Zlata leta

Kategorije

Arhiv

Aktualni komentarji

Strani

LXXIX.

Ne vem dosti, a tisto kar vem, znam povezovati in približno sem si naredila sliko kakšni smo mi, Evropejci. Evropejci, ki nismo ne narod, ne rod, ne nič. Ljudje, ki se na silo združujemo v skupnost, da se ne bi kak narod slučajno spet dvignil nad druge. Kot da to lahko naredi samo na silo. Pregovor se lahko obrne, ako neče silom, oče milom. In milom gre nekako lepše kot silom.

Včeraj sem jokala. Sovražim take reportaže, ampak jih berem  prav zato, da sliki dodam nov odtenek. Strašni smo, upam, da nas zadanejo vse možne nesreče in da pokrepamo tako kot puščamo krepati tiste, ki niso iste barve kot smo mi. Opravičilo češ da ne morem nič za to, ker nisem tam, ker nisem v kateri od teh institucij, je brezvezno. Vsakdo lahko naredi kaj za to, da se to ne bi več ponovilo in jaz lahko vsaj pišem o tem.

NATO je pustil umreti 63 beguncev. Zadnji stavek reportaže pravi takole: “Kakor da Afričani niso ljudje, za katere je vredno tvegati nekaj deset litrov ladijskega goriva …”
75 beguncev so stlačili na gumenjaka in ko po 18 urah niso zagledali Lampeduse je glavni poklical na kopno, da so se očitno izgubili, da nimajo hrane in vode in naj jim pomagajo. Duhovnik je javil dalje, Italijani so določili koordinate, helikopter jim je dostavil nekaj steklenic vode in  zavoj piškotov in to je bilo to. Po 15 dneh je seveda večina pomrla, med njimi otroci, noseče ženske, možje so metali v morje svoje žene, prijatelj prijatelja … po 15 dneh je na obalo naplavilo 11 preživelih, dva sta umrla takoj zatem, ostalo jih je 9. Teh devet je pričalo, da so jih preletavali helikopterji, da se je celo ladja ustavila blizu njih in so jih mornarji slikali, da so vsakič prosili, mahali, klicali na pomoč … Po enem letu je nizozemska poslanka Tineke Strik prišla v preiskavi tako daleč, da so v NATO priznali, da je bila ena ladja od čolna oddaljena 26 navtičnih milj (kar ne drži). In še to potem, ko jim je pokazala fax s katerim so bili obveščeni o čolnu in beguncih. Dlje ne pride.
Podobno je z zgodbo o tajnih zaporih v Evropi, ki jih je imela CIA in pri katerih je NATO prav tako dejavno sodeloval.  Švicarski tožilec Dick Marty v svoji preiskavi prav tako ne pride daleč, čeprav ima podatke kje bi naj bili zapori, koliko približno naj bi CIA na ugrabila državljanov različnih evropskih držav in jih v teh zaporih “zasliševala”, kako naj bi NATO sodeloval pri teh operacijah, a nima nobenega materialnega dokaza.

Ko berem kaj počno Grki z begunci mi vedno postane slabo. Kako mučijo te ljudi, postavljajo straže pred trgovinami, da ja ne bi kdo od njih dobil kak evro za hrano, podirajo podrtije, v katere se zavlečejo in spijo, skratka preganjajo jih na vsakem koraku, istočasno pa jih ne pustijo v Italijo ali drugam … Vse po nareku EU, ki ima za to varovanje meje seveda denar in niti pod razno noče slišati, da bi omilila ukrepe.
Potem pa preberem članek o slovenski družini, ki je šla v Gano po otroka. Ooo kok kjut, res. Mora bit pa res super it v eno od afriških držav si kupit otroka, ki nima s tabo nič skupnega razen da je človek. To me spominja na modni trend malih psičkov brez dlake. Danes so si omislili črnega otroka, jutri si bodo pa kitajskega.

