Starševstvo +

Gradbeništvo: kdo vse lahko pokoplje podjetje

Ko sem lansko leto aprila ali maja že tretjič nekaj dni pred plačo gledala v Proklik, v katerem je bilo daleč premalo denarja za plače, sem se odločila, da nočem delati v podjetju, v katerem še nekaj dni pred plačo ne bom vedela ali plača točno določeni dan v mesecu ali ne Izkušnja iz prejšnjega podjetja je bila dovolj močna, kajti tam sem pustila ne samo skoraj pol milijona tolarjev nadur, temveč sem bila nekaj mesecev tudi brez redne plače, dobila nekaj na roke, pa potem vračala, ko je prišel denar na račun. Kot je rekel sin Ivana Selinška, prijatelji te pokopljejo. Pokopali so njegovega očeta, grob kopljejo tudi podjetju, v katerem sem delala sama. Pa me direktor ni poslušal, kje pa. Halo, kaj je lepšega kot delati s prijateljem, z zemljakom, ki ti bo zagotovo plačal. No, pa niso plačali in tudi tisti, ki se je najbolj duval kako bo pa v letu 2009 res vse plačal in na valuto ter po situacijah … Ko samo pomislim v kakšen posel je podjetje šlo brez ene same garancije ali zavarovanja plačila …

O tem lansko leto nisem hotela pisati, ker je bilo presveže, ker se je dogajalo, a dejansko je bil en od razlogov, zakaj sem na vsak način hotela iz tistega podjetja prav ta negotovost ali denar za plače bo ali ne. Pa pred tem ni bilo težav ne z denarjem ne z plačili, zapadle obveznosti sem plačevala redno, točno, brez težav. Potem pa … Res je, da plače niso zamujale vse do februarja, ko sem jih sama še zadnjič dala »skozi«. Moja skepsa je bila tozadevno vsaj za pol leta preuranjena, kako pa bo oz. je sedaj, pa ne vem več. Vsekakor sem sama izredno vesela, da delam v podjetju, ki je finančno stabilno, ki nima izvršba za zapadle terjatve in ki ima kljub situaciji v gradbeništvu pozitivno prihodnost. Za to se moramo seveda zahvalit direktorju, ki ne vlaga v jahte in vikende, pač pa v stroje, v proizvodnjo in nove proizvode. Mislim … to je vredno občudovanja.

Sama sem se že nekaj let nazaj naučila, da v poslu ni prijateljev. Pri pogodbah in denarju se vse konča in kar se mene tiče ne sklepam tovrstnih prijateljstev. Veliki objekti me ne zanimajo, pa tudi sicer me objekti, ki nimajo zavarovanjih plačil ali nakazanega avansa ne prepričajo. Raje ne delam. Pri tem sem vztrajala tudi v prejšnjem podjetju, žal neuspešno, ker je bila filozofija lastnikov drugačna. Ampak to v končni fazi ni več moj problem, bi pa bil, če zaradi nespametnosti lastnikov ne bi dobila plače. In to pač ne nespametno, če kupcu verjameš samo na besedo in stisk roke. Amnezija dokazano kroži med takimi partnerji. Pika na i pa je prodajalec, ki ni sposoben oziroma je tako malomaren, da računov ne izstavlja pravočasna, temveč z nekajmesečno ali celo letno zamudo.

Žal mi je, da je uspešen poslovnež storil samomor. Nimam občutka, da so tovrstni ljudje labilneži in slabiči. Da vzdržiš tak pressing, da se je sposoben podat v tak posel kljub riziku – eno je, če že vnaprej veš, da določena stvar nebo nujno speljana do konca, drugo pa, ko veš, da je denar za posel zagotovljen in ko vidiš, da se npr. stanovanja prodajo – … za to že mora človek biti psihično stabilen. Ljudje, ki jih poznam in ki so poznali preminulega pravijo, da tega nikoli ne bi pričakovali do njega, so pa vedeli, da je v groznih težavah, da mu ne plačajo že izvedenih del. Veste, koliko časa traja, da izvršba pride okoli? Leto do dve, tožena stranka se lahko pritožuje v nedogled. Država torej nima volje poskrbeti za plačilno disciplino. A tudi država daje 120 in več dnevne plačilne roke, tako da …

