LXXXII.
What goes around comes around. Sve se vrača, sve se plača. Bumerang efekt.
Še vedno nisem prišla k sebi. Včeraj sem bila sicer ves dan na poti, po dolgem času sem videla spet Ljubljano, se sprehodila po starem delu, šla čelo k frančiškanom po pogled na Marijo, ampak nisem nič bolje. Pri vsem skupaj me najbolj in v bistvu edino boli to, kako zahrbtno sta mi porinila nož med rebra. Kao vse je ok, potem da se nekaj pogovarjata, a isti dan dobim obvestilo iz CSD-ja. Svoji k svojim … to je bila včeraj edina pozitivna misel, ki sem jo zmogla. Ne pomaga ramazan in dobra dela, kar mislim o njem je zabetonirano za vse večne čase. Prasec je prasec in nikoli človek ne bo postal, ona pa … ona pa … samo da je zdrava, to je edino važno. Sicer pa ji zapiram vrata in puščam samo tako veliko lino, da bo skoznjo z enim očesom pokukala in me poklicala, če me bo potrebovala. Ker sem mama in se spodobi, da otroku ne obrnem hrbta, čeprav to nikakor ne gre v kontekst z mojim karakterjem. Ko končaš končaš, kaj se bomo delali lepe in fine, da je vse ok in da smo še naprej prijatelji. Nočem roditeljskih pravic, nočem stikov, nočem nič. Naj pobereta vse kar je materialnega in zbogom, Mojca. Pa si poj Ptičko, ki sladko žgoliš …
Najprej je rekla, da pride za vikend. Da imam takrat več časa in bova več skupaj. Potem je klicala in rekla, češ da ne more, ker mora čuvat mačehinega psa. Wtf? Nima veze. Sem ji odvrnila, da če me pogreša kot govori lahko pride kadarkoli, vlaki vozijo vsak dan 5x, lahko pa tudi sploh ne pride, če ji ni. Meni je vseeno. Je bila užaljena, da je nič ne pogrešam, če lahko to rečem. Sem jo vprašala kako bo pa jeseni, ko bo spet šola. Kako bo hodila domov, če je tavelika doma, ali bo sploh hodila, kam bo hodila, kako se bomo videvali? Ona namreč taveliki ne bo nikoli oprostila, tavelika se ji pa ne bo nikoli opravičila, ker smatra, da se mora tudi tamala njej opravičit. Ampak tavelike ne moti, če je tamala doma, ne postavlja nobenih pogojev, nič, njej je kul tako in tako. Tamali pa ni, ona pa izrecno zahteva, da tavelike ni, kar je seveda nesprejemljivo, ker sta obe moji hčeri, to je od obeh dom, torej ne bom ene metala ven, da bo prišla domov druga. Skratka, v bistvu ni bil pes, ampak je Kranjska noč, ampak ni po resnici pač ni povedala, ker jaz po njeno itak ne bi razumela in ne razumem in ne poslušam in ne slišim in sem skratka gluha, slepa in ne vem kaj še.
Pa me kliče njen foter. Brez veze, nekaj okoli tavelike. Potem kliče taveliko in ji pove nekaj čisto drugega od tistega, kar sem rekla jaz. Spotoma ji še navrže, da sestavlja skupaj prošnjo za predodelitev in da če gre še ona k njemu. Mami namreč vso preživnino porabi zase, on pa hoče, da jo dobita onidve, ker je njuna in jima bo pomagal do nje. Tavelika se mu ponovno zahvali, kot se mu je že nekajkrat (ja, to se ponavlja) in odvrne, da bo kar pri mami ostala. Potem pokliče mene in mi pove kaj ji je rekel oče, jaz seveda takoj na fb vprašam tamalo, kaj je zdaj to, če se nisva že pred časom vse pogovorili. Ja, da ona je zbegana in ne ve kje bi bila in se z očitom samo pogovarjata … Nekaj ur zatem pridem domov, odprem nabiralnik, notri dopis CSD naj pridem na sestanek zaradi predodelitve. Samo pogovarjata se?
Najprej je bil bes. Kot ranjena zver sem bila. Mislim, zelo ranjena. Sledilo je globoko razočaranje, poskušala sem videti razloge za to. Jasno. Naposled je namesto drobtine dobila kos in zdaj je nora in srečna in ji je prav malo mar zame, za sestro, za vse kar je med nami. Zakaj me pa oči vsak dan kliče kje sem, kdaj pridem domov, če me nima rad, kot praviš ti? Ja, zakaj ga pa 14 let ni brigalo kje si, kako si, imaš vse kar rabiš, si zdrava, kako se počutiš ko pozabi prit pote, ko si je premislil, ko te pokliče da ga ne bo, ker ima pomembnejše opravke? Ah … očita boli 400 eur kolikor mora plačevat. Prej, ko je ‘plačeval samo 250 ni nikoli hotel predodelitve, mu je bil kredit čisto ok, 400 eur ga pa boli. Še toliko bolj, ker sem si s tem denarjem kupila hišo in ker si toliko privoščim na njegov račun. In to ni fer, da on meni daje denar, on hoče ta denar zase, a ker tako ne gre, ker je ta denar v paketu s hčerama bo ena (dve očitno ne) prišla k njemu. Bo pač spala na 30+ let starem kavču v dnevni sobi, čuvala psa ko bo on hodil s svojo okoli in kuhala, pospravljala ter igrala služkinjo. Sej, a ni fino dobit v hišo nekoga, ki namesto tebe kuha, opere in obesi perilo, pospravi stanovanje, ti pa mu daš 10 eur in dovoliš, da gre za nekaj ur ven s svojim fantom? To so pa res nebesa. Žal tega ona ne vidi, ker se baše s tistim kosom, ki ji je vržen, jaz pa ji ne morem preusmeriti pogleda k sebi. Ne gre. Ok, pol pa ne gre.
Sklenila sem, da se te borbe ne grem. Vsak bo imel eno in jaz odpovedujem roditeljskim dolžnostim in pravicam do tamale, saj smatram, da sem naredila dovolj (svoj in njegov del). Če bo treba v šolo ali v dom bo šel kar očka, čeravno ima do tja 200 km, jaz pa 60. Če se hoče igrat fotra ga bo pač igral na polno. Kako je že bilo, ko je šla tamala sredi devetega razreda v Kranj v dom in sem ga prosila, če je lahko pri njem do konca šole, da ne živi v domu? Režal se mi je in rekel naj uredim kot vem in znam. Ok, zlopamtilo, tudi zdaj bomo uredili.
Še kratka računica: 200 eur dom, 80 eur vlak (MB-KR), 30 eur telefon, ostane 90 eur za obleke, hrano, žepnina, streho nad glavo, šolske stvari … Koliko bo privarčeval, ker bo pri njem? Mogoče je mislil, da ima tamala subvencijo. Noup, tavelika jo ima.
What goes around comes around. Sve se vrača, sve se plača. Bumerang efekt.
Moram sčistit vse, kar je slabega okoli mene. In hišo in okoli hiše in ljudi okoli mene in stvari, ki so nedokončane, skratka moram pospravit in stran zmetat vse, kar ni dobro. Ker pa sem mama sem dolžna pustit odprto lino, če že vrata in okna zapiram. Dolžna sem pustit, da se vrne, če ji bo slabo, čeprav ne vem kako bom to storila in upam, da do tega ne pride. Naj se ima fino, naj se imata oba super, naj uživata skupaj kar se le da. Ja vem. Težko mu jo prepuščam, ker ji ni nič. Dobesedno nič. Niti ne ve, da je alergična na mehčalec, ona pa mu ne upa povedat da je, ker ima njegova ta nova tako rada dišeče perilo. Že celo življenje se grize v jezik, da mu ne pove nič kar bi ga lahko prizadelo. Vse za drobtinice, malo pozornosti, malo njegovega časa. Moj otrok …
(taveliko pa boli, ko vidi kaj vse tamala od očeta dobi, a se zaveda, da njo vidi samo vizualno in ker mu ni všeč takšna kot je raje niti drobtinic ne vzame več)
Bravo za odprto lino, če bo imela težave in bo želela nazaj, sploh če to ni v skladu z tvojim karakterjem in bi raje “čisti rez”. Ampak takrat, ko bo želela nazaj, postavljaš pravila igre ti. Prav gotovo ne takšna, kot so jih mame fantov, ki so pred meseci šli na morje in jih je iskalo pol policije in je ena izjavila, da mu bo najprej, ko se vrne, skuhala najljubšo jed. Žal otroke več denarja in obljuba večje svobode v tistih “neumnih” letih še lahko prepriča, sploh, če deklica misli, da bo zdaj dobila vse tisto, po čemer le v otroštvu hrepenela.A skoraj gotovo ne bo, saj se karakter človeka kaže že v različnem odnosu do deklet, ker je pač ena bolj po njegovem okusu kot druga …
A si si ti končno spravila številko?
a tvojo? emmm …
ninan: kriva si ti.
Katarina, vesela sem,ker sva ob najinem pogovoru očitno slišali ena drugo …
ja čigavo pa
cjooooo
eh Katarina, sem ti že zadnjič rekla, da je točno v tem fora. v drobtinicah pol pa kar v celem kosu. pa v tem, da je fino, ker lahko to in ono pa dogaja se tam več pa fant je tam pa… mah najstniki.
vem, tamara. ampak vseeno mi marsikaj ni jasno. če pri meni pogojuje prihod domov samo če tavelike ni, kako bi potem pa pri fotru onidve funkcionirali? ali bi v primeru, če bi hotla tavelika tudi tja šla ona pa k meni? ni logike a ne.
seveda je pa največ pri vsem skupaj kriv on. namesto da bi jo poslal domov, da reši svoje težave s sestro jo podpihuje in podkupuje. kakšen sprevržen um … da je pokvarjen vem, ampak da je pa tako podel pa si ne bi nikoli mislila. meni se valdja srce trga in mi je hudo za znoret, ampak hej, vsak zbira svojo pot. sem ji rekla, da se ne bi kdaj kasneje slučajno sklicevala na to, da ni vedela, da je bila premlada, da je bila zavedena, ker ji tega kar dela nikoli ne pozabim in ji ne bom. ne bom zato, ker meni prodaja zgodbo kako me pogreša, po drugi strani pa ne more na vlak in s fotrom snujeta predodelitev. to pač ne gre skupaj, nikakor. ma, mora se vse to v mojem življenju spucat. moram spucat vso to negativnost okoli sebe.
Verjamem to, da je tisto, kar v medsebojnih odnosih najbolj boli, neodkritost.Človek prenese marsikaj, kar je povedano naravnost in se prilagodi različnim situacijam. Ko pa nekdo (partner, starši, otrok, prijatelj, sodelavec …) igra s skritimi kartami v rokavu, ko so tvoje jasno razprostrte po mizi, se tudi zame toleranca praktično neha.
Čeprav je po drugi strani res, da današnji način permisivne vzgoje in družbene razmere, v katere spada tudi to, da mladi tako težko najdejo službo ali vsaj delo, mladim dovoljuje in dopušča, da res zrele odločitve sprejemajo kasneje, kot smo jih mi ali naši starši in dalj časa ostajajo v vlogi otrok. Načeloma odrastejo kasneje, čeprav so že leta prej prepričani, da so vse pravice na njihovi strani. To je vsekakor potrebno upoštevati, ni pa lahko.
Ej to pa meni tudi ni jasno. Po moje tavečjo itak vabi samo iz “vljudnosti”, ker itak sam ve, da ne bo prišla. Naj pa enkrat reče, ok, pride, 14dni poskusno. Le kakšna bo reakcija?
Ah permisivna vzgoja pa res s tem nima nič. Vsaj Katarina po moje ni imela permisivne vzgoje, glede na to, da jima pa res ni vsega puščala pa tudi delati sta morali kaj konkretnega punci doma.
Na mislim Katarinina permisivna vzgoja konkretno, ampak permisivna vzgoja v družbi nasploh ima po moje še kako velik vpliv pri odraščanju oziroma doseganju neke zrelosti. Vsaj moj zorni kot je tak, da poleg primarne družine otroke še kako oblikuje tudi okolje in vrstniki, še posebno v dobi adolescence … Včasih je žal to,kakšno majčko dobiš in do kdaj boš lahko zunaj, pomembnejše od vseh pogovorov, dogovorov in skupnih doživetij v preteklosti. In mislim, da so danes v obdobju šolanja mladi še kako “ujčkani”, kasneje pa jih čaka ne prav lep pristanek na tleh realnosti. kak
meni se moja vzgoja sploh ne zdi permisivna. letos sem jima že februarja začela težit naj si poiščeta počitniško delo, pa me nista vzeli resno. normalno, da sem konec junija,ko je bilo evidentno, da nobena ne bo delala nič bila slabe volje. ker je tamala disocirana enota jih ni toliko slišala kot tavelika, ki je sedaj pa res dojela, da služba ni zafrkancija in da bo treba zelo zagrist vanjo, da jo bo naslednje leto dobila.
dejstvo je, da bi naslednje leto itak obe šli – tamala v ljubljano naprej študirat, tavelika mogoče v LJ, mogoče bo ostala v MB, odvisno kateri faks si bo izbrala.hočem povedat, da imam veliko srečo, da se nisem nikoli bolestno navezala nanju in ju držala na vrvici ob sebi. kot da bi že leta nazaj vedela, da se zna naredit kaj takega kot se dogaja zdaj in sem se jima zavestno po čustveno po malem umikala.
eto, jaz ju skoraj nikoli ne kličem kar tako, iz čistega mira. to mi je tamala očitala češ da je nikoli ne pokličem. taka pač sem. pokličem takrat, ko kaj potrebujem ali ko kdo od mene kaj potrebuje ali če se res dolgo ne vidimo in me zanima ali je vse v redu, nikako pa tako, vsakih nekaj dni, samo da čujem glas. tudi ne maram, da mene ljudje kličiejo kar tako, bez veze, in potem pol ure govorimo o … ničemer. in še dobro, da sem taka, ker če bi bila z vsem bitjem še vedno navezana nanju bi me zdaj prav lahko ta situacija spravila v bolezen.
Torej punci se pritožujeta, ker ne smeta jesti Nutelle, verjetno bereta tvoje zapise, kako štrikaš mesec z mesecem, pa nista toliko da bi si našli kakšno službo? Ni čudno, da se razburjaš, še kaj drugega bi morala. Zdaj je vsaj ena doma, dijaškega doma in karte za vlak ni potrebno plačevati, moja prva kazen bi bila, da ukinem žepnino. Maš za spati in za jesti, vse ostalo si je treba sam zaslužit. Sam tudi pomislil nisem, da med počitnicami ne bi delal, pa nismo bili tako na tesno z denarjem (kaj dosti bolje pa tudi ni bilo). Tako sem konec prvega letnika srednje šole delal v tovarni, od 6ih do 2h ali pa od 2h do 22h. Vstajanje ob petih, pa s kolesom v službo, sej se sliši grozno, ampak za karakter utrjevat je pa odlično.
Pozneje sem si sicer našel bolj pisarniška dela, sem pa delal čisto vsa poletja od takrat dalje. Veš pa kakšni so najstniki, čez eno uho not in čez drugo ven. Če ne bo posledic, zelo verjetno drugo leto ne bo nič drugače. Tako da če samo nergaš in nič ne narediš, bi jaz temu vseeno rekel permisivna vzgoja 
.
….štala… kaj več o tem ne bom tu razpredala..
Če boš kaj potrebovala, me rufni…
Dimij ni, kot da bi iskala prase v Instabulu, imam pa rakijo..:)
Drugače pa psihološko, če zažigaš, pospravljaš in si krajšaš lase, to pomeni v življenju en velik preokret.. novo stranico življenja…
srečno na novi poti.. tebi in obema puncam, čeprav ta mala zasluži kakšno dodatno vzgojno.. Ampak jo bo dobila pri atiju… Ni vse zlato, kar se sveti…