Starševstvo +

Vodi je da teče (Mehmed Đedović)

U mladosti se kresala kao oni stari predratni upaljači na benzin. Kad pomisliš da ne mogu više oni iznenade i nastave bacati plamen, nepogrešivo i od prve, mjesecima. (ste.41)

U ratu naučiš živjeti dan koji teče jer ne znaš hoćeš li dočekati sutrašnji, ali to u miru valjda zaboravljaš i opet nastavljaš gužvati vrijeme ko praznu kutiju cigara. (str. 78)

 Jedni se zaljube i nikad ne ožene, drugi se ožene a da se nisu zaljubili, a treći se zaljube tek pošto su se oženili i dobili djecu, ali ne u svoju ženi, i tu bude belaja.
Vjerujem da tu mora biti nešto više od puke želje za tijelom, nešto što se povede kad je pogledaš, neka veza, čudna, tajna, koja recimo postoji od ranije jer taj signal prepoznavanja je kao šifra koju otključavaju samo oni koji znaju ili oni kojima se suđeno da je otključaju. (str. 84)

 Za sve ove godine nisam sreo bračni par a da ne reže jedno na drugo ko vukovi, a godine zajedničkog života proizvode podmuklije režanje i od vučjegi iz njega frkti mržnja.
I zbog čega se ona ljudi žene a žeen udaju? Zbog tradicije, zbog djece, zbog ljubavi, zbog toga da starost ne dočekaju sami, zbog auta, kuće, stana, vile, zbog redovnog seksa, zbog čega?
Što više pokušavam skontati odgovor na to pitanje sve manje imam volje da tragam za odgovorom, jer ko god da je izmislio brak, spojio je nespojivo i bojim se da mu lomača ne gine tamo negdje gdje vatre imaju neku drugu svrhu u odnosu na ovu zemaljsku.
Nije to u stvari ni tako strašno kako se u prvi mah može činiti, uostalom, zašto bi neko bio pametniji od mene pa ostao neženja. Ženi se brate, svi se žene, probaj, okusi med i čemer života, okusi šta je samoća i skontaj zbog čega poželiš drugu, a svoju ostavljaš kod kuće i koga varaš varajući svoju dragu.
Ili nemoj misliti ni o čemu, opusti se i uživaj, nek` traje dokle traje, guli dane i križaj brojeve, možda budeš i imajo sreće pa ne dočekaš sedamdesetu i još jednom u životu moradneš sve iznova da utvrdiš gradivo jer ništa nisi naučio, ko ponavljač u petom osnovne. Možda odeš  prije nego ti sve dosadi i ako se to desi ti si sretan čovjek, sretniji od nekih drugih koji traže odgovore i tamo gdje nisu postavljena pitanja. (str. 87)

Vrijeme i postoji da bi se gubilo, na ovaj ili onaj način …
Da li je baš tako, pa hajde, neka bude, samo jedni vrijeme gube koristno a druge gubi vrijeme, jesam li to dobro rekao? Ima tu neke sitne razlike, u tim gubljenjima mislim, takve da su neki vječito izgubljeni i ne vrijedi ih ni tražiti. (str. 91)

Ima i takvih u kojima su sakrivene sve ljudske mane, ali su se oni obukli u smeđa Armani odijela, u pravilu malo ukrivo svezali kravate, obrijali lice da milimetra ispod kože i izgledaju gotov pa potpuno normalno.
E, takvi su valjda najopasniji, jer dok skontaš da ispod svilene košulje diše pravi kanalizacijski pacov, obično bude kasno. (str. 123)

Pita Haso Husu: Imaš cigaru? – Nemam, imam sat, veli ovaj. – Šta če mi sat, neću pušit´ sat. – Pa puši deset minuta. (str. 130)

… i tako do 228 strani. Fantastična knjiga, sočen jezik in eden redkih romanov, v katerem sem skoraj na vsaki strani kaj podčrtala.

Božanska matrika ali Razlogov ne poznam, vem pa, da obstajajo

Ne poznam odgovorov vem pa, da imajo vse te stvari smisel, ki mi je najbrž iz tehtnega razloga zdaj neznan.

V knjigi Božanska matrika najdem nekaj stvari, ki so mi zelo blizu. O njih premišljujem že kar nekaj časa, žal se pa o tem nimam s kom pogovarjati. Pa tudi … čemu bi se, to so stvari, ki so, se mi zdi, zelo osebne in  ja, mogoče tudi prehitro označene z »potrebuješ strokovno pomoč«. 