Pred časom je bil v nedeljskem popoldnevu gost oddaje “Ugani kdo pride na kosilo”  nek vojni poročevalec. Nekaj na A, Arnie al kako že, ne spomnim se, se pa spomnim njegove pripovedi o Mostarju. Tam je bil med nekim božičem na muslimanski strani. In je rekel, da je bilo takole: muslimani niso pokrivali celega hrvaškega dela Mostarja zato so plačevali Srbom, da so obstreljevali hrvaški del. Ko so zbrali nekaj denarja je sel nesel Srbom denar in potem so muslimani šteli koliko granat padlo na mesto. Na božični dan spet nesejo gor denar in rečejo naj vržejo  - na pamet – 100 granat. In Srbi začno obstreljevat, muslimani štejejo in ko pridejo če z 100 vsi panični kličejo Srbe, da so prekoračili število, da nimajo več denarja. Srbski odgovor: pa Božič je.
Še vedno ne poznam zgodbe o Kravicah, srbski vasi, ki so jo poklali muslimani.

Kje je zdaj NATO?  Mir in varnost – to je naša misija, piše na njihovi strani.

YouTube Preview Image

WTF? Ni mi jasno, nikoli mi ne bo jasno in sem absolutno proti, da se katerokoli državi na svetu vsiljuje “naš” sistem. Zame je to isto kot bi hotel Iran svoj način funkcioniranja vsilit Sloveniji.
NATO je seveda povsod, v vseh operacijah. Tudi v Siriji so njegovi opazovalci, pa zato ni nič manj žrtev, kot jih ni nič manj v Afganistanu in Libiji. Ampak ni fora v tem, da so tam, fora je v tem, da dejanasko nikogar ne zanimajo ljudje teh držav, niti ureditve teh držav, zanima jih drug – skrit  interes. Nahta, naravna bogastva. Kitajci lepo potiho harajo po Afriki, podkupujejo domače nasilneže da pobijajo in izseljujejo domačine z območij, bogatih z naravnimi surovinami.

YouTube Preview Image

Tomo Križnar se že desetletje trudi osvestiti mednarodno skupnost, zbira kamere in jih daje domačinom, da posnamejo dogajanja
YouTube Preview Image

Mi, kao demokratične države, smo tako daleč od prave demokracije, da nas je lahko sram sploh pomisliti, da bi komu drugemu solili pamet kako naj živi. Afganistanci NOČEJO naše demokracije, Libijci NOČEJO naše demokracije, nihče je noče, oni živijo drugače. Afriške države so nastale na silo, zaradi posledic kolonizacije Evropejcev. Briga njih kako mi gledamo nanje, oni živijo v svojem svetu, govorijo svoje jezike, njim dol nič ne manjka, razen miru, ki pa jim ga ne damo.
Niso svobodni? Kako je rekel Polde v filmu “Moj ata socialistični kulak”? Zdej smo v svobodi, zdej treba je pazit kaj govorimo, treba je častit Stalin, Tita. Mi smo tudi v svobodi in moramo pazit kaj govorimo. Mi moramo pa zdaj častit denar, se borit zanj. Tomo je bil 1979 šokiran ko je videl kako so divjaki človeški in še danes ne more verjeti, kako so divjaki bolj hvaležni za vse kar imajo in se znajo bolj veselit kot mi, ki imamo bojda 1000x več kot oni.

Te misli so mi blizu. Občasno piše tudi on v SP in kadar berem njegove reportaže se mi kar milo stori. Jaz ne vem, ali se samo jaz tako počutim ali drugi o tem ne želijo govorit. Jaz sem utrujena od tega, da se moram pehat za denarjem, da mu moram sledit samo zato, da lahko živim, da imam lahko svoj dom in hrano na mizi. Ne? Zakaj med moje osnovne človeške pravice ne spada pravica (ne na besedni in abstraktni ravni, temveč na materialni), da si nekje postavim hišo, na kosu zemlje posadim hrano in živim? Zakaj MORAM svojo pravico do doma KUPIT in za svoj dom desetletja delat, delat morda tisto česar nočem, zakaj moram bit sužnja štirih sten, ki bi morale bit moja pravica in ne pogojna pravica (pogoj=denar)? Moja hiša je živ in nedvoumen dokaz, da je vse, kar potrebujem za dom okoli mene, v naravi, da ne rabim nič kupit, če hočem postavit hišo. In ne, ne zastopim in nikoli ne bom zastopila, zakaj hočemo boljše, več, še več, še več … moja filozofija je filozofija ene sobe, ene postelje, ene mize, enega stola, ene žlice, enega lonca. Vsak človek potrebuje eno od teh stvari, nič več. Če jih je več skupaj pa še manj.

