Starševstvo +

Delavci in zaposleni

Od kar pomnim, torej odkar delam za denar, mi je samoumevno, da opravljam vse tisto, kar od mene zahteva delodajalec, kar od mene zahteva narava dela, kar moram narediti, da speljem projekt in kar znam delati. Delam torej vse ne glede na to ali je delovna naloga zapisana v moji pogodbi o zaposlitvi in ne glede na to ali moram za dosego cilja – torej končanje določenega dela, delati nadure. Taka sem po naravi. Rada delam, rada se učim, ni mi škoda časa za to in imam notranji čut za to, da moram delo dokončati.

Vsi ljudje pa niso taki. Eni so samo zaposleni, kar pomeni, da delajo samo tista dela, ki so zapisana v njihovi pogodbi o zaposlitvi in se z vso silo upirajo delanju nadur, pridobivanju novih znanj in poglabljanju v delu. No, seveda zahtevajo vse pravice, ki jim po ZDR-ju gredo, zavestno pa pozabljajo, da v tem zakonu piše tudi to, da morajo npr. zaradi dokončanja delovnega procesa ali zaradi narave dela delati tudi nadure, če je to potrebno, ali morajo na izobraževanje, ki ga določi delodajalec. Samo pravice, dolžnosti nobenih. Pa dobro, mogoče bi to z nadurami še razumela, če bi bile neplačane, če pa jih delodajalec plača, pa jih vseeno nočejo delati in samovoljno prekinejo delovni proces ter odidejo z dela … Noup, tega ne razumem.

Nekateri zaposleni so prepričani, da so nepogrešljivi, da oni določajo tempo dela, da oni določajo, kdaj bodo podaljšali delovnik, koliko časa bodo na malici in kdaj bodo imeli letni dopust. V to so sveto prepričani takrat, ko delo je in ko dela ni. No, ko je dela manj se potuhnejo in poskrijejo (postanejo nevidni), ko pa delo je, pa se šopirijo in petelinijo in dajo na vsakem koraku vedeti, da so oni »glavni«. Ne, ne razumem tega obnašanja.

Že več kot osem let delam v gradbeništvu in v tem času sem videla marsikaj. Od tega, da so mi delavci odhajali z gradbišča predčasno ne da bi zaključili delo do konca, do tega, da so si sredi največje sezone določili letni dopust in ne glede na proces dela tisti dan izostali z dela. Vsi ti delavci so imeli veliko srečo, da nisem bila jaz njihov delodajalec, temveč samo nadrejeni. No, Slovaki niso imeli te sreče, njim sem bila neposredno nadrejena in sem jih gladko odpustila, ko so zamudili v službo, prišli na gradbišče pijani ali se med delom zafrkavali. Res je tudi to, da sem na svojih projektih neizprosna in ne moledujem podizvajalcev za to, da korektno opravljajo svoje delo, toda le redko se mi ponudi priložnost, da lahko odločim ali bom koga odstranila z objekta ali ne. In ko se to zgodi … mi ravno ni ok, toda posel je posel in pri poslu nimam prijateljev.

Skratka … eni smo delavci po naravi, drugi so zaposleni silom prilike in si domišljajo, da so od boga poslani dotičnemu delodajalcu. Je pa zanimivo videt, ko se spičita dva, ki sta pri istem delodajalcu, pa je en pri njem zaposlen, drugi pa dela. Ste že kdaj videli ta kreš? Jaz sem včasih čisto penasta, ko ne morem končati objekta zato, ker se zaposleni odločijo, da bodo upočasnili delo, da ne bodo delali nadur, da pač ni izvedljivo do določenega roka izpolnit pričakovanj. Spomnim se .. bilo je pred leti, ko me je kapo di banda vprašal, kaj bi naredila v poslovni enoti, ki sem jo vodila. »Vse po vrsti bi odpustila,« sem mu odvrnila. Bil je zgrožen, jaz pa sem mislila smrtno resno. Z ljudmi, ki misijo, da bodo sami diktirali tempo dela celotnega tima (in če so v timu petih trije taki, je to katastrofa), je nemogoče timsko delati, zato jih je edino smiselno odpustiti.

