Starševstvo +

Občutek zabuhlosti imam. Že nekaj dni oziroma vse tiste dneve, ko imam na sebi majico z rokavi na elastiko. Stiska me, boli me. non stop si premikam rokave gor in dol, ampak zanimivo je to, da je tako samo pri levi roki, desna je ok, me ne boli, me lastka ne moti. Res je tudi, da me leva rok na splošno bolj boli, ker je moja delovna lopatka, s katero vsak dan obrnem 15 litrov goste gline. Da lahko glina tako vpliva na telo … v bistvu na negativen način … hmmm … ali pa je to reakcija, ki pelje v izboljšanje … ne vem. Skratka ni mi ok v roki, čeprav zaradi tega ne mislim upočasniti dela. Ne vem zakaj, toda močan občutek imam, da lahko samo letos naredim to kar sem se namenila naredit. Drugo leto tega ne morem narediti. Zakaj, ne vem, tako daleč ne vidim, ampak občutek imam, da ne bom mogla, zato moram stisnit zdaj in naredit to kopalnico in kuhinjo.

Zavarovalnici Merkur sem odpovedala zavarovanje. Vplačala sem 3000 eur, dobim ven samo 2100 eur, kam je šla razlika mi ne znajo razložit. V dopisu so sklobasali skupaj neke abstraktne stroške, brez procentov in / ali točnih vrednosti, kar pomeni, da bi v 30 letih popušila še več. Pri Zavarovalnici Maribor sem sklenila novo zavarovanje za nezgodno in naravno smrt (vse vrste smrti, česar pri Merkurju ni bilo, ker so izvzeli cel seznam smrti) za 42.000 eur, mesečna premija 40 eur, ki se nalagajo in plemenitijo, dodatnih 8 eur pa se ne dobi nazaj. Dobro, tukaj vsaj vem koliko gre kam in zakaj gre in koliko dobim nazaj. Pri Merkurju je to nemogoče izvedet. Zdaj moram obrnit to z vinkulacijo, ker je na zavarovanje vezan kredit za hišo, in bojda konec oktobra dobm ven denar Merkurja. No, prav, bo ravno za dimnik in drva, če se bom pa še naprej vozila s kolesom pa znam še skupaj spravit za vodovod (cca 600 eur). Kar mi je pri tem zavarovanju najbolj “hecno”je to, da mi je Merkur že nekajkrat doslej hotel (vsaj grozil je da bo) prekiniti zavarovanje, ker sem zamujala tri obroke, pa sem vsakič potem plačala nekaj in je zavarovanje teklo dalje. Redno so mi tudi pošiljali podatke o stanju premoženja, pa nikoli nisem šla preverjat. Do sedaj. V petih letih nikoli … do sedaj. Ha? Ravno sedaj sem to naredila in ravno sedaj mi je padlo na pamet, da lahko to drugače zasukam ter s tem denarjem naredim tisto, kar moram naredit pri hiši, če želim normalno živet. To se mi zdi skrajno zanimivo. Intuicija … notranji glas ….
Sem v Jani brala članek na to temo in premišljujem o tem koliko se sama držim intucije, koliko se poslušam in si sledim. Ok, T. je rekla, da je ta hiša nekakšna rana zame. To misel sem obračala in cefrala in zaključila, da to ne more biti res. To hišo sem videla na internetu, se v trenutku odločila zanjo in je ni bilo sile, ki bi mi preprečila nakup. Torej sem poslušala intuicijo in naredila prav, da sem jo kupila, se vanjo preselila in sem tukaj. Ne vem še čisto dobro, zakaj sem se ravno za sivko odločila, ker mi je vedno smrdela, ampak nekaj mora bit v tem, mora bit nek globji razlog. Enako je za vse to, kar delam sedaj. Vem za področje, kjer se ne poslušam in rinem naprej, čeprav je več kot jasno, da to ni ok. Ampak, si rečem, ampak za nekaj mora biti tudi to dobro. Ko bo prišla prava priložnost mimo, da to zadevo zamenjam, jo definitivno bom.
Marsikdaj mi ni bilo jasno, zakaj delam kar sem takrat delala, niti nisem in še zdaj kaj ne znam razložit, zakaj sem se odločila za kakšno stvar. Ampak sem se, nekaj mi reklo naj se, naj vzamem, naj grem, naj naredim, naj se tako obrnem in sem se. V bistvu grem malokrat proti sebi. Šla sem na boreliozni terapiji in to me je stalo bolečin v roki. Ampak, o tem razmišljam, mogoče mi pa zdaj ta “terapija z glino” pomaga, da se mi roka popravi. Za nekaj že mora bit tudi to dobro, kar delam zdaj, ker to pač delam zato, ker hočem delat, mi ni težko. Pa to kolesarjenje. Kako hitra sem, mater, še sama ne morem verjet. Včeraj sem prišla do klanca in zagledam na slabi polovici dekle, ki je z muko sopihalo po njem. Se nasmehnem sama pri sebi češ, če bi šla po pokopališču bi ti bilo lažje. Zagrizem in  ko pridem na vrh je bila ona pred mano še kakih 10 metrov, še manj. Ko me je zagledala izza cipres je sedla na kolo, pa sploh še ni bila na čisti ravnini, in se upirala v pedala. Glede na to, da se je še nekajkrat ozrla nazaj sklepam, da se ji je zdelo za malo, da jo stara baba dohiteva in mi je na križišču za las ušla. Hahaha … meni pa se je zdelo fino, da lahko v enem kosu prehodim klanec in da sem celo vedno manj zadihana po njem. No, tudi to mora bit za nekaj dobro.