družini doživela težke trenutke in imam boleče spomine na tisti čas – očetovo varanje, zaletavanje mame ob kuhinjske police, bežanje iz stanovanja, strah pred prihodom domov, ker nikoli nisem vedela ali je oče trezen ali pijan, ali bom tepena ali ne -, so moji spomini na tisti del otroštva prijetni in se rada vračam tja.

Pred blokom smo se skoraj vsak dan igrale jaz, Barbara, Dragana, Maja, Vesna, in naše mlajše sestre (moji dve in od Maje Tanja). Vesna je imela starejšeg brata, pa je bila v naši skupini, ker sta se z Majo poznali preko družin, Dragana je imela mlajšega brata, Barbara pa je nekaj kasneje dobila sestro). Jaz nisem bila najstarejša, mislim celo, da sem bila najmaljša, a razlika med nami je bila leto dve gor in po statusu sem bila drugim enaka, ker sem bila iz svoje družine najstarejša. Bile smo same punce. In bile smo glasne punce.     Kaj vse smo počele. Velikokrat smo se igrale na stopnišču, sploh kadar je prišla na obisk tista … kaj je že bila, ki je oponašala Lepo Breno (njeno faco vidim, njenega imena pa ne vem) ah ja, Meleča je bila. Kako smo se režale. Maja je tudi rada oponašala razne like iz srbskih filmov, jaz pa sem bila bolj med režalci, vsaj ne spomnim se, da bi po čem izstopala.
V kleti smo iz  sušilnice naredile hobi sobo. Tam smo imele predstavo in jaz sem doma v kuhinji s sestrama vadila koreografijo za pesem “Poštar zvoni samo dvakrat”.

Ne vem, če je kdo od mojih staršev prišel gledat, od Barbare je prišla mama. Imele smo zaveso, porisale smo stene in naredile pravi oder.
Poleti smo na pločnikih nabijale robčke z žogami. Včasih je kdo od starih znorel in zatulil naj nehamo, ampak če je bilo pa tako fino. Še dolgo po tistem, ko smo nehale igrat to igro, na tistih mestih ni zrasla trava.
Barbaro, Vesno in Majo so očetje pretepali s pasom. Mene moj ni. Spomnim se, kako je Barbara jokala, ko je bila tepena, Vesna ni (je imela starejšega brata, pa je bil on večkrat tepen), Maja pa je bila v najvišjem nadstropju in je tudi nisem nikoli slišala.

Majin oče in Vesnin oče sta bila JNA oficirja. Mami sta bili pravi srbski dami, res elegantni in tudi stanovanje so imeli uau spedenano. Pri Maji sem včasih gledala nanizanko “Zona sumraka” in še vedno se spomnim določenih delov (recimo tistega, v katerem so izložbene lutke potem, ko so se trgovine zaprle, oživele in so bile prave družine, se med seboj po oddelikh obiskovale … še leta potem sem, kadar sem šla mimo Maximarketa in v izložbah zagledala lutke pomislila, če le-te res ponoči oživijo). Do njunih očetov in mam smo imeli otroci tudi poseben rešpekt. Maja in Vesna sta ubogali na mig, ne na besedo. Dragana tudi.

Moja mama in Barbarina in še katera so posedale na klopci pred blokom in pile kavo. Včasih smo jim naredile pravo štalo, ko smo povedale kaj, kar je bila “družinska skrivnost” (druga drugo smo vzpodbujale katera si upa povedat bolj “prepovedano” stvar). Eh, če je lahko povedala Barbara, sem lahko tudi jaz. Sicer pa so bili starši nujno zlo, dom pa končna destinacja, ko se je stemnilo.
Bog ve kako bi bilo, če se ne bi odselili. No, ko se je začela vojna sta Vesnin in Majin oče odšla v Srbijo, njuni družini pa kmalu za njima. Najbrž je cela druščina razpadla, ampak jaz sem bila tam, ko smo bile kot eno. Niti sošolke mi niso toliko pomenile kot so mi one, moja družba iz vhoda.

Na vasi je bilo popolnoma drugače. Sem imela družbo, a ni bilo skupnega vhoda. Moja najboljša prijateljica se z mano ni smela družit, ker sem bila ne-Slovenka, starši drugh dveh pa so mi prav tako dali prav poseben občutek, da sem “drugačna”. Ni bilo toliko skupnih zafrkancij, nismo bile na istem nivoju – jaz edina najstarejša od otrok v družini, moja bestika je bila edinka, drugi dve sta imeli starejše brate. V šoli so tiste tri izstopale po ocenah – vse tri so bile pravdobre ali odlične, vse tri so imele še drugo družbo sošolk in sošolcev, jaz sem imela samo njih. Nikakor se nisem vklopila in moja soba ni bila samo nujno zlo, ampak moje zavetišče. Starša pa … kdo so že oni?
_______________________________________________
  Knjiga “Otroka oblikujejo vrstniki” govori o vplivu staršev, genov in okolice na otroka. Otroci se socializirajo v družbi vrstnikov, starši nimajo takega vpliva, kot bi radi verjeli, da ga imajo. Preprosti dokazi:

- otroci priseljencev se naučijo tekoče govoriti jezik sovrstnikov, nekateri s starši govorijo njihov jezik, drugi ga razumejo, govorijo pa ne. Sama ne poznam v Sloveniji živečega “čefurja”, ki ne bi znal govorit slovensko.