Od tistega dneva dalje, zelo dobro se spomnim občutkov, ko sem zagledala mojo hišo na www.nepremicnine.net,  skratka do tistega dneva dalje gre moje življenje po poti, ki mi ni niti malo jasna. Kot da sama sebe ne vodim, kot da je v meni del mene, ki odloča v mojem imenu in v imeni moje družine, jaz pa … ne vem. Sama sebe ne spoznam, niso mi jasne moje odločitve, niti rešitve, sebe prepoznam le v malih stvareh, recimo v tem, kako rešim kakšno trenutno zagato ali si kaj olajšam. Kakorkoli obračam mi ni jasno, zakaj sem danes tukaj, zakaj nisem bolje pogledala projekta in imam posledično tako hišo, kot jo imam, zakaj je tamala v Kranju, zakaj imam jaz tako dobro službo, zakaj gremo ne nazadnje čez dva dni v Sarajevo … Niti to, zakaj imam točno ta dva mačka in zakaj ima Zorica že drugič vnetje, ki ga niti veterinarji ne znajo razložit, mi ni jasno. Definitivno mi ni jasno, zakaj kot samoumevno zbiram skupaj dračje oz. odrezane dele trt, pa zakaj se še nisem lotila prekopavanja vrta, itd. Nič mi ni jasno, mislim, za nobeno teh stvari ne vem zakaj jih počnem. Vem, zakaj grme jeseni spet v šolo, vem zakaj je tavelika v Mariboru, vem tudi zakaj sva se z Mojim razšla, to vse vem, ampak to, da mi je zdaj crknil pralni stroj in bom kupila takega, ki sem ga nameravala tako ali tako kupit, pa ne za 400 eur, temveč celo za 300 eur … to pa mi sploh več ni jasno. Čutim pa, in to zelo intenzivno, da sem z vsem, kar me obkroža, tako zelo povezana, da me na momente ta vez boli. Ko gledam Pikija in si mislim »e da mi je znati kaj si ti misliš o meni«, pride do mene in se podrgne ob mojo roko, kot bi vedel da si ga ne pustim imeti rada, ker ga vsak dan prevečkrat vidim na cesti. Pa ko s pogledom objamem gozd pod hišo, tisti gozd, iz katerega sem na začetku čutila strašno sovražnost, si mislim »no pa saj se bova tudi midva uglasila na isto štimungo«. Vedno, kadar grem z njive, pridem do prvega oreha in ga objamem. Vedno, zadnjič sem se prvič zalotila pri tem dejanju. Pa ko grem mimo kutine, ki je bolna odkar sem tu, jo vedno pobožam in rečem »dej no, letos pa ne zbolet, ne bi te rada špricala«. In res verjamem, da bo letos zdrava, ker … ne vem, ker je bilo tako mrzlo in je pobilo njene zajedalce, ker ji pošiljam pozitivne signale, da jo imam rada in da bi jo rada videla zdravo. Ne vem, ne znam razložiti, samo vem, da je v vsakem mojem pogledu polno pozitivne energije. Tudi ko gledam tamalidve ali ko sedim za pisalno mizo v službi in mi kdo reče, da je šlo spet katero podjetje v stečaj ali ima blokado računa ali kaj podobnega. Nočem niti pomislit na to, da nam ne bi uspelo, niti za sekundo si ne dovolim past v negativizem. Ne poznam razloga zakaj sem tukaj, ampak razlog je definitivno smiseln in pozitiven.

Da je vse povezano in da smo vsi konektani med seboj mi je jasno že nekaj časa, od takrat pač, ko sem prvič zelo močno občutila negativne vibracije s strani ljudi, ki so hoteli namesto mene postaviti nekaj, kar je bilo usojeno postaviti meni. Takrat je bil ob meni Moj, ki je bil z menoj tudi iz določenega, meni še vedno ne povsem znanega, razloga (in prav tako sem prepričana, da obstaja tehten razlog, zakaj imam hčeri z njunim očetom in ne s kom drugim), ki me je bodril in mi ni dovolil klecniti. In zato sem tisto krizo prebrodila, se pobrala in vztrajala na poti, ki sem ji so zamislila ter postavila forum enostarševskih družin, ki je nastal zaradi moje želje in po moji zamisli ter iz moje trdne prepričanosti, da ga potrebujemo. Ta na MON-u je drugi, a tudi prvega sem postavila jaz, tako da je vseeno katerega omenjam, ker sta oba plod moje zamisli. To je ena od boljši stvari, ki sem jih v življenju do sedaj naredila … za druge.  J  In ne, ne vem zakaj je to čakalo mene, a dejstvo je, da je čakalo mene in da je bil MON tisti, ki je moji ideji dal tehnično izvedbo in še danes živi.

Enaka zgodba je s kolumno. Edine si, ki govorijo o enostarševskih družinah, čeravno kdaj pa kdaj pišem tudi o čem drugem. Edine so, še vedno jih pišem, čeprav si na začetku niti predstavljala nisem, da jih bom pisala kaj več kot nekaj mesecev, in najbolj sem vesela, kadar jo kdo v pogovoru z mano komentira ali se sklicuje na podatke iz nje ko debatira s kom tretjim. Pa me ne spraševat zakaj jo še vedno pišem, ker ne vem. Niti ne sprašujem.

Zelo podobno zgodbo ima sivka. Spomnim se, ko sva z znanko hodili okoli hiše in mi je pokazala grm češ »tole je pa sivka, lepo diši«. Povohala sem jo in mi je prej smrdela kot dišala. Potem pa sem v neki reviji brala o tem, da je Franciji vedno manj nasadov sivke, da jo vedno več gojijo na našem in hrvaškem krasu in … bum … v glavo mi je padla ideja, da bi svojo njivo, s katero nisem vedela kaj bi, zasadila s sivko. Pa me zdaj sprašujejo zakaj in kaj mi bo in vedno znova odgovarjam, da bom pač imela vijolično njivo, da je lahko samo za okras ali pa za kaj drugega, čeprav sem s točno določenim razlogom posadila Angustofolijo, katere semena sem naročila v Semenarni Ljubljana. Hočem povedat, da nekatere stvari počnem, pa sploh ne znam razložit zakaj, za druge pa točno vem, zakaj sem se zanje odločila. In to se mi zadnje čase vedno bolj prepleta in me … nekako, no, če se zapletem v premišljevanje o tem, plaši. Ker ne znam razložit.

