Starševstvo +

Je to sploh mogoče?

Je ja.  :)  Menda samo še v Delu nisem bila. Pa v rumenih cajtngih, ampak tam si niti ne želim bit. Takle mamo.

Torej … prodajam svojo prvo žetev sivke. Nimam še lonca za žganjekuho, ne morem še destilirat, niti nisem še mentalno tako daleč, da bi to počela. Imam pa 244 sadik, ki bodo zdaj zdaj zacvetele in bi blo fajn to dat naprej v uporabo.

Brez manekenov ne gre. To je kot na avtomobilskem sejmu. Kjer sem jaz so oni in eto, gospod kučni pas Sivi pa Piki poki. Kako minuto kasneje bi bil pa že ves kader poln štirinožcev. Torej, če kdo pozna, če koga zanima … velkam.

Dogaja se mi tudi familijarna selitev in sicer na posteljo, pa za posteljo, pa pol na posteljo in pol ob postelji, pa v en kot in v drugi in sploh moram zelo pazit kam stopim, ker so ta mala bitja … povsod.

Tako pa je če si mali in ne znaš splezat na posteljo.  :) Fruc in Biba (ja, nimamo več idej za imena)

Moj novi kučni pas. Sivi že ve zakaj je ljubosumen. Ta prvi, šekasti, je Čarli, ta drugi je pa Puhek. Ah kok je lepo bit pameten in se naučit plezat.

Mojim mačkom je prav super. Nihče nikamor ne gre (razen dveh, ki smo jih oddali, pa mi je žal), nihče jih nikamor ne podi, 24/7 polna skleda hrane, božanje, prijaznost, nobenega maltretiranja, dol metanja s postelje ali kavča ali klopce, skratka mačja nebesa. Vrata so odprta 24/7, pa lahko po želji hodijo ven ali noter. I ja bi, mama, al ne mogu. Pri ljudeh je tako, da mora ena generacija delat, da lahko druga uživa. Primer: jaz kupim hišo in jo uredim, tamali dve pa v njej živita in jo samo vzdržujeta (ali pa tudi ne). Pa nobenega ubitačnega kredita in zafrkavanja s tem kje in kako bosta kupili flet. Vse je že na dohvatu ruke. Jaz bi bila presrečna, če bi dobila hišo v doživljenjsko uporabo brez da moram karkoli plačat zanjo. Ampak spet bi jo moral nekdo kupit pred mano (ali zgradit), da bi jo jaz lahko imela. Torej, ena generacija dela, da lahko druga troši. Ali pa ne dela in potem mora druga delat, da lahko naslednja troši. Ali pa tudi ta ne dela in mora potem naslednja, ampak to je zgodba za “srečneže” in tiste, ki imajo pogodbo za socialno neprofitno stanovanje. No pa sej … jaz imam za 10 let. Še 7. Mi je kar lažje če pomislim na tiste, ki imajo za 30. Veliko breme je kredit, sploh zdaj, ko kriza prihaja tudi v zdrava podjetja. Pa ne zato, ker ne bi delala dobro ali dela ne bi bilo. Ne, zato, ker jim tisti, ki bi morali plačati, NE plačajo, se naredijo francoze, ponudijo neko usrano nepremičnino v zameno za keš, ki jo ti seveda ne moreš ponudit svojim zaposlenim namesto plače. In bomo gagali, na veliko, se mi zdi. Ampak se vedno je bolje to, kot da si odstreljen.

Celo zimo sem premišljevala kako naj zagradim tisti del vrta, na katerem preživimo največ časa. Pa ograja, pa plot, pa drugačna ograja, pa mogoče iz opeke, pa betonski temelj in žičnata ograja, pa … ma vse živo sem predelala. In? Nič, na koncu sem se odločila da naredim tole:

prej

Ta zemlja je ostala še od prenove. Tri leta … omg res.

zdaj

Najprej sem posadila kakih 20 sadik španskega bezga – vse sem nabrala po vrtu okoli že zasajenih bezgov, ki sem jih tudi izkopala in posadila v to vrsto. Potem sem hotela posaditi jasmin, ampak še cveti in sem se bala, da ne bo ok, pa sem odkopala tisto veliko grmovje, ki spomladi cveti rumeno (no name) in ga razdelila na več sadik. Mislila sem, da bo ravno do malin, pa je bilo dovolj do konca in še malo na drugo stran, tako da znaj ne vem kam bom dala jasmin. Sem pa tjale na rob posadila še ambrovec, ker ima jeseni lepe rdeče liste in bo kontrast brezam. Nekje vmes med tem grmovjem je pa tudi pravi kostanj. Uf, ko bo on zrasel … to bo veselja  :) Sem pa kar malo žalostna glede brez, ker dve še vedno nista pognali listov in se bojim, da … da … Ma ne, ni šans.  :)

Eh … življenje teče, nič ne reče. Ne, čas teče. Življenje se tudi ustavi, čas pa ne. Gre pa prehitro mimo nas. Vsaj meni se zdi. Evo, že je konec maja, jaz pa sploh nimam občutka, da se je leto sploh začelo. To dela ta prekleti tek od plače do plače, kjer so dnevi pomembni samo kot številke, ne kot vsebina.
Moja klopca je dobila svoje mesto

Gleda pa v daljavo. Seveda. In presrečna sem, ko daleč daleč vidim kupole Organice. Če bi jo imela pred pragom bi bila zdaj zagotovo že v zaporu, ker bi jo zminirala. Kako lahko folk tam živi, diha … kako to smrdi. Omg …