Starševstvo +

Katarinin monolog o sreči

Si srečna?
Ne, imam pa srečo.

Ko me je med oblačenjem vprašal če sem srečna sem za hip obstala. Srečna? Kakšno vprašanje pa je to? Govoril je dalje, kot da sploh ne bi videl, da mi ni ok, ker me to sprašuje, ker … halo, pa ne more me tega spraševat nekdo, ki mi je pred letom dni naredil luknjo v srcu in se po letu dne še vedno kdaj pa kdaj s prstom zarije vanjo. Kaj ti pa je? Kaj tebe briga če sem srečna ali če nisem? Te jaz kdaj vprašam če ti je ok kako živiš? Niti tega te več ne vprašam če si si kaj premislil glede naju, ker me itak več ne zanima. Ja ok, odvrne, sej jaz vem, da si srečna. Imaš dve čudoviti zdravi hčerki, dobro službo, hišo … S tem svojim razmišljanjem me je čisto vrgel iz tira. Nočem se takih stvari pogovarjat z njim, ker … ker sva skupaj samo zaradi seksa. Dobro, pa zaradi kave in dveh čikov, ki jih zraven pokadiva, pa zato, ker so mu všeč moje oči, meni pa njegov naasmeh. In tukaj se zgodba konča. Niti nočem vedeti, niti me ne zanima če je on srečen. Njegova sreča ne zavisi od mene, moja pa ne od njega. Ok, če že hočeš vedeti … bila bi še bolj srečna, če bi doživela tisti pravi orgazem, o katerem ti že toliko časa govorim. In če ravno vrtaš vame ti povem še to, da bi bila še bolj srečna, če bi se začel obnašat kot se sposobi za odraslega moškega, ne pa da lahko delam s tabo kar mi paše. Poškilila sem k njemu in za trenutek uzrla njegove oči. Ok, zdaj bo menda nehal najedat s to srečo. Sicer pa, sem se vzravnala, se spomniš, ko sva začela, pa si rekel, da hočeš, da seksam samo s tabo. No, ne seksam samo s tabo. Lahko bi pa ne, ker seks s tabo ni vrhunec umetnosti, ker tudi ti seksaš z drugimi in ker bi bila to zguba časa. Sam si rekel, da ne moreva bit skupaj kot par zaradi nekih glupih razlogov, in ej, zdaj niti nočem bit s tabo kot par. Kar lahko dobim vzamem, pritožuješ se ne, če se boš pa po tem dnevu počutil kot moška kurba je pa to tvoj problem. Pa ne najedaj mi s to jebeno srečo, ker veš, da mi je ok in veš kaj mi manjka. Ta srečanja s tabo bi takoj zamenjala za nekoga, ki bi me imel rad in ki bi me po seksu pocrkljal. Ja vem, da me ti tudi, ampak ti me radi reda, on bi me pa zato, ker si to želi. Vedela sem, da bo jezen. Da sem mu rekla, da nisem samo z njim, je bila taktična poteza. Zanima me kaj bo naredil. Če me bo hotel imeti samo zase se bo zdaj pač potrudil in me toliko očaral, da bom samo z njim, če ne … Hej, komu mar. Te tri poze, nekaj poljubov in kava z dvemi čiki … Eh, samo zaradi tega in njegovega nasmeha valjda ne morem celo življenje tripat nanj.

Komaj sem čakala, da stopim v dvigalo. Njegovo vprašanje mi ni in ni šlo iz glave. Nikoli se ne sprašujem ali sem srečna. Jaz sem. Zdaj če sem pa srečna ali ne … če mi v globalu nič ne manjka sem valjda srečna. Ali mi tudi lokalno ne sme nič manjkat, da bom lahko rekla, da sem srečna? Fak, ne morem bit nesrečna zato, ker imam mrzlo kuhinjo, ker nimam urejene mansarde in ker mi avto žre olje. Ali so to že dobri razlogi za “biti nesrečen”? V bistvu … če bi lahko izbirala kaj bi imela, bi imela tko ene pet moških, ki bi jih menjavala. Za seks, ne za drva sekat. In noben od teh ne bi hodil k meni, ampak jaz k njim. Sicer pa dva že imam, še tri, pa bo to to. Eh, neumnost. Pa v bistvu ni. Ko sem se zadnjič z nekom pogovarjala o tem, da bi imela resno vezo sem spoznala, da se prav tega najbolj bojim. Groza me je že same misli, da bi imela ob sebi moškega, ki … bi mu zaupala. Huh, mislim, da je bila šola pri Mojem več kot uspešna. Še lastni senci zdaj včasih ne zaupam, kako bom moškemu. Zato pa mi je, da si naredim šopek plitkih poznanstev, ravno pravšnjih za seks, pa za nič več. Kava in čik sodijo v kategorijo “seks”. In z moškimi, od katerih vem, da ne morem dobit več in ki tudi vejo, da od mene ne morejo dobiti več.
Halo, maš čas? Ob pol semdih? Fajn, pridem.
In potem pridem, se dava dol, uro, dve in grem domov. Ej, hvala za seks. S tem stavkom nekako zakoličiš dogovor, ki ga imaš. Ne kliči me med tednom, ne sprašuje kako sem, še najmanj te briga moja sreča. Če me rabiš pošlji sms, če te rabim ti ga pošljem jaz in to je to. Ne bova šla skupaj v kino, ne bova se sprehajala po Lentu držeč se za roke, ti in jaz se lahko srečava samo v tvoji spalnici.