Kar se tiče Gradisa skupine G … tudi sama sem delala z njimi. Pred leti. Spomnim se slikopleskarja, ki je do tedaj delal zanje. Kolikokrat je prišel v podjetje ponižno sedet in čakat na pet minut pogovora z odgovornim, v teh petih minutah pa je samo prosil, naj mu plačajo tisto, kar je že naredil in je bilo prevzeto. Meni bi se utrgalo. Ampak jaz se ne bi ubila, jaz bi ubijala odgovorne. A tega nihče ne naredi, pa se potem debeli mastni bogovi krohotajo zavaljeni v svoje udobne naslanjače … bodo že plačali … Ko sem sama pred mesecem dni zadnjikrat rekla direktorju podjetja, za katerega smo delali zamenjavo oken na enem objektu, da nam dolguje že dve situaciji in da je skrajno svinjsko od njega, da je ta denar, ki ga je že dobil, preusmeril v svoje druge projekte, se mi je samo zarežal in skomignil z rameni. Bo že, saj bo plačal, saj bo. Eh, če bi bila jaz direktor …
Tudi v Vegrad je pred leti eden od mojih šefov hodil prosjačit, se poniževat, dajat dodatne popuste, pristajat na asignacije, da je končno le dobil plačano tisto, kar je v preteklosti naredil.
Kadarkoli sem sama v poziciji odločanja ali posel vzeti ali ne vedno zahtevam avans. Drugo me ne zanima. Ni avansa ni posla. Ok. Ampak nisem vedno jaz v tej poziciji, pa se potem lahko le sama zase pizdim, ko že vnaprej vem, da bo posel polomija. Ker praviloma vedno je, kadar kupec ni pripravljen dati niti menice kot garancijo, še manj bančne garancije, avansa pa itak ne. Ampak to sem jaz.

Včasih premišljujem kaj pripelje podjetje tako daleč, da se začne potapljati? Pohlep lastnikov, prevelika lakota po denarju, ki ga vidijo v velikih poslih? Malomarnost, s katero se poslov lotevajo (plačil ne zavarujejo)? Naivnost lastnikov, ki mislijo, da se na takih poslih mastno zasluži? Ali zgolj smola pri izbiri naročnika oz. glavnega izvajalca, ki post festum plačil ne posreduje dalje svojim podizvajalcem? V neki pogodbi sem videla člen, ki se je glasil nekako takole: Naročnik je dolžan izvajalcu plačevati situacije po zapadlih valutah. V kolikor plačil ne izvede ima izvajalec pravico plačilo zahtevati od glavnega naročnika del. Glavni naročnik del pa prav v te namene glavnemu izvajalcu del ob vsaki situaciji zadrži del denarja, ki ga sprosti šele ko preveri ali je izvajalec plačal dela pop situacijah svojim podizvajalcem. Žal ta člen vidim v pogodbah premalokrat ali pa partnerji sploh ne pomislijo na tovrstno zavarovanje plačil.

Mimogrede: ko sem pred štirimi leti ostala brez službe – takrat sem začela pisati ta blog – sem ostala zato, ker moj takratni šef slovaškim delavcem, ki so res garali, dva meseca ni nakazal plač in jih 1.10. ni bilo več na delo. Ne vem kako se je zgodba končala, upam pa, da so plačilo za svoej delo dobili.

Sem proti dvigu minimalne plače

Simpl. Tako kot delavce skrbi njihova rit tako mene skrbi moja. Ker plačujem prispevke po minimalni plači mi valjda ni ok, da bom morala zdaj plačevat višji znesek. Saj če bi delavci dobili 15 kompletno plačo, bruto torej, tudi ne vem, če bi bili za to, da bi morali kar naenkrat plačevat več državi. Sori … sem proti zvišanju minimalne plače.

Sprašujem se tudi kdo je v tej igri ščitil moj interes. GZ, OZ, kdo je moj predstavnik pri pogajanjih, da mu odšraufam glavo? Tako v gradbeništvu kot v mnogih drugih panogah imajo lestvico plač po plačilnih razredih, ki so, mislim da,  odvisni od formalne izobrazbe. Ne vidim razloga, zakaj bi osnovnošolcu dali višjo minimalno plačo, tistemu, ki ima višjo izobrazbo, pa mu itak pripada višja plača. Mar delavci ne berejo kolektivnih pogodb, mar ne vejo, kako obligatorne so za delodajalce?

Skratka … sploh mi ni ok, da se bo minimalec zvišal, še manj mi je ok, da bom dobila subvencijo v višini prispevkov in davkov, ki so bili veljavni do sedaj. Ampak na to itak nihče ne misli, to nikogar ne briga. Še s.p.jevci sami ne pomislijo na to, da je bilo plunjeno v njihovo skledo. Pa ne da ne bi imeli denarja … ampak čemu plačevati državi višje prispevke? En dober tehten razlog, prosim. Mislim, da ta odgovor zanima veliko večino delodajalcev, le da bodo ta veliki plačevali za delavce, jaz pa zase, pa mi vseeno ni čisto jasno zakaj.

Kot rečeno … čebi delavec dobil v roke bruto plačo, ki bi bila recimo 990 evrov in bi mu rekli, da boma pa od tega plačat državi prispevke v višini 360 evrov … no, me prav zanima koliko bi jih plačalo in koliko jih ne bi robantilo zraven. Izračun plače

Subvencije ni in je ne bo (vsaj ne letos)