Kakorkoli …. sama zaposlenih ne toleriram. Če bom kdaj delodajalka bom iskale delavce po naravi, ne zaposlenih. Si ne predstavljam, da bi si delavci sredi največje sezone omislili … dopust. Kdor, npr., dela v gradbeništvu, niti po pomoti ne more it na letni dopust sredi … poletja. Kdor hoče 14 dni poležavat na plaži naj gre delat v .. šolstvo.

Enu kokaljok sa dve kocke mraz

To je naša lokalna fora. In ni edina. Imamo tudi take kot so “Saljati Radići”, “Azimi Aljeti”, “Guspa, sta zadovoljen”, itd. Govorim o svoji službi, o kateri iz dokaj preprostega razloga ne pišem veliko. Razlog je namreč ta, da moj blog bere nekaj prijateljev mojega šefa in da si kakšno besedo narobe razumejo pa raje ne potenciram njihove domišljije tozadevno, da bi kdo mislil, da nam gre slabo, ker nam ne gre, hvalit pa se tudi ni dobro, ker …. ker hvaljenje privlači nevoščljivost. Ampak o sodelavcih pa lahko kakšno rečem, mar ne. Veste, z njimi preživim vsak dan po 8 ur, z nekaterimi se srečam večkrat na dan, z drugimi samo zjutraj in popoldan, z vsemi pa sem na vezi in sem generalno z njimi več kot s tamalima. S tega zornega kota lahko rečem, da me dobro poznajo, da vejo kdaj sem tečna, kdaj bolana, kdaj dobre volje, kdaj sem zaljubljena, kdaj mi kaj manjka, itd. Upam si celo reči, da me oni poznajo bolje kot jaz njih, ker je njih ipak 7, jaz pa sem samo ena. Oooo sneguljčica … )))

S šefom preživim največ časa. Včasih sva skupaj tudi po 7 ur na dan, v isti pisarni, samo meter stran drug od drugega in včasih znabiti prav zoprno, sploh kadar imava veliko dela, pa se potem sproščava na prav poseben način. Ne ne, nič seksualnega ni, preklinjava tja v tri dni vse po vrsti od papirja do računalnika, pa prcava se, skratka kar se tega tiče sva si zelo podobna in je včasih prav naporno. Ampak tega je zdaj bistveno manj kot pred letom. Ima pa še vedno to navado – ki se nevarno širi, da mi vse, kar ve, da znam naredit, počasi in kao nevidno potisne pod levi komolec s polglasnim stavkom “Tole bi prosu, da narediš”. Itak da, saj me vendar za to plača, a ko sem že tako ali tako nanervana zaradi svojega dela včasih kot vihar završim v stilu “Daj vse na kup, bom že naredila. Najprej eno, potem drugo.”

Skratka … moji sodelavci so malo mešano z vseh vetrov. Mislim, da samo Makedonca ni med nami, sicer pa so zastopane vse Jugo narodnosti. Tak je tudi naš jezik. No, prevladuje seveda slovenščina, a če se le da, vtaknejo noter kakšno albansko popačenko kot je ta v naslovu. Meni ljubo mešanje je tudi mešanje z bosanščino in srbščino, v hrvaščini pa se ne pogovarjam, zato tudi ne kličem na Hrvaško naših dobaviteljev.
Od tod tudi moje mešanje besed v zapisih na blogu. Ne, da bi to delala nezavedno, sploh ne. Jaz dobro vem kdaj zamenjam besedo in zamenjam jo zato, ker mi je tista druga ljubša, lepša, bolj sočna.

Skratka … kolektiv v katerem delam je prijeten. Sploh ko mi okrasijo avto z rožami in napišejo listek … No, pa pustimo malenkosti. Tretje leto že teče kar smo skupaj. Smo se navadili drug na drugega? Ja, smo ja. In razvadili tudi.

