Starševstvo +

Barve moje sobe

Teh slik prej nisem dobila, moj fotič pa ne dela tako dobro, da bi ujel barve sobe, v kateri prebijem preveč časa (zgolj zato, ker mi je v njej ekstremno fino).

Ravno zdaj nekomu opremljam prostor, ki je kuhinja-jedilnica-dnevna soba. Iz vseh mogočih variant sva na koncu prišla do črno/rdeče/bež kombinacije, pri vsem skupaj pa je najboljše to,  da imam proste roke pri barvni kombinaciji. Ko bo prenova končana bom poslikala svoje prvo plačano opremljanje, ker sem že zdaj ponosna na to, kaj sem skombinirala.  )

Ekosubvencije za okna in nekaj o oknih, kar še niste vedeli

Temu, kar se dogaja na trgu stavbnega pohištva, bi lahko mirno rekli klanje. Ne samo, da nekateri spuščajo cene tako nizko, da ti ni več jasno od kje jim denar za proizvodne stroške, zdaj nekatera podjetja celo oglašujejo ekosubvencije na lastno pest, kot  da jih sama dajejo. Ob vsem tem se sama sicer lahko el kislo nasmehnem, a v resnici vse to ni nič smešno, prej tragikomično. Naj razložim:

Pri oknih se je dalo vedno goljufat tako, da kupec niti pod razno ne ugotovi goljufijo. Nekdo je oglaševal super lahka okna, kar je po domače pomenilo, da v okvir in krilo ni dal železa, kar je dalje pomenilo, da so se ta okna post festum krčila / raztezala, ker pvc reagira na temp,. spremembe. Ne glede na to jaz lahko dam v okna tudi samo »nekaj železa«, toliko pač, da ima stranka občutek, da železo je, da pa se v štulpe in pokončnike in prečke železo pogostokrat ne daje, da o razširitvah sploh ne govorim, da kupcu itak niti pod razno ni jasno (da železa v prečki ni se najpogosteje pokaže pri foliranih vhodnih vratih, ki so večino dneva na soncu, pa jih poleti začne skrivljati na sredini, a nikomur ni jasno zakaj.  :) Ker v prečki ni železa se le ta napenja in potem se vrata ne zaprejo, dokler sonce ne gre spat in se profil »ohladi«. Poznam en kup takih reklamacij). Že preprost razmislek o tem, da na razširitev pritrdimo roletno omarico nam da vedeti, da razširitev mora imeti ojačitev tj. železo, ampak … koga to briga. Garancija na rolete je dve leti, toliko bo razširitev že zdržala.

Kvalitetni pvc profili so razgradljivi, to je vsaj tistim, ki se ukvarjajo s pvc-jem jasno. Odpadke, ki nastajajo pri proizvodnji pvc oken odkupujejo podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo drugih pvc izdelkov, tudi recimo steklitvenih ploščic, odkapnikov, itd. Kako pa se bodo razgradili profili oken, ki so narejeni iz steklenih vlaken+pvc, pa ni nikomur jasno in, roko na srce, nikogar ne briga. Taka okna naj ne bi potrebovala železa, pa naj bi bila posledično zaradi tega cenejša.

Romuni so na veliko začeli invazijo na podjetja, ki se ukvarjajo s pvc stavbnim pohištvom. Če tm profila z zahoda (preverjeno z zahoda) stane npr. 6,50 eur, stane podoben profil z vzhoda pol manj. Lahko delam torej okna iz nemških ali romunskih profilov, na koncu bom dala gor pečat da je proizvod iz EU in to je to. Niti nočem vedet kako se obnašajo »romunska« okna, ker vem kakšna je razlika med nemškim in turškim CNC strojem . Enako je s poljskimi okni, ki jih v enormnih količinah vozijo v Slovenijo in prodajajo kar pred Mercatorjem v Šiški. Rok dobave mesec do dva, servis ne obstaja. No, jaz nisem tako bogata, so pa taki, ki se jih da na tako foro nategnit tudi dvakrat. Poljska okna so vgrajena tudi v …  J … bom povedala kdaj drugič, ko bodo prebivalci tiste soseske že dali svoje nezadovoljstvo v medije.

Da nekatera naša podjetja prašno barvajo bele pvc profile po garažah in strankam prodajajo okna v vseh RAL barvah ni več nobena skrivnost. Če bi bilo to ok, bi to počeli proizvajalci profilov, pa tega oni ne počnejo. Oni proizvajajo profile v beli barvi in folirane, prašno lakirane pa ne. Ampak hej, kot da to kupca briga.  Za med se prodajajo tudi vratna polnila žnj klase, ki niti enega leta garancije nimajo, ampak to seveda kupce tudi ne zanima ali pač ne vejo, ker jim da proizvajalec vrat (ne polnil, vrat) garancijo enega leta. Če se slučajno v enem letu ne skrivijo … ampak preverjeno se.