Znala bi razložit, zakaj grem v Kosovo, ne znam pa razložit, zakaj gremo v Sarajevo. Pojma nimam,  ne me spraševat. V Kosovo bi šla nekoga pogledat, ki je tam službeno in sva se do takrat, ko je postalo očitno, da res grem na to, po njegovo nevarno, pot, slišala vsaj 10x na dan. Zdaj se več ne, jaz sem si pa izbrala destinacijo Sarajevo, pa ne pri Slavonskem brodu desno, temveč skozi Banja Luko. Ne vem zakaj, to bom izvedela na poti, cilj je pot, ne Sarajevo, čeprav bomo tam, po zdajšnjih načrtih, vsaj 4 dni. Vem samo, da moram it, da me nekaj žene tja, ne vem pa kaj. Videla bom sicer Hasno, Azro in Lejlo, a to ni razlog našega potovanja tja. Tam še nikoli nisem bila.

 Ko sem prišla v to hišo mi okna sobe, v kateri smo, takoj niso bila všeč. Imela sem strašen odpor do njih, ponoči jih nisem upala pustiti odprte, sama okna niso pasala v hišo in zaradi njih sem bila na nek način prav malo žalostna. Potem pa sem dobila posel – zamenjavo oken v nekem naselju. Tam je stala stara čudovita hišo, pri kateri se mi je srce paralo, ko sem samo pomislila, da bo imela nova pvc okna. Na vsak način sem želela lastnico prepričati, naj jih ne menja in nekaj časa celo verjela, da mi je uspelo. Pa mi ni, odločila se je za zamenjavo in stara rešetkasta ona so šla ven. Ravno v tistem času je bila moja hiša povsem razsuta, samo stene so stale in v trenutku mi je šinilo skozi možgane, da naj mi monter tista okna pripelje na hišo. Pozorno so odmontirali stara okna, s polkni vred so mi jih pripeljali, čeprav polken sploh nisem imela v mislih in ko so jih slednjič dali noter mi je srce zaigralo od sreče. Ko danes gledam te rešetke sem …. ne znam niti opisati na kakšen način … izredno srečna. Kar jokala bi. Četudi sem kasneje na lesene okvirje naslonila pvc okna, so rešetke gor in polkna prav tako. In zdaj imam lahko čez dan odprto okno, pa skozenj nihče ne more, razen mačkov, tudi poleti bom lahko ponoči okna odprla, pa ne bom imela neprijetnega občutka, da lahko kdo pride skoznje. In ne, nikoli si nisem predstavljala, da me bodo rešetke tako razveseljevale in nanje niti takrat, ko so mi bila stara okna čisto mimo, nisem pomislila. Splet naključij?

 Nikoli tudi nisem živela blizu gozda. Jaz in gozd sva v bistvu že kar nekaj let (nekako 16) skregana in vanj ne hodim. Popravek, v tega tukaj sem šla cele dvakrat. Pa sem danes, ko sem šla po perilo in slišala ptičje petje v njem pomislila, kako lepo je živeti blizu gozda. V bistvu. Čeravno mi ravno ni ok, ko sredi zime gledam stopinje raznih živali, ki ponoči hodijo okoli hiše, me tega dejstva, da hodijo k meni, ni strah. Mislim, ni mi nelagodno. Včasih kar nekaj časa zrem vanj in premišljujem pozitivne stvari o njem in zna biti, da nekoč res postaneva prijatelja.

 Skratka … ja, prepričana sem, da sem z vsem koli sebe povezana, da moje misli vplivajo na to, kaj se dogaja okoli mene. Ko se je prenavljala hiša in je sprednja stena grozila, da se bo podrla, sem imela na službenem računalniku sliko svoje hiše in vsakič, ko sem pogledala nanjo pomislila na to »da se ne boš podrla, ker zaupam v tvojo trdnost, ker veš, da imam tvoje stare stene najrajše«. Ko mi je zidar nekaj kasneje sporočil da se je ena stena sesula sem se peljala gor in vso pot jokala, potem pa, ko sem parkirala pred hišo, šla od stene do stene, vsako posebej pobožala in ji zašepetala, da vem, da bo vzdržala. In so. In verjamem, da so tudi zaradi moje pozitivne energije, s katero so povsem prežete. Halo, na mobitelu imam sliko svoje hiše, potem bi vendar veliko pomeni. 

 Na veliko vprašanj nimam odgovorov, sem pa prepričana, da obstajajo. Ko me kdo vpraša zakaj sem prišla v te kraje, če sem se preselila zaradi fanta, moža, poroke, sorodnikov, se vedno nasmehnem. »Prišla sem zaradi hiše,« odvrnem in ja, tudi meni se zdi moj odgovor milo rečeno čuden. A je resničen. In vse, kar je ta hiša potegnila za seboj, celo moje življenje se je postavilo na glavo, pa tudi življenji mojih hčera sta drugačni kot sta bili prej, torej vse to imam nek smisel, ki mi ga še ni znano vedeti. Prepričana pa sem, da je pozitiven, ker pozitivno vleče nase pozitivno. 

 p.s.: nisem pila, nisem pod vplivom drog, to je ena od tem, o kateri zelo redko govorim, pišem sploh ne, pa je zame osebno ta zapis izredno pomemben.