)))))))))))))))))))))))))))))))))  najbolje,  da se režim in zrežim, sicer znabiti, da se zjokam. So na Zavodu za zaposlovanje rekli, da smo zadnji, ki bodo dobili subvencije, da denar za nas še je in sem šla na delavnico, odprla s.p., danes pa kličem na Zavod v Mursko Soboto, kejr delajo pogobe, da vprašam kdaj mi jo bodo poslali, pa mi gospa sporoči, da subvencij …. NI.  )))))))))))))))))))))))  joj, hvala moji zdravi pameti, da se nisem preveč zanašala na ta denar, da se nisem zapufala, da nisem broke, sice bi se ga zdaj od tuge lahko zapila do nezavesti (aja ne morem, nimam dost denarja). S tem denarjem sem sicer hotla pokrit dolg do zidarja, da mi ne bi bilo treba zdaj vsak mesec dajat na stran in bi si lahko ob koncu leta s tamalima privoščile kak izlet na Dunaj (tja si tamala ful želi it). Tudi vodnjaka ne bomo delale, pa še česa ne bo, ker bom pač zdaj dala dodatnih 200 in nekaj evrov za prispevke (in dodatno za računovodstvo in vodenje računa na banki). Jebiga, takle mamo, mi s.p.-jevci.  ))))))))))))

Mogoče jo dobim naslednje leto, a če, bo denar iz EU in bo rok plačila točno 120 dni, kar pomeni, da lahko na ta denar pozabim, ko/če ga dobim, pa si bomo s tamalima kaj pametnega privoščile.

Gremo dalje … Še dobro, da imam službo.

AJM d.o.o. je uničil arheološko najdbišče

Ko sem včeraj po dnevniku slišala to novico sem najprej mislila, da se hecajo. AJM ( ali Ajđiem, kakor izgovarjajo to kratico na Štajerskem) je uničil arheološko najdbišče zato, ker se jim mudi z izgradnjo poslovno-stanovanjskega objekta? Ali z drugimi besedami .. .zaradi pohlepa po dobičku so uničili mojo-tvojo-našo dediščino, torej eno najbolj pomembnih arheoloških najdbišč v tem delu Slovenije?

Ajlec Janeza in Marijo vsaj poslovno dobro poznam, saj smo se spoznali tekom mojega dela v njunem podjetju. Da se tam obračajo bajni denarji mi je bilo takoj jasno, a ker je bila tudi moja plača bajna (to pač moram priznat in se mi še danes malo kolca po njej, je pa res, da so najbrž zato mislili, da me zaradi take dobre plače lahko je*ejo v glavo na vsakem koraku) sem pač mislila, da so tako dobro plačani vsi zaposleni in da imamo v končni fazi vsi kar nekaj od našega dela. Napaka. Monterji niso tako dobro plačani, pogodbeni izvajalci, tj. zastopniki, pa imajo še bolj zaje**ne pogodbe in jih AJM v vsakem trenutku pri vsaki stranki lahko premaga (v popustih). Ampak to sem izvedela kasneje, ko sem že dala AJM-ju slovo (ali oni meni, vsaj tako najbrž misli Ajlec).

Janez in Marija od zaposlenih zahtevata maksimum in če se ob koncu leta sluti, da dobiček ne bo pričakovan, se začne znotraj podjetja strašen pritisk na vodilne kadre in iskanje krivca, torej tistega, ki je naredil najmanj dobička/prometa. Pa ne da bi bil informacijski krog sklenjen in bi vsi vodilni vedeli kaj se dogaja, kakšen promet se od njih pričakuje ali da bi imeli podporo pri svojem delu. Moj nadrejeni, Miholic Igor, je gladko ignoriral moje prošnje za podporo, do glave firme, tj. Ajlec Janeza in Marije pa sem prišla šele takrat, ko sem šla že na »zagovor« svojega dela. Pa pustimo malenkosti.
Na začetku dela pri njih so me mesec dni driblali z učenjem o njihovih produktih, spoznavala sem njihovo delo in filozofijo podjetja. Kar veliko so vložili vame, pa tudi jaz sem njim dala kar nekaj. Če samo pomislim, da sem mesec dni spala v prenočišču blizu njihove matice in se samo za vikende videla s tamalima … od takrat je takole na oko 4-5 let. In tam sem se prvič srečala z režimom, ki se mu reče … Med delovnim časom se ne sme it za privat zadeve na internet (računalniki so mrežno povezani in se spremlja delo na njih in baje so eni zaposleni en mesec sklestili plačo do absurda zato, ker je poslušala internet radio), ne sme se opravljati privat telefonskih pogovorov, če se štempljaš 16 minut čez uro se smatra, da tisto uro nisi prisoten na delovnem mestu, vedno se moraš oglasit na telefon ne glede na to, da je v salonu ali celo za tvojo mizo stranka, itd. Za internet mi je bilo jasno in sprejemljivo, da pa v vseh osmih urah ne bi smela poklicat tamali dveh in ju vprašat kako sta, mi je bilo pa totalno nesprejemljivo in zaradi tega sem se s svojim nadrejenim prvič zapela. Ne glede na to da je on meni dokazoval, da on tudi ne kliče domov, da je 100% pri delu … me to sploh ni zanimalo. Ko je tamala zlomila roko in sem prišla zato dan kasneje v Pesnico sem jo klicala vsak dan že zato, da sem pomirila svojo slabo vest, ker sem otroka pustila doma, jaz pa sem šla v službo (in se nisva videli ves teden). Takrat sem najbrž dobila prvo črno piko.