Danes gradijo naša stanovanja, jutri bodo pa izbrisani

O tem sem se namenila pisati že nekaj časa nazaj, pa je vedno zmanjkalo časa.

Torej, v mojem podjetju smo pred-lansko leto zaposlili veliko tujih delavcev iz BIH in Srbije. Bilo je veliko dela, naredili smo nekaj izrednih potez, potem pa … konec leta nam je od 12 -ih ostal samo še eden. Nekaj jih je šlo na Zavod za zaposlovanje, ostali domov. Tisti, ki so šli na zavod, so vsi delali več kot eno leto, torej si bili upravičeni do nadomestila plače vsaj 3 mesece. Izpolnila sem vse zahtevane obrazce, na zavodu so jih sprejeli in potrdili, potem … so dobili na dom odločbo, da jim nadomestilo plače ne pripada. Zakaj? Razlog se skriva tukaj. Slovenija in BIH sta podpisali sporazum, po katerem nadomestilo pripada samo delavcem, ki imajo stalno bivališče na območju Slovenje. Zakaj, ne ve nihče.

Na tem mestu nočem polemizirati kdo je koga nategnil, dejstvo je, da je naše podjetje plačevalo vse davke in prispevke za te ljudi, da so ti ljudje po ZDR upraviečni do nadomestila plače, a te ne dobijo. Kako jim je bilo doma, ko so dobili odločbo … Eden izmed njih je rekel, da smo Slovenci goljufi in prevarantje. Se strinjam tozadevno.  

Ta spoazum je bil podpisan lansko poletje. Takrat se je že mlo vedelo kaj nas čaka, da bo recesija, itd. Koliko denarja je Slovenija na račun tega sporazuma (in tistega, podpisanega z Makedonijo) prihranila? Mogoče to koga zanima? In ali Zavod v svojih evidencah brezposelnosti vodi tudi te delavce kot “brezposelne”? Naše podjetje jim je izplačalo odpravnino, sicer bi nas delaci lahko tožili. Kaj pa naša država? Od delavcev je dobivala prispevke v svoje blagajne, zakaj jim je onemogočila dobiti nadomestilo plače? V končni fazi so plačevali tudi zanjo?

Sprašujem se ali obstaja kak sporazum, po katerem tujim delavcem onemogočijo prejemanje pokojnine, ko si jo zaslužijo? Je to nekaj podobnega kot zgodba o “izbrisanih”? Ti delavci namreč danes tukaj za našo družbo gradijo stanovanja in druge objekte, ceste, mostove, predore, jutri pa taista družba zanje ne bo vedela več. Ah ja, saj so samo čefurji. Ho kers …

Sram me je. Resnično me je sram.

Plače v državni upravi niso visoke, so pa varne

…, jaz pa lahko tako hitro izgubim službo, da je kar malo srhljivo. Pa ne zato, ker bi se me šef naveličal ali bi bila v službi neproduktivna, temveč zato, ker …

Že pred mesecem ali še dlje se je podražilo jeklo. Tisto, ki ga uporabljamo za izdelavo pv oken točno za 20%. Pvc profili so se podražilili za 5%, a to je bila že druga podražitev odkar delam v tem podjetju, Mi svojih izdelkov nismo podražili že … ne vem od kdaj, toda od lanskega februarja definitivno ne. Še več, dajemo dodatne popuste, da ljudje ja vzamejo okna, da si jih lahko “privoščijo” tudi tisti bolj plitkih žepov (in tisti, ki zaradi svoje starosti ne dobijo kredita niti preko Eko sklada, kaj šele preko banke, okna pa morajo zamenjati).

Naš trg je Ljubljanska kotlina in temu primerna je konkurenca. Pa tista lojalna je še čisto ok, bolj “zaskrbljujoča” je tista nelojalna. To so razni padalci, ki stavbno pohištvo kupujejo na črno in prodajajo na črno, torej ne plačajo DDV niti tako niti tako, za stranke pa so vsekakor cenejši kot mi.

