Starševstvo +

Zdaj je jasno in nedvoumno. Dala sem odpoved. To ni enako kot dobiti odpoved if you know what I mean. Človek s tem, ko položi na mizo odpoved ohrani vsaj nekaj dostojanstva in samospoštovanja in samozavesti, če pa jo dobi, pa je – vsaj meni se zdi – čisto na tleh. No, ne bi vedela, ker sem do sedaj vedno jaz dala odpoved in to ne zato, ker bi me kdo prosil zanjo. Ko je mera polna, ko se začne prelivati čez rob, ko imaš dovolj … ne bom o tem, skratka, dala sem odpoved in sem v odpovednem roku. Vem ja, večina se vas bo prijela za glavo, a verjemite mi, nič ni hujšega kot doživljati fizično bolečino ob hoji v službo. O tem sem pred časom pisala med vrsticami. In ja, vem, sem v finančni stiski, na trgu bojda ni služb, take kot je ta ne bom več dobila, itd. Ampak hej, mene več ne boli trebuh, ne bolijo me ramena, nisem nervozna celo nedeljo kaj bo v ponedeljek. To je kul, vse ostalo pa se bo že uredilo.
Glede na to, kako se stvari sukajo pričakujem najslabši možni finančni scenarij, zato sem se  danes že oglasila v eni od bank in se pozanimala kako lahko zamrznem kredit. Zamrznila bom dva, tretjega ne morem, ker je kratkoročni in ga bom odplačala konec oktobra s tistim denarjem, s katerim sem nameravala narediti dimnik (kako bom pa ogrevala hišo mi pa ni jasno). Pri mobitelu sem vzela najcenejši možni paket (30 eur) in obvezno moram registrirati avto. Dobro je, da mi tavelika, sestra in še kdo stojijo ob strani, sicer bi mi bilo bistveno težje. Bom preživela, bova preživeli in trdno verjamem, da se bom spet zbujala z veseljem in šla nasmejana v službo.

Spomnim se, ko sem prvič dala odpoved v službi. nisem koristila odpovednega roka, takoj naslednji dan sem odšla v novo službo, ki sem jo seveda že prej iskala. Kdo bo rekel, da ni bilo fer, da sem šla kar tako, a tudi šefovo obnašanje je bilo daleč od človeškega obnašanja in bi me najbrž on nogiral brez odpovednega roka, če ne bi službe že imela. Ampak preden sem dala odpoved sem takrat klicala vedeževalko.  Prvič v življenju. Da če je pametno zamenjati službo, sem jo vprašala. Ko sem naslednjič menjala službo je nisem več klicala. Pa sem šla iz boljše v slabšo, pa v boljšo, pa v še boljšo in v še slabšo, pa spet v boljšo … Skratka, zamenjala sem kar nekaj služb, šla vedno višje po lestvici, po pravilu vedno že imela drugo službo preden sem dala odpoved v stari in v bistvu se nikoli nisem prav zares zafrknila. Ok, ko sem enkrat iskala službo štiri mesece sem bila res že malo obupana, a smo s tamalima hodile čistit hišo za denar, doma sem kuhala in se znebila šolske prehrane, avta nisem uporabljala, pa smo preživele. Zato ta moja zdajšnja reakcija pravzaprav ni nič takega, česar meni ne bi bilo za pripisati. To sem jaz. Ko je polno, ko se prelije, je dovolj. Za noben denar ne grem nazaj in sem že fokusirana naprej. Karkoli bi delala (in tudi bom). Lahko sem kelnarca, lahko delam v tovarni, lahko čistim, lahko sem vodja, lahko soc. delavka – pripravnica, lahko sem v končni fazi zidarka (čeprav to najbrž ne bom, ker me nihče ne bo vzel v službo za to delo). Nobeno delo mi ni izpod časti, da le prinesem domov toliko, da poplačam kredite in položnice.
Dobro je, da nisem več vezana na s.p., pa ga lahko ugasnem, če najdem delo, kjer bo zahtevana redna zaposlitev. No saj, ko človek takole premišljuje počasi vidi svetlobo na oni strani megle. Samo, da sem zdrava. To je edino res pomembno. Brez zdravja ne morem kaj dosti, z njim pa vse.

Mimogrede: moja telefonska številka je 051 603 171. Tista druga ne velja več.