Ko sem prišla delat v Ljubljano in prevzela svoje delovno mesto so mi bile najbolj pomembne stranke v salonu. Če je sedela poleg mene in sem ji pripravljala ponudbo ga ni bilo denarja, da bi se oglasila na telefon, pa četudi je klicala Ajlec Marija. Jap, zato sem jih tudi slišala. Enkrat je klicala in klicala (in jaz seveda nisem bila sama v salonu, samo drugim se ni dalo oglašat na telefone) in ko sem se končno javila me je … okregala? … zakaj se ne javim, da se moram in to vedno, bla bla bla. Saj ne da bi ona imela kaj pojma kaj sem v tem času počela jaz, ona je pač uveljavljala svojo avtoriteto, ki pa je jaz v določenih primerih nisem upoštevala, ker … ker so mi bile prioriteta stranke, AJM-jeve stranke.

Eno od nenapisanih pravil je bilo, da matica pobere vse velike posle. Meni tega nihče, ne Janez, ne Marija, ne Igor, niso nikoli rekli, zato sem se naredila, da tega pravila ne poznam. Dejstvo je bilo, da smo enote obvladovale tisti del trga, kjer smo bile stacionirane, ampak … v Ljubljano so lahko uletavali vsi in tisti iz Kranja in tisti iz Maribora, vsi. Ok, sem si rekla, vi boste mene, jaz bom pa vas. In sem dobila stranko, ki je bila stacionirana v Ljubljani, v Mariboru pa je gradila nove poslovne prostore. Po tistem nenapisanem pravilu bi morala jaz poklicati v matico in jim predati posel, pa nisem, »svojega« merilca sem poslala v Maribor, kjer je pomeril objekt, spotoma pa še merilcem matice pokazal osle (oni pa so se režali v brk ljubljanskim, kadar so prišli v Ljubljano merit kak objekt, češ da smo ljubljanski tako nesposobni, da morajo prihajat oni iz matice. – Res, znotraj firme so bili vsi zelo »prijateljski« in »prijazni« drug z drugim, sploh pa na relaciji Ljubljana – Maribor). Seveda meni nihče iz matice ni rekel nič, jaz pa sem posel dobila in  speljala do konca. In to je bila druga črna pika, pa potem tretja in sedma in zagovor. In ja, nisem se sputila udomačit, nisem bila vodljiva, preveč sem mislila s svojo glavo in delala v interesu … moje poslovne enote, ker so merili moj promet. Oni pa niso videli, da delam za AJM.

15 dni pred novim letom so mi sporočili, da mi ne bodo podaljšali pogodbe o zaposlitvi, čeravno sem jim jaz že v novembru rekla naj mi čimprej povejo ali bomo podaljšali ali ne, ker nočem za novo leto ostati brez službe. Ne ne, 15 dni ali še malo manj do novega leta, tik pred prazniki, so mi to sporočili. Pa ne, da bi mi bilo hudo zaradi podaljšanja samega, takrat smo bili že tako na nožu, da bi tudi jaz spomladi šla, če bi mi jo podaljšali, šlo se je za to, da so me zanalašč vlekli toliko časa in mi zjebali praznike in pripravo na iskanje nove zaposlitve. In še danes trdim, da so mi podtaknili podatke o realiziranem prometu v Ljubljani, ker sem imela sama povsem druge podatke, ki sem jih dobila – kako ironično – na osnovi podatkov matice (ob tem pa je treba povedat, da mi NIKOLI niso podali podatka o pričakovanem prometu in tako sploh nisem vedela kolikšnega pričakujejo). Da sploh ne omenjam, da so zjebali posel, vreden takratnih 110.000.000 sit, ker kao niso našli ponudb, ki sem jih delala. In najbolj smešno je, da sem za to zvedela od gospoda iz firme, ki sem ji dajala ponudbo (Katarina, tvoja firma ne najde ponudbe, ki si mi jo dala. Jim lahko pomagaš.- Itak da ne, vzemite okna pri Mik-u.)

Ampak … kakorkoli obrnem sem se v tistem času kot vodja poslovne enote v AJM Ljubljana veliko naučila, tudi kar se tiče discipline, organizacije, vodenja, marketinga (ki ga v Ljubljani še vedno ne znajo delat). Tudi najbolj sofisticirane oblike mobinga sem spoznala in za to sem jim še najbolj hvaležna. Skratka … skozi delo v AJM-ju sem spoznala tudi karakter AJM-ja in ja, posel jim pomeni vse, denar tudi, določene ljudi dobro plačajo zato, da jih lahko potem drkajo v glavo, ko ugotovijo, da ne bodo imeli toliko dobička kot so načrtovali. A da bodo šli tako čez trupla in uničili nekaj, kar ni njihovo, čeravno je na zemlji, ki so jo oni kupili, ampak od vseh Slovencev … tega pa pač niti jaz nisem pričakovala in me je sram, da sem kdajkoli delala v firmi, ki se tako obnaša do naše skupne dediščine (čeprav mi to, da sem delala pri njih in da poznam tudi tiste »skrivnosti« ki mi jih uradno niso povedali nemalokrat pomaga pri pridobivanju posla. In njihovi profili niso najbolj kvalitetni, zdaj delam z veliko kvalitetnejšimi.).