Že leta nazaj sem se lahko prepričala, da v gradbeništvu veljajo čisto posebni zakoni, po katerih se material draži, delo pa ne in tako delavci dobijo vse manj, proizvajalci materalov pa več oz. kolikor pač določijo. Materiale je jasno da treba kupovat, eni se potem dela lotijo sami, drugi pa se cenkajo z obrtniki za čimnižjo ceno. In tako zdaj tuhtamo kaj narediti s podražitvijo proizvodnih materialov. Znižati plače? Dodatno znižati obratovalne stroške? Prepoloviti delovno silo ali morda uvoziti cenejšo iz Bosne, Srbije, kod drugod?

Dejstvo je, da kupna moč pada. Oziroma … ne da pada, ljudje iz srednjega sloja (kaj je že to?) si težje “privoščijo” investirati v lastne domove. Tako pada povpraševanje za novo stavbno pohištvo, tisto pa, ki povprašujejo, pa iščejo najugodnejšega, najcenejšega, naj … pač najbolj poceni, pa ni važno, kaj prodaja. Lahko zmeče skupaj okna iz materialov zelo sumljivega izvora, pa to pač ni važno, samo da je kao pvc okno z jeklenimi ojačitvami (kupci pa itak ne morejo preverit ali je jeklo po vsem podboju in krilu ali samo na določenih mestih), okovjem, ki zdrži eno ali pa 10 let, podjetja itak po pravilu dajemo garancijo 10 let, potem pa se po nekaj letih najbolj  goljufiva podjetja vržejo v stečajo in nadaljujejo svojo obrt pod drugim imenom.

Če imamo zaposleni v gospodarstvu takrat, ko gre vsem dobro, višje plače od državnih uradnikov vseh vrst, smo prvi na seznamu za odstrel, ko se zategnejo pasovi, je na obzorju recesija, se ljudej zbojijo za svoj obstoj. Državnih uradnikov to toliko ne skrbi, saj policija in vojska morata bit, učitelji in vzgojitelji morajo bit, na občinah morajo delati, sodnike potrebujemo, v parlamentu se mora nekdo greti, ostali pa smo prepuščeni sami sebi. In tako sem prišla do ugotovitve, da lahko kljub temu, da dobro delam, ostanem na cesti, če bodo ljudje zategnili pasove in se odpovedali investiranju v stavbno pohištvo. Ne bodo pa ostale na cesti gospe in gospodje na CSD-ju. In pridemo do tega, zakaj je fino bit zaposlen v državni upravi. Plača res ni visoka, je pa …. VARNA. Vsaj veliko bolj kot moja. Ampak, se mi zdi, da smo to dejstvo pozabili.

Kako je sodelavec hotel izsiliti svojo zahtevo z namišljeno odvetnico

Živemu človeku se marsikaj zgodi, da pa mi bo po telefonu grozila kao odvetnica zato, ker sodelavcu nisem hotela izročiti deloven knjižice, pa si nisem mislila. No, pa lepo po vrsti …

Pre slabim mesecem dni je prinesel prvo redno odpoved delovnega razmerja, ki jo je, vsaj na papirju, končeval 1.1.2008. In sem vzela pod pod noge v delavnico ter mu povedala, da je to nemogoče. Redna odpoved se končnu z dnem, ko je napisana, ne pa šest mesecev prej. Za nameček pa si je še sam določil odpovedni rok 30 dni.    Res, samozavest na višku. Pa ajde, je rekel šef, naj dela še teh 30 dni. Dopusta ni mogel več koristiti, ker je do takrat izkoristil 8 dni od 20, torej bo do konca tj. 23.7. v službi. Dogovorili smo se tudi glede vračila regresa, saj je dobil celotnega in mu ga bomo pri tej plači glede na sorazmerni del časa, ko ne bo več pri nas zaposlen, zahtevali nazaj. Vse smo se dogovorili in delo je potekalo dalje.