 In zdaj famozne eko subvencije. Zakaj se je pravilo spremenilo mi ni jasno. Kdo ima največ od njega? Hmmm … steklarji,  po moje. Jaz nimam, meni je vseeno ali steklim s termopanom ali tropanom, je pa razlika v ceni občutna. Tako da …

Po besedah gospe z Eko sklada bo razpis odprt v prvi polovici maja. Baje da se bo dalo uveljavljati subvencijo, subvencija pa bo 50 eur/m2 okna pri zamenjavi starih v pvc okna in 100 eur/m2 pri zamenjavi v nova lesena. To je že indic da se pomaga podjetjem, ki proizvajajo lesena okna, ki so dražja od pvc oken (živela nelojalna konkurenca). Subvencija za nazaj je bila možna lansko leto. To je pomenilo, da ste okna lahko zamenjali že prej, pač v lanskem letu, pa po zamenjavi vložili vlogo za subvencijo. Lansko leto je bil pogoj toplotna prevodnost steklo+okvir 1,3 (manj ali enako), kar je pomenilo, da si lahko okna s petkomornim profilom U=1,3 zasteklil z 4-16-4 U=1,1 tgi distančnik. Cena je bila normalna, doplačilo za trgi distančnik pač in to je to. Letos pa je tako, da mora biti skupna toplotna prevodnost 1,2, kar pomeni, da 4-16-4 U=1,1 niti približno ne pride v poštev. Potem, ko sva z zastopnikom proizvajalca profilov predelala vse opcije in naredila vse mogoče teste sva prišla do naslednjega zaključka:

Petkomorni profil U=1,3   + tropan 4-12-4-12-4 U=0,7  ali

Petkomorni profil U=1,3  + termopan 4-12-4 U=1,0 tgi distančnik

Pri prvi kombinaciji je kompletna toplotna prevodnost absolutno manj kot 1,2, pri drugi kombinaciji je 1,21 in ker se zaokrožuje na eno decimalko je to 1,2. Kar pa pri teh kombinacijah ni vidno pa je to, da sta ti dve stekli vsaj 15 eur dražji po m2 kot standardni termopan 4-16-4 U=1,1 alu distančnik.
(pustimo ob strani, da je neko podjetje že iskalo dobavitelja stekla, ki bi na distančnike standardnih stekel samo napisal 1,0, da bi stranka pač mislila, da ima stekla, ki jih mora imeti, v resnici pa bi bila le ta standardni termopani. Razlika med termopanom 1,1 in 1,0 je namreč okrog 11 eur/m2).

 Zanima me, če bo sprejet predlog, da se lahko tudi letos dodeljuje subvencije za nazaj, kako bodo te dodeljene, ko pa je vsaj 90% ljudi menjavalo stara okna z novimi, ki imajo standardno zasteklitev? Bomo proizvajalci oken »goljufali« in pisali, da so ta okna drugače zastekljena kot so ter s tem ljudem povrnili nekaj stroškov zamenjave? Bo šel kdo preverjat kakšna so okna, za katera bo vložena vloga za subvencijo? In, končno, v čem je fora, da je zdaj po novem zahtevana skupna toplotna prevodnost 1,2, ko pa je bila leto, dve nazaj čisto ok 1,3? V blokih je taka zasteklitev nesmiselna, ker je ogrevanje centralno, ker se itak preveč ogreva in se okna tudi pozimi odpirajo. Dvomim tudi, da so v novogradnjah vgrajevali tropan stekla. Ta stekla se … no so se do sedaj večinoma uporabljala v kombinaciji z osemkomornim profilom, za nizkoenergetske hiše, za pasivne pa se itak uporablja – naj bi se – osemkomorni profil z alu ojačitvami in dodatnimi komorami, s katerimi dosežemo 0,85 toplotno prevodnost okvirja in krila. Pri teh oknih »klasični« tropan sploh ne pride v poštev, temveč se uporablja tropan s posebnimi karakteristikami, okna pa so seveda svinjsko draga, ker jih je treba še po posebnem postopku montirali (ral montaža s posebnimi trakovi), tako da je to postala cela znanost, ki pa je povprečen kupec seveda ne pozna in žal se jih lovi  ravno na to neznanje. Kaj pomaga kupcu, ki je pridobil 10 ponudb, če mu nobena ni jasna, če ne ve kaj je v njej, kaj bo dobil. Če nekdo napiše v pozicijo »montaža in demontaža ter ves montažni material« je to lahko karkoli. Lahko so letvice, silikon, knauf, zidarska dela, lahko vsakega po malem, vprašanje pa je, kje se je izgubil »odvoz«. In da ne bo kdo mislil, da se hecam … pred dnevi mi je poslal prijatelj ponudbo, v kateri nekdo ponuja tropan za ceno termopana. Baje imajo v Avstriji akcijo »termopan za tropan«, ampak jaz na to ne nasedam, on pa … kakor komu drago, v končni fazi ne kupuje za moj denar, vsekakor pa je nekaj ne štima, ker sem bila jaz s slovenskim tropanom tam tam kot oni drugi z avstrijskim (ki bi moral biti cenejši, če je ista cena kot za termopan).