Sem srečna? Prijateljica mi je rekla, naj mu rečem, da nisem srečna, imam pa srečo. Zanimiva besedna igra. imam srečo … imam. Ko gledam kupček položnic ki je zdaj za ene 12 listkov manjši sem še kako srečna. In ko vem, da sem na dobri poti, da svoje finančno stanje po dolgih letih spravim v normalo sem tudi srečna. Pa ko mi je tavelika rekla, da bi šla po srednji šoli na Likovno akademijo sem tudi srečna. In ko primem Zorico okoli trebuha sem tudi srečna. Ma sej sem 24/7 srečna. Samo takrat nisem, ko zaslišim “aaaaa…aaa…aaa” in potem vidim moško postavo odhajati v kopalnico nisem ravno srečna. Ker vem, da bi lahko bilo drugače. In bo. Ampak ne s tem in ne z onim, temveč z nekom čisto tretjim.

Katarinin monolog o Katarininih monologih

Nekaj je gotovo: v situaciji, v kateri sem, mi moji monologi pomagajo ostati v svetu, ki je nad svetov, v katerem sem. … sedaj. Ko se sama s seboj pogovarjam o tem, kako bo, ko bo … se odvrnem od kupa položnic, od dejstva, da mi voda krepko teče v grlo, od dejstva, da moram karkoli že preživeti do marca in od dejstva, da je prav res pritisnil mraz (in imam očitno dobro izolacijo, ker je sneg na strehi še vedno v enem kosu).

Življenje mi nikakor ne dovoli povzpeti se na oblake, le sanjam lahko o časih, ko sem vsak mesec sproti plačala vse položnice in niti pomisliti ne smem na to, da bi hčerama za praznike dala kaj več kot tisto, kar jima dam običajno. Nobenih daril ne bo letos, še večerje ne. Stiskale se bomo skupaj na kavču, najbrž bomo gledale albume in se spominjale preteklih novih let, morda bomo celo potegnile ven barbike, kaj pa vem. Kljub temu, da na mizi ne bo nobenih dobrot, niti kokakole ne, se bomo imele fino. Imamo nekaj, česar se ne da kupit in česar nima vsak. Le kaj … Hja, imamo se rade.

Prijateljici mi ne moreta vrnit denarja. Kaj naj? Naj vztrajam, naj jima grozim, naj na vsak način izstisnem denar iz njiju, ko pa vem, da sta v zosu, da nima? Eh … nočem niti misliti na to. Kljub temu, da niti sama nimam, ne smem postati brezsrčna. Tudi moj zidar potrpežljivo čaka na svoj denar in mu najbrž tudi ta mesec ne bom mogla dati obroka, ker …. Ker ne dobim tistega priliva. Eh … Kljub vsemu ostajam nasmejana, dobrovoljna. Zasluga gre tudi mojim monologom. Sama s seboj se zadnje čase namreč ogromno pogovarjam. Začnem že zjutraj v avtu na poti v Ljubljano, če pa ne grem tja pa med kuhanjem kave doma. In potem preko celega dne … Skušam ne misliti na situacijo v kateri sem, na opomin elektra, pa vzajemne in komunale. Samo čakam kdaj mi bodo poslali grožnjo iz dijaškega doma. Ne morem plačat, nimam. Po malem plačujem položnice, ki zapadejo, a kaj, ko mi se takoj za prvimi opomini pojavijo opomini za druge položnice … Takole na oko …. mi fali dvakratnik minimalne plače. Pardon, trikratnik. Kje je še marec …

Včasih posedim pred oknom in gledam ptičjo hišico. Star kruh trosim vanjo in se veselim, ko vidim ptiče, ki uletavajo vanjo. Včeraj sem se zalotila med pogovarjanjem z drvmi v drvarnici. OMG … Če se ne bi poznala bi mislila, da se mi je začelo frkljati. In ko sem danes med obhodom hiše na lepilu zagledala miš … Ha ha ha, pa sem te. Ha, sem vedla da boš slej ko prej pritekla na tole. Ha. In potem se vsakič, ko sem šla mimo nje, obstala, pogledala nanjo in Ha ha ha. Sick? Ja, nedvomno, ampak tako mi minevajo dnevi, tako pozabim bolečino v želodcu, tako grem lažje mimo predala s pppppppoložnicami.

