Starševstvo +

Hej, da sam muško samo jedan dan, samo jedan dan, samo jedan dan … No, jaz sem bila zdaj “moški” štiri dni. Baba takih stvari ne počne, pa se resno sprašujem kdo sem jaz. Kaj sem naredila? Tole …

Sedela sem na stranišču in buljila v vrata. Hmmm … kaj pa če bi ta vrata uporabila v novi kopalnici? Rjava so, malo so sicer previsoka, a jih lahko porežem (so kovinska). Šla sem po meter, premerila višino, širino … ok, 75 x 180 cm. Višja ne morejo bit, ampak meni je kul, jaz se itak vedno sklanjam, ker so vsa vrata po hiši visoka tam tam 180 cm, je pa hecno gledat tiste, ki pozabijo na priklanjanje (prisilno spoštovanje hiše hahaha). No, ker je odprtina za vrata prevelika sem se jo odločila pozidat. S čim? Z glino in podrto opeko. In sem pljunila v roke in začela …

Glina in voda. Ja, kar s smetišnico. Čez ajnfoh ga ni. Lopatka je pa roka, a ne. Zakaj ju pa imam.  :)

Ups, opeka je preširoka. Tiste deščice so bile podpora policam in sem jih pustila kar tako, saj se bodo vrata odpirala navzven, ker je kopalnica sila majhna. S sekiro sem odbila del stene, glino seveda skrbno pometla in stresla v vodo in začela zidat.

Glino, ki je na opeki, po končanem zidanju postrgam dol z nožem, pometem in .. ja, točno to.  :)

Na levi strani sem opeko obrnila drugače, ker bi bila sicer odprtina premajhna. Konči izdelek je takle …

Ali pa takole …

Hej, meni je super, da je ena stran taka, druga pa taka. Vse ima logično razlago.  Naslednji korak je tale preklada, ki jo moram dvignit, a že zdaj vem, da bosta vsaj dve vrsti opeke padli dol, ko jo bom umaknila

Ja, vrata imajo preklado iz dveh delov – ena je od starih vrat, ta tukaj pa je od polic in je za celo svojo višino nižja od prve. Toliko pa se ne bom sklanjala.

Najbolj všeč mi je tole

Aj lov it, ta pogled, te barve, to svetlobo … Najbrž mi ni treba posebej razlagati, da kuhinja in kopalnica ne bosta preveč svetli, tako kot itak niso niti ostali prostori. Obožujem to temačnost, ma ne vem kako bi opisala. Od vedno obožujem filme, ki prikazujejo stare stavbe, zgodovino. Merlina in umore na podeželju gledam izključno zato, ker mi je pri prvem noro všeč tisti grad, pri drugem pa tiste hiše. Enostavno lov it, vse kar se tiče občutka starega, skrivnostnega … Ma ne znam razložit. Je pa seveda pomembno, ker mora bit za tem nek tehten razlog. Zanimivo je tudi to, da delam, zidam in to, ampak pri teh delih praktično ne uporabljam orodja. Ne maram ga, sploh šraubarce in flexa. Kar se mene tiče imam dve lopatki, levo in desno, majhno sekirco in palico, ki naj bi bila kao ravnilo, ampak je itak vse malo krivo.  :)

A, T., postala sem bolj pozorna na to, kje mačke spijo. Če odštejem, da se pridejo k meni crkljat – spijo pa pri meni zelo redko, spijo tukaj

Unbeliveble ja. Vedno je vsaj ena gor, če se le da se male zguzijo vse gor. Imam svojo teorijo o tem zakaj ravno to okno, ti povem ob priliki. No, sem ti hotla povedat, da sem postala bolj pozorna in da ti ziher nisi dobro kart zmešala.  :) Je pa res nekaj … vsakič, ko od mene odhaja nekdo (ne točno določena oseba, ne pa hčeri), ob katerem čutim negativno energijo (se spomnim, kako sem se bala obiska ene od mojih znank, ki sem jo spoznala kmalu po vselitvi. Vedno sem imela občutek, da je totalno prepojila hišo z negativizmom ali še bolje, s črno barvo). Skratka, vsakič ko od mene odhaja kakšna taka oseba se mi zdi, da moram izžarevat pozitivno energijo, da hišo spet napolnim s pozitivizmom. Morda se sliši noro, ampak tako čutim in tako funkcioniram. Določene dele pohištva moram zažgat, definitivno. Posteljo, kavč, še eno omaro. Vse od prej. Sem raje brez tega pohištva, kot da se ga še naprej izogibam. Tudi to ne znam razložit, tako pač čutim. Jaz na splošno delam vse instinktivno, še preden imam razumsko razlago že naredim (ali ne naredim) kaj. Tudi kot rečem, da hočem imeti zdaj to pomeni, da je zdaj pravi čas. Ni to, da sem se zdaj zmislila in hočem imet. Ne, o tem sem dolgo premišljevala, zdaj pa sem domislila in hočem to imet ali tako imet ali pač imet. Kot recimo cekar…

Dragica, boh lonej še enkrat. Tole je 20 konzerv. Za nekje 4 dni. Težke so … raje ne pomislim na tisti vzpon po klancu, ker me začne spet roka bolet. Si pa ne predstavljam, kako bi toliko konzerv prinesla 6 km daleč v plastičnih vrečkah. Štekate zdaj? Zato sem hotela cekar, ker sem vedela kaj me čaka in zato sem hotela točno tak cekar. Velik mesarski.  :)