Za konec: sveti mesec ramazan je. Kapo dol in svaka čast muslimanom za post, ki ga bodo mesec dni živeli. Jaz si ga ne upam imet, imam občutek, da nisem sposobna. Bom pa mesec dni mislila pozitivno, vsak ponedeljek klicala na 090 pri Tedniku in dala 1,25 eur. Moja zaobljuba. Trudila se bom na duhovni ravni biti še boljši človek.

 

4 comments to LXXIX.

  • ninan

    Moj sodelavec je rad rekel:” Zame je lastni zobobol v tem trenutku hujši kot 4000 mrtvih v poplavah na Kitajskem. Žal ljudje delujemo tako.”
    Žal. In redke so izjeme, ki zmorejo delovati drugače. Da, morda je že čas, da v novi apokalipsi, kakršna pač bo, ljudje spoznamo, da takšna materialistična, potrošniška družba ne more preživeti. Ampak tudi v apokalipsalh in po njih so ljudje še vedno ljudje. Kako že pravi latinski pregovor? Homo homini lupus, človek človeku volk…

  • katarina

    še dobro, da ne delujejo vsi tako, saj ni treba, da seže tvoja empatija do kitajske, povsem dovolj je, da se že do vrat drugega stanovanja, da na stopnicah prepoznaš starejšega človeka z vrečko in mu pridržiš vrata ali mu jo pomagaš nesti. da ustaviš na prehodu za pešce. da se ob prihodu v službo nasmehneš in pozdraviš in da si sposoben opazit nekoga, ki ima probleme.

    če tebe briga 4000 kitajcev, briga meen tvoj jebeni zobol. zaradi njega ti en boš krepnil, tistih 400 kitajcev pa je. – tega mu menda nisi rekla. :)

  • ninan

    Narobe si razumela. Tako je pojasnjeval delovanje sveta zelo empatičen človek, a je opažal, da ljudje v veliki meri vidimo sebe.Se mi zdi, da v današnjem svetu vedno bolj in postajamo prej izjeme tisti, ki povprašamo soseda, kako je in se mu nasmehnemo …

  • katarina

    ne vem, če je tak človek lahko empatičen. :) mogoče navzven. ko mene boli zob najprej pomislim na to, da bi bilo lahko še dosti huje, potem kje je tableta in potem pokličem zobarja. nikakor pa mi takrat ni vseeno za kitajce. al pa sirce, saj je vseeno. odsotnost razmišljanja ali pa taka misel kot je izrekel on sta dva različna pojma. niti ne vem koliko ljudi funkcionira tako kot je rekel tvoj sodelavec, jaz si en upam za nič posploševat. edino za to, da je materialno pomembno in da so redki, ki so zadovoljni tako kot so, kot imajo. pa spet to ne pomeni, da si ne bi želeli še kaj, a tisto kaj ni materialnega pomena. že trstenjak je pisal, da ljudje na smrtni postelji ko rečejo, “če bi še enkrat živel” ponavadi mislijo na to kaj bi drugače naredili, kam bi šli, kaj bi obiskali, kaj bi ali ne bi kupili, kam bi dali ali ne bi dali denar … koliko pa jih reče “če bi še enkrat živel bi bil bolj dober do ljudi, bi jih imel raje, bi jim bolj pomagal, …”

    že ves dan se skušam ujeti v počutje begunca na tistem čolnu.

Leave a Reply

 

 

 

You can use these HTML tags

<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>