Monologi mi rešujejo življenje. Po moje. Ne vem kako bi sicer preživela. Mogoče bi več jedla, mogoče bi non stop gledala tv, mogoče bi željno iskala družbo ljudi … tako pa se pogovarjam sama s seboj. In z vsem kar je okoli mene. Jeben je čas, v katerem sem, nedvomno bo minil, jaz pa moram držat in vzdržat. Saj malima nič ne manjka. Niti vesta ne koliko in kako velike skrbi imam. Pa pravijo, da ni vse v denarju. Ne, če ima človek tako razgibano življenje kot jaz vse res ni v denarju. ))

Sicer pa … ne jamram, to so dejstva, v katerih živim. Tako je, s tem se moram sprijaznit, sicer se mi res lahko zmeša. Že moja babica je štrikala konec meseca s koncem, pa moja mama, moje prijateljice … in jaz. Drugo vprašanje je ali je to normalno ali ne, počutje ob tem pa sploh ni predmet te debate. Že nekajkrat sem šla skozi vse preračune in kakorkoli obrnem sem vesela in se je splačalo preselit, sicer bi tam, kjer smo bile prej, že potonile, pa kredita za hišo sploh ne štejem zraven. Zato vem, da se splača in trdno verjamem, da je stanje začasno, čeravno traja že kakih 5 let. Predolgo, a ravno svojim monologom se moram zahvalit, da sem ta čas kar nekako preživela. Dobrovoljno in kao »sej to je normalno«. Je ja, pa čeprav to »normalno« povzroča razna bolezenska stanja, fizične bolečine in glavobole. A to tudi ni predmet te debate.

Sej bo … če ne letos pa prihodnje leto. Če ne za življenje pa v smrti. Enkrat definitivno bo … bolje. (neki jak optimizem)

Katarinin monolog o pogrešanju

Pogrešam ga. Pogrešam njegov glas, pogled na njegov obraz, njegove oči, pogrešam ga. In pogrešam ga tako zelo, tako zelo, da moram svoje misli kontrolirati. Če jih spustim z vajeti podivjajo v njegovo smer. In potem ga pokličem … in telefon zvoni v prazno. Točno tako, kot sva rekla. Da se ne bo več oglasil, da ne bova več krpala scefrane ljubezni. Fak res.

Soba, v kateri živimo, je opremljena točno tako, kot je bila opremljena soba, na katero ima on najlepše spomine. Kolikokrat zrem v strop in premišljujem o tem, kako sem takole zrla v strop tiste druge sobe, ko je bil on zraven, ko sva bila »midva«. Pomanjkanje dvojine me ubija. Ne, v bistvu občutim to pomanjkanje kot čustveno krčenje. Nimam kaj naredit. Ne bo ga nazaj, naju ne bo več nazaj, ne moreva obudit nečesa, kar sva sistematično cefrala. Kot perje, vrženo v veter …

Zadnjič sem zlagala albume na police. In kukala vanje. In videla slike, na katerih je on. Ko je bil še moj, ko sem bila njegova. Midva objeta, on nasmejan, v pozerski pozi, z razkuštranimi lasmi, jaz v pižami, midva objeta v postelji, ko naju je slikala tavelika. Kako mi manjkajo ti občutki, kako fino bi bilo, če jih ne bi poznala. Potem bi še vedno živela v prepričanju, da so moški res samo za fizična dela in seks, tako pa je to le še prazna fraza, ki jo navržem, ko mi kdo namiguje na dvojino. Saj vem, saj znam v dvoje, vem, da je lepo in vem, da ni težko, samo … Jaz nikoli nisem hotela živeti v dvoje, pa sem našla Njega, s katerim sem in bi bila lahko še vedno, če ne bi trmasto furala prepričanja, da nisem za v dvoje (in mogoče res nisem, kaj vem) ter posledično zjebala veze, v kateri sem bila relativno zadovoljna s človekom, ki mi je pasal kot rokavica na roko. Zdaj lahko mirno dalje teram svoja nekdanja prepričanja in jih prodajam kot sveto resnico, lahko se zaprem kot školjka in več ne spustim v svojo bližino nikogar, ki bi kakorkoli ogrozil moj spomin Nanj in na »naju« ali pa grem podirat drevje. Pa saj niti njega nisem hotla, saj je kar sam prišel. Jebemti život …