SPONZORUŠE (Maša Rebić)

Najprej en odlomek:

(…)
»Jebote, ispada da su Francuzi najgori! Šta ćemo onda sa Grcima, Špancima, Italijanima, Englezima …?«

»Grci nas mrze, a kao prave se da smo bratski narod, Španci su Cigani, Italijani su smešni, a i da ne lažem, Italijanke su ružne do jaja samo znaju da se srede, a Englezi …? Ti mi reci!«

»Degenerici! Ha, ha, ha, onda ispada da su Srbi stvarno nebeski narod!«

»Ma kakav nebeski narod! Mi smo mazohisti i ludaci! Ali jednu stvar moraju svi da priznaju, a to je da su naše žene najlepše na svetu.«

»Da, a muškarci imaju najveće …«

»Pa, stvarno sam skoro čitala negde da po statistikama prosečan Srbin ima veći od prosečnog Evropljanina, ali ništa im ne vredi kad su ili impotentni ili to rade ko zečevi!«

»Kako ti to znaš? Imala si, čekaj, koliko ono frajera u životu? Četiri, tri?««

»Sve ukupno četiri! Sa kojima sam spavala … Znam zabrinjavajuće malo za 23 godine … A ti? Koja je brojka u pitanju? Samo polako … Računaj naglas ako hočeš, ali nemoj nekog da izostaviš!«

»Nema šta da računam, znam! Baš sam pravila životni bilans pre neko veče … Ali nemoj da praviš face kad ti kažem. Obećavaš?«

»Obećavam.«

»24. Eto, znala sam … Obećala si!«

»Ništa ne radim, samo sam malo razširila oći … Ha, ha, ha … Kako ih uopšte pamtiš?«

» Svakog odlično pamtim! I ko kakav ima i ko je što voleo, sve! Ali mene zanima nešto drugo, a to je ko je od tvojih muškaraca bio najbolji u krevetu?«

»Nijedan! D. je bio prosečni Srbin sa velikim, ali radio je to kao zeka … To mi je u stvari i odgovaralo, jer me je sve bolelo, pa sam jedva ćekala da se sve to što pre završi … Imala sam u stvari sreće, jer da je trajalo duže od dva minuta, mislim da bih umrla!Ha, ha, ha! M. je bio nijansa bolji ali se, bre, drao kao lud dok svršava! Strašno je kad to radi muškarac … Sećam se da sam svaki put morala da mislim na nešto tužno da ne bih umrla od smeha!!! E, onda ide jadni Grk … Debeli B. je imao jako mali primerak, koji se čak ni tako mali nije video od vseg ovog sala! Veruj da nema ništa gore nego kad provodiš mesec dana sa takvim čovekom na jahti, samo vas dvoje, što znači da je neminovno da ga po ceo dan gledaš golog! Sine, bio je potentan do jaja, ali džaba kad ja ništa osetila nisam … A sa broda nisam mogla da pobegnem …«
(Str. 181-183)
_________________________

Knjiga je prodana v več kot 16.000 izvodih in je svetovna, hudo dobro napisana in popisuje dogajanje v Beogradu v letih 1990-2000. Ne samo, da ima knjiga kar nekaj junakov, da vsi govorijo v prvi osebi ednine, knjiga opisuje tudi občutenje otroka ločenih staršev visokega družbenega razreda. V bistvu dveh, ki sta si med seboj različna kot noč in dan, a iz istega gnezda.
Sestri Lena in Olja imata vse, rojeni sta z zlato žlico v ustih, denarja jima nikoli ne manjka. Obe imata izjemno izobrazbo in fantastičen pedigre, pa totalno različno življenjsko zgodbo. Razlika med Leno in ostalimi njenimi prijateljicami/znankami, ki živijo v Beogradu v obdobju, ki ga ostali bolj ko ne poznamo samo s TV ekrana in povsem napačno, je v tem, da je Lena omikana, dobro vzgojena, pametna in bogata sama po sebi, ostale pa so bolj ko ne srednja klasa ali celo podeželanke, ki so tekom vojne pribežale v Beograd z družinami. Leni ni treba naredit nič zato, da ima okoli sebe moške, ona samo JE, druge pa počnejo svega i svašta, da pridejo v njeno bližino, čeprav je več kot jasno, da nikoli ne bodo kot ona. Olja je čisto druga zgodba.

Ob branju sem se spomnila na obdobje, ko sem živela na vasi. Takrat mi sploh ni bilo jasno, zakaj si je toliko mojih sošolk in znank zadalo životni zadatak, da ujamejo podjetnika. WTF? To se mi je od vedno zdelo tko … bolano, ampak zdaj mi je kristalno jasno. Pobrskala sem po svoji memoriji in tiste, ki se jih spomnim, same po sebi niso bile nič posebnega. Nič takega ni bilo na nobeni, zaradi česar bi si mogoče jaz želela biti ona ali jo imeti za prijateljico. Hodile so na veselice in se petljale s tipi, ko so bili ali sinovi privatnikov ali pa potencialni bodoči privatniki, ki so jih vozakali okoli s fotrovimi avtomobili in bili čist hepi, da imajo zraven povprečno bejbo, sicer brez kakšnega posebnega lastnega življenjskega cilja, razen tega, da ulovijo Njega. No pa sej, tudi to je neke vrste cilj, za katerega je potreben napor. Me prav zanima koliko je med njimi takih, ki svojih mož nikoli niso imele rade, ki med seksom premišljujejo o kuhanju ali kajvemčem in upajo, da mu bo hitro prišlo. Uf raje preneham z razmišljanjem o tem, ker zna biti da preidem v pregloboke detajle in se bo kdo prepoznal.
Saj tudi v Štepancu ni bilo kaj drugače. Vsaj jaz sem imela tak vtis, ko se je sošolka važile češ da hodi s tipom iz Bizovika, katerega fotr ima mehanično delavnico al kaj vem kaj. Ma ja ga niti štapom ne bi dirala, a boli me dupe za to delavnico. Ddd …. Očitno sem bila že ob rojstvu cepljena proti tovrstnemu načinu plezanja po lestvici. Biti žena privatnika … hmmm … ne hvala.
Kar se mene tiče ga ni tipa, ki bi me narajcal s svojim avtom ali darilom ali hišo ali trr-jem ali kaj vem čem. Ko mi kdo predlaga razvajanje v sauni, pa večerjo ob svečah, pa masažo, pa kaj vem kaj še se samo cinično nasmehnem in … alo bre, ako hočeš da se jebemo reci, ne trebaš mi uvaljivat te svoje glupe fore o razvajanju. Nimam niti časa niti želje se saunat, pa večerjat ob svečah, blablabla … to jaz lahko vse delam u najboljem društvu na svetu … sama sa sobom. Uh se pa spomnim Njega, ki mi je ob prvem srečanju prinesel uro, ob drugem verižico, ki je bila res lepa, ob tretjem pa dve gajbi eksotičnega sadja, me vozil v svoji mečki po večerjah, me predstavljal svojim prijateljem, vzel sobo v boljem hotelu, ker v tistega, v katerega me je hotel peljat, nisem hotla it, šel sredi noči po hamburger, ker sem bila lačna, vso pot iz Maribora vozil pred mano, ker je bila megla po Tuhinjski, tamalima kupil en kup igrač, ker sem mu rekla, da nočem, da pride k nam na obisk brez daril zanju … )) Denarja pa od njega nisem hotela vzet, to mi je bilo pa pod častjo. A tudi vse to, kar je delal ni bilo dovolj, da ga ne bi pustila.

