Starševstvo +

Predvčerajšnjim me je zvečer klicala prijateljica. Žarkoslava, je rekla, imamo konec pevskih vaj in bi ti rada nekaj povedala. Moj nekdanji zbor, ki sem ga zapustila zaradi selitve, je organiziral nabirko zame in včeraj sem dobila nabirko, ki sem se je več kot samo razveselila. Punce so mi dejansko zelo pomagale, več kot bi si upala želeti. Finančno bom zdaj razbremenjena vsaj 30% in bom splavala čez poletje na zeleno vejo, kar se pa fasnge tiče je bila pa tavelika čisto šokirana, ko je zlagala stvari iz vrečk.
Kombinatke, iskrena hvala še enkrat za vso izkazano pomoč. Upam, da vam bo sivka prav prišla, poslala sem vam svojo prvo žetev.

Tavelika je takoj videla eurokrem. Oči so se ji zalesketale in razširile, če bi bilo po njeno, bi sedla za mizo, vzela kruh ali pa samo žlico in ga jedla toliko časa dokler ga ne bi  zmanjkalo. Ne, sem rekla, tole bova vse pospravili v omaro. V kuhinji imam sicer štiri police, na katerih je vsa hrana, ki jo imamo, a sem nanjo zložila le nekaj vrečk makaronov in riža, vse ostalo je šlo v omaro, ki se zaklene. Zakaj? Zato. Hrana, ki sem jo zadnje dni dobila (tudi mačja, seveda), je hrana, ki mora trajati. Po logiki stvari gre tako, da ko človek nekaj časa strada, potem pa dobi paket hrane, misli, da mora prinesti vase vse za nazaj, da se mora donajesti. In potem zbaše vase vse kar je dobil in je spet lačen in spet strada. Ampak ker jaz to vem sem vse, kar bi nama lahko dalo lažni občutek, da imava na pretek in kar bi v naju vzpodbudilo nenadzorovano lakoto, pospravila. Dobesedno vse. Punce in Ingrid že vejo, kaj vse so poslale. Če je v omari je daleč od oči in si človek ne želi. Ko postane res lačen in na policah ni več ničesar, kar bi lahko dal v usta, gre v omaro in vzame nekaj stvari ter jih da na polico.
Enako je s hrano za mačke. Če vidiva vse konzerve, potem sipava mačkom vsakič, ko pridejo čekirat krožnik. Vem, da to počnejo tudi iz navade in ker včasih kaj ostane ali kdo od velikih zamudi hranjenje, pa pride kasneje pogledat ali je še kaj ostalo. Suha hrana je vedno na razpolago, konzerve pa striktno samo za tamale, ker so predrage za vse in ker taveliki itak lovijo.

Eurokrem … eurokrem je simbol hrane, ki je pri nas doma ni. Ne vem, če sem ga v treh letih kupila dvakrat.  Pa ne da ga ne bi imela rada ali kaj podobnega, seveda ga imam zelo rada, Nutella je itak zakon, ampak prav zato, ker se potem vse suka okoli njega. Me smo pač sladkosneda bitja in ker je ena od mojih lastnosti samoomejevanje, eurokrem pa je luksuz, da nikoli ne kupim. Niti zase ne. Moji nakupi so strogo omejeni na točno določene izdelke in vse, kar ne sodi v ta krog je skoraj nemogoče, da bi jaz kupila. Velja tako za čipse, smokije, piškote, čokolade, sirne namaze, jogurte, salame, sire, … Ena vrsta omake za makarone, ena vrsta makaronov, ena vrsta riža, ena vrsta moke, če že piškoti potem točno določeni in bog ne daj, da jih zmanjka v enem dnevu, ena vrsta šampona za lase in telo. Ko sem sama sicer kupim črn kruh, ker ga režem na tanko in ga imam za dolgo, ko pa imam doma otroke  pa bel kruh, ker se ga poje dosti več in ker črnega nočeta. Ali pa bi ga … hm, moram preverit. In ker tako funkcionira moja družina se ponavadi ne razveselim daril, ki niso v tem krogu ali še huje, so tisto, kar jaz iz zgoraj omenjenih razlogov ne kupim. Zakaj se ne razveselim? Zato, ker  to pomeni žretje in ker po sebi vem, da lahko tako obdarovanje pride v navajeno pričakovanje. Če nekdo dvakrat za plačo kupi eurokrem, se bo pri tretji plači pričakovalo, da eurokrem bo. In če ne bo, se nekako ne bo ravno razumelo zakaj ga pa zdaj ni. Evo, moja mama je ponavadi za plačo kupila benko ali eurokrem. To je bila nekakšna stalnica in to se je pričakovalo. Jaz sem se njene plače veselila izključno zaradi tega. Enako ej bilo z njenimi prihodi iz službe. Zato, ker je občasno prinesla domov bonboniere in čokolade, zahvale pacientov ob odhodu iz bolnice, sem pričakovala, da bo to vedno ko pride domov. In če ni bilo nič, sem kar šla v sobo. Zame ona ni bila pomembna sama po sebi, nisem bila vesela ker je prišla domov, zanimalo me je le ali ima kaj sladkega v cekarju in koliko tistega bo dala meni. Najbrž se sliši grdo, a dejansko sem tako čutila (da ne bo pomote, takrat sem imela manj kot 10 let). In ker tega nisem hotela “priučiti” mojih dveh jima nikoli nisem domov nosila sladkarij. Želela sem, da sta veseli mojega prihoda domov, ne sladkarij, ki jih prinesem.

