Starševstvo +

Imeti sam sebe rad …

Vedno mi gre malo na smeh malo na jok, ko slišim stavek, povezan s tistim zgoraj. Pa dej mej sebe mal rada … ali … Če se maš vsaj malo rada … ali … Če bi se imela vsaj malo rada … Ponavadi gre tak stavek z roko pod roko s kako situacijo, ki je težka, čustveno in / ali psihično naporna, morda celo nasilna. Kakorkoli … če imaš sebe rada si ne boš dovolila, da bi kdo tako ravnal s tabo. Ha. Ha. Ha. Če imam sebe rada si tudi ne bom dovolila delati za minimalca. Recimo. Ali če imam sebe rada ne bom jedla đank hrane, se ne bom vozila v 10 let stari kripi ali nosila obleke second hand. Če imam sebe rada si bom tudi privoščila počitnice, pa masažo vsak mesec, itd. Ja? Če imam sebe rada. Če se pa nimam pa pač delam za minimalca, hodim 5 km peš v službo, živim v podnajemniški plesnivi luknji in si ne upam niti pomisliti na lastno družino, ker je ne morem imet. (Pustimo vnemar, da sem mogoče pobegnila iz alkoholne družine in mi je v tej luknji stokrat boljše kot mi je bilo s starši). Ja, seveda. Polna usta so nas tega kako radi se moramo imet, da sploh več nimamo realne predstave kaj to pomeni. Še več, prepričani smo, da moramo imeti sebe raje kot vse druge, da smo najprej mi, potem pa ostali in … halo … če imam sebe rada bom najprej sebi privoščila, potem pa vsem ostalim. Pozabila sem še na tiste partnerske “imej sebe rada”, ko se pač pričakuje, da se boš postavila zase in dedca brcnila čez prag, ker se ne obnaša kot bi se moral (po merilih koga?). Čez vrata z njim, bolje sama kot s takim. Ponavadi to rečejo “srečno” poročene, samske se praviloma vzdržijo takih butastih pripomb. Skratka …

Jaz sebe nimam rada. Definitivno ne. Če bi se imela, bi ostala z očetom mojih hčera. Bila bi gospa, uživala bi sto na uro, imela dovolj denarja, hišo, blablabla. Rada se nimam niti zato, ker ne dam toliko nase in zase kot dam za hčeri. Halo. Najprej je treba poskrbeti zase. Če se imaš rad, seveda, sicer ti tega ni treba narediti. Rada pa se nimam tudi zato, ker dovolim, da drugi z mano počne kar hočejo (?). Roko na srce tudi profesorji z mano počnejo kar hočejo, pa bivši šefi so tudi dokler sem bila zaposlena pri njih, enako je bilo z nekaterimi prijatelji, pa? Je vse to merilo tega koliko se imaš rad? No, zame pa ni. Zame je merilo koliko se imaš rad to kako se obnašaš do drugih. Tudi to, koliko si pripravljen odpustiti, popustiti, še posebej ne spreminjati, temveč sprejeti, pomagati. To,  čemur nekateri rečejo da se ponižujem sama rečem izkušnja in učenje. Pa kaj, če je drugim nerazumljivo. Mogoče kdo drug živi moje življenje ali ga živim jaz? Imam pravico sama zase odločati kaj bom dovolila in česa ne ali potrebujem za svoje odločitve kakšno posebno dovoljenje? Pa kaj potem, če se nimam dovolj rada po merilih okolice. Okolica je ipak SAMO okolica, kaj pa drugi vejo kako se počutim jaz, kako razmišljam, kako sama dojemam stvari, dogodke, situacije. Se pa pač nimam rada, so what. Saj se tudi 110.000 prijavljenih na Zavodu nima radih, ker če bi se imeli ne bi bili tam ampak bi delali, skrbeli zase, in podobno bedasto razmišljanje.

O tem kako in na kakšen način sebi in drugim pokažeš, da se imaš rad razpredajo tisti, ki imajo polno rit vsega, ki v življenju niso šli čez prav nobeno težko preizkušnjo ali vsaj ne čez takšno kakršno doživlja tisti, ki mu pridigajo  in ki mislijo, da je padec sramota, ki je dokaz, da se nimamo radi. Niti približno jim ni jasno, niti razumljivo, da si včasih tudi na otroka jezen in mu poveš svoje ali ga celo po riti, pa to ni dokaz, da ga nimaš rad. In da je po drugi strani sproščanje negativne energije na način, da se zdereš nad otroka dokaz, da ga ne spoštuješ in morda celo nimaš rad (ampak ti je samoumevnost). Nekoga imaš rad iz vsega srca, pa ga moraš spustiti, ker ni načina, da bi mu pomagal, ga zadržal. Kapiš? Ljubezen oziroma “imeti rad” ima veliko različnih odtenkov in trditi, da je samo en odtenek pravi, je milo rečeno, kretensko. Ampak točno to, žal, ponavadi počno prijatelji ali “prijatelji”. Dej, imej se vsaj malo rada, pa ga ne spusti več nazaj. In če ga bom? Bo to dokaz, da se nimam rada? Če pa slučajno vztrajanje “obrodi sadove” pa ni nikogar, ki bi iztegnil roko in čestital za vztrajanje in pogum. Ha. Ha. Ha. Ko je treba pljuvat se drhal pojavlja od nikoder, ko je čas za stisk roke in pohvalo pa ni nikogar. Vsi se spomnijo samo tega, da se nisi imela rada in si raje dovolila to in ono, nihče pa noče skapirat, da si v njem videla potencial in si vztrajala, ker si verjela, da je lahko tudi drugače. Pa ni tako samo v partnerskih vezah, takih primerov je kolikor hočete, samo videti jih nočemo, ker nam kvarijo famo o tem kaj pomeni imeti sebe rad. Sicer pa … komu mar, če se kdo nima rad? Nas to kaj boli? Ker če nas boli, potem bomo ponudili roko in skušali pomagati … in potem … kaj? … bo to pomenilo, da sami sebe nimamo radi, ker pomagamo nekomu za kogar mislimo, da se nima rad? Omg … never anding story. Bilo bi veliko bolje, če bi manj gobcali in imeli bolj radi … druge.

Upanje baje umre zadnje. In je očitno močnejše od ljubezni. Ali pa je njen najmočnejši del.