Skratka .. kaj sem hotla povedat? Aha, no, skratka zdej mi je svanulo, da poznam malo morje sponzoruš najnižje klase, ki delajo v kaki brez vezni firmi za male pare ali pa so celo doma in kao »vodijo možu računovodstvo«, okoli pa se šopirijo češ »glejte mene, gospo privatnikovo«. Uh, se spomnim ene ja, ki se je poročila z mizarjem. Vse, kar je od nje zahteval je bilo, da je upicanjena od glave do pete vsak dan. To je bila njena služba. Sicer je delala v neki firmi brez veze in spotoma rodila froca, ampak njeno poslanstvo je bilo »biti lepa pored muža«. Pa ona, ki dlje o natakarice v lokalnem kafiću ni bila sposobna prit, se je pa poročila z bivšim, ko je odprl svojo obrt. Ali ta, ki ji je sicer uspelo celo eno dveletno višjo spacat skupaj, potem je pa zanosila z avtoprevoznikom. Pa tista, ki je veljala za najbolje oblečeno, ker ji je teta nosila cunje iz Palmanove, in je na te cunje ujela vodovodarja. Da ne bo pomote, jaz jim čestitam, ker so si dobile doživotne sponzore, po drugi strani pa mi je slabo, ko vem, da so same iz sebe popolnoma nesposobne karkoli naredit, si pa jemljejo pravico sa visine gledat na tiste, ki jim sponzoruštvo ni higieničen način življenja.

_________________________

(…) Ponekad mi ga je žao, ponekad ga mrzim, ali sad ga užasno mnogo volim. Neću mu to reći. Nije zaslužio. Volela bih da zna da mu nikad neću oprostiti što me je ostavio i što sad ima novu porodicu. Kako neko ko te uči da pričaš, da hodaš, da jedeš, da voziš bicikl, skije, roljuše, da čitaš, da slušaš dobru muziku i gledaš prave filmove, neko ko te zove sine, lepotice, princezo, može jednog dana tek tako da ode kao da se ništa nije desilo i da sve to što je sa tobom radio prenese na nekog drugog. To ne sme da se radi. Nije fer. Možda zato zaboravljam stvari koje smo radili zajedno. Jednog dana kad mu sve oprostim, setiću se svega. Saj jedino što mogu jeste da ga krivim za sve što pogrešno uradim u životu. I to je nešto.
(str. 50)

_________________________

Dođi i uzmi me, nema veze što sam jako mlada, ne mogu da se vratim u svoj stančić kod svojih bezvoljnih roditelja, ne mogu da jedem više taj pasulj i kupus, ne mogu da gledam mamu sa ofucanim mini valom i tatu kako pije, pa bije, hoću i ja provod, parfeme, garderobu. Evo, ako treba, popušiću ti odmah u kolima, nema veze što si ružan, glup i star. Samo me, motim te, provozaj tim kolima, izvedi me negde i kupi mi nešto. Ako ti nečeš, naći ću nekog ko hoče, sam ne mogu. (str. 80)

_________________________

»Stoka je stoka! Nisam je ja vaspitavao! Moja ćerka sigurno neće pokazati sise celoj diskoteci i spavati sa nas trojicom samo da bi se provozala u dobrim kolima i popila piće u našem društvu!«

»Ali zašto nekoj od tih devojaka ne daš šansu? Možda one to rade zato što misle da ti to voliš?«

»Ma daj molim te … Zašto da joj dam šansu kad je sve što vidi moj auto, zezanje in pare!«

»Pa sam si to napravio od sebe! Tebe ne povezuju ni sa čim drugim nego sa kolima i zezanjem!«

»Leno, šta ti je? Ja se ne žalim! Vidi me! Nisam neki lepotan baš, a? Da li bi se ti sa mnom družila da sam siromašni student elektrotehnike, da se šetamo Knezom i jedemo kokice, a uveće sedimo kod mene u nekoj iznajmljenoj sobici, pijemo bambus od najjeftinijeg vina, dok baba koja mi je iznajmila sobičak lupa o zid i urla da umuknemo …«

Ja zaćutim. Slavkova folozofija ima smisla.
(str. 144)

Čeprav … po drugi strani … v ZDA je normalno, da ženska ostane doma, dobi zlato kartico in je gospa. Pri nas ni, pri nas je kaj takega prej odraz ženske nesposobnosti karkoli naredit iz sebe ali pa … sponzoruštvo.