Ko sva zadnjič govorila je rekel, da išče nekaj za vedno in jaz sem mu navrgla, češ koliko jih je že zamenjal, da se mu očitno ne da trudit. Odvrnil mi je, da kaj pa jaz … zapnem za prvega in ne puštam, delam kopipejste in travmiram za »nama«. Pa ja, valjda počnem vse to in vse to počnem zato, ker se mi ne da bit z nikomer, ker mi je on pisan na kožo, ker se zadnjih nekaj dni spet intenzivno vrača spomin na tiste trenutke, ko sva delala otroka, ki sem si ga noro želela in ko se spomnim njegovega obraza, ko je rekel, da zdaj pa bo, sigurno bo … Tega otroka ne bom nikoli požalovala, tako zelo sem si ga želela, želela z njim in če bi bilo tako, kot sva si želela, bi šel mali letos v prvi razred. Pa ne bo šel … In nikoli se nisem pomirila s tem, da če ga ne bo ga pač ne bo. Do smrti bi najedala z njim. Vse ostalo lahko naredim sama, otroka pač ne. In najinega niti s kom drugim ne bi mogla naredit. Oh, kako sem si želela sina .. z njegovimi očmi

Pred časom je rekel, da ga kličem takrat, ko kje zvisim. Ampak saj nimam kje zviset. Kdor ne išče ne bo našel in kdor ne visi tudi zvisi ne. Kličem ga takrat, ko po dolgotrajnem čustvenem drkanju orgazmiram in ko si priznam, da ja, jaz ne bi nič drugega kot Njega. Lahko bi počela isto kot on, hodila ven z raznimi moškimi, se dala s katerim, ki bi bil dovolj fukabilen dol in iskala potencialnega novega. Ampak meni ni do tega, da se dobim na zmenku z nekom, ki v meni sproži reakcijo »A moram res tole fukat?« ali z nekom, ki mi po pol ure pogovora sikne, da bi me kar takoj naskočil, jaz pa mu odvrnem, da meni pa ni, ker moram v Merkur po barvo za barvanje.
Ne vem sicer kako uspe njemu to fukarjenje, meni do tega ni, ker se nočem niti fukat, ampak hočem to, kar sva imela midva, s čustvi, najino. Posledično sem se odločila tudi to, da se ne bom zapletala z nikomer, ki v meni ne bo vzbudil taka čustva, kot jih je On. Kar seveda pomeni, da bom delala kopipejst in da bo potencialni kandidat moral biti fizično zelo podoben Njemu, kar pa potem nujno privede do zaključka, da je najbolje, da pokličem Njega in sem z Njim. Ja ja, ta krog sem do nezavesti študirala. Ampak zdaj imam že steklen pogled in jeklen ščit okoli sebe. Zdaj moram najprej sama sebe sestavit, se domislit nadaljevanja poti in potem …

Lepo sobotno popoldne se je naredilo. Grem se igrat z mački.

Katarinin monolog o vračanju domov

Počasi prihajam tja, kjer sem si vedno želela biti: v svojem kotu, med svojimi knjigami, v sobi polni svoje glasbe in v svojih razmišljanjih, skratka v svetu, ki mi je bil nekoč davno davno, ko sem še imela svojo sobo, domač. Ko takole sedim ob oknu, ki je na las podobno tistemu, poleg katerega sem nekoč posedala v svoji sobi (dvojno, škatlasto, belo) se počutim na nek prav poseben način … domače. Kot bi bila doma, ja, čeprav je glasba druga, soba večja in drugače opremljena in čeprav skozi to okno sije sonce, ki skozi ono nikoli ni sijalo, je bil pa fantastičen razgled na Storžič. In Hudičkov boršt .. in tam nekje vmes se je rezala cesta do Jezerskega …

Tisti čas se je končal, ko sem s taveliko prišla iz porodnišnice. Spomnim se občutkov, ko sem videla, da moje sobe ni več, da so jo med tem časom spremenili, predrugačili. Dobila sem spalnico, tavelika pa je spala v nekoč moji sobi, ki … mi je bila na prav poseben način prazna, tuja. Ni bila več moja soba, tavelikina pa tudi ne, saj ni bila opremljena po otroško. Odsevala je praznino, ki je nastala v meni z izgubo mojega kota, moje intimnosti, čeprav se te izgube takrat nisem zavedala.
V njej sva imeli babičin gugalnik in na njem sem posedala z njo v naročju ter ji prepevala pesmice …
Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju
s cvetjem me posipala
djal sem da sem v raju …