Pa pridem jaz v ponedeljek v službo. V delavnici je bil že fant, ki nam je pomagal lansko leto pri delu, tega delavca pa nisem videla nikjer. Glede na to, da je dal odpoved 23.6.2008 sem pričakovala, da bo v službi do 23.7. ali … ok, recimo do danes. Toda njega že v ponedeljek ni bilo več. Vprašam ostale kje je in mi odvrnejo, da je imel v petek poslovilca. Od koga pa? Od njih. Aha. Nihče drug, razen treh delavcev v delavnici, ni imel pojma o tem. Niti starejši šef ne. Ok.

In premišljujem kaj zdaj. Mu bomo zaključili delovno razmerje s petkom ali mu bomo obračunali teh nekaj dni neplačanega dopusta? (Moram pogledati kako se kaznuje neupravičena odsotnost z dela brez obvestila o vzroku izostanka.) Nič, pustim stat, imam dovolj drugega dela. Pa se danes fante prismeji skozi vrata. Da je prišel po delovno knjižico, mi reče. A res? Bejž no bejž, a pa on ve, da je uradno še zaposlen in da je samovoljno izostal z delovnega mesta? Ne in ga to tudi ne zanima. On je končal v petek in hoče delovno knjižico. Pa mu odvrnem, da je ne more dobiti. Prvič zato ne, ker je še zaposlen, drugič pa zato ne, ker direktorja ni v službi in namesto njega nihče ni pooblaščen za podpisovanje tovrstnh dokumentov. Ko me niti z lažjo, da je včeraj videl direktorja na dvorišču, ni more  zmesti, se obrne in zavrti telefon. Nekomu razlaga, da mu nočem dat delovne knjižice in kaj lahko naredi …

Malo zatem zazvoni telefon v pisarni. Na drugi strani se predstavi gospa z istim priimkom kot ga ima dotični delavec. Pove, da je njegova odvetnica, ki jo je dobil, ko je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Popade me smeh. Ker so med tem časom že prišli v pisarno monterji in ker sem se morala z njimi pogovorit o današnjih montažah, mi čas ni dopuščal, da jo inteligentno pošljem v pi*** ma***** po domače, sem ji pa rekla, da ni prav nobena odvetnica in kako si sploh drzne klicarit v pisarno, se lažno predstavljati in mi narobe tolmačiti zakon (povrh vsega pa je treba za BPP zaprosit kar nekaj časa prej preden se le-ta odobri oz. zavrne, ne pa v 15 min kolikor je minilo od njegovega odhoda iz pisarne pa do tega klica). Knjižice ne bomo podpisali, ker direktorja ni v službi, lahko dobi samo prazno, delovno razmerje pa je zaključil danes in ne v petek. Kaj bomo pa mi storili s tema dvema dnevoma neupravičene odsotnosti z dela, bo pa direktorjeva stvar, sama pa se bom maksimalno potrudila, da bo delavcu žal, ker je na tako nesramen način zaključil delovno razmerje.

Če česa ne prenesem potem ne prenesem pofukcev, ki mislijo, da so požrli vso pamet tega sveta in se delajo blazno načitane in informirane, v resnici pa niti dlje od nosa ne vidijo. Če moja šefa kaj nista, potem nista barabi in nefer človeka. Plače imamo 15 v mesecu brez pardona, vse nadure plačata in držita se dogovorov. Res sta izjemno felksibilna in prav nobenega razloga nimamo delavci, da se do njiju grdo obnašamo. 
Prav zato me je obnašanje tega sodelavca tako razkurilo, da komaj čakam, da jutri spet pride, da mu jih še malo napnem, z računovodkinjo se bova pa temeljito pogovorili o vseh ukrepih, ki jih delodajalec lahko uporabi zoper tovrstno obnašanje. In najbolj mu zamerim to, da ni v petek prišel do direktorja ter mu rekel, da bi tisti dan rad končal delovno razmerje. Vem, da bi mu to odobril in prav nobenih težav ne bi bilo. Ker pa se je obnašal kot bog i batina, povrh vsega pa je še mene hotel prestrašit z odvetnico, pa si bom dala duška kolikor mi bodo pljuča pustila.