Zakaj mislimo, da so trpeli samo Hrvati in muslimani?

Točno zato. Teh knjig ne morem brati, ker jih ne razumem. Dobro, tisto, ki je napol v angleščini že, ostalih pa ne.

Srbi so spisali svojo tragedijo, popisaliso grozote, ki so se dogajale njim, malim ljudem, civilom, ženskam, otrokom, moškim, ki nios hoteli v vojno. Imajo knjige, le da so napisane zanje, njim, ne nam, tistim, ki cirilice ne znamo. Škoda, tako bi bila resnica daljnosežnejša in tehtnica bi se prej uravnala.

Se mi zdi, da je njihova bolečina še toliko težja, ker kao da nemaju pravo na bolovanje, na pričanje o tome šta se njim dešavalo. Kot pri “Ženski v Berlinu”. Ona je bila Nemka, agresorji so bili Nemci … njeno ponižanje, stradanje, bolečina so bile torej prej v moralno zadoščenje vse ostalim trpečim kot pa razlog za sočutje. Podobno je s Srbi, ki so trpeli zato, ker so Srbi. no, jaz ne čutim tako, jaz sočustvujem z vsemi, z vsako žensko, ki je trpela zato, ker je ženska, z vsakim otrokom, ki je trpel zato, ker je “napačne” narodnosti, z vsakim človekom, ki so mu uničili dom, družino, ga oropali človeškega dostojanstva in poteptali njegove pravice. Izgovor, da v vojni morala in vrednote ne veljajo, me ne prepriča. V knjigi “Molila sam ih da me ubiju” najdemo pričevanja, ki govorijo o tem, da so obstajali vojaki, ki so se izognili posiljevanju, ki so ženskam pomagali, ki so jih branili pred sovojaki, ki so ostali ljudje tudi v vojni. Eno je ustrelit vojaka, drugo je pobit družino. Eno je boriti se za pravičnost, drugo je boriti se za denar in iz čistega dolgočasja.

V tem linku so žrtve tudi v sliki. Veliko žrtev je brez oči, izrezali so jim jih. Kaj to pomeni?
Poglejte, zjokate se, to se je dogajalo samo nekaj 100 km od nas. Lahko bi se nam. Lahko se nam še bo.

Havino preklinjanje

HAVINO PREKLINJANJE

One noći,
kad su me njih sedmerica
silovali u logoru,
molila sam Te da iz utrobe moje
ispljuneš sjeme soja pasjeg,

zašto me uslišao nisi, Gospode,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Molila sam Te
da me bar na čas lišiš
nadzora mučitelja mojih,
kako bih sama sebi
utrobu noktima iskopala;

zašto me uslišao nisi, Bože moj,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Okretala sam glavu od vode,
okretala glavu od kruha,
ne bi li se smrt
mojim molitvama smilovala

Ali kako da se smrt smiluje meni
Kad sve je u Tvojim rukama, Svemogući.

Molila sam one
koji su me silovali,
one koji su mi Majku zaklali,
one koji su mi kuću spalili,
zaklinjala ih imenom Tvojim
da sve ću im oprostiti
ako me ubiju,
ako me na četvero raščejreće;

nisu me uslišali, Gospode,
nego su mi jabuku pružali
danonoćno opipavajući
kako napreduje njihov plod.

Onoga jutra,
Kada se prvi put u meni
Dijete pomaklo,
Molila sam Te
Da se moj čovjek Alija
S bojišta ne vrati

Nisi me uslišao Gospode,
nego si ućinio
da me sprovodu do bolnice,
četiri da me doktora
za ruke in noge rastežu,
kako bedrima ne bih
zadavila ovo dijete
koje sam više od Sunca
željela mrtvo vidjeti,
ili da ono mrtvo
svoju majku ugleda

Zašto me uslišao nisi
dobri moj Bože,
kad ništa Ti,
kao ni ova sabija nedužna,
učinila nisam?

Daj mi snage,
milostivi Bože moj,
podignuti ovo muško dijete,
koje niko osim Tebe
sačuvao ne bi …

I daj merhameta,
djetetu ovom,
sa ljudima i sa istinom
njihovom živjeti …

Nesretna Te njegova
Majka Hava preklinje.

(Enes Kišević, Molila sam ih da me ubiju, str. 96-97)

Pesem za zjokat. Kaj vse ljudje počnemo drug drugemu, kaj vse moški počne ženski, ko pade civilizacijska zavesa. Generacija otrok posiljevalcev je zdaj v najstniških letih. Koliko teh otrok živi v BIH in vejo, kdo so njihovi očetje, da so bili zaplojeni v zaporih in taboriščih, med zverinskimi posiljevanji načrtno ali »po nesreči«?
Ko berem pričevanja žensk, ki so bile zajete skupaj z otroki, zaradi katerih so vzdržala vse to mučenje, posiljevanje, pretepanje mi gre na bruhanje. V želodcu začutim težko bolečino in sili me na bruhanje. Niti dveh zgodb naenkrat ne morem prebrati, tako težke so. Težke in neverjetne.
Da lahko moški zada ženski tako bolečino, da jo lahko tako razčloveči in telesno uniči … In da ona lahko vse to preživi samo zato, ker se čuti dolžno vrnit k svojemu otroku. Krvava, ranjena, pretepena, obrcana, neštetokrat posiljena … poljubi svojega otroka in ga stisne k sebi v zadnji atom svoje duše zavedajoč se, da je on edini razlog, da se ne ubije.
O majko moja … koliko so te ženke pretrpele … pa tako blizu nas so bile.

