XXXVII.
V drugi del hiše se je vrnilo življenje. Ko zvečer sveti luč v tistih dveh oknih in čez dan skozi odprta vrata na teraso veter nosi zvoke vem, da je spet cela hiša oživela. Tako bo do jeseni. Podboj kuhinjskih vrat dobi krilo, da lahko zaprem svoj del hiše in oni lahko v miru hodijo v kuhinjo in kopalnico. Lahko grem spat kadar hočem in zjutraj lahko nemoteno počnem kar hočem. Res, v eni sobi ni ravno užitek živeti.
Moje srce se je vrnilo domov. Obtolčeno, ranjeno, izčrpano, pa vendar … vrnilo se je domov, k meni, in jaz ga negujem, mu čistim rane in sem pomirjena, da je tukaj, kakršnokoli že je. Še vedno upam in verjamem, čeprav je cena, ki jo za svoje upanje plačujem, zelo visoka. Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj na križpotju med srcem in krvjo, da bom postavljena v pat pozicijo: ali izberem njo ali njega in koga imam raje. Nikogar nimam raje, ne morem živeti ne brez srca ne brez krvi, a najbrž nekaj krvi lahko izgubim, nekaj srca pa ne. Zdaj puščam kri, a srce se umirja. Močno upam, da ne izgubim še več krvi, ker če jo, potem mi tudi celo srce ne pomaga preživeti.
V mojih letih se že zgodi, da ljudje ostajajo brez staršev. Pravijo, da človek odraste ko mu umreta oče in mama. Sama sicer o tem premišljujem že nekaj let, a vem, da se sicer o tem ne premišljuje, še manj govori.
Kako bo, ko bosta oče in mama umrla?
Ah, saj ne bosta.
Ja bosta, sigurno bosta, ker vsi umremo in negirati to dejstvo je povsem neumno.
Torej, kako bo …
Ah, o tem ne bomo zdaj razmišljali. Ko bo čas za to, se bomo ukvarjali s tem.
Ampak čas za to nikoli ni pravi, je tako? Nikoli ni ok, ko pride do tega. Lahko, da si rečemo da je dobro, da je umrl, ker je bil hudo bolan in je trpel, ni pa pravi čas za njegovo smrt. Mi se nanjo ne moremo pripravit, četudi bi si želeli. Kot rečeno, sama o tem že nekaj let občasno premišljujem ker je to dejstvo, ki ga bom najbrž doživela (če smrt ne pride prej po mene) in še posebej zato, ker imamo odnose kakršne imamo. Mamo in očeta že skoraj 5 let nisem videla, niti nimam kakšne posebne želje in včasih se res počutim, kot bi ju v sebi že pokopala, pa vendar … živa sta in se mi naše skupno življenje še ni zarolalo pred očmi kot se mi je zarolalo življenje z mano in mojo nesojeno taščo. To je prav poseben trenutek, ki mu ne moreš ubežati. Zavedanje, da je nekdo, ki si ga poznal umrl, da je samo še truplo, da ga ne moreš več poiskati z očmi, ga poklicati po telefonu, mu reči karkoli … bodisi lepo bodisi žal besedo … da mu konec koncev ne moreš več reči, da mu ne boš nikoli oprostil … to zavedanje na prav poseben način pretrese telo in psiho. Nanj se nikoli ne moreš pripravit, lahko se samo pomirjaš sam s seboj pred koncem, ki zanesljivo pride.
Moja tavelika je včeraj rekla, da jaz nikoli ne bom umrla, čeprav smo me tri že zdavnaj dorekle kje želim biti pokopana, kako in kakšen grob naj mi naredijo. O tem ne premišljuje, to ni del njene zavesti. Ne predstavlja si, da bi jaz umrla, ki sem od njenega začetka z njo, ki sem del njenega življenja in vsega, kar počne. V bistvu. Sem njena samoumevnost, ne predstavlja si življenja brez mene. Najina vez nikoli ni bila ogrožena, nikoli ni imela občutka, da greva lahko narazen, da je možno, da se nikoli več ne vidiva, da se lahko psihično odcepiva in da izgubiva vez mati-hči. Drugače je s tamalo, najina vez je zdaj dejansko ogrožena, tavelika in jaz pa funkcionirava kot samoumevnost.
Seveda bo z maturo marsikaj drugače. Ne bo več toliko hodila domov, zaživela bo samostojno življenje z njim, ki bo tudi deloma nadomestil mojo skrb zanjo. Redkeje se bova slišali, fizično in časovno bova oddaljeni, a če se meni ali njej kaj zgodi, bo to velik in nepredstavljiv šok. Če bo vse kot mora biti (?) bo ona preživela mene. In jaz bi nadvse rada pred svojim koncem videla vnuka ali dva smukati se pod svojimi nogami, da vem, da gre moje življenje dalje, da ostajam na svetu, četudi sama kot taka odhajam. Ker … kaj pa ostane za nami?