In

Kje so tiste stezice
k so včasih bile
zdaj pa raste grmovje
in zelene trave …

Imeli sva igračko v obliki punčke, ki spi v posteljici. Neštetokrat sem navila tisto pesmico in ji jo popevala še potem, ko je že zaspala. Spomnim se, kako sem jo pestovala v naročju, jo božala po laseh, ji šla s prsti po licih, jo prijela za roko, jo pobožala po hrbtu, dvignila in prav na lahno položila v posteljo. Mislim, da ni bilo večera, da je ne bi uspavala v gugalniku. In potem sem šla iz sobe ter pustila priprta vrata in podzavestno čakala, da se bo zbudila in jo bom prinesla k sebi. Do rostva tamale je bil ves moj svet tavelika. Imela sem jo tako zelo zelo rada, da me je bolelo, ko sem morala v službo ali ko jo je kdo vzel in nekaj časa ni bila z mano. Z rojstvom tamale sem to ljubezen razdelila, a v mojem srcu ima tavelika prav posebno mesto že zato, ker je bila prva in nadvse pričakovana, pa zato, ker mi je na prav poseben način blizu in zato, ker me uči potrpežljivosti, argumentiranja odločitev in popuščanja principom. Tamalo imam rada na povsem drug način. In tudi blizu mi je na drug način. Rada se crkljam z njo, se pogovarjam o življenju. Všeč so mi najini pogovori o občutkih, razmišljanjih ob določenih situacijah, načrtih za prihodnost … Preseneča me njena iznajdljivost, njena trma pri doseganju zastavljenih ciljev in učenje na »napakah« drugih. Obe skupaj sta moji najljubši učiteljici in onidve me učita stvari, ki se jih nikjer drugje ne bi mogla naučiti.

Dom je tam, kjer te imajo ljudje radi. Moja prijateljica bi dodala, »kjer te imajo ljudje zdravo radi« in ima prav. Moji hčeri sta imeli več domov, a noben ni trajal tako dolgo, kot traja naš. V vsakem je bilo nekaj »bolanega, nezdravega« in kakorkoli sem ju skušala obvarovati pred slikami in doživljaji, ki so boleči, otroku nerazumljivi in nepotrebni za kogakorli, ju nisem obvarovala ne pred pogledom na pobruhanega alkoholika, pobesnelo pijano žival, ne pred vdorom v najbolj intimno področje – njuno telo. Ne glede na to, kako topel, prijeten, varen je moj dom, sem ju, ne zavedajoč se posledic, pošiljala v druge domove, kjer je sicer bila ljubezen, ne pa tudi varnost. Si očitam? Si. Če bi lahko, bi popravila te stvari, čeprav za ceno tega, da nikoli ne bi spali pri nobenem dedku in babici. Prepozno sem postavila zid, se uprla obtoževanju, da hčerama ne dovolim biti s starimi starši, da ju odtujujem sorodnikom. Šele zdaj počasi spoznavam, kaj vse sta doživljali pri njih.

Ko sem bila majhna, ko smo še živeli v Štepanjcu, sem morala hodit po očeta v bife, ker je bilo mamo preveč sram ga vleči za rokav in siliti domov. Kako mi je bilo nerodno. Včasih mi je podal vrečo s hrano in me z njo poslal domov, drugič mi je plačal sok ali mi dal denar za sladoled, zgodilo pa se je tudi, da me je pred vsemi nagnal iz bifeja. Ko sem prišla domov se je mama kregala name, zakaj ga nisem pripeljala s seboj, jaz pa sem se počutila nemočno in nesrečno, ker pri 8-10 letih nisem znala mami ustreči in očeta privleči domov.

Tudi moji hčeri je ena od babic pošiljala v gostilno po njunega deda češ, naj ga pripeljeta domov. Sama ni hotela ponj, ker je bilo stram in ker je bilo bolj prikladno poslati otroka, in moja otroška zgodba se je ne glede na to, da sem jima jo želela prihranit, ponovila z vsemi detajli. Absurdno … In tudi nanju, zlasti na taveliko, se je en od dedov drl v svoji pijanosti, jo zmerjal z vsemi mogočimi zmerljivkami. Videli sta ga pobruhanega, podivjanega. Tudi drugi ded ni bil kaj boljši, mogoče za malenkost manj živalski in ko sta prvič to videli, bi ju morala odpeljati in ju nikoli več pustiti tam. Pa tega nisem storila. No, na moji strani sem, na drugi pa ne in ker njun oče živi s svojimi starši, sta med stiki z njim doživljali stvari, ki jima jih ne bi bilo treba nikoli doživljati. Včasih se … ne sovražim, ne sramujem … ali pač, sramujem se svoje nemoči, ki sem jo imela, da ju prav res obvarujem pred temi stvarmi. V tolažbo mi je lahko edino to, da tega doma, pri meni doma, nista nikoli doživljali. In da sem se postavila zanju, koassem izvedela za določene stvari, ki bi lahko imele zelo boleče posledice, če ne bi ravnala tako, kot sem. Obliž za rano …