Spomnim se svoje prijateljice, ki je živela dokaj skromno z dvema otrokoma. Nekako podobno sva funkcionirali. Pa je dobila moškega, ki je bil navajen imeti poln hladilnik, salamo tako in onako, pa omakce, pa dve vrsti kruha, jabolčni in breskov sok, čokoladka ta in čokoladka tista, pa tortice, skratka za hrano je dal pol svoje mesečne plače, ki še zdaleč ni bila slaba. Ker se je preselil k njej je vse to kupoval tudi zanjo in za otroka, ona pa je zganjala slabo voljo češ, da tega noče in da naj neha. Zakaj? ni mu bilo jasno in mislim, da nikoli ni poštekal. Pa mi je razložila, da noče, da to dela, ker se bosta otroka navadila na to, ona pa jima tega ne more privoščiti, pa tudi navajena nista na tako življenje. Malima je bilo seveda super, da imata kar naenkrat tako izbiro hrane in tudi skoznjo se jima je mamin novi partner zelo prikupil, mama pa je bila bolj ko ne samo zoprna in tečna nebodigatreba. Po dveh letih sta se razšla, hladilnik se je čez noč podhranil, otroka pa sta vedela le to, da je mama “spodila” tortice in čokolade in še vse ostalo. “Kolk je bilo lepše, ko je bil on z nami,” je rekla tamala. Ja, hladilnik je bil poln, ampak žal hladilnik ni meril zadovoljive zveze.

Ko sem še študirala na FSD sem brala nek projekt, v katerem so obdarovali otroke iz revnih družin ter odzive staršev na obdarovanje. V spominu mi je ostal opis reakcije ene od mam, ki ni bila nič zadovoljna ker je otrok dobil tiste stvari in ker so mu, se mi zdi, omogočili morje. Da je nehvaležna, je bilo razbrati iz zapisa, in da bi morala biti srečna, ker je njen otok bil obdarovan. Nak, ni res. To, da je otrok dobil tisto stvar – pa se zdaj res ne spomnim, kaj je bilo – je pomenilo, da mora mama imeti denar za vzdrževanje, da pa je šel otrok na morje pa je z mamine perspektive pomenilo vzbujanje apetita, želje po morju, ustvarjanje iluzije, da si to lahko privošči(ta). Pred tem otrok še ni bil nikoli na morju, mama pa itak nikoli ni bila, tako da je bilo to letovanje čisto iz konteksta življenja njune družine. Moji hčeri tudi nista bili že tri leta na morju. Pred tem sta v OŠ šli vsako leto z Zdravstveno kolonijo za 14 dni, ko pa sta končali OŠ pa se je končalo tudi morje. Lansko leto smo bile en dan, se mi zdi, sicer pa sta šli še v zasebni režiji za kak dan. Jaz sem bila na morju, na letovanju, pred kakimi 13 leti, torej preden sta šli tamali v šolo. Ja, v Dubrovniku smo bile skupaj, pa v Grčiji sem bila en teden.  :) Sploh ne smem pomislit, da bi šla letovat kam, ker ni dinarčkov za ta luksuz.  Ampak ok, moji hčeri sta razumeli, da se z koncem OŠ konča morje, ker smo se o tem dosti pogovarjale, kako pa kakemu 10-letniku dopovedat, da letos gre, ker je bil izbran, naslednje leto pa ne bo šel, ker ne bo izbran. In po celo poletje v kakem blokovskem naselju čakal na prijatelje, ki bodo na morju ter obujal spomine na svoje morske dogodivščine.

Skratka … obdarovanje ljudi je sila občutljiva zadeva. Velikokrat v želji po razveselitvi obdarovana povzročimo ravno obratno, nezadovoljstvo, slabo voljo, žalost. Moj ex je tamali pred leti kupil fotoaparat, da bo imela svojega. Pa ji je padel na tla in se pokvaril. Na servisu so rekli, da ta napaka ni v garanciji (jasno, če pa je padel s stola) in da stane popravilo 120 eur. Nikoli ji ga nisem popravila, ker nisem imela denarja za to, ker smo že imeli en fotoaparat in ker je tisti fotoaparat kupil njen oče, pa naj ga še on popravlja, ko se pokvari. Zato, recimo, jaz ne izpolnjujem tistih nagradnih iger, v katerih se dobi avto. Pravi tisti na Petrolu,da bi bilo pa ja fino imet takega mercedeza. Pa niti ne, odvrnem. Tak avto je treba tudi vzdrževati in kaj bo meni merđo, če nimam za servis.

Ampak … Kombinatke, hvala tudi za eurokrem. Je varno spravljen na dnu omare in bo pametno ter po tehtnem premisleku uporabljen.  :) Bohlonej vam vsem.