Starševstvo +

Pred časom sem na nekem forumu zasledila temo o ženskah (moški se pač niso oglasili), ki si želijo biti potem, ko otroci odidejo, same, ki jim gredo pogosti obiski na živce in ki ne vedo kako na lep način povedati, da si tega ne želijo. Ena je napisala zgodbo svoje babice, ki je imela 6 otrok, od katerih se je po smrti očeta samo en zavzel zanjo in jo redno ter pogosto obiskoval. Da ne bo sama, da ne bo osamljena. Nekoč ji je babica med enim takih obiskov rekla, da je sicer vesela, da je sin tako skrben in jo obiskuje, a da si res ne želi toliko obiskov in da je njej prav v redu sami. Bog pomagaj … Ob tem sem pomislila na vse stare ljudi, ki sem jih do sedaj srečala in za katere sem čisto samoumevno predvidevala, da jim je dolgčas, ker so sami, da so zategadelj nesrečni in zafrustrirani. Kakšna zmota. bog ve kolikim sem naredila krivico in bog ve, koliko njih vsak konec tedna komaj čaka, da se njihovi otroci in vnuki poslovijo in odidejo, da se lahko spet ovijejo v svoj svet, svoj način funkcioniranja. Grem glavo stavit, da moj oče prav nič ne bi pogrešal obiske svojih otrok, če bi živel sam. On najbrž niti ne bi živel z mojo mamo, če bi bil finančno sposoben živeti sam. Po tej plati sem mu prav zares podobna. Tudi pri njemu obiski dobijo “samo” kavo in sok, moja mama pa maltene celo gostijo napravi.

Najbrž zna biti za otroke žalostno gledati transformacijo svojih staršev iz skrbnih roditeljev v egoistične prasce, ki niso več pripravljeni obrnit vsak kamen za pomoč svojemu otroku, ki nočejo namesto njih reševati težav in ki jim je čisto ok, da gre otrok po svoje. Še več, tako nesramni so, da jim je gušta upiranja in lomljenja mejnikov ne dajo. Namesto “ne, ostani doma, kaj boš šel stran, tukaj imaš vse … ” dobi “izvoli, tam so vrata, kufer, nekaj denarja ti še dam, pa srečno …”. Spomnim se, ko se prišla k mami potem, ko smo se že vse tri odselile in je nekaj časa že živela sama (no, z očetom). Kadarkoli sem odhajala me je pospremila z “adijo, pa še kaj pridi”, ne z “ne hodi še, kam se ti mudi”. V bistvu se ji je treba za obiske najavljati, ker je tako leteča, da bi moral človek postaviti zasedo, če bi jo hotel ujeti na vratih. Neke vrste starševsko histerijo je zganjala smo ko je bila sestra v ZDA, potem se ne spomnim, da bi se še kdaj tako obnašala. Kar je v redu, seveda, saj otroci nimamo občutka dolžnosti, da moramo prit domov, da moramo sploh hodit domov.  :) Ok, dvakrat na leto pod mus, ker se spodobi. Jaz seveda ne. Najbrž bi tudi v domovih starostnikov znali povedati kaj o tem, da so nekateri starostniki raje sami, drugi v družbi, eni dobro prenašajo dvojino v sobi, drugi spet ne. Koliko časa traja, da otrok dojame, da ni več center sveta svojih staršev? Ali še huje, koliko časa traja, da dojame, da starši po naravi niso taki ljudje kot jih je doživljal tekom odraščanja. V tisti temi je nekdo omenil, da samotarji nikoli ne bi smeli imeti otrok, če so tako radi sami. Kaj reči na to? Ko ti pri osemnajstih tumbajo, da ni normalno, če si preveč zase, da se moraš družit, spoznavat fante/deklet, imet partnerja, blablabla si pač misliš, da si res čuden, ker si raje sam kot v družbi. In se skušaš prilagodit, si najdeš partnerja, zaplodiš otroke, ker je tudi to normalno, se trudiš živet po merilih družbe pa vseeno doživiš brodolom in si šele potem upaš priznati, da ti je v ednini lepše. Seveda skrbiš za otroka, to je tvoaj dolžnost in tvoje veselje, a z otrokovim odraščanjem in osamosvajanjem si vedno bolj ti, tisti ti, ki si že nekoč bil, v svoji sobi, svojem svetu, sam s seboj. Otroka niti zaradi lepšega ne zadržuješ ob sebi, ne braniš mu oditi, še več, celo porivaš ga iz gnezda, zaradi česar si čuden, nerazumljen. “Pa kaj je zdaj? Si imel lepo otroštvo? Ti je kaj manjkalo? Znaš vse kar moraš znati in si opremljen z vsem, kar potrebuješ za začetek. Torej?” V knjigi otroka oblikujejo vrstniki je poglavje o tem, zakaj smo odrasli netolerantni do najstnikov, zakaj se drugače obnašamo do njih kot do malih otrok. Vizualno so nam že podobni, fizično so odrasli in od njih avtomatično pričakujemo drugačno razmišljanje in obnašanje kot ga imajo mali otroci.  Pa še ambivalentna čustva nosimo v sebi do njih. Po eni strani bi jih še radi malo zadržali zase, po drugi vemo, da jih moramo spustiti v svet.

Danes sem odkrila svojo mejo. Mejo, preko katere ne grem, pa če se svet poruši. Moji mački. Kako sem rekla sestri? Ajde, da mene meče v steno, to še prenesem, mojih mačkov pa ne bo. Naj vsak razume kakor hoče.