Komaj čakam, da jima uredim sobo. Prvič v življenju bosta imeli prav res svojo sobo, v katero se bosta lahko zaprli, jaz pa bom potrkala, ko bom želela k njima. Ko sta bili majhni in smo živele v prvem stanovanju, sem bila ponavadi v kuhinji, onidve pa sta se zaprli v drugo sebo ter se ure in ure igrali z barbikami. Včasih sta iz stolov naredili šotor, največkrat pa sta postavili grad in bili princeski. Vse sem jima kupila .. Barbike, Kene, kočijo, grad, obleke za preoblačit, … in včasih nehote slišala njune dialoge. »Ti rečeš …« in je tamala rekla. Potem je tavelika nadaljevala in na koncu spet rekla »Zdaj pa ti rečeš …« Še vedno imamo vse tiste barbike. Ko se bomo preselile bodo dobile posebno mesto, prav tako kot njune slike. Kako radi sta risali … Nešteto njunih slik imam. Tavelika je najraje risala naravo in ljudi, našo družino, ki se ji je vsake toliko časa pridružil Moj (ne spomnim se, da bi kdajkoli narisala očeta), tamala pa je risala abstraktne stvari. Goreči grad, recimo, pa Kristusa na križu. V tretjem ali četrtem razredu je narisala vijolični gozd in bila žalostna, ker jo je učiteljica negativno ocenila. Mislim, da imam še vedno to sliko. Potolažila sem jo, da učiteljica nima takih sposobnosti kot ona, da ljudje pogostokrat ne vidijo v stvari, ampak vidijo samo stvari take kot so … in tista enka je hitro utonila v pozabo.

Tukaj, v tej hiši, se bom počutila res doma doma takrat, ko bom slišala v drugem delu hiše njune glasove, njuno glasbo, ko bom vedela, da lahko vsak čas katera pride k meni v bojem, crkljanje, pogovor ali samo sedet. Želim si, da bi tudi njina ta hiša postala dom, da bi si želeli priti sem, v svoji sobi, v svoj kotiček. Želim si, da bi jima bilo tu prijetno, varno, da bi se počutili pričakovano in sprejeto. Očitno je, da ju pred veliko stvarmi, ne glede na to, kako zelo si želim, ne morem obvarovati. Naj imata potemtakem vsaj pri meni zatočišče, tolažbo in razumevanje. Naj se vsaj pri meni počutita doma doma.

Katarinin monolog – Kot podivjan konj

Modrooki  mi je pred časom rekel, da sem kot mustang. Najbrž res.

Res je, da se, odkar sem šla narazen z Mojim bivšim, počutim svobodno, divjo – prav res divjo ja, spuščeno s povodca, brezmejno, podivjano. Še ko sem bila z njim sem imela včasih občutek, da sem ujeta zver, ki samo čaka na ugoden trenutek, da švigne skozi prvo lino na svobodo. Kot bi bila priklenjena na nekaj – na vezo, nanj, na dejstvo, da sem z njim, na samo idejo veze. Kot da ne bi bila jaz. Sem zato dvakrat skliznila iz nje ob prvi priložnosti in si dala duška? Najbrž … No ja, jaz sicer že od vedno trdim, da nisem za resno resno vezo, da sem počutim preveč ujeto v tem kalupu, pa mi vsi pravijo, da si to samo domišljam, da je v človekovi naturi, da je monogamen, da je v vezi, da se v vezi počuti varno in prijetno, ne pa ravno obratno, ujeto in omejeno. Hmmm …

Počutim  se tako, kot bi me neka sila vlekla v vse smeri, toliko adrenalina občutim, toliko energije, imam tisoč in eno zamisel, delam to in ono, ne morem obstati na miru, če ne migam fizično migam umsko, skratka kot bi me nekdo spustil s povodca. Brezmejno in neutrudno divjam okoli, preskakujem gore in hribe, se potopim v morje in hušknem kvišku ter oddivjam dalje proti soncu. Podivjana …

Na momente imam toliko adrenalina, da se zbojim, da me bo razneslo. Potem se sesujem na kolena in obklečim na čisto na miru, potem pa se spet z vso silo dvignem in zdivjam dalje … Zanimivo res. Kot bi ne bila jaz, kot bi morala naredit nešteto stvari, ki jih prej toliko časa nisem naredila; kot bi morala videt toliko krajev, ljudi, se naužit zraka, prostosti, občutka, da samostojno odločam in da sem jaz, da nikomur ne polagam računov, da suvereno stojim sama zase in da sem Jaz Jaz …

Nimam miru, nimam obstanka. Moram dati ven iz sebe, moram se utruditi, po drugi strani pa si polnim baterije z razmišljanjem kako napisati diplomsko nalogo, kako začeti prenavljati hišo, kaj narediti s situacijo v kateri smo zdaj me tri, kaj narediti z Modrookim, … toliko enega goriva za svoj polet imam, da se bojim, da bom izgorela. Joj kaj vse bi zdaj delala …