 Z letom 2010 se je proizvodnja pvc stavbnega pohištva bistveno spremenila. Za velike proizvajalce niti ne, za male pa. Ne samo, da morajo po novem vsi imeti CE znak, zahtevana je notranja kontrola za vsako stranko posebej, popis materialov ter po katerih dobavnicah/računih je bil dobavljen, itd., skratka sledljivost materiala mora biti 100%, CE izvaja pa podana vsaki stranki posebej. Iz tega vidika sem postala pravi mali birokrat, ker toliko dokumentov kot jih moram izpoljevat zdaj še nisem nikoli. Ampak ok, kakor big brother hoče, to mi je manj težko ko to, da nikakor ne morem razumeti kaj se dogaja na trgu pvc stavbnega pohištva, zakaj Eko sklad dela kot dela in  zakaj hočemo, v končni fazi, ljudi v lastnih domovih zadušit. 7 cm debeli profili, termopan steklo, tri tesnila + 12 cm stiropor fasada, ki ima po možnosti še akrilni zaključni sloj … A lahko ne, prosim. Zavoljo hiše in vas, ki v njej živite. Zrak MORA krožit. V pasivnih hišah kroži s sistemom prezračevanja (idealno je, da je na vsakem oknu elektronsko voden zračnik oz. bolje rečeno čistilec zraka, kajti zrak ne prehaja ven in noter, temveč se obstoječi zrak čisti), v klasičnih pa ne, razen če odprete okno oz. pod ali nad njim namestite zračnik, ki ga odpirate (ročno ali elektronsko). Kupca, ki bi vgradil zračnik vsaj v kuhinji in/ali kopalnici še nisem srečala, večstopenjsko zračenje pa gre za med, čeprav dejansko ne opravlja funkcije prezračevanja. Eh …

Mimogrede: zamenjava garažnih vrat in vhodnih vrat NI subvencionirana. Eko krediti so odprti, pogojeni pa seveda s točno določenimi vgradnimi materiali.

detajl vgradnje okna pri pasivni hiši

Spodaj:

Zgoraj (levo je zračnik):

Zračnik:

Ja, to počnem vsak dan vsaj osem ur. Če kdo ni vedel slučajno.

Nekaj o tujih gradbenih delavcih

Včeraj sem gledala Semoličevo pametovanje …  Ah dejte dejte … res me zanima kaj so Slovenski sindikati počeli do sedaj, da niso »videli« malega morja gradbenih delavcev, ki so živeli in delali v obupnih razmerah, ki so delali karkoli samo da so dobili plačo in ki so delali – in jih še dela – dela, ki jih Slovenčki nočejo delat. Se opravičujem kočevskim delavcem, ampak meni gre ob Semoličevem lapanju na smeh. Tko .. na ciničen smeh me sili, ker je jasno in nedvoumno znano stanje vseh tujih delavcev pri nas vsaj 5 let. Kdaj sem že jaz pisala o teh stvareh, kdaj sva že z Vanjo delali prispevek od tujih delavcih in njihovih življenjskih pogojih, pa …

Pa dejte no … brigajo sindikate delavci. Ja, če jim bodo plačevali članarino, sicer pa ne. Niti jih ne bodo zvlekli na ceste in demonstrirali za boljše pogoje … Le zakaj bi? Hmmm … le zakaj bi. Toliko let že imamo tisoče in tisoče tujcev na naših gradbiščih, na njihovih hrbtih zidamo stanovanja in poslovne stavbe, gradbena podjetja živijo od njih in kujejo dobiček zato, ker dajo njim tako majhne plače, pa … Koga to dejansko briga? Ravno zadnjič se mi je nekdo pohvalil, kako zaposluje tujce. On da 7.500 eur in odpre d.o.o., nanj napiše dva direktorja – dva tuja delavca, on pa je zastopnik podjetja in ko je podjetje odprto in odprto je brez težav z vizami in delovnimi dovoljenji, vzame iz podjetja 7.500 eur in odpre nov d.o.o.. Na tak način je iz Srbije spravil 10 delavcev. Plačuje jim na poslovne račune, z njimi dela kot s podizvajalci in boli njega ali oni plačujejo dalje prispevke ali ne. Lahko pa bi jih vlekel z odpiranje s.p.-jev, kot je to počel nek drug podjetnik. Delavci so delali in ko bi morali državi plačati davke in prispevke poniknili nazaj dol, ker denarja za to niso imeli, saj jim je dajal daleč premajhne plače, da bi lahko plačevali obveznosti +spanje+hrano+pot domov+preživljanje družine. To je vse znano, ti vsi, ki delamo v gradbeništvu vemo. Tudi to vemo, da samo bosanski delavci po prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov NE dobijo nadomestila plače na Zavodu, ker SLO in BIH nimata podpisanega tega sporazuma. Pa ni treba biti naiven in misliti, da ga BIH noče podpisati. Halo … Slovenija je res v določenih pogledih zelo pokvarjena država.