Torej AJM – sram vas bodi. Vaš pohlep ne pozna meja.

Oglašuje prosto delovno mesto, ponuja pa …

Tole je še ena cvetka s trga delovne sile. Če bi človeka spoznala od blizu, bi mu definitivno prisolila zaušnico, pa ga nisem, ker sem že po telefonu znorela. Torej …

Pred časom sem se javila na prosto delovno mesto za pomožna dela v pisarni gradbenega nadzornika. Zanimalo me je koliko plača in kakšno je delo. Še isti dan po izteku oglasa mi je pisal mail, da je izbrala druga oseba, da pa sem ga impresionirala z delovnimi izkušnjami in me zato vabi na razgovor za neko drugo delovno mesto, v katerem bi sodelovala kot zunanji sodelavec. Takrat sem tudi prvič pomislila na to, da bi … mogoče … odprla s.p.?!  Dogovorila sva se, da se dobiva v ponedeljek v Ljubljani.

Nekaj dni zatem se ponovno dobila njegov mail s podobno vsebino, le da je bil nekako neoseben, ne več “Spoštovana ga. ….”  ampak samo “Spoštovani!”. Nekaj mi je dalo slutiti, da je to pismo namenjeno širšemu krogu ljudi in da tole nekaj ne bo štimalo.
Nato sva se slišala v soboto in rekel mi je, da se dobimo (?) v ponedeljek ob pol osmih pred festivalno dvorano. Najprej bomo imeli predavanje, ki bo trajalo kako uro in pol, potem pa bomo šli še na pijačo. WTF? Kakšno predavanje. Ni hotel povedati. Izmotaval se je z nekimi prispodobami, kao da se pač nekaj nekje kupuje in potem ti oni v zameno dajo posel itd itd. Kupuje kaj, kupuje kje, a lahko izvem za kaj se sploh gre? Ne, še vedno je nekaj ovinkaril in sem eksplodirala. Da imam dva froca, ki ju moram preživet, da se nimam časa zajebavat z nekimi blesavimi predavanji, da mi je napisal, da odpira nek posel in me vabi zraven in naj se zjasni kaj hoče od mene. Po nekajminutnem prerekanju sem na koncu le ugotovila, da gre za mrežni marketing ala Amway (al kaj je že tista reč), da se moraš včlanit, kupovat, tržit dalje …. Kaj točno ima to veze z gradbeništvom? Je rekel, da on pač na tak način dobi kakšno stranko in da tako on dela. Ja no, jaz pa ne bom, pezde podmuklo. Bila sem besna kot ris in najraje bi mu zavila vrat.

Kasneje sem slišala, da tudi nekaj gostincev dela tako, da oglašujejo prosto delovno mesto, potem pa tiste, ki pridejo na razgovore, pustijo čakat toliko časa, da si naročijo kakšno pijačo in šele potem pridejo k njim. Pijače si seveda potencialni kandidati za delo plačujejo sami, na tak način pa si gostinci delajo posel. Bolano za kozlat.

Toliko da veste … tudi iskanje zaposlitve ni več kar je včasih bilo in nima vsak, ki objavlja prosto delovno mesto, tudi v resnici prostega delovnega mesta.

Državno podjetje od blizu

V prejšnjem postu sem omenila, da sem imela pred časom razgovor za službo v podjetju, ki je v državni lasti, trije zakoniti zastopniki pa so na ključnih mestih v njem. Nekaj komentatorjev se je zgražalo čaš kaj mislim, da sem, da takole kritiziram podjetje in njegovega direktorja, pa bom zdaj utemeljeila svoje besede iz prejšnjega posta kar se da natančno.

Dejstvo, da je podjetje državno, samo po sebi ne pomeni dovolj. Lahko je prav tako zelo uspešno ali pa zelo zanič, po mojem mnenju je to odvisno predvsem opd vodilnih zaposlenih, ki pa v tem konkretnem primeru nimajo pojma od pojma kaj se na trgu dogaja, niso niti seznanjeni z možnostmi promoviranja svojih izdelkov, niti jim ni v interesu sodelovanje z drugimi podjetji. To in njihova absurno zakomplicirana notranja ureditev so idealna kombinacija za propad podjetja, ki ima sicer kvalitetne izdelke, ki bi jih kdo drug, bolj ambiciozen in zagnan, fenomenalno prodajal.
Konkretno podjetje sem spoznala po naklučju. Na nekem objetku nastopamo kot podizvajalci, po spletu naklučij pa oni pri določenih strankah naše izdelke dopolnjujejo s  svojimi. Ne bom šla v podrobnosti, ker nočem s psrtom kazati na podjetje, zato ne bom govorila kaj konkretno delajo in kdo so, zanimiv je njihov odnos do dela in posla in strank. Torej …