Divjala v duetu z vetrom, se z vso silo zaletavala v krošnje dreves, preskakovalo od dimnika do dimnika in trgala opeko s streh, podirala eletrične vode … divjala bi, ne letela, divjala in izživljala svojo energijo, svojo svobodo, moč in neustrašnost, samozavest in neustrašnost … Razbijala bi šipe, metala ob tla kozarce, padala na kolena in kričala, jokala in preklinjala, brcala in udarjala, … Čutim, da imam v sebi toliko energije, toliko moči, da me bo razneslo in ne najdem ventila. Ne najdem tistega ventila, ki mi je včasih služit za sproščanje te energije. In to me je še bolj togoti, to  še bolj podžiga moje divjanje, ki se počasi počasi spreminja v bes, v ludilo, noro brezglavo divjanje, ki se zna končati … na silo in brezčutno do mene. Počasi postajam nasilna, notranje nasilna; čutim pritisk v prsih, čutim bobnenje v drobovju, čutim neznansko željo po tuljenju …

Poludeću …    al mi neće bit ni malo žao … 

Ima nešto u tom što me nećeš … i što ja tebe neću … 
Ne mogu ti reći sta je tuga … al ću ti pokazati šta je tuga 

Katarinin monolog o samospoštovanju

Danes ni moj dan. Niti včerajšnji ni bil prav zares moj. Pa tudi sobotni ne, čeprav je bil modrooki pri meni in sva uživala v čudovitem popoldnevu. Že nekaj časa noben dan ni prav zares moj, ni prav zares “najin”. “Najin” in “midva” v mojem besednjaku ne obstaja več. Niti “skupaj” in “sva” in “bova” ne, sem samo jaz, jaz in on, jaz in onidve ali me tri. “Midva” pa ne.

Predala sem prvo igro. Ne morem reči, da sem jo izgubila, predala sem jo. Rekla sem mu, da je ne morem jaz vodit, da še nisem sposobna odločati, da naj odloči sam, pa sem na koncu vendarle jaz postavila piko. Napisala sem dobesedno to:  ja, me boli. in moj želodec tega ne more prebavit, pa bom raje pljunila ven.

Ne bi bilo treba da vem. Če ne vem, potem ne boli. In jaz nočem vedeti. Nikoli. A če vem, potem se ne morem delati, da ne vem. In potem moram nekaj narediti, moram vsaj kaj reči, če ne že zaloputniti z vrati, prekleti in odjokati. Ampak pozabila sem kako to gre. Pozabila sem marsikaj, zato mi je bilo zanimivo opazovati sebe in svoje reakcije. Ko sem vedela kaj se dogaja, ko sem ga dobila na laži, ko se me je gledal v oči in mi lagal in sem vedela da laže, pa sem vseeno glumila glupačo in se delala, da ne vidim in ne vem. Sem hotela videti kako nizko lahko grem ali sem hotela samo videti, kakšen je človek, ki te gleda v oči in ti laže?

Kdo je bolj ponižan, ko se dva zapleteta v laži; tisti, ki laže ali tisti, ki kupuje te laži? Še tisto malo zaupanja, ki mi ga je ostalo, je šlo … že kakih 14 dni nazaj in nemogoče je, da bi mi ga on povrnil. Mi je pa pokazal, da znam, da imam oster sluh in jasen pogled. Hvala. In odvrnil je misli od Mojega, mi dal čas in prostor, da sem odložila ves balast, se ozrla okrog in … grem naprej. Nazaj ne morem.

Ja, seveda me boli. It`s a heartache , ampak to potrebujem, da spet frovznem, da se postavim v vlogo, ko sem lahko ali glavni dobitek ali pa ena izmed. What`s love got to do with it
Najprej moram postavit ograjo respekta – spoštovanja.     In v ta namen je tale pesem idealna. Pink – Respect  Če se namreč začneš obnašati kot glavni dobitek se bodo moški obnašali kot vplačniki.    Ne da ženska puza za njimi in da se glupira … Ne ne, naj to počnejo moški. Hmmm … se moram spomnit zakaj sem imela včasih tolk tipov.  Saj … če oponašaš moško razmišljanje, da itak ni panike, če ti ena ne da, ker je tam že druga, pa tretja … če se torej obnašaš na “ignore” oz. v stilu “stari, če ne daš ti, bo dal pa sosed” kmalu začnejo prijemat in na koncu se ne mroeš več odločit s kom bi oz. ne bi.

Kakorkoli … grem si lizat rano. Po principu tam, kjer je ugriznil prvi, naj še drugi, tretji, četrti … Po pameti. Život nije loto.

Modrooki …

Ležim na kavču, berem knjigo, v kaminu prasketa ogenj. S pogledom spremljam njegovo telo, ki se nagiba nad mizo. Piše. Uči se. Čez dva dni ima izpit. Gledam ga in si mislim, da je prav lepo gledati nekoga, ki se uči, ki fokusira svoje misli v točno določeno temo in se ne pusti motit. Raztegnem se po kavču, se obrnem na drugo stran in poiščem svinčnik, da označim zanimivo misel v knjigi. Zavem se, da se počutim sproščeno, mirno, zadovoljno.

