Starševstvo +

Skrivnost starega mosta …

Pred časom je bila na PinkTv čudovita španska nadaljevanka s tem naslovom. Skrivnost starega mosta … Ko sem včeraj tamali opisovala kaj pomeni prekinitev odnosov na način, na katerega jih prekinja ona zdaj, sem se spomnila na naslov te nadaljevanke. Zrušiti vse mostove za seboj, preprečiti vrnitev, uničiti vse možnosti za vrnitev. Ko greš in se kasneje spet vrneš a nikoli več ni isto kot je bilo, ker ne moreš več po istem mostu nazaj, ker moraš zgraditi novega, ali samo brv, ali prideš na drugi breg s čolnom, ali preplavaš. Kakorkoli, skrivnost starega mosta, ki je bodisi samo v spominih še ali pa je tako zaraščen da ga ni videti obstaja in je živa in med vsemi, ki so na obeh bregovih.
Ni vedno tako, da ruši mostoe tisti ki odhaja. Včasih jih rušijo tisti, ki ostajajo. Včasih se zarasejo in jih ni moč očistiti. Včasih jih odnese čas. Včasih …
Spomnim se, ko jaz nisem mogla več objeti svoje mame. Kot bi nekaj v meni umrlo. Ne, kot bi izginilo. Če bi umrlo bi mi bilo hudo, bi žalovala, bi se morda celo trudila oživiti, pa nisem čutila nič takega. Stala sem pred njo in ko bi jo morala objeti je nisem mogla. Kar stala sem. In vedela, da ni več tako kot je bilo. To je bilo potem, ko sem se od nje odselila. Odnos kot tak sem še poskušala obdržat, ipak mi je mama, a se mi zdi, da je blo samo vprašanje časa, kdaj bom še tisto brv pustila vnemar. Ko ti postane vseeno … Pa spet, obstaja razlog za to, obstaja nebroj razlogov za to in vsi se držijo tistega mostu, brvi, kakorkoli rečemo niti, ki nas povezuje z drugimi ljudmi.
Čačinovič Vogrinčič je vedno rekla, da otroci morajo it, da se lahko vrnejo.  Da grejo kot otroci in se vrnejo kot odrasli. Ma, včasih se ne vrnejo več, včasih pa odhajajo in odhajajo in ne morejo it ali pa na koncu odidejo in se vrnejo še bolj pootročeni. Vem, v kakšnem smislu je ona to govorila, starši otroke moramo spustiti in ja, definitivno se strinjam s tem, ampak … eno je, če otrok odide z zavedanjem, da ga na drugi strani čaka nekdo, ki ga ima srčno rad in da je vedno dobrodošel doma, ali pa odide v jezi, razočaranju, ponižanju oziroma je celo izgnan in ve, da se nazaj ne more ali ne sme več vrnit. Ali da se nima kam vrnit. Jaz bi rada, da moji dve odideta veseli in zavedajoč se, da ostajam v mislih z njima in da sem tukaj. In potem nebo nobene skrivnosti in nobenega starega mosta.

Zjutraj sem spet našla mesno poslastico v sobi. Že drugič. Ne, miši so stalnica, vsi odrasli mački so se očitno odločili, da bodo štiri mulce naučili rokovanja z mišmi, dobila sem ptiča. Ni mi ravno ok, že zadnjič mi ni bilo, ko so privlekle kosa, ampak to je vseeno bolje od zajca, ki so ga lansko leto dobili v igranje Capini in Zoričini. Ko dnevna soba postane klavnica … pa kaj naj? Če bom rekla ne bodo pustili vse miši in bom imela celo jebo v hiši, če pa jih pohvalim pa se sama sebi zdim nagnusna. V hiši imam serijske morilce, štiri nove celo vzgajam. Dejstvo, na katerega nisem ponosna, ampak drugače si ne znam izborit mesta na tem kosu zemlje. Evo, še ena tema o kateri lahko filozofiram do nezavesti. Mar ne potekajo tudi vojne po podobnem principu, skozi poboje in prilaščanje teritorija. Šest mačkov ni mačji kašelj, pa še vsi lovijo, tako da … Res je nagravžno gledati kako mučijo miši, včasih traja uro, dve, preden jo dokončnajo in ko se okoli nje zbere cela familija ter si jo podajajo … Kolikokrat sem jim že rekla naj jo fentajo takoj, ne pa da jo mrcvarijo, pa ne ubogajo. Evo, to mi res ni ok kar delajo, a kaj čem. Ko bodo jeseni miši spet rinile v hišo bom pa hvaležna, da jih lovijo. Nikoli ni ok. Kar se pa sicer mačkov tiče … roko na srce, ta bitja imajo uiber urejene medsebojne odnose. Če jih ne bi imela toliko in če ne bi bila toliko z njimi, se mi niti sanjalo ne bi kako povezana, disciplinirana in po hierarhični lestivci postavljena družba je to. Ti štirije ta mali … to so kot človeški froci, neolikani, divjaški, kaj vse počne Lu svoji mami … potem pa pride Čudak, ga samo pogleda, zapiha vanj in bu … Luja ni več. Pa ko grejo jest … ne daj bože, da so tamali s tavelikimi. Najprej taveliki, pa kar ostane potem dobijo tamali. In ko hočejo tamali ven, ko rinejo skozi vrata, jih mama seveda ne more zadržat, ker je ne šljivijo pet posto. pa pride Bajbi, pa Piki, na koncu še Sivi in nema izlaza. Je avtoriteta do odraslih, niti pod razno se ne upajo približati Siviju. Ko ok leže v moje naročje vsi tamali vejo, da sem zabranjena cona. Ampak eto, vseeno pridejo taveliki k njim in jim vržejo miš, ptiča, čisto tako, mimogrede. Samo Črna jih ne prenese, niti pod razno ne. Ko jih samo pogleda se obrne, ni šans, da bi šla noter skozi ista vrta skozi katre oni silijo ven ali da bi jedla ko so oni v bližini. Za Zorico pa ne vem, kako se bo obnašala ko jih bo videla, ker ona je pa Pehta, je šla živet v gozd. Občasno jo vidim, ko prečka vrt, se samo obrne, zamijavka in gre dalje. Ko bo mraz pritisnil bo pred vrati. Skratka, te štiri mačje froce vzgajaj cela širša mačja familija. Mama jih uči kako je treba meni težit, da dam hrano, ostali mački jih učijo spoštovanja in upoštevanja vrstnega reda, jaz jih učim božanja, skratka eno samo učenje. Pa se kljub temu obnašajo kot divjaki, s postelje se mečejo in plezajo nanjo, Lu se objame z žogo in postane žoga, Fruc kar naenkrat “umre” ko mu zmanjka energije, Čarli že ve kako obrnit glavo da ga čoham za ušesi, vsi brez izjeme pa kar tečejo po meni, ko se podijo po postelji. Pa kaj, če tečejo ravno po moji faci … eh.