Starševstvo +

Včeraj sem začela pozidavati steno ob oknu. Hudo je kriva in tudi sicer se mi je zahotelo opečnate stene. To steno in tisto pri vhodnih vratih bom pozidala do vrha. In kaj ugotovim? Da je deb. ene 60, druge pa 80 cm. Debelo? Ja, pa že. Ne bi rabila tako debelih sten in zdi se mi, kot da delam ščit okoli sebe.  Mečem pa tudi ven pohištvo, delam prostor oziroma zmanjšujem možnost nabiranja krame.

Maja mi je pisala mail, češ da bere moj blog in da bi bila zelo vesela, če mi lahko kupi knjigo. Nad njenim pismo sem bila kakopak navdušena, saj se mi je prvič zgodilo, da se  je nekdo ponudil kupit knjigo. Meni. In to tako, ki si jo res želim imeti. No, sedaj jo imam.

Maja, najlepša hvala za knjigo in posvetilo. Pa za darilo tudi. Pride še kako prav.
Podobno je bilo, ko mi je Dragica poslala denar za cekar, no, ga je praktično ona kupila. Ali ko me je Miha klical, da ima nekaj knjig odveč in če jih hočem. Ko sem prišla ponje je bila kar konkretna kartonasta škatla, v njih pa knjige kot so Uničenje modrih žensk in Nafta in voda.  Eno sem hotela kupit, drugo sem pa iskala.
Zavest, da nisem sama sama, čeprav se tako sprva zdi, mi daje notranjo moč, da si upam narediti korake, ki si jih mogoče ne bi upala. Ko me je na CSD vprašala kaj menim o predodelitvi sem ji kar takoj povedala, da se ne bom borila, da podpišem, imam pa določene pogoje, preko katerih pač ne želim it. Tavelika je bila zraven, saj sem želela pričo, ki bo kasneje kdaj znala povedati in opisati kako sem se počutila in kaj sem govorila. In ja, jokala sem, moj otrok je; po eni strani ji želim vse najboljše, po drugi strani me je strašno strah saj so počitnice,  kot je dejala soc. delavka, ki me je mimogrede čisto impresionirala s svojim nastopom in besedami, neprimeren in nerealen čas za predodelitev, ker niso prevladujoče stanje, tj. šola, obveznosti, dobri in slabi dnevi, itd. Poudarila sem, da jo vzamem nazaj zdaj, v kolikor si je ali si želi premislit. Ko bo predodelitev enkrat uradna je več ne vzamem. In če bo hotela nazaj (bojda se kar 3/4 najstnikov premisli in se vrnejo)? Najprej bo šla v krizni center. Tam bo, dokler se z njenim očetom ne dogovoriva kako in kaj (če bo do tega seveda prišlo). Nihče me na noben način ne more prisilit, da bi jo vzela nazaj, če tega nočem, kar je nekakšen obliž na rano, saj mi jo pa vzamejo lahko na razne načine, en je tudi ta, da se vzame sama. Ampak vzeti nazaj mi je pa ni treba. V zapisniku je eksplicitno zapisano, da jo oče mora seznanit z dejstvi, ki sledijo predodelitvi, saj ne bom v nobenem smislu več skrbela za njo, razen finančno. 200 eur sem predlagala, kot plačuje zdaj on za taveliko. Tako se preživnina poravna. Po moji vikend odločitvi sploh ne vem, kako bova s taveliko živeli, plačevali obveznosti, od kod bom vzela, ampak nima veze. Za denar se ne grem prerekati na sodišče, raje pristanem na več, samo da se to konča. Meni denar ni vladar, za njim se ne ženem, od nekdaj sem ga imela toliko, da smo lahko preživele. Stikov ne bom vzdrževala, ker to pač nisem jaz. To dela moja mama, ko me občasno zagnjavi po telefonu  in me resnično spravi v slabo voljo. Jaz ji bom napisala mail ali jo poklicala po koncu postopka ter ji povedala kako in kaj. Toliko da ve, da jo še vedno nosim v mislih in srcu in da jo imam neizmerno rada. Pa jebemti, jaz sem vendar njena mama …

Včeraj sem slišala tole pesem in se mi je refren vžgal v male možgane

Oh … danes grem s sestro v Budimpešto. Tja hodi že nekaj let redno, ampak nisem nikoli mogla z njo. Grem zato, da se malo odklopim od vsega, da zamenjam stene in spustim pogled nekam v neznano. Ko grem vase, ko se obrnem k sebi, mi gre kar na jok. Tako, hipoma, v valovih. Vem, da je to normalna reakcija na vse, kar se dogaja, pa vendar … Rad bi končala šolo. Še štiri izpite imam, diplomska je pa že na pol narejena. Je rekel profesor, da je zelo zanimiva tema in da bo zelo vesel, če jo naredim (butane hiše). Podobno je bilo, ko sem na FSD delala diplomo. Prva taka je bila, potrudila sem se maksimalno in dobila 10+. In obe diplomi dejansko živim, enostarševstvo in butano hišo.  Kar se slednjega tiče je sploh nekaj najlepšega na svetu moment, ko po nekajurnem zidanju z glino (v glavi vidite kako mešam glino) stopiš pod tuš, odpreš pipo in … nič.  :) Zmanjkalo je vode. Ok, si rečem, pogrejem liter vode, zlijem tri plastenke v posodo in se s polivanjem umijem. En dan in pol ne bo vode, si momljam. To bomo že preživeli. Sosed je zadnjič rekel, naj kar pridem k njemu natočit plastenke, če mi jih zmanjka. Prej sem hodila v službo in z avtom vozila plastenke gor, zdaj tega ni in eto, našla se je še lažja pot.

Mimogrede: pred časom sem pisala o tem, kako nesrečna sem, ker hči jemlje  kontracepcijske tabletke. Zdaj jih je nehala. Ima posledice, tako hormonske kot telesne. Ne bom rekla, da sem imela prav, rekla bom, da so strupene in da jih ženske ne bi smele jemati. Žal je dokaz za to trditev moja hči.