Čez čas začutim njegovo sapo na svojem vratu, njegova roka me objame čez pas in zapredem. Končal je nalogo, zdaj sem na vrsti jaz, torej midva. Všeč mu je, da sva pri meni, všeč mu je moja hiša. Tudi meni je všeč, da sva tam, da imava ves čas samo zase, da uživam v pogledu nanj in da mi prija zven njegovega glasu. Kot bi bila od vedno skupaj …

Kmalu potem, ko sva se spoznala, sva začutila, kot da se poznava od vedno. Nekaj je v njegovem vedenju, nekaj v njegovem nasmehu, nekaj v njegovem glasu … ne vem kaj, vem le to, da se počutim doma.
Rada ga gledam med kuhanjem kave, medtem ko jaz  sedim za mizo  in se počutim … In dnevne sobe se sliši glasba in ko grem v kopalnico mimogrede  s pogledom ošvrknem spalnico. Tako bi lahko živela … Tako sproščeno, tako “na pol”, malo tu in malo tam. Tako bi lahko imela rada. Pa saj imam …

Všeč mi je, da študira. In da ima redno službo. Všeč mi je, da planira in da kuha. Všeč mi je tudi to, da se zna smejati in da je prijazen. Všeč mi je, da pije kavo in da ne komplicira, da ne pričakuje in ne zahteva, da je tak kot je in da je z mano.

… kot nekdo ki imel me bo rad …

Bo trajalo? Ne vem … Lahko upam? Lahko. 

Sedim na tleh in gledam okoli sebe

Hodila sem po beli ravni cesti. Okoli mene so bili travniki in gozdovi, ob cesti je stala nizka ograja, cesta pa je bila povsem ravna in vidna daleč naprej.
Hodila sem po tej poti in ga držala za roko. Uživala sem v pogledu na naravo, uživala v stisku najinih rok, uživala v pogledu nanj. Za nama je bil že lep kos prehojene poti, tudi luknjaste in vijugaste, a pred nama je bila lepa ravna bela cesta, ki nama je obljubljala varen sprehod. In potem …

… potem sem se kar naenkrat spotaknila in prav grdo padla. Ni me zadržala njegova roka, da bi me potegnila gor, ni pokleknil poleg mene in me smehljajoč se potolažil, da sem nerodna, nisem ga videla niti steči dalje. Obsedela sem na beli ravni cesti s krvavečimi koleni in odrgnjenim komolcem, nezavedajoč se kaj se je pravzaprav zgodilo, iščoč okoli sebe njega in čudeč se dejstvu, da ga moje oči ne ugledajo. Še trenutek nazaj sva skupaj pohajala po ravni beli cesti v jasen dan, zdaj pa …

Ne boli, pravzaprav ne čutim nič. Le čudim se temu, da sem na cesti obsedela sama, da je moja roka še topla od stiska njegove, njega pa ni nikjer.
Ne bolijo me kolena in ne brišem si krvi, ne čutim skeleče bolečine v komolcu, ne sprašujem se kaj je razlog mojega padca, moje oči iščejo samo njega …

…

Morda pa ta cesta ni tako ravna, morda sploh ni dovolj široka za dva in sploh ni cesta, temveč poljska pot. Znabiti da dan ni tako jasen in da travnik ni tako zelen. Najbrž tudi toplina v moji roki ni od njegove roke temveč od topline peska s poti. In razmišljam o tem, da sem mogoče z njim hodila le v mislih in so me te misli spotaknile, da sem tako grdo padla nazaj v realnost.

Kakorkoli … počasi začenjam čutit bolečino v kolenih, kapljice krvi mi bodo zdaj zdaj začele polzeti po koži in bodo padle na pesek. Imam robček? S čim naj si obrišem kri, s čim naj obvežem rano? Zakaj jih nisem s seboj vzela, saj jih imam navadno vedno v žepu?
Pa komolec, me zelo boli? Se bom pobrala? Se bom pobrala s tal in se odvlekla do ograje, se naslonila nanjo, nekajkrat zaklela potem pa odšepala dalje ali bom še malo obsedela v bolečini, se zjokala in šla potem dalje? V vsakem primeru vem, da bom šla dalje, le na kakšen način še ne vem.

Še vedno mi ni jasno kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj sem pristala na tleh, zakaj v dlani čutim njegovo dlan in kdaj je na jasno nebo privihral teman oblak. Vseeno mi je, če dežuje, vseeno, če bom mokra, hočem le vedet kaj točno je bilo, da sem zdaj tukaj, kjer sem, kajti še nedolgo nazaj sem hodila po tej poti in držala njega za roko. Uživala sem v pogledu na naravo, uživala v stisku najinih rok, uživala v pogledu nanj. Za nama je bil že lep kos prehojene poti, tudi luknjaste in vijugaste, a pred nama je bila lepa ravna bela cesta, ki nama je obljubljala varen sprehod. In potem …