Ko smo dobili od stranke potrditev, da hoče v kompltu naše in njihove izdelke, je bila njihova prva reakcija: TEGA SE NE DA MONTIRATI.  Uf … Ker sem pred leti že delala podobno kombinacijo izdelkov in potem, ko sem videla njihovo okovje, sem vedela, DA SE DA in to brez najmanjšega problema. Moje prepričevanje, ki je obsegalo pošiljanje skic, dejalov prerezov in debatiranja o tem, da sem to že delala, je trajalo skoraj 14 dni. Na koncu je njihov strokovnjak tehnolog le “ugotovil” da se res da naredit (mimogrede: ta človek je eden od zakonitih zastopnikov podjetja).
Zopet smo se trčili skupaj pri montaži. Oni naredijo samo osnovno montažo, zaključnih del pa ne. WTF? Kakšna firma je to, da ne dela zaključnih del, ampak stranki pustijo izdelke na pol vgrajene? Glavni izvajalec se ni hotel bockati z njimi in je poprosil mene, če naredim zaključna dela za po njihovi grobi montaži. Načeloma s tem nimam težav, težava pa bo, če bo kdajkoli s temi izdelki kaj narobe in se bodo oni lahko sklicevali na to, češ da sem jaz nepravilno izvedla zaključna dela.
Potem so me klicali iz tistega podjetja češ, da ne vedo, kakšno pur peno naj uporabijo. OMG!!! Kot da so padli z Marsa. Za piko na i pa so me poklicali še danes, da tudi polic ne bodo oni vgrajevali, ampak da naj jih mi. Stop!

Ko smo oboji stopili v igro smo bili enakovredni igralci. Jaz delam za istega glavnega izvajalca kot oni. Nisem popolnoma nič več od njih in moje delo je bilo v štartu enako njihovemu. Na koncu pa izpade, da jaz delam še ZA njih, ker oni ne znajo. DA sploh ne omenjam, da sem ZA NJIH slikala objekte in jim suflirala, kako naj svoje izdelke namontirajo na naše, čeprav so nači osnovni izdelki enaki njihovim, le material je drugačen. Ko sem po vsem tem v petek prišla do njih mi je kar samo zletelo, da bom prišla jaz delat k njim in bom v šusu zamenjala pet ljudi. In potem sem imela razgovor za delo …

Tekom razgovora mi je postalo jasno, da v podjetju ne vedo čisto dobro kdo pije in kdo plača. Njihova notranja organiziranost je tako zapletena in nesmiselna, da me še zdaj zaboli glava, ko pomislim na njo. Delala sem v podjetju z 300 zaposlenimi, ki je v isti branži kot so oni (in jaz) in vem, da je možno organizacijo poenostavit in z malo dobre volje ljudem olajšat delo. Očitno oni težijo k temu, da si delo zakomplicirajo, kar pomeni tudi to, da k stranki ne gre pomerit en človek, temveč dva, trije, ki se potem konzultirajo kako izdelke vgradit. A lahko ne, prosim prosim. En sposoben človek je več kot dovolj, tu pa dva zaposlena plus še en zunanji sodelavec opravljao delo, ki ga v mojem podjetju naredii en samo človek.  Nimajo niti terminskega plana proizvodnje, niti plana montaž. Jaz pa ravno zdaj po letu in pol muk končno v naše podjetje uvajam to dvoje  in smo vsi srečni, da vsaj približno vemo, kako kako bo potekalo delo en mesec vnaprej.

Rej je, že prvič, ko sem prišla v dotično podjetje na pogovor (dogovor o montažah) me je negativno presenetila direktorjeva pisarna, ki je nastlana z vso mogočo kramo. Papirji ležijo okoli v kupih kljub temu, da ima kar nekaj omar, da o drugih stvareh sploh ne govorim. Salon, ki bi moral – vsaj človek bi pričakoval da bo – biti na odrtem in strankam dostopnem prostoru, je pod ključem in v bivših sanitarijah. Oprostite …  Dvakratna blokada računa podjetja je samo pika na i. In s takim načinom poslovanja, da pogojujejo 100% avans, sami pa niso sposobni svojega dela korektno opravit … khm khm … koliko časa še imajo?
____________________________________

Podjetje oziroma njegovi izdelki imajo definitivno velik potencial na trgu. Žal ga ne koristijo, saj se tudi reklamirajo ne. Kako potemtakem podjetje s 50 delavci preživi … mi ni jasno, pa tudi močno dvomim, da jih 50 je, ker sem si ogledala proizvodnjo in poslovne prostore in ne vem, kam jih 50 dajo. Kakorkoli … Če bi prišla delat tja bi definitivno hotela reorganizirati sistem in ga do maksimuma poenostaviti. Poudarjam da HOTELA, uspelo mi sigurno ne bi, ker bi s tem, če bi uspela, pokazala, da je dosedanje vodstvo zanič. Zato sem tudi odklonila delo v tistem podjetju, ker bi v njem izgubila nekaj mesecev in nazadnje odšla od njih slabe volje in … no, ja, nekaj strokovnega znanja bi si pa v tistem času vseeno pridobila.