- otroci gluhih/nemih staršev se naučijo govorit in komunicirati izven družine

- otroci imajo svojo kulturo, ki je starši ja ali pa ne razumejo. Razvijejo tudi svoj jezik, ki starši ga ali pa ne razumejo. Ko berem pisanje svojih hčera .. noup, ne znam niti prebrat, kamoli razumet, če mi kdo ne pomaga razložit.

- posvojenci se ne razvijajo nič slabše kot biološki otroci.

- otroci se identficirajo na razne načine; po spolu (10 let sra fant raje umre kot bi se priključil skupini deklic, če se lahko igra s fanti svoje starosti), starosti (mlajši so bljak, starejši pa že prestari. Idelano ej ista starost, leto gor ali dol max), pripadnosti blokovskemu vhodu, isti ulici, ipd. Ne identificirajo pa se kot otroci oficirjev JNa.

- V šoli so otroci proti učitelju. Ni fora it v smetnjake nesti smeti, če ob tem ne narediš predstave celemu razredu. In če učiteljica reče, da se igrače ne smejo nosit v vrtec se jh prinese zanalašč.   

- otroci ločijo svet v krogu družine od sveta zunaj nje. Z vrstniki ne delijo vere, razen če vsi ne hodijo k verouku. Zelo pa ločijo ženska in fantovska opravila. Doma se naučijo gospodnjskih opravil, ipd., ne naučijo pa se obnašanja v javnosti.

- otroci starše oponašajo samo takrat, ko so trdno prepričani, da se starši vedejo normalno. Če mislojo, da se ne, se jih tudi sramujejo in lažejo vrstnikom o svoji družini, samo da en pokažejo, da je njihova družina drugačna od drugih.

- od okolja in vrstniške skupine, v kateri je otrok, je veliko odvisno kakšen bo postal. Če ima otrok nalepko “bajsi, klovn …” se bo temu primerno obnašal in obnašanje nesel v odraslost. Če je v družbi destruktivcev bo postal destruktivec, če je v družbi dobrih, ki ga ne izločajo zato, ker je malo manj dober temveč ga spodbujajo naj bo njim podoben, se bo tudi trudil v tej smeri.
________________________________________________

Zakaj se nimam za nič posebnega? Zato, ker sem nekaj pomembnih let odraščala v družbi, kjer sem bila enaka, ker nisem s prav ničemer izstopala. Niso me poniževale, zasmehovale ali mi dale kakšno nalepko. Maja je bila bolj močne postave, pa je nismo zafrkavale zaradi tega. Nikoli se nismo delale norca iz tiste, ki je prejšnji dan bila tepena, ampak smo z njo sočustvovale. Druga pri drugi smo odkrivale posebnosti in jih potrjevale. Starši n njihov status niso imeli dosti veze pri tem. Seveda sta se Maja in Vesna več družili tudi med seboj, ker sta se družini obiskovali, jaz pa sem hodila k Barbarini mami na palačinke s sladkim grehom, ker sta se moja in njena mama dobro razumeli (obe sta delali v bolnici). Moj oče nikamor ni sodil, edini je hodil pit v bife; samo jaz sem hodila svojega očeta iskat tja, ko je pozabil prinest hrano domov; samo naša družina je bežala k sosedi, ko je oče norel doma; samo moja mama se je zaletavala v kuhnjske omare. Za vse na svetu tega ne bi priznala svojim prijateljicam in ko je mama pritekla po stopnicah ven, potem ko jo je oče mahnil, me je bilo v dno duše sram, da se nam to dogaja. S prijateljicami smo sedele na klopci pred vhodm, ko je pritekla ven.

Ko sem brala to knjigo sem zelo intenzivno razmišljala o tem, zakaj tolikokrat pomislim na obdobje do 11 leta, na kasnejšega pa ne. Zakaj je kljub slabim spominom iz družine občutek na tisto obdobje pozitiven in prijeten. Zato, ker je bila moja najpomembnejša skupina pozitivna, prijetna. Zato me spomini na primarno družino ne bolijo, kot odrasla oseba pa premišljujem o obnašanju svojih dveh staršev drug do drugega in do nas otrok.

To NI knjiga za tiste, ki ne znajo poglobljeno brat, ki ne zanjo razumet, ki so prepričani, da so starši krivi za vse.  Ostalim pa želim prijetno in koristno branje.

Babičini nasveti za dom

Skoraj dva meseca sta minila od moje pobožne želje, da si kupim knjigo s praktičnimi nasveti za hišo. Danes sem si jo končno izvolila kupit (32 eur) in sem kot eno malo dete … presrečna, seveda. Takole zgleda tale zadevščna:

Tisto, zaradi česar pa sem kupila tole knjigo, pa zgleda takole:

null

 Male skrivnosti velikih mojstrov, bi lahko rekli. In tako na celih 400 straneh. Odlično branje. In zdravo, kajti že tukaj sem pisala, da v svojo zemljo ne bom spuščala strupov kar pomeni, da bom tudi čiščenje hiše in pranje perila prilagodila. Ker nisem naravni vseznalec, sem si tako poiskala knjigo, ki je polna teh nasvetov. Upam, da jih kmalu preizkusim.

Za piko na I sem si naročila še tole:

Na obroke, da ne bo pomote, ker 49 eur niti po pomoti nimam.    Hja, treba se je znajt.

Torej … takole počasi nastaja moja podeželska knjižnjica.  V mislih imam še knjigo Mojster skoraj za vse ali Nevsakdanja uporaba vsakdanjih stvari (nekaj podobnega). Na obroke, jasno.