Starševstvo +

S sestro sva šli v Budimpešto. Tisti del sveta mi je bil sicer do zdaj nekako … kot da ga ni. Ok, je, ampak ga ni, ker tja ne hodim, ne znam jezika, nimam kaj počet tam (v Avstrijo grem vsaj do Gradca, Italija ima Trst, Hrvaška Varaždin, Madžarska pa … ok, Lenti, ampak zame ne, Lendava je pa slovenska).  300 km do prečudovitega mesta, naravnost fantastičnega, če smem biti iskrena. Donava … ja, lahko bi bila tudi Beogradu, če se skoncentriram samo na ladjice.  Arhitektura absolutno fantastična, ljudje prijazni, mesto čisto da ne moreš verjeti. Skratka sami superlativi.

Najprej sva šli v tiskarno (ona je šla tja službeno). Stroji so me vedno očarali, obožujem take prav tavelike, kako delajo, koliko funkcij opravljajjo. Res noro za videt. Obujala sem spomine na tovarno zaves , pa na čas, ko sem delala v Savi. Nič ne bi imela proti, če bi delala v kakšni taki tovarni. Stokrat raje tam kot v pisarni. Pisarne od vedno ne maram, še manj sedenje za kompom. Karkoli, samo to ne. V glavnem, tam sem videla kako se pripravljajo na tisk razni reklamni materiali, kako se uravnavajo barve, kaj gre lahko narobe pri tisku, kako stroj zašiba tiskanje in koliko ter kaj delajo delavci – vzdrževalci strojev. Daleč od simpl kot pasulj, je pa zlo razgibano delo. Njihovo veliko bolj kot od njihovega nadzornika, ki pa res bolj ko ne poseda v pisarni in obrača papirje.

Spali sva v Hotelu Zara. Vse v zlatu, zavese trojne, black out, dekor in lahka,  posrečene lučke, kombinacija zlate/sive/črne, vse elegantno, prekrasno. Zame, z glino za nohti, v papučah in ciganskem krilu prešik. Mislim, jaz si takega hotela ne bi izbrala, ker mi je hostel ali še bolje, postelja pri domačih, uvrh glave, ampak to sva dobili, ni bilo odvisno od naju.  :)  SE pa nisva kopali v bazenu na strehi terase, nisva šli v savno in sploh nisva “izkoristili” razvajanja, ker se mi niti slučajno ni dalo urejat za kaj takega.  Jaz sem uživala naslednji dan, ko sem zjutraj stopila na polprazno ulico in se dve uri zbujala z mesto. totalno sem Impresionirana nad zgradbami,  gradnjo in okrancljanostjo. Videla sem drugo največjo sinagogo v Evropi in še neko židovsko zgradbo v zakotni ulici. No, videla sem celo dva Žida, prav tista, z dredi ob strani, kapico na glavi, v plaščih, dolgih bradah … zanimiva gradnja, škoda ker nisem mogla v sinagogo.
Hrana je poceni, cenejša kot pri nas. Revežev je veliko. Avtobus na elektriko, podzemni metro,  pospravljeno do zadnjega kotka … jaz, smetarji in klošarji smo bili večinski “sprehajalci” sobotnega jutra. Do devetih se je mesto zbudilo, ljudje so hiteli po opravkih, jaz pa sem si predstavljala, da sem zamrznjena v času. V kotu ulice sem zagledala klošarja, kako si brije brado držeč v roki kavin kozarček vode in mu dala štručko, ki sem jo kupila za sestro. Kar tako, pogled nanj in na to kar dela me je osupnil. Svoji situaciji navkljub je želel biti urejen.

Potem sva šli do Balatona. Milo rečeno presunljivo.  Samo 150 km stran od moje hiše je. Samo ja. Toliko je daleč Celje, morje pa je 300 km plus daleč. Ampak to je morje, z jadrnicami, gliserji, plavalci in mirom. Fantazija.

Ej, svet je čudovit. Nikakor ni za dovolit, da ti voljo in željo po življenju uniči nek maindfuck. Toliko možnosti imamo, da si življenje izpolnimo, da smo srečni, da naredimo zase in za druge nekaj (ali veliko) dobrega.
Hvala bogu pa sem optimist po naravi in se kad tad poberem. Ugotoviti moram, kaj vse znam in koliko sem sposobna, pa tudi to, da sem v resnici zelo iznajdljiv in organiziran človek, čeprav se to ne vidi na prvi pogled (papirnato).  Moram se sestaviti skupaj, hočem uživati življenje. Zdaj vem kaj je na drugi strani tiste meje, kako lepa dežela se razprostira tam. Na poti domov sva srečali odpravo oldtajmerjev, ki je šla do Kijeva s Katrcami in Lado. Uau, 7000 km, petnajst dni, pa to je moralo bit naravnost fantastično. Sicer pa v Budi nisva srečali nobenega slovenskega avta, v Balatonu pa dva iz MS in dva iz CE. Kot da ne bi nikogar.  :)

Hmm … ko takole pridem iz kakega ogromnega mesta domov in pomislim na Ljubljano si ne morem kaj, da si ne mislim, kaka selendra je Ljubljana. Tiste štiri ulice v centru, ena glavna, … ja, je majhna, ljubka, luštkana, ampak se nikakor ne more primerjati z mesti kot so Beograd, Budimpešta, Sarajevo, Miami, Moskva. In kot je malo naše glavno mesto tako je majhen “naš” mozeg. Nesposobni videti širino, globino, veličino, okupirano z majhnostjo in iz nje ven potegnjeno samovšečno pomembnostjo. Namesto, da uživamo v multietničnosti se zmerjamo, žalimo drug drugega, pošiljamo “domov” vsakogar, ki dvige roko in pove, da se z nečim ne strinja oziroma ima drugačno mnenje. Že dolgo vem, da si s slovenščino lahko samo rit obrišem, ko prestopim mejo – katerokoli, srbohrvaščina mi pa vedno prav pride, saj je vedno kje kdo, ki zna ta jezik. No, v Budimpešti pride v poštev angleščina, pri domačinih pa kar po domače, z rokami in v slovenščini, ker itak ne zastopijo ne anglo ne slo.
Da ne bo pomote, slovenštino spoštujem in jo – si mislim – dobro znam, pa vendar. Kaj je narobe z narečji, meni osebno se strašno dopadejo. Pa razne popačenke ala šraufenciger, špegu, šefla. V končni fazi me fascinira tudi prleško zavijanje po hrvaško. Dokler se razumemo je vse super in kar bogati moje jezikovno znanje je več kot dobrodošlo. Da pa je naš jezik nekaj posebnega, da imamo najlepšo deželo na svetu, da smo ultra prijazni in delovni ljudje, pa pač ne drži. Naš jezik je tako poseben kot je madžarski (kar naučite se ga), naše blejsko jezero je tako lepo kot Blatno, nič bolj, nič manj. Na svetu so še veliko lepši kraji od naših. Naša kultura ni alfa in omega, je samo ena izmed in naše navade niso niti pod razno več ali manj vredne od navad drugih narodov. Vsem ljudem je skupna ena stvar- živeti. Če štartamo tukaj je vse veliko lažje. Spoštovanje do človeka zato ker je človek prinese lahko le pozitiven odziv.