Pred dnevi sem dobila v roke Ono, v kateri je intervju z dr. Moniko Hauser, ustanoviteljico Medice Mondiale, ki pomaga žrtvam vojnih posilstev in travm. Leta 1995 je doživela živčni zlom zaradi vsega, kar je v BIH doživela. Potem je jasno da je moralo biti grozno. In te ženske, te mate še danes živijo s tem, živijo s svojo travmo in nekatere z otroki, ki so plod teh travm. Niti predstavljam si ne da bi se meni zgodilo kaj takega. In da bi potem s tem otrokom živela, ga vzgajala … Pa da bi po koncu vojne gledala svoje posiljevalce, kako se nemoteno sprehajajo po mestu/vasi, kot nekoč, ko smo bili še komšije, znanci, sovaščani/someščani … Kot da se ne bi nič zgodilo. Nikoli.
Ko sem se pred dvemi leti vozila v BIH in videvala velike jumbo plakate o Srebrenici in da srebreniške ženske zahtevajo osvetu in pravdu v Haagu, se mi je samo dozdevalo kaj ti jumbo plakati sporočajo. Zdaj približno čutim kako neznosna mora biti njihova bolečina. Koliko jih je izgubilo može, brane, sinove, očete, videlo umirati matere, sestre, hčerke … Koliko jih je zgubilo otroke v taboriščnem času, koliko jih je splavilo, koliko jih je med posiljevanjem zanosilo in donosilo … Ko človek postane … ne žival … povampirjenec. Saj so vedeli kaj delajo, ženske so jih prepoznavale, oni so poznali njih, jim celo družino jebali poimensko. Drugi so prihajali iz sosednjih pokrajin na vojni pohod, na posiljevanje, na dovoljeno »ne-biti-človek« obnašanje. Moške so streljali, ženske zasužnjevali. In če kdo reče, da so v bistvu lahko srečne, ker so ženske, saj so preživele, ga dam v njihovo kožo, v njihovo travmo in njihove rane, da vidi, kako »srečne« so.

Tako kot dr. Hauser tudi jaz skozi branje zgodb ne morem verjeti, da so do teh žensk hodili predstavniki Rdečega križa in Unprofora, jih popisovali, pomagal pa jim ni nihče. Ko so jih popisali je bila menda manjša verjetnost, da jih bodo pobili, a kaj ti bo ta verjetnost, ko pa si niti ne želiš ostati živ, ubit pa se ne moreš. Ena se je tako, da je posiljevalca ugriznila v penis in jo je ustrelil. Druga je v trenutku posiljevalčeve nepazljivosti skočila skozi okno. Mame pa povečini niso delale samomora, ker so imele … jasno, tehten razlog preživeti – otroka. In to so vojaki vedeli.

Ampak o tem se ne govori, to ni pomembno za nas, ki živimo v miru. Le kdo bi se obremenjeval s tem kaj se dogaja tam kjer je vojna … Zakaj bi poslušali in brali take zgodbe, ki jih želodec ne prenese? Zato, ker se lahko zgodi tudi nam, meni, tebi, njej. Zato ker ne veš kdo je tvoj sosed v resnici in zato, da se zaveš, da sovražnik ni 5000 km stran, temveč pred tvojim pragom. Sosed soseda, prijatelj prijatelja … Vojna je zajebana reč, a jaz se, kot sem že nekje zapisala, ne bojim abstraktnih napadalcev, temveč tistih, ki sem jim na dohvatu ruke. Tudi ljudje smo samo živali, sicer civilizirane, ampak še vedno samo živali. Kot se utrga mirnemu psu, se utrga mirnemu človeku. Vojna pa je, se mi zdi, primerno igrišče za kolektivno trganje, v katerem nujno moški postane plenilec in ženska vojni plen, posiljevanje pa kolateralna škoda. Se še spomnite Ženske v Berlinu?

Kot da me ni - knjiga, preverena tudi v slovenščino
Grbavica – film
Molila sam ih da me ubiju – knjiga

»Posebno mi je bilo teško gledati kako izvode trudnice iz zatvora i u dvorištu ih udaraju u predjelu stomaka govoreči im: »To su vam u trbuhu djeca ustaša i balija. Mi čemo vam napraviti srpsku djecu,« (str.225)

4 knjige

Ta prvo sem iskala pol leta. Bila je razprodana. V njej so pričevanja žensk BIH, v katerih z imeni in priinki naštevajo svoje mučitelje, posiljevalce, tudi očete svojih otrok. Nisem cele prebrala, ker mi gre na bruhanje ob prebiranju teh zgodb. Me je pa postalo sram, da sem lahko v času, ko je v BIH divjala vojna, sama tako brezskrbno živela. Sram zaradi nevednosti, v kateri sem bila. Vem, da s tem svojim občutkom nikomur ne koristim in da nima nihče od tega nič, deifnitivno pa po tej knjigi na BIH gledam povsem drugače in ko bom šla spet dol bo moj pogled vse prej kot brezskrbno naiven.