Verjamem, da človek na smrtni postelji dela obračun s samim seboj in kliče k sebi ljudi, ki jim je kaj dolžan oziroma bi jim pred svojim koncem rad nekaj pomembnega povedal / dal.
Kaj pa ostane za nami? Naši otroci, spomini ljudi na nas, kamen na pokopališču. Naši otroci so, se mi zdi, ogledalo velikega dela našega življenja. Niso naše ogledalo oni kot taki, njihov odnos do nas in naš odnos do njih je tisto, kar priča o našem življenju z njimi in o nas samih. Se čutimo, je med nami vez, smo si pripadni, imamo občutek, da smo družina, smo si sposobni pogledati v oči, se nasmehniti drug drugemu, med nami ni zamer? Ah … jaz sicer zavestno delam na tem, da imamo odkrit odnos, da si povemo kako se počutimo in kaj želimo, najtežje pa je, se mi zdi, v tem trenutku biti mama in slediti srcu. Mislim, da bi se mi sesul svet, če katere od mojih dveh ne bi bilo več. Ko smo sadile breze pred hišo smo vsako poimenovale in rekla sem, da če katera od njiju umre “njeno” brezo posekam. To bi pomenilo simbolično sekanje mojih psihičnih veja, moje krošnje, mene. Huh, ne tako življenjsko preizkušnjo se definitivno ne morem niti hipotetično pripravit. V mojem razmišljanju je namreč zapečeno, da otroci starše preživijo in da mora bit tako (čeprav vem, da vedno ni).
Kako pa je, če se vez otrok-starš strga, če se ne čutita, če je misel na starše bolj ko ne le grenak spomin? Kako pa je, ko delaš obračun s staršem, ki ti v življenju ni dal nič kaj dobrega, te je zapustil ali opustil svojo nalogo ker mu je kaj drugega pomenilo več kot lasten otrok? Kako pa je, ko se srečaš s staršem, ki si ga zavestno izrinil iz svojega življenja, ker ti je prizadejal samo gorje? Ali obratno, ko se srečaš z otrokom, ki je postal vse tisto, kar nikdar nisi želel, da postane? Ali nosiš na srcu zavedanje, da si naredil neoprostljive napake, ki jih bo smrt le še zabetonirala? Se sploh lahko kdaj pomiriš sam s seboj ko veš, da si nekomu zagrenil desetletja življenja, ga pahnil v bolezen ali celo v prerani grob?
Eno drži kot pribito … nihče ne ve kdaj in kje ga čaka njegov konec, kakšen bo. Če bi se tega zavedali bi se veliko lepše obnašali do soljudi, bili bi prijaznejši, potrpežljivejši, vljudnejši. Tako pa mislimo, da bomo vsi živeli večno in da nihče od nas nima konca. Nisem nobena izjema. Včasih se s tamalima razidemo slabe volje, brez poljuba, objema nezavedajoč se, da se mogoče nikoli več ne bomo videle. Hmmm … Danes je za nekatere ljudi težak dan.
p.s.: kaj rečeš človeku, ki se gre poslovit? Da bo vse v redu? Da naj se drži? Da naj se ne boji?



Pravzaprav si prinesla celo meditacijo na blog…
Ko clovek zori in v sebi analizira svoj zivljenje in odnose do drugih, je to vedno po svoje tezko in nic prijetno.
Kot inventar duse.
Odnos do nas samih je prvi odnos in na tem gradimo vse druge. Ce smo do sebe nasilni, neljubeci..smo tezko z drugimi boljsi dlje casa.
Drzi se!!!!
dragica, moji dnevniki, tisti ki sem jih pisala v najstniških letih, so polni takih zapisov. pravzaprav mi je tak način pisanja vedno bil najljubši. ampak za to, da razumeš to pisanje, je pa treba pisca poznat in to zelo dobro poznat.
res je, kakršen si do sebe si do drugih, drugače bit ne more. je pa spet relativno kaj je tisto, zaradi česar nekdo zase reče, da se ima rad. imeti rad je na splošno zelo širok spojem.
v moji družini – v tej, v kateri živim zdaj – se marsikaj dogaja, zadnje čase take stvari, ki jih ne predvidiš, čeprav bi lahko o njih že kdaj prej premišljeval. veliko se pogovarjamo, da se lahko razumemo. telepatija ne deluje vedno. je pa res, življenje je zanimivo in pestro in nam se ne dogaja nič takega, kar se komu drugemu ne bi zgodilo.