Zaradi takih delavcev bi sama zelo zaostrila delavsko zakonodajo. Da o tem, da je redno zamujal v službo, pa mu šef nikoli ni odbijal, sploh ne govorim …

On se je zahvalil meni za moj trud, jaz pa njemu za povišico

In sva oba zadovoljna. Jaz pa eš prav posebej, ker več kot toliko plače, kot imam sedaj, najbrž ne bom dobila nikjer. Vsaj ne na tem delovnem položaju (kot vodja poslovne enote pa sem imela še kakih 250 eur več) in to znam ceniti. Še več, zdaj bom šefu vsako jutro še z večjim veseljem skuhala kavo. Četudi je grenka se mu bo zdela presladka. No, dost je heca.

Dejstvo je, da delam v podjetju z 20 zaposlenimi, od katerih sem jaz edina ženska. Šef se je že velikokrat jezil, da sem hujša kot sindikat, jaz pa sem težila samo za tem, da bi se spoštovalo kolektivno pogodbo in zdaj sem izredno zadovoljna, ko smo končno uredili vse stvari (z mano vred pa so zadovoljni tudi moji sodelavci, saj smo že včeraj dobili plačo in letošnji regres). Pa kaj čem lepšega kot zadovoljne sodelavce in dobre odnose.
In zakaj sem dobila povišico?

Prvič zato, ker mi je lansko leto jeseni obljubil povišico letos maja meseca.
Drugič pa zato, ker sem multipraktik, kar pomeni, da naredim delo za vsaj dve zaposleni. In kaj delam takega? Poglejmo:

- vodim materialno knjigovodstvo – prevzeme artiklov in njihovo izdajanje (pa še vse mutenje vmes)
- vodim porabo materialov, kar v našem fohu ni ravno mačji kašelj
- spremljam plačila, izdajam avansne in končne račune
- vpisujem došle račune v knjigo, proklik in spremljam plačila (in naše podjetje je tozadevno izredno korektno – ne zamujamo in raje plačamo prej kot na dan valute, za dodaten popuste, jasno)
- vodim kadrovsko evidenco: izpolnjujem dokumente za zaposlovanje tujcev, vodim evidenco podaljšanj delovnih dovoljenj, vodim evidenco bolniških odsotnosti, dopustov, itd.
- izdelujem plače (ki so vedno na 15 mesecu, pa raje kak dan prej)
- skrbim za našo internetno stran
- vodim politko oglaševanja in izdelujem oglase za časopise in int. strani, v oz. na katerih oglašujemo
- sprejemam klice strank, jim tehnično svetujem tako telefonsko, kot v razstavnem salonu
- izdelujem ponudbe
- izdelujem delovne naloge za proizvodnjo
- vodim naročila materialov
- pripravljam dokumente računovodstvu
- še kaj? aja, kuham kavo.

Mogoče se vse našteto ne zdi veliko, toda tisti, ki delate v gradbenem fohu (in posebej v stavbnem pohištvu) in delate vse po reglcih veste, da je to kar veliko dela, sploh v podjetju, ki zaposljuje toliko ljudi. Toliko enih papirjev, evidenc, da tega, da sem na začetku (v resnici pol leta) uvajala nov sistem in imela največ težav prav s … z njim ja, sploh ne omenjam.
Včasih mi je bilo, da res vse skupaj pustim in grem, ker v tistem neredu nisem mogla funkcionirati. Potem … pa so se stvari počasi postavile na svoje mesto, šefa sta začela uporabljati fascikle in zvezke. Zdaj je kar ok, če odmislim, da še vedno čakam na ubogo poličko, ki mi jo sodelavec montira že … en mesec? Ja, nekaj takega. Drugače pa mi ni hudega.
Moti me edino to, da sem stacionirana in da ne grem nikoli ven, da osem ur sedim za računalnikom. To je v bistvu edina stvar, ki me res zelo moti, pa bom preživela. Leto ali dve bom še tu, potem pa itak grem v Ljutomer. Šefu sicer misel na to niti najmanj ni povšeči, toda to je dejstvo, ki govori samo zase. In niti za še višjo plačo ne ostanem v tem koncu Slovenije. To pa je jeba. Zanj, ne zame.