Ob branju te knjige me je še posebej ganila beseda “balije”, ki jo je uporabljal tudi Moj, sploh kadar sva se kregala glede vojne v BIH. Kar srh me spreleti.
___________________________________

A mother apart je knjiga, ki je v slovenščini nikoli ne bomo imeli. Čustva, ki jih doživljamo matere, ko gredo otroci od nas, so za naš prostor nepomembna, ne tabu tema. Kupila sem jo ravno zato, ker govori o občutku krivde, ki ga tudi name usmerjajo drugi ljudje. Nekaj si ga seveda dvigujem tudi sama, ampak tega tudi uspešno predelujem, zunanjega občutka krivde pa ne morem nadzorovati in se razpihuje sam.
Knjiga je zelo primerna tudi za matere, ki po ločitvi/razpadu izvenzakonske zveze ne dobijo otrok v skrb in vzgojo in ko jo predelam defitivino sledi nekaj kolumen na to temo.
___________________________________

Prva od suhih krav je knjiga, ki sem jo kupila prav zato, ker na drugačen način razlaga pojav naše družbe, v kateri moški izgubljajo patriarhalno vlogo ter postajajo poženščeni. Ne zato, ker bi bile ženske tako močne, pač pa zaradi pesticidov in drugih strupov, ki že v zarodku moškega naredijo drastične spremembe. Ko pridem do konca naredim povzetek.
___________________________________

Musek je pa pristal na moji polici brez tehtnega razloga. Na nek način paše v ta sklop knjig, očitno njegovo knjigo oz. študijsko čtivo potrebujem, sicer si ga ne bi kupila. Po moje mi bo prišla zelo prav na koncu vseh teh treh knjig, ki bodo, vsak na svoj način, zelo spremenile moj pogled na točno določene dimenzije naše družbe.

Domobranci Zdravo – Bog daj

Prebrala sem knjigo z zgornjim naslovom. Če je vsaj 50% stvari resničnih se za dosedanje brezpogojno podpiranje partizanstva in OF opravičujem in sporočam, da spreminjam mnenje. Ne morem sicer reči, da me je sram ker sem verjela temu, s čimer so nas fopali v šoli in preko drugih medijev, lahko pa rečem, da domobrancev ne obsojam več, da razumem zakaj so na pokopališčih postavljeni spomeniki v njihov spomin in da mi je žal, da sem kdajkoli rekla karkoli čez njih v smislu, da so morili svoj narod ter izdali domovino.

Knjiga

S kom naj debatiram o tem?

O takih temah ne pišem velikokrat, ker … ne vem, najbrž zato, ker o njih niti nimam s kom diskutirati. Recimo o knjigi Doktrina šoka. Ali o knjigi Zablode psihoterapije. Pa dobro, če spustim te in podbone knjige, s kom naj debatiram o svojem mnenju o Izraelu ali o pisanju v Delovi Sobotni prilogi, o kakšnem določenem članku, recimo? Kolikor je meni znano nihče od tistih, s katerimi se družim, ne prebira tovrstne literature, jaz pa ne prebiram več Angelike, Victorie Holt, itd.

Ne, ne mislim, da je kaj narobe s tistimi, ki prebirajo take in podobne. Niti pod razno ne, vsak ima svoje veselje glede branja in vsak si sam izbira literaturo, le … jaz sem Angeliko prebrala v 8. razredu osnovne šole in sem zdaj že svetlobna leta od nje. Zdaj sem v povsem drugih vodah literarnega prebiranja, ki od mene zahteva razmišljanje in širjenje obzorij, pa … nimam s kom debatirati o tem. Recimo o tem, zakaj imam tako mnenje o psihiatrih, kot ga imam (da sploh ne omenim knjige Psihologi, psihiatri in drugi norci, po kateri se še bolj jasno zavedam, da mešam besede in da, znabiti, da sem duševno motena kot junak te knjige,  )) ker hči pošljem v klet po sok, ko pa v hiši kleti sploh nimamo, in sem jo v bistvu poslala v kuhinjo, na jezik pa mi je prišla beseda klet namesto kuhinja.  )  Sicer se mi to, da mešam besede, redno dogaja, a zato se nimam za psihično moteno, kar se tudi ni imel junak te knjige, dokler mu psihologi in psihiatri niso postavili kar nekaj diagnoz, ki so ga skoraj spravile ob pamet.).

Skratka … kdo bere Diplomacijo? Ne poznam nikogar. S kom naj potem debatiram o člankih v njej? In kdo je bral poročilo o priseljencih v  Sloveniji? Kdo je bral Umetnost vojne? Moje razmišljanje sega daleč preko tega bloga in tem, o katerih tu največ pišem. A o teh razmišljanjih ne pišem, ker … Dobro, saj tu in tam objavim kakšno knjigo, ki sem jo prebrala, a to ni to, to ni debata o vsebini knjige, je le info kaj sem prebrala.

Skratka … od nekdaj živim za knjige. Ne za vse in vse vrste knjig, saj tiste, ki jih kupim, skrbno izbiram in jih natančno preberem, počasi in preudarno. Nekaterih tudi ne preberem do konca oz. vsaj ne pridem do konca. Ena takih je recimo Ženske, ki tečejo z volkovi, pa Drugi spol, pa Moj boj, ipd. So pač posebna vrsta knjig, ki jih od čas ado časa vzamem v roke, preberem nekaj strani ali poglavje in … odložim ter razmišljam o prebranem. Na tak način si tudi ustvarjam mnenja o družbi, v kateri živim in po zadnji knjigi, ki sem je prebral še ne 100 strani me je te naše družbe oz. podtalnega delovanja korporacij … strah? Prva misel, ki mi je ob prebiranju te knjige prišla na misel je bila “Blagor nevednim”, a grozodejstva, ki jih korporacije počnejo za dobiček in apatija oz. nevednost, s katero sodelujemo pri tem mi vsi … so enostavno zaštrašujoče.

V kolikor se med vami najde kdo, ki tudi prebira tovrstno literaturo, ki razmišlja o teh stvareh, ki bi se o tem rad pogovarjal, pa nima s kom … velkam.