Starševstvo +

Kakšne sanje … omg res. Še zdaj nisem prišla “iz njih”. Ko je Pika začela tulit da hoče ven sem se samo obrnila in nadaljevala. Pa je prišel Sivi in zatežil, pa sem se spet obrnila na drugo stran. Ma ne, ne boste me, hočeš še malo potegnit, me zanima kaj bo, sem si mislila. Ampak ne daj bože, da bi me pustili pri miru. en hoče ven, šest ijih hoče jest in na koncu sem prav besna vstala. Jebemti, lahko bi še pet minut potegnila, tako pa moram v to mrzlo jutro. Najprej pod vroč tuš, da pridem k sebi. Ne najprej moram njih nafutrat. To je kot živina. Najprej moraš njih spedenat, potem lahko sebe. Ne počakajo, nimajo živcev.

Odštevam dneve do konca šole. V soboto sem naredila geodezijo. Seveda mi je pomagala profesorica, ker sem pri eni od računskih čisto zablokirala. Narisala mi je reperje in late, ampak sva na koncu ugotovili, da bi tudi brez te računske prilezla do šestke. Nisem ravno ponosna, ampak hej,  zdaj vsaj razumem.  Še TGP, Stavbe in Geotehnologija, potem pa … potem pa še štirje za nazaj in dve projektni in konec. Za konec sem si pustila Autocad, Gradiva in Statiko, da jih bom lepo v miru preštudirala in se jih naučila za vedno. Itak ja. Sem pa premišljevala kaj bi šla študirat ko to končam. Antropologijo.    no, mogoče ne ravno študirat, bi pa prebrala gradivo, ki ga obravnavajo pri študiju. Sem že nekaj iskala na Filozofski, pa ne najdem nič konkretnega. V končni fazi veliko berem knjige ravno s tega podorčja in zakaj se ne bi tudi sicer poglobila vanj. Škodovat mi ne more. No, moj plan je, da do 40. rojstnega dne diplomiram. Realno.

Že nekaj časa poslušam pesem Saše Matiča, katere refren gre nekako takole …
… i ako izgubim sve
onako ljudski i vešto
nikada neču da propadnem
uvjek ču imati nešto
ruku za čašu
druga za flašu i lažni osmeh za sve
i jednu tajnu suzu na srcu svom ona je za tebe …

Zanimivo razmišljanje mar ne. Tudi če vse izgubim, če ostanem brez vsega, imam še vedno roko za kozarec. In sebe kot prijatelja flaši. Hmmm … bi jaz lahko postala alkoholik? To sem se spraševala pred leti. V bistvu sem pred časom prišla do zaključka, da jaz potrebujem “mamo”, da v bistvu iščem v drugih mamo, ne očeta.  Okoli sebe vedno zberem ženske, ki so mi nekako duhovne “mame”, ki skrbijo zame, mi oproščajo traparije, ki jih delam, mi svetujejo, me potrpežljivo čakajo na drugi strani mostu, ko skačem poleg njega čez reko, skratka ženske-mame. Ha? Hahaha … zato pa se najbrž nimam potrebe poročit.

Jebote, kako dober glas ima … in stas … in oči … in tole pesem prvič slišim.

Zapustila me je moja Angela. Ni ji sicer ime Angela, tako sem jo jaz krstila prvi dan ko je prišla. Eto, po 14 dneh je obupala in odšla. Moja Angela … kdo mi bo pa zdaj smradil pisarno z detergentom za pomivanje tal?  :) Res ne razumem teh ljudi. Ne dobi službe in potem ko jo ji je vse kar mora naredit odveč. In ne da bi imela fris rečt v obraz kako in kaj, raje pošlje sms v nedeljo zvečer, da je naslednji dan ne bo. Fak … samo res no, človek bi jo kar na kepo.

Včeraj je prišel v Laro en srbski igralec. Ne poznam ga, niti nisem pozorno gledala nadaljevanke, ampak ko sem zaslišala njegov L in govorico mi je šlo kar na smeh. Res mi je všeč srbski jezik. Kako god okrenem volim ga. Nije