Povsem legalno je tudi to, da lahko katerokoli slovensko podjetje, samo da ima vpisano v dejavnosti posredovanje delovne sile v tujem časopisu objavi oglas, da potrebuje delavce in jih mirno pripelje v Slovenijo, potem pa posoja dalje. Kot nekakšna trgovina z … blagom, bi lahko rekli. SCT ima pa tako ali tako podružnico v Cazinu v BIH in je, mogoče več ne, kolobarilo delavce. Pa ni niti edino. Delavce pripelješ v Slovenijo kao zaradi šolanja, tu ostanejo tri mesece ali kolikor je že po zakonu, delajo za to podjetje, in grejo po tem času nazaj, pa pridejo novi. In tako se vrti krog, zaobidejo vize, dobivajo svežo in poceni delovno silo in to je to. In to je znano.

Ko moj šef Slovakom dva meseca ni plačal računa jih tretji mesec ni bilo več na gradbišče. Basta. Šli so domov in vložili tožbo na sodišče. Bosanci pa delajo in delajo in delajo … in najhuje je, da jih lastni zemljaki najbolj nategnejo. Volk volku volk. Pa vseeno še vedno prihajajo, Slovenijo čislajo in če gre človek v Cazin pogledat bo slišal nešteto pohval na račun Slovenije. Res je, da so Bosanci delavni, pridni, znajo delat, se hitro naučijo, so pa tudi … boječi. Ne upajo se skregat, ne upajo se spravit skupaj in zahtevat tisto, kar jim gre. Trpijo in molčijo, lahko se jih izkorišča do nezavesti … Ma mora bit res hudo hudo, da se jim utrga. In to delodajalci dobro vejo. Vejo tudi to, da ne poznajo zakonov, da ne vejo kaj jim pripada, pa jih lahko nategujejo do nezavesti. Tudi če grejo delavci na Zavod ali kam drugam vprašat ponavadi naletijo na gluha ušesa češ »čefurji, speljite se«. Že tako so Slovenci bolj ko ne nastrojeni proti južnjakom, ti delavci pa niso nič več in nič manj kot prav to. In kaj je lepšega kot dobit na okenček Bosanca, ki ne razume besede slovensko, pa se nad njim izživljat v čisti slovenščini … Sem doživela in vem o čem govorim. Da sploh ne omenjam kako površno na Zavodih pišejo njihova imena in priimke. Vsi dobijo trde č-je, Đevad postane Devat, pa take. To je vse znano in o tem se je že pisalo, a ni bilo pomembno. Do sedaj, ko se je nekaj Bosancev uprlo in stopilo pred kamere. Narobe … in imelo srečo, da so se jih kamere usmilile. Zdaj so pa lahko vsi kar naenkrat pametni, vsi vse vejo, … Brrr … med kakšnimi ljudmi živim.

Gradbeništvo: kdo vse lahko pokoplje podjetje

Ko sem lansko leto aprila ali maja že tretjič nekaj dni pred plačo gledala v Proklik, v katerem je bilo daleč premalo denarja za plače, sem se odločila, da nočem delati v podjetju, v katerem še nekaj dni pred plačo ne bom vedela ali plača točno določeni dan v mesecu ali ne Izkušnja iz prejšnjega podjetja je bila dovolj močna, kajti tam sem pustila ne samo skoraj pol milijona tolarjev nadur, temveč sem bila nekaj mesecev tudi brez redne plače, dobila nekaj na roke, pa potem vračala, ko je prišel denar na račun. Kot je rekel sin Ivana Selinška, prijatelji te pokopljejo. Pokopali so njegovega očeta, grob kopljejo tudi podjetju, v katerem sem delala sama. Pa me direktor ni poslušal, kje pa. Halo, kaj je lepšega kot delati s prijateljem, z zemljakom, ki ti bo zagotovo plačal. No, pa niso plačali in tudi tisti, ki se je najbolj duval kako bo pa v letu 2009 res vse plačal in na valuto ter po situacijah … Ko samo pomislim v kakšen posel je podjetje šlo brez ene same garancije ali zavarovanja plačila …

O tem lansko leto nisem hotela pisati, ker je bilo presveže, ker se je dogajalo, a dejansko je bil en od razlogov, zakaj sem na vsak način hotela iz tistega podjetja prav ta negotovost ali denar za plače bo ali ne. Pa pred tem ni bilo težav ne z denarjem ne z plačili, zapadle obveznosti sem plačevala redno, točno, brez težav. Potem pa … Res je, da plače niso zamujale vse do februarja, ko sem jih sama še zadnjič dala »skozi«. Moja skepsa je bila tozadevno vsaj za pol leta preuranjena, kako pa bo oz. je sedaj, pa ne vem več. Vsekakor sem sama izredno vesela, da delam v podjetju, ki je finančno stabilno, ki nima izvršba za zapadle terjatve in ki ima kljub situaciji v gradbeništvu pozitivno prihodnost. Za to se moramo seveda zahvalit direktorju, ki ne vlaga v jahte in vikende, pač pa v stroje, v proizvodnjo in nove proizvode. Mislim … to je vredno občudovanja.

