Starševstvo +

Kaj naj? Avto moram registrirati. No, ni mi ga treba, če ga ne mislim uporabljati in po nekajdnevnem mozganju, preračunavanju stroškov, razmišljanju o skuterju, sem se na koncu odločila. Avta ne bom
registrirala.

Danes sem dobila plačo in bom popravila eno od koles, ki jih imam še iz prvega stanovanja. Ne vem sicer kako bom ob dežju, a o tom potom. Tablice moram vrnit 29.6.2012, kar je ravno pravi čas, ko zaključim z vsemi predavanji in prideta tamali dve domov. Kaj naj? Računica se mi več ne izide in kjer ni še vojska ne more vzet. In ni. Zdaj mi je še ena od strank sporočila, da sem naročila preozka stekla, kar si jemljem na dušo in kot svojo napako. Pa 600 eur, pa eto. Niti ne pričakujem, da bi firma plačala. Zakaj že? Odgovornost ni samo podpisovati dokumente in se rokovati ter smehljati ko je vse ok, odgovornost je tudi prevzeti nase stroške svojih napak. Ena dve se že oprostijo, v nedogled pa ne gre. Nisem niti hotla povedat v službi kaj se je zgodilo, pa je beseda nanesla na to in sem rekla. Moja napaka, jaz jo moram popravit. Še dobro, da je to stranka, ki ima sicer tudi svojo firmo in mi lahko založi, pa bom plačala v treh obrokih. Ampak vseeno, ta denar moram nekje dobit in eto … registracija je 340 eur + tehnični + cestnina in kar še sodi zraven + vsak mesec 100 eur za bencin (oziroma do sedaj 200 eur). Ker sem že tako ali tako dolžna tudi nekaj položnic, bom pač čez poletje pokrivala te dolgove in stopila – močno upam – v jesen z nulo. Najbolj pomembno mi  je, da plačujem kredit, vse ostalo lahko zamikam. Sicer sem tudi kredite že zamaknila za en mesec, ampak ne zamujam, je redno pokrita tekoča anuiteta. Kaj naj? Če ni ni. Ne kupujem nič, ne hodimo nikamor, plače nimam slabe, ampak dodatni stroški me utapljajo. Pa to niso stroški, ki bi si jih naredila iz malomarnosti, temveč so vsiljeni. Tudi o tom potom. Je pa dejstvo, da bomo poletje preživeli doma, niti pod razno, da bi šli za kak dan kam na izlet. Dobro, tamali imata po 50 eur žepnine, pa lahko tudi gresta če hočeta, jaz pa ne bom. Da se bom zaradi izleta potem sekirala ko bom konec meseca brez prebite pare … ma ni govora. Že zdaj sem bila tri pred člano popolnoma brez denarja, jedla sem, kar je pač bilo na policah in ker mi je sladkorja zmanjkalo že pred dnevi sem bila v obupnem stanju, ker za učenje potrebujem sladkor, ampk eto, sem preživela in danes si lahko naredim normalne palačinke. Si pa ne kupujem kreme za obraz, pa vode v plastenkah tudi ne, čeprav vem, da ta, ki jo pijem, ni ok. Tudi na malico ne hodim, še mačkam sem ukinila dodatno konzervo in sploh pazim, da si ja ne bi nabijala dodatnih oziroma nepotrebnih stroškov. Kolo pa moram popravit, sicer bom res hodila peš. Pa mi ravno ni. pri vsem skupaj je dobro to, da imam še nekaj drv od lanskega leta, pa bom lahko nove klaftre kupila oktobra. Ali novembra. Mah … sploh nimam občutka, da je že pol leta za mano. Šest plač … v bistvu. In kar se mene tiče štejem samo to. Če ne bi imela zdaj teh izpitov bi vsak dan delala po in okoli hiše, tako pa sem kot paralizirana. Prav silim se, da ne delam nič, ker če začnem se itak ne bom učila. Če pa se ne bom učila, pa bom morala kasneje doprinašat noter, tako da … delo me bo že počakalo. Pa knjige tudi. Samo sivka ne bo počakala. Cveti in eto, če hitro ne dobim kupca jo bom požela in si šope obesila po hiši. Da se bo prah nabiral na njih. Al kako.

Mah … sploh nimam občutka, da je že pol leta za mano. Kar se mene tiče to pomeni šest plač, šest obrokov. Pika. Pa nisem slabe volje ali zamorjena. Zdaj ne. Soočila sem se z dejstvi, potegnila razumljive poteze, ki bodo seveda najbolj udarile mene, ampak hej, pri sebi lahko naredim take reze, sebe najlažje omejim, da pa me ne bo tako zelo bolela ta vožnja s kolesom bom šla prvič v službo z njim v četrtek, pa spotoma še v trgovino, da vidim kako je ko trogaš vrečke iz trgovine cca 4 kilometre daleč. Raje bi seveda imela skuterja, a soliden skuter stane cca 400 eur, teh pa itak tudi nimam, tako da … Se tolažim, da sem se ves zadnji letnik srednje šole vozila na štop iz Šenčurja v Ljubljano, moja mama pa je tudi redno pešačila v službo iz Štepanjca v UKC. Pa če lahko soseda pri 70+ vsako jutro s kolesom rine v mesto, bolj valjda tudi jaz. Halo.  :) joj, kako smo razvajeni  a ne.

p.s.: uf, kolk se je lepo uscalo zdaj. bo fajn videt kako bom kolesarila v takem nalivu.  :) jupiii