LXXXVIII.
nimam volje pisati. to se dogaja z dnevniki. ne da ni kaj pisati, nimam volje. in vsega niti ne smem napisati, čeprav bi mi bilo nemara lažje odložiti sem.
naredili smo kuhinjo. podrli steno, po tleh položili polno opeko ter zadelali fug s peskom. noro lepo je. končno kuhinja, v kateri se v resnici lahko usedem za mizo in dam hrano iz štedilnika nanjo. končno kuhinja, ki je središče družabnega življenja in v kateri smo radi kar tako, ker je pač lepa, čeprav niti ni dokončana (manjka še nekaj luči, pomivalno korito, barve na stenah in poflikane luknje). do sedaj me je vse kar sem vložila v obnovo stalo 10 eur. jap, samo. no, okno sem kupila, pa sem dala še 90 eur, elektrika bo kakih 200 eur, ostalo pa bo počakalo. niti elektrike ne bi dala naredit, a če jo ne dam, bom morala stene še enkrat prekopavati in flikati, kar pa se mi res ne da početi. na hitro nekaj slik …
končala sem tukaj, za temo vrati sem podrla še en del stene, ki se je izkazal za dimnik poln saj, kar je bilo milo rečeno ubijalsko delo, saj sem se nažrla saj in prahu uvrh glave
ko sem to končala sem se lotila podiranja dela prizidka, saj kuhinja brez okna ne more bit, okno pa je, a je zazidano v prizidku. pa smo pljunili v roke in začeli
potem smo šli noter podirat steno med dvema hodnikoma. s krampom, močjo in voljo
po tleh je na eni strani kao estrih, na drugi strani lesne dile. ker sem hotla mizo na nečem vsaj približno trdem in lepem, vem pa, da moram kopati še za vodo, sem estrih razbila, deske odstranila in naredila tole …
položeno na tla. no, da skrajšam zgodbo, bilo je takole
zdaj je takole
to je bilo narejeno z mislijo na nov dimnik. zdaj je marsikaj drugače. naredila sem tisto, kar me je pred leti pripeljalo k pisanju bloga. nekateri pravijo, da sem nora, spet drugi, da je bil že čas, tretji da si dosti upam in četrti, da bo še vse v redu. jaz vem samo to, da lažje spim in da nimam več občutka kot bi mi prevelika skala sedela na ramenih. nisem več zdržala. bom že kako. pa tudi če brez dimnika, brez drv in na kakem drugem delu slovenije. človek ne more kar umreti ali it pod most. moram si zaupat in moram naprej.
Nikar ne izgubi zaupanja in vere vase! Sama vidiš, da ti lepo uspeva. Čestitke za kuhinjo, ogromno si/ste postorili! Sedaj pa razpni visečo mrežo med drevesa in si privošči dobro knjigo. Malo se pa že lahko nagradiš. In kar še piši, da odvališ še kakšen kamen s srca in hrbta.
Pozdrav!
Lepo. Me pa zanima, a te ni nič strah glede statike, kar takole podirat stene ? Aja, glih včeraj sem cel dan visela na netu zaradi opek kot talne obloge. Meni je to noro všeč in poleg hrastovih plohov bo to edina talna obloga v naši hiši.A jih boš še kaj zbrusila in naoljila ?
sej sem vendar inženir gradbeništva (skoraj)
))
moja hiša ima lesen venec na podpornikiv, ki so “povezani” s tramovi na 80 cm. notranje stene niso nosilne, samo zunanje so. podrla sem pol stene, polovica stoji.
opeko sem samo položila in čeznjo nasipala navaden pesek za zidanje. pod njo je zemlja. ne bom nič posebej polirala ali oljila, mi je všeč kot je.
Katarina, ti si carica! Kuhinja je fenomenalna. Opeka po tleh, okrogla miza … Zelo vabljivo in domačno.
kolk pa tole luštno zgleda! zdaj pa RES pridemo na kavo
In še – so to Thonetovi stoli?
Ne razumem.Lepa tla, ampak kako boš to čistila? Kako si samo pesek nasula v fuge med opeko? Nč jasno. Kako si vse skupaj utrdila in povezala?
Sicer pa, turbolentne čase imaš za seboj in to se (vsem) pozna. Bo bolje, le čas potrebuješ. Tega pa menda imaš
položeno je na zemljo, zasuto s peskom. kakšna znanost je še potrebna? z ene trani jih stiska estrih, z druge vodovodna cev, s tretje in četrte pa stena. simpl ko pasulj. in kaj naj bi čistila? nimam majih otrok, tal pa itak ne čistim kot se čistijo v bloku. tukaj se hodi v papičah ali čevljih, ne bos. no lahko, ampak so noge umazane. pri 11 mačkih se pa res ne mislim pretegovat zaradi čistih tal.
čukica, ne nimam jih še za seboj, pravi tornado šele prihaja. žal o vsem ne morem govorit, a kdor je pozorno prebral post lahko sklepa, kaj se dogaja. na trenutke sem čisto obupana.
sem full vesela zate, tole ti gre krasno os rok! Pridni ste!!!! (še dobr, da “nisem prišla” v sob, bi morala še kaj kej zidat…hahahaha)!
Zdej pa, kot je rekla Jana, knjiga je na poti, še mrežo napni in se vrži not
bom čist tih od zdej naprej, ne bom več jamrala…no čist mal še včasih:)…..v glavnem čestitke za vse uspele podvige….hiška postaja zelo všečna……za vse ostalo pa….včasih si preberem tole: Izziv je v tem, da ostaneš to kar si, v svetu, ki te poskuša narediti takšno kot so vi drugi….ne daj se….