Ko sem odhajala domov, sem ga poklicala in se mu zahvalila za povišico. Pa je odvrnil, da se on zahvaljuje meni, ker se trudim. Gut, dober občutek. V bistvu zelo dober, saj va včasih kot pes in mačka in se znava tudi zdret en na drugega. A ni hujšega. To spada zraven. V tem podjetju smo sami temperamentni ljudje.

Naše podjetje ne bo spam pošta v vašem mail-boxu

V podjetju sem med drugim zadolžena tudi za marketing. Urejam spletno stran, pišem članke o naših oknih, dogovarjam se za oglaševanje in oblikujem oglase, pogajam se za ceno in še in še. Zategadelj mi šef vedno “prijazno” odstopi vse klice komercialistov, ki ponujajo svoje storitve oglaševanja, tako preko int. strani, kot preko časopisov, radiev, itd. Bolj ko oglašujemo, več takih klicev imamo in vse skupaj mi je včeraj dvignilo plafon.

K meni je prišla komercialistka, ki trži oglasni prostor na eni od internetnih strani, namenjeno gradbenim dejavnostim. Med njenim govorjenjem si ogledujem to stran, pa vidim, da je skoraj povsem prazna. Niti enega večjih podjetij, naše konkurence, ki oglašuje povsod, ni bilo gor. Nato mi gospa omeni, da bodo našo ponudbo poslali ciljni skupini kupcev. Aja, kako pa jih boste našli, me zanima. Da pošljejo našo ponudbo – oglas, karkoli pač skupaj spravijo, po mailih. Kar tako, na slepo. In izdelki našega podjetja so pač zanimivi za druga podjetja. Reče še, da takih mailov ne bodo pošiljali kar vsem fizičnim osebam, ker da kakšen delavec v proizvodnji pač nima denarja za nova okna.

O fak, pa kje delajo take morone. Sploh nisem mogla verjet svojim ušesom. Kaj je ta ženska govorila, pa to je bilo neviđeno. Ko je začela še klofat nekaj v smislu, da bodo skrbno izbrali maile, med katerimi bodo jasno tudi fizične stranke, vendar ne revne, pač pa tiste z več denarja, sem jo samo srepo pogledala: Gospa, tamle so vrata. Adijo. Pa lep dan. In je izginila kot prah, ki izgine, ko pihneš vanj. Fak, sem si mislila, preklemana baba neumna, vzela mi je pol ure časa, v katerem bi lahko naredila veliko bolj pametnih stvari, kot pa poslušala njene stupidne izjave.

In takole se mi dogaja vsaj enkrat na teden. Pa me kliče iz tega podjetja in brbljajo o oglaševanju, pa iz tistega časopisa, pa iz onega radia, pa iz tega kataloga. Od začetka sem še poslušala telefonsko brbljanje, zdaj pa samo še vprašam kolikšna je naklada, kako distribuirajo, koliko stane 1/8 oglasa in če so odgovori ugodni rečem, naj mi pošljejo ponudbo po mailu. Drugih reklamnih mailov, ki prihajajo kar sami od sebe, sploh ne berem. Takoj jih deletiram.

Danes me je tako spet klical gospod, ki mi ponuja … kako se že reče? … visoko uvrstitev v iskalnikih po ključnih besedah. Nekaj v zvezi s kliki, ki jih plačuješ, ko nekdo klikne tvojo povezavo. Mah, brezzveze, skratka. Ko sem mu rekla, da ne bomo nič vzeli, naj ne hodi k nam, ker bomo spremenili internetno stran in bomo kar sami od sebe visoko prilezli v iskalnikih, je po kratkem postopku prekinil.

Saj sem bila in sem še komercialistka, ampak tako fakin vsiljiva in debilna pa nisem bila nikoli in nikoli ne bom. Pa daj pustite človeku dihat. Jaz nisem v službi zato, da poslušam vaše ponudbe in vaše prepričevanje. Če rečem NE, pomeni to NE in ne, da boste poklicali čez nekaj dni ali tednov spet ali da mi boste pošiljali ponudbe po mailu.