“Koliko služb ste zamenjali v nekaj letih!”

… je rekel direktor, ki je od pamtiveka v enem in istem podjetju, ki je mimogrede v državni lasti in na pol invalidna organizacija, ki je imela vsaj dvakrat blokiran račun in katere direktor niti tega ne ve, da lahko kupcem ponuja svoje izdelke preko Eko sklada. Ok, sem se ugriznila v jezik in vzdržala dva uri spraševanja in razlaganja in preučevanja in analiziranja in preverjanja, čeprav mi je bilo že nekaj mesecev pred tem jasno, da v tem podjetju ne morem delati, ker ima že direktor pisarno katastrofalno nastlano.
Ne morem pomagat, jaz vedno ocenim človekovo osebnost po tem, kako ima urejeno svoje delovno okolje oz. okolje ,v katerem se največ zadržuje. Moja miza je ob koncu delovnega časa vedno pospravljena ne glede na to, kaj delam. Liste zložim na kup in počistim mizo, pospravim spenjače, svinčnike, sponke, 0dnesem proklik kartico in dam polnit telefon ter pripravim pošto. To počnem ne glede na to, da je sosednja pisalna miza obupno razmetana in da je sama pisarna sicer prava mala katastrofa. Moje delovno mesto je vedno pospravljeno.

Torej … direktor je v rokah držal moj življenjepis oz. moj seznam delovnih izkušenj in se trudil ostati močno resen. Mejdun, veliko delodjalcev ste zamenjali, je slednjič rekel. Nasmehnila sem se. Od vsakega sem vzela tisto, kar mi je lahko dal – znanje, in tudi če pridem v vaše podjetje bom vzela tisto, kar mi lahko daste oz. česar še nimam. Potem sem mu naštela, kaj sem pri vsakem od bivših delodajalcev delala, kaj sem se naučila in sklenila z “veste, če mi pri vas ne bo všeč, bom tudi šla. Mene ni streba podit, jaz grem sama. Brez problema.” Ne prav vzpodbudne besede nekomu, ki je resno premišljeval o tem, da bi me zaposlil.  Potem mi je dal v roke povpraševanje in hotel, da odigrava vloge komercialist / stranka. Ni šlo. Tako je kompliciral in toliko besed, značilnih za to delovno področje ni poznal, da je bilo preigravanje nemogoče. Eno uro sva potrebovala, da mi je razložil kaj bi rad, si vmes zapisal en kup informacij, o katerih se mu niti sanjalo ni, da sva slednjič zaključila to komedijo. Po eni strani mi je bilo žal, da se je stvar tako končala, torej da nimam namena delati tam, saj bi pridobila novo znanje s področja, ki ga poznam le bežno, po drugi strani pa … podjetje, ki je v državni lasti, ki ga vodi direktor s pisarno v razsulu in komercialo, ki ni sposobna ponesti imena podjetja širše kot cca 60 metrov okoli sebe … ni ravno perspektiven delodajalec. Sploh ne za 800 evrov neto in ne, če direktor misli, da je študij socialnega dela namenjen samo alkoholikom in problematičnim  skupinam. Sicer sem mu želela razložiti, kja pomeni “Socialno delo v podjetjih in drugih organizacijah”, pa sem sredi razlage nehala in samo zamahnila z roko. Ni imelo smisla. Škoda …

Kadar doživim tak odziv tistih, ki vidijo mojo delovno knjižico, se najprej cinično zasmejem. Pa kdo vam je kriv, če ste preveliki pusiji, da bi zamenjali stolček, ki ga grejete že toliko let. Enkrat ste prilezli višje in se zda joklepta svojega mesta kot svetega grala. Meni ni bilo nikoli žal, da sem zamenjala toliko delodajalcev, ker če bio spustila samo enega, danes ne bi imela toliko izkušenj, kot jih imam. In resnično mi ni problem zamenjati delodajalca, če mi kaj ne odgovarja, kar sicer pomeni, da sem človek, ki se ne trudi preveč prilagajati, po drugi strani pa sem človek, ki posrka vase vse znanje, ki ga lahko dobi. In ki dela, kar je itak zelo pomembno.

Moja odločitev, da odprem svoj s.p. se mi torej zdi najbolj na mestu. Tako bom dejansko neodvisna od kogarkoli, po drugi strani pa bom lahko počela več različnih stvari za več različnih podjetij, konec koncev pa bom lahko svoje delo tudi sama ocenila in zahtevala primerno plačilo zanj. Niti malo ne dvomim, da mi ne bi uspelo to, kar sem si zadala, bom pa na začetku zelo zelo delala in se borila. Ampak … hej, mi vsaj ne bo nek fosilni direktor govoril, da so delavci, ki v življenju zamenjajo  mogoče eno ali dve službi, več vredni kot tisti, ki jih zamenjajo več in ki v vsaki napredujejo vsaj z stopničko, pri tem pa si še širijo znanje.
Mimogrede: tudi temu državnemu podjetju ne kaže ravno dobro. Če bo potonilo, bom vsaj jaz vedela zakaj.