Sama sem se že nekaj let nazaj naučila, da v poslu ni prijateljev. Pri pogodbah in denarju se vse konča in kar se mene tiče ne sklepam tovrstnih prijateljstev. Veliki objekti me ne zanimajo, pa tudi sicer me objekti, ki nimajo zavarovanjih plačil ali nakazanega avansa ne prepričajo. Raje ne delam. Pri tem sem vztrajala tudi v prejšnjem podjetju, žal neuspešno, ker je bila filozofija lastnikov drugačna. Ampak to v končni fazi ni več moj problem, bi pa bil, če zaradi nespametnosti lastnikov ne bi dobila plače. In to pač ne nespametno, če kupcu verjameš samo na besedo in stisk roke. Amnezija dokazano kroži med takimi partnerji. Pika na i pa je prodajalec, ki ni sposoben oziroma je tako malomaren, da računov ne izstavlja pravočasna, temveč z nekajmesečno ali celo letno zamudo.

Žal mi je, da je uspešen poslovnež storil samomor. Nimam občutka, da so tovrstni ljudje labilneži in slabiči. Da vzdržiš tak pressing, da se je sposoben podat v tak posel kljub riziku – eno je, če že vnaprej veš, da določena stvar nebo nujno speljana do konca, drugo pa, ko veš, da je denar za posel zagotovljen in ko vidiš, da se npr. stanovanja prodajo – … za to že mora človek biti psihično stabilen. Ljudje, ki jih poznam in ki so poznali preminulega pravijo, da tega nikoli ne bi pričakovali do njega, so pa vedeli, da je v groznih težavah, da mu ne plačajo že izvedenih del. Veste, koliko časa traja, da izvršba pride okoli? Leto do dve, tožena stranka se lahko pritožuje v nedogled. Država torej nima volje poskrbeti za plačilno disciplino. A tudi država daje 120 in več dnevne plačilne roke, tako da …

Kar se tiče Gradisa skupine G … tudi sama sem delala z njimi. Pred leti. Spomnim se slikopleskarja, ki je do tedaj delal zanje. Kolikokrat je prišel v podjetje ponižno sedet in čakat na pet minut pogovora z odgovornim, v teh petih minutah pa je samo prosil, naj mu plačajo tisto, kar je že naredil in je bilo prevzeto. Meni bi se utrgalo. Ampak jaz se ne bi ubila, jaz bi ubijala odgovorne. A tega nihče ne naredi, pa se potem debeli mastni bogovi krohotajo zavaljeni v svoje udobne naslanjače … bodo že plačali … Ko sem sama pred mesecem dni zadnjikrat rekla direktorju podjetja, za katerega smo delali zamenjavo oken na enem objektu, da nam dolguje že dve situaciji in da je skrajno svinjsko od njega, da je ta denar, ki ga je že dobil, preusmeril v svoje druge projekte, se mi je samo zarežal in skomignil z rameni. Bo že, saj bo plačal, saj bo. Eh, če bi bila jaz direktor …
Tudi v Vegrad je pred leti eden od mojih šefov hodil prosjačit, se poniževat, dajat dodatne popuste, pristajat na asignacije, da je končno le dobil plačano tisto, kar je v preteklosti naredil.
Kadarkoli sem sama v poziciji odločanja ali posel vzeti ali ne vedno zahtevam avans. Drugo me ne zanima. Ni avansa ni posla. Ok. Ampak nisem vedno jaz v tej poziciji, pa se potem lahko le sama zase pizdim, ko že vnaprej vem, da bo posel polomija. Ker praviloma vedno je, kadar kupec ni pripravljen dati niti menice kot garancijo, še manj bančne garancije, avansa pa itak ne. Ampak to sem jaz.

Včasih premišljujem kaj pripelje podjetje tako daleč, da se začne potapljati? Pohlep lastnikov, prevelika lakota po denarju, ki ga vidijo v velikih poslih? Malomarnost, s katero se poslov lotevajo (plačil ne zavarujejo)? Naivnost lastnikov, ki mislijo, da se na takih poslih mastno zasluži? Ali zgolj smola pri izbiri naročnika oz. glavnega izvajalca, ki post festum plačil ne posreduje dalje svojim podizvajalcem? V neki pogodbi sem videla člen, ki se je glasil nekako takole: Naročnik je dolžan izvajalcu plačevati situacije po zapadlih valutah. V kolikor plačil ne izvede ima izvajalec pravico plačilo zahtevati od glavnega naročnika del. Glavni naročnik del pa prav v te namene glavnemu izvajalcu del ob vsaki situaciji zadrži del denarja, ki ga sprosti šele ko preveri ali je izvajalec plačal dela pop situacijah svojim podizvajalcem. Žal ta člen vidim v pogodbah premalokrat ali pa partnerji sploh ne pomislijo na tovrstno zavarovanje plačil.

Mimogrede: ko sem pred štirimi leti ostala brez službe – takrat sem začela pisati ta blog – sem ostala zato, ker moj takratni šef slovaškim delavcem, ki so res garali, dva meseca ni nakazal plač in jih 1.10. ni bilo več na delo. Ne vem kako se je zgodba končala, upam pa, da so plačilo za svoej delo dobili.

Kaj delam

Sama nad sabo sem osupla. V 14 dneh sem postavila program Stijene, ga pripravila za ponudbe, delavniške skice in optimatizacijo materiala, vnesla vse cene senčil, stekel, profilov, naštudirala sem celo cene okovja, čeprav tega, ki ga bomo vgrajevali v okna v tem programu ne morem imet, uspelo mi je spravit skupaj vse sestavne dele profil+jeklo+spojnice, samo še vhodna vrata in drsen stene mi malo nagajajo in tudi tisto dojčefrdamanarijoŠukal, ki je v hundred procent nemščini in nima niti vseh pravih šifer noter … jap, tudi to sem skontala, ker bom tam risala delavniške skice (delovne naloge), ker ima databazo o Schűco okovja in ga bomo lahko odpisovali po oknu oz. elementu. Vem, da tistim, ki se ne ukvarjate s tem fohom, to čist nič ne pomeni, jaz pa sem prav ponosna sama nase, ker mi je vse to uspelo zbezat v betico in že po šifri vem katero jeklo paše h kateremu profilu, katera končnica profila pomeni katero barvo, itd. Na poti domov sem celo skontala da moram nekje zbrisat neko generalno maržo, ker sem se cel dan včeraj zafrkavala z nastavljanjem procentov, Če ni navodil in če celo tisti, ki je postavil program pozabi, kako se v balkonska vrata vriše nizek prag … no, potem tudi jaz lahko česa ne znam. Ampak zdaj je itak vse ok, zdaj je program nastavljen, teksti so noter, glava in noga sta, cene štimajo, enačbe tudi, zdaj gremo … gasa.
Eno drži … zdaj bom delala bistveno manj različnih stvari, kot sem jih delala zadnja tri leta.

Lahko pozabim plačilni program (Proklik, vnose virmanov, spremljanje plačil, knjiženje vplačil …), lahko pozabim Vasco, vodenje zaloge, odpisovanje, inventuro, prevzeme, lahko pozabim Knjigo7, program za plače, lahko pozabim celo kadrovstvo, ker nimam več veze s pogodbami o zaposlitvi, vodenjem evidence odsotnosti, izpisovanje obrazcev za zaposlitev tujcev … Koliko enega znanja bom dala v arhiv in bog ve, kdaj ga bom spet uporabljala. Če sploh še kdaj … bom pa v nulo naštudirala sestavo zimskih vrtov, statiko velikih elementov, postavitve različnih konstrukcij in, moje omiljeno, kombiniranje starega z novim materialom. V moji hiši že itak imam Schüco okna in vrata in vsi ostali elementi stavbnega pohištva bodo prav tako Schüco. Ok, po novem bodo s tremi tesnili, ker tukaj nudim samo to varianto, prej pa sem imela kor primarno varianto dvojno tesnenje. Kakšna je razlika? Je. Tretje, srednje tesnilo, je kot zastavica in ko se krilo ob sunku vetra upogne, tesnilo prepreči vdor zraka med krilo in podboj. In ne, ni enako kot pri profilih drugih proizvajalcev.

Fino mi je, da mi nihče ne gleda izza rame, da me nihče ne uči, da se lahko sama organiziram, da mi je vse popolnoma prepuščeno, pa se itak ve, kaj se od mene pričakuje in v kakšnem času. Če bi me kdo učil ali če bi se morala komu prilagajat … huh, ne vem, če bi zdržala. Že ko sem jaz zadnjih 14 dni v stari službi uvajala mojo zamenjavo, se popenila do maksimuma. Najprej sem se tolažila češ, da pač nisem za učenje drugih, ker tudi hčera nikoli nisem učila, inštruirala, potem pa se mi je posvetilo zakaj sem popenila. V tej službi imam sodelavca, za katerega se ve, da je nov, da nikoli ni delala s stavbnim pohištvom in da tega znanja nima. In sem si vzela čas ter mu razlagala sestavo pvc okna, skupaj sva šla skozi kataloge … moja zamenjava pa je prišla na moje delovno mesto ker kao zna delat pisarniška dela. A dejstvo je, da ni znala delat nič od tega, kar sem delala jaz. In sem valjda padla ven. Pa ne, da bi rekla, da ne pozna Proklika, da ne pozna osnov računovodstva, da ne pozna kadrovskih zadev, ona je suvereno trdila, da je delala pisarniška dela in potem se je smatralo, da to vse zna. Ko me je vprašala kako se sprovede kompenzacija … mi je vse padlo dol. Enostavno se mi ni dalo razlagat kako se knjižijo plačila, ker bi to morala vedet. Pa ni in jaz sem imela nalogo, da jo v 14 dneh naučim 4 programe. Malo morgen … Če samo pomislim, da mi je tista, ki sem jo jaz zamenjala, vse pokazala v cca 3 urah vključno s plačami, potem sem se pa sama učila dalje … Mah …

No, zdaj sem pa sama svoj šef. Sedim v pisarni skupaj s šefico, kolektiv je izredno prijeten, pozitiven. Pa ja, saj itak nikomur v zelje ne lezem s svojim delom, tisti, ki so tam, delajo še naprej isto delo, jaz sem dodatek, nova proizvodna linija. In upam, da bom dolgo lahko sama delala vse – od komercialnega do tehnološkega delat, od planiranja montaž do nabave materiala in končno do izdaje računa in plačila ter reševanja reklamacij. Dokler bom vse to lahko delala sama, bom zelo zadovoljen človek. Ja ja, saj vem, da bo veliko dela. Pa sej to sem že delala …

Od vsakega prodanega okna 1 evro za otroke

O AJM-jevih napakah sem že pisala in še bom, nobena AJM-ova napaka pa ni vredna takega obsojanja kot ga je MIK-ova reklama, v kateri oglašuje, da gre od vsakega prodanega okna en evro socialno ogroženim otrokom. To je edina reklama, ki jo poznam, ki pritiska na človeški čut po pomoči potrebnim in si preko tega čuta veča dobiček. Bolj sprevrženega načina večanja prodaje si ne morem zamisliti. Ker vem, kakšne so marže pri oknih, po koliko se kupujejo profili in okovje, je en evro na okno …. Ma niti kapljica v morju dobička ne. In ko na koncu leta objavijo koliko denarja so namenili socialno ogroženim otrokom mi gre na kozlanje.

Za dobiček vse, pravi kapitalizem. Tudi preko trupel, tudi tako, da v ljudeh vzbujaš socialni čut, željo po pomoči šibkejšim, tudi tako, da skozi pritiskanje na ta živec dviguješ lasten dobiček. Fuj. Pa proti MIK Celju d.o.o. kot podjetju nisem dolgo imela popolnoma nič, ta njihova reklama pa je v meni vzbudila žolčni odpor proti temu podjetju in njegovih izdelkih. In ko potem gledam intervju z direktorjem podjetja ki se hvali, koliko so imeli lansko leto prometa, koliko so naredili in kako dobri so si mislim »pa halo človek, od kje ti pogum, da se hvališ z nečim, kar si zastavil na socialnem čutu«. Koliko denarja AJM d.o.o. nameni društvom in drugim organizacijam, pa se s tem ne hvalijo v reklami za svoje izdelke. Že en sprehod po Pesnici in okoliških vaseh je dovolj, da vidiš kako je podjetje vpeto v svoje okolje, pa ne reklamirajo svojih izdelkov v stilu »V mesecu maju od vsakega prodanega okna 3 evre za Varno hišo Maribor«. Recimo. To je najnižji nivo reklamiranja in kovanja dobička, kar si ga lahko podjetje zamisli in je vsega zgražanja vredno. In do sedaj nisem take reklame zasledila še prav nikjer, razen .. ja, pri Mik Celje d.o.o.. In ko mi potem kdo reče, da je kupil okna pri njih zato, ker …. saj veš, da dajo od vsakega okna nekaj za revne otroke … bi ga najraje prebutala, budalo jedno. Kako glupi smo ljudje … In kako spretno to izkoriščajo podjetja, ki na naš račun bogatijo in se razraščajo. Je to nelojalna konkurenca? Absolutno je, ker je pod nivojem vsakega okusnega oglaševanja. Lahko pa se ji postavm ob bok in dam ven reklamo »Posebna akcija. Od vsakega prodanega okna 5 evrov za sirote iz Haitija«. Bolano …

Hiša iz Savelj

Škoda, ker je čisto ob cesti. Obožujem njeno “poraščenost”. Jaz bom tudi to nekje okoli moje hiše naredila. Najbrž pri terasi.

Cestni lobi

Vsega kar vem, ne morem napisati. Razlog je preprost: informacije so preveč natančne, da bi jih lahko podajala v javnosti, saj bi s tem ogrozila tistega, ki mi jih je dal. In ta, ki mi jih je dal, je človek, ki ceste gradi. Ne najnižji po hierarhiji, ne ne, on je nekje v sredini. Ravno tam, kjer se tisto od zgoraj zliva s tistim od spodaj in nema pravo na glasanje ali bo to igro igral ali ne, temveč jo bo igral, sicer bo ostal brez službe.

Najprej …. Če mislite, da na cestah obstaja konkurenca, se motite. Bolj ko ne so že vnaprej določeni procenti del, ki jih bo posamezno podjetje dobilo – špekuliram, da je tako tudi pri visokih gradnjah, zlasti pri poslih, kjer se obračajo milijoni. Jaz bom dobil to, ti to, on tisto, vsi zadovoljni. Tako se tudi cene lahko gibljejo tam tam, če gredo višje gredo višje vsi, nižje pa ne gredo, ker to nikomur ni v interesu. In tako cestni lobij stoji. Enkrat je en enemu podizvajalec, drugič kdo drug, podizjavalci – torej tisti, ki vlečejo črte, postavljajo ograje, zidajo odtoke, itd. … pa so bolj ko ne isti ne glede na to ali so kvalitetni ali ne. Hmmm … le zakaj? Zakaj? Zato, ker je nekomu to strašno v interesu. Spet grem na »svoj teritorij«, kjer so velikim gradbincem pri velikih poslih vedno sledili isti podizvajalci. Ok, včasih so jih malo zamenjali, da ni bilo preveč očitno, a v globalu so bili vedno isti. Razlog je bil preprost – korupcija. Tisti, ki je odločal o podizvajalcih je zato, ker je izbral Janeza prenovil fasado svoje hiše in hiše svojega sina, oziroma je balinarski klub, v katerem igra, dobil nenormalno visoko donacijo, ali pa so mu tlakovali kompletno dvorišče, kupili pohištvo, zamenjali parket po vsej hiši, itd. Tega se, jasno, ne na prvo, ne pa peto žogo ne da dokazat, a če si zraven, če slediš tem nitkam, postane kristalno jasno, od kod določenim ljudem tako bogastvo. No, in tako je tudi v cestnem lobiju, ker je tako v vsem gradbeništvu. Pravijo, da roka roko umiva. A to ni razlaga tega poslovanja. Tukaj se vedno nekoga krade – ali se krade investitorja ali podizvajalaca.
Recimo … v popisu ceste je 50 kamionov peska. Dejansko se jih porabi 45. Izvajalec podizvajalcu prizna 47 kamionov, 50 pa jih zaračuna državi. Tista dva kamiona pa je že vmes sunil nekdo drug.
Ali … pri zidanju blokov za stanovanjski sklad RS slikopleskar v m2 svojih del »vračuna« še m2, ki jih je pokital in pobelil enemu izmed … hmmm … ali vodilnih na gradbišču, ki imajo roko nad gradbenimi dnevniki in knjigami obračunskih izmer, ali enemu od glavnih v podjetju, ki odloča o izbiri podizvajalca. Kdo je v teh dveh primerih okraden?

Dalje. Ceste so različno grajene. Vsak vozni pas ima svojo plast, ki je drugačna, ena bolj vzdržljiva, druga manj. Najbolj je seveda vzdržljiv vozni pas, sledi prehitevalni, zadnji je odstavni. Kvaliteta betona je določena … a tudi tu obstajajo nihanja tako kot pri, npr. talni oblogi. Itison ene sarže je enako kvaliteten kot itison druge … no ja, je sicer malo drugačnega barvnega odtenka in je zato treba pazit kje se ju stika, pa na drugem je na določenih mestih malo »čuden hrbet«, ampak ok … baje sta enake kvalitete. Načeloma preverjajo kvaliteto betona, a odstopanja vedno so in tako gre skozi tudi tisto, ko je »glih za glih« ustrezno. In zakaj se nihče preveč ne sekira zaradi tega? Zato ne, ker vejo, da bodo ceste zdržale garancijsko dobo, potem pa bodo prišla na vrsto obnovitvena dela. Simpl. Podjetja vendar morajo imeti delo, zakaj bi torej gradila ceste prvovrstne kvalitete, ko pa bi s tem pljunila v lastno skledo? Se sprašujete kdaj smo zgradili Trojanske predore in kdaj so bila na vrsti prva obnovitvena dela? In kolikokrat prenavljamo AC, ki naj bi bile izvrstno grajene in imele ne vem koliko nadzora nad delom? Tudi nadzor je podkupljiv in tudi nadzor mora igrati to igro, sicer izgubi stolček pod ritjo.

Za konec samo še tole v razmislek: otroke učimo poštenosti in odkritosti. Se vam zdi, da sta ti ve lastnosti danes vrlina? Kje, točno, ju uporabljate? Kaj od vas zahteva delodajalec: poštenost ali lojalnost?