Kot priča bom mojemu ex šefu kot tožniku v škodo in ne v plus

Točno tako in komaj čakam, da mu vrnem milo za žajfo.  

Pred časom me je poklicala odvetnica enega izmed mojih bivših šefov ter mi sporočila, da me vabi za pričo v neki zadevi, kjer dotični šef toži enega od podizvajalcev za škodo, ki mu jo je s svojim delovanjem povzročil pred leti na nekem objektu. Odvrnila sem ji, da grem pričati samo, če mi ex šef plača tisto, kar sem naredila, pa sva obe vedeli, da to več kot pomisel sploh biti ne more. In mi je poslala vabilo na sodišče, ki pa sem ga …. dem … izgubila. Očitno, kajti ne najdem ga več.      Kakorkoli …

Pred leti sem delala za neko podjetje, v katerem sem vodila inženiring notranje opreme. Za svoje delo sem bila absurdno slabo plačana – 125.000 sit neto in to je bil tudi razlog, da sem kar se da hitro šla drugam (za 360.000 sit – moja najvišja plača doslej). Ampak pol leta, kar sem bila tam, pa sem delala, jasno, in eden izmed projektov je bil polaganje talne obloge v nekem puljskem hotelu.
Že ob prevzemu projekta sem prosila, če lahko sama izberem podizvajalce, pa je šef rekel, da ne, da bo delal točno ta, ki ga zdaj toži, čeprav sem mu povedala, da sem z njim že delala in da bodo težave, da ni zanesljiv, skratka … opozorjen je bil že takoj na začetku- toda šef je bil veliki frajer, đek na kubik, kaj boš ti meni mala, pojma nimaš o poslu, ajde vodi … in sem vodila.

Pula je … zelo daleč in ni se hec vsak teden vozit dol praktično na lastne stroške. Talno oblogo so peljali dol drugi, razrez materiala so določali drugi, kaj sem že jaz počela? Aja, jaz sem se vozila dol in čekirala, kaj je narejeno. Itak je moj šef mislil, da sem glupa ko točak, da bo dovolj že to, da pač en od nas pride dol, pa ni bilo tako. Kmalu po začetku je pršlo do težav in kljub šefovi zavrnitvi, da bi pisala podizvajalcu uradne opomine, sem jih pisala (res sem bila neumna, fak). Ko je šla stvar že tako daleč, da je podizvajalec totalno odpovedal in ga ni bilo več, naše podjetje, torej šef, pa se je totalno zblamiralo pred naročnikom, sem dobila dovoljenje, da poiščem nadomestne izvajalce, ki sem jih seveda našla in …. ne vem, kako se je vse skupaj zaključilo, ker sem prej stegnila s tega podjetja.

Zdaj pa naj bi šla pričati v dobro tožnika -  mojega ex šefa, da je bil nategnjen?       Malo morgen. Nategnil se je sam kolikor je dolg in širok in prav mu je in žal mi je, da se ni še bolj. Mah, moral bi se tako nategnit, da bi potonil.
Taki ljudje nikoli ne bi smeli imeti svojega podjetja, niti zaposlovati ljudi. Vsi, ki smo pri njem delali, smo imeli minimalne plače (pa nič na roke, to je bilo vse), gospod pa si je kupoval avto, pa poslovne prostore in meni zameril, ker sem sprejela nagrado ene izmed naših strank, ki je bila izjemno zadovoljna z mojim delom.

Kaj naj rečem na sodišču? Da je vedel za to, da je podizvajalec neresen (iste sorte tiči vkup letajo), da je kljub opozorilom zahteval njega in da je popolnoma sam kriv za nastalo si škodo?    :)    No, lahko pa mi da kakih 2000 eur, pa bom dobila čudežno amnezijo in se dogodkov spomnila drugače.   

Mimogrede … tožba je vredna preko 8000 eur.