Razmišljanje o službi ni tema za blog

Gledam v monitor in sem vedno bolj slabe volje. Zdaj sem že tako slabe volje, da sem pripravljena že na skrajni ukrep, za katerega pa sem skoraj stoprocentna, da ga ne bo, vsaj takega ne, ki bi si ga jaz želela. Pa ne zato, ker si ga sama ne bi resnično želela, temveč zato, ker … ah, toliko razlogov je za to.

O vsem lahko pišem, samo o službi ne smem. Zanimivo, mar ne. Pa v njej vsak dan preživim devet ur in se mi definitivno dogaja marsikaj. Dobro, saj sem spisala post o mojih sodelavcih, pa o strankah in o terjatvah ter o nasilnih oglaševalskih agencijah, a o tem, kako se počutim jaz, kaj se dogaja v odnosih jaz-direktor in jaz-še kdo, pa o tem, kako imamo organizirano delo, nisem pisala še nikoli. Hmmm … le zakaj ne. No ja, glede na to, da me boli glava že ko samo pomislim na službo, je odgovor kot na dlani. Za vas ne, zame pač.

V glavnem … o službi ne smem pisat, pa čeprav je vir prenekatere moje slabe volje, občutka debilnosti in zaostalosti. Slednje zato, ker v znanju ne napredujem niti za debelino lasu, svojega dosedanjega znanja in sposobnosti pa tudi ne morem razvijati, ker … cenzura.
Včasih nisem hodila na dopust zato, ker mi je manjko denarja za malico preveč pomenil, danes si ne upam it na dopust zato, ker se bojim, da me ne bo nazaj. Sicer sem kakih 15 let nazaj tudi delala tako, da sem šla na dopust in potem prvi dan službe prinesla odpoved, a takrat nisem imela toliko finančnih obveznosti … Eh pa kaj jamram, važno je, da službo imam, da je kar dobro plačana in da v njen devet ur … cenzura. In premišljujem o tem, kaj vse bi dala, da bi bila lahko spet terenec, da bi letala okrog in se prišla v pisarno spočit. Nikoli nisem bila za v pisarno, očitno nisem tudi zdaj in ne bom nikoli. To je eno izmed najbolj demotivirajočih del, kar sem jih kdaj delala. Saj je veliko dela, tudi raznolikega, a to so vse papirji, papirji, papirji. Samo prekladam jih, spenjam, sortiram, vnašam podatke z njih, jih pregibam in pakiram. Sovražim papir. In kulije. In štampiljko. In to, da nikoli ni pospravljeno, da se nam nikakor, pod nobenim pogojem in na noben način ne uspe organizirati tako, kot bi se morali, da bi sami sebi olajšali delo. In to vsak dan devet ur.

Jutri je torek. Še tri dni. Tako sem nekoč v srednji šoli odštevala dneve. Petek je bil dan za metek, danes pa je petek magnetek, ki me vleče skozi teden. Še tri dni. Še dva dni. Še enkrat grem spat. Aleluja

Skratka … služba. Služba je izredno občutljivo področje, o kateri ljudje zelo neradi javno govorimo. Povemo že, kje delamo, kaj več o njej – kako sodelavci, direktor, kakšna je plača, delovna klima – to so pa že zeli intimna področja z nalepko »cenzura«.
Večkrat se mi je že zgodilo, da sem se znašla v hudi dilemi: biti lojalna ali biti poštena. To sicer ne velja samo za to službo, temveč za vse službe dosedaj, sem pa šele v tej službi to dilemo občutila kot skrajno neprijetno in napad na moje osebne moralne in etične vrednote. Če bom poštena, bom poštena do vseh – do sodelavcev, direktorja, strank, dobaviteljev. Če bom lojalna, bom lojalna podjetju, poštena pa … do nikogar, najbrž, ker lojalnost ni povezana poštenostjo, ki dandanes itak nima nobene večje vrednosti in je prej metek v čelo kot razlog za pohvalo ali – bog pomagaj – povišico.

Služba … če bi bilo po moje bi delala 24/7 oziroma povedano drugače, služba bi bila samoumevni del mojega življenja. Pa ni. Je prisila, nuja, ki me vsako jutro ob šestih vrže iz postelje in natera na AC Kranju-Ljubljana; je nuja, zaradi katere vsakega petnajstega v mesecu nesem na pošto kup vijoličnih listkov; je nuja, zaradi katere se včasih počutim kot totalni debil, ko me stranka nadira in ima celo prav, jaz pa … jaz pa ponavadi naredim tisto, kar baje nikakor in pod nobenim pogojem ne bi smela. Eh … brez veze.

Zdaj gledam v ekran in vidim množenje modrih vrstic, ki jih doslej ni bilo. Jaz ne morem naredit nič več, kot da sem prijazna, strokovna in da se maksimalno potrudim. A moje nezadovoljstvo nezadržno narašča in če se mi odpne … Mah … Še dva dni.