Starševstvo +

Zgrožena sem. Ne, razočarana. Ne, žalostna. Ma vse skupaj. Pričakovala sem popolnoma drugačno reakcijo kot sem jo doživela. Mah, saj niti ne vem zakaj bi pričakovala kaj drugega, ker že dve leti govori, da lahko pride k njemu če želi. A zakaj bi, če pa se prej nikoli ni preveč brigal zanjo, niti za njeno sestro. Vedno je govoril, da nima časa, prostora, da ne zna, da mu ni. Zdaj pa zna, zdaj pa ima prostor, zdaj pa mu je? Ne razumem in niti ne vem zakaj bi morala razumet.

Človek obrača, Bog obrne, pravijo. Ne vem sicer če res Bog obrne, vsekakor pa se obrne in včasih tako, kot ne bi človek nikoli pričakoval. Da se je spremenila je jasno. Da to opazijo vsi, mi je bilo tudi jasno. Signali so bili nedvoumni in ok, hotela sem rešiti po mirni poti. Potem sem zagrozila s kaznijo, a ko bi jo morala izvest je nisem. Brez veze, če se z najstnico ne morem pogovorit normalno in če ne šteka, potem je tudi udarila ne bom. Mogoče sem tu pogrešila in bi jo morala zmlatit, da bi videla kje je njeno mesto in bi se spustila z oblakov. No, nisem tega storila in ona se ni spustila. Potem sem ji dala še dodaten “razlog” za porast perutničk in eto …

Dve leti se nategujeva, dve dolgi leti. On pa podpihuje. “Lahko prideš kadar hočeš.” Zakaj že? Najprej zato, ker je šla tako daleč z mano. Potem zato, ker ima tam vse prijatelje. Zdaj pa zato, ker je on tu. In to so tehtni razlogi za predodelitev? Pa ajde, da bi bilo govora o kom drugem, ne o otroku. Saj je še otrok? Zakonsko ja, dejansko ne. Lahko dobi kontracepcijske tablete, lahko gre na splav. Lahko neha hodit v šolo in se zaposli. Lahko se tudi poroči z dovoljenjem staršev. Lahko marsikaj, a tehnično gledano je otrok, je odvisna od staršev in v letih, ko bi morala vedeti kaj je prav in kaj ne, kakšne so njene prioritete, kako se obnašati do soljudi, kaj pomeni družina, dom. Ne more bit, da sem pogrešila v vzgoji, ker imam dve. Res je sicer, da sta si od nekdaj različni, a vzgajala sem obe enako, pa ena niti pomisli ne da bi počela kaj takega, druga pa …

Ne, saj ni ona nič rekla, jaz sem. Jaz sem klicala in rekla, da vidim dve opciji. Ali gre k njemu ali mi on pomaga, da jo spravim na pravo pot in ji neha dajat potuho. In je rekel, da je za prvo opcijo, da naj gre k njemu. ? Še sedaj ne morem verjet. Pojma nima kaj se dogaja z njo, v domu je bil vsega dvakrat v dveh letih, nikoli se ni brigal ne za eno ne za drugo, zdaj pa bi jo kar imel in skrbel zanjo. In ves moj trud, energija, čustva … vse to ne pomeni nič. Nima veze, da jo jaz vzgajam, da skrbim zanjo, da sem se nanj obrnila, ker ji vsak vikend nakaže denar za vlak, ker noče prit domov in hočem, da neha s tem. Ne, lažje je it kontra in morda celo ispast kul fotr, ker dobi v skrbništvo eno od hčera. “Glejte me, koliko me ima moja hči rada in koliko ji očitno njena mati malo pomeni.” Najbrž ima svoje matere dovolj, ker ji ne dovoli ponočevati; ker je naredila štalo v domu, ko je prišla domov ob treh zjutraj; ker ji ne dovoli ukazovanja in manipuliranja; ker jo skratka še vedno vsaj malo drži na vrvici. Najbrž je res hudo živeti na tak način, da se moraš držati pravil, da se držiš danih obljub. Cela jeba.

Pred leti sem poslušala podobne zgodbe, ko so mame čez noč ostale brez otrok, ker so šli le ti k očetom, ki so jim dovolili vse in še več, jim dajali potuho in je bilo življenje pri njih skratka pravljica. Videla sem solze teh mam, žalost, obupanost, strah. Danes se jim pridružujem. Strah me je, da bi pri njem zavozila, čeprav sem ji dala poln nahrbtnik nasvetov in življenjskih lekcij. Samo tega me je strah in glede na to kar sem zadnje dni slišala mislim, da je strah upravičen. Sem pa odločena. Če gre, gre popolnoma in nazaj ne pride več. Niti pod razno. Niti na počitnice. Spakirala ji bom vse njene stvari, vse kar imam njenega, slike iz OŠ, igrače, obleke, vse. Naj nosi s seboj vse, kar je njenega. Ni majhen otrok, točno ve kaj pomeni taka poteza. Če nisem vredna njenega časa in misli sedaj, jih ne rabim bit vredna niti ko ji bo mogoče žal in bo dojela kaj je naredila. Da bi se sprehajala od enega k drugemu in nazaj kakor njej paše, tako pač ne gre. Spomnim se mame, ki je naredila isto in se je hči na vhodu bloka obrnila ter se vrnila domov. Ni hec izgubiti dom, sredino ljudi, ki te imajo iskreno radi in ki jih skrbi zate. Če ona misli, da jo ima oče raje in da bo bolje skrbel zanjo pa naj gre pač k njemu.
___________________________________

Pa se mi zavrti najin film pred očmi. Vsa najina skupna leta, dogodki, ki so samo najini. To je moj otrok, moja kri, moje bitje, vanjo sem vcepljala sebe,  jo učila in ona je učila mene, jo usmerjala, iskala v njej potenciale, ki bi ji jih pomagala razvijati. Niti pod razno si ne bi mislila, da mi je lahko toliko stvari zamolčala, da mi je toliko časa o določenih stvareh lagala …  Jaz kot da vlečem nase lažnjivce. Pa dobro, če so to drugi ljudje, ampak moj otrok … Še huje je, da v tej žalosti in strahu nisem sama. Tudi taveliko skrbi in ne ve kaj naj naredi, tudi njej je hudo, se boji zanjo in tudi ona ne more verjet kaj se je zgodilo. Ni kaj, če bo hotela it tja bo šla pač tja. Če bo ostala pri meni pa … kaj? Koliko takih situacij lahko starš preživi, da ima dovolj? Dve leti se nategujemo … vsi trije. Tega od njega res ne bi nikoli pričakovala, ker je vsaj na deklarativni ravni do sedaj vedno stopil na mojo stran. Najbrž sem slepa, ker ne vidim pravega razloga.

A ne? Kot da nimam že tako dovolj skrbi, se še kar nalagajo. Znabiti, da kdo od zgoraj bedi nad tem, da mi ja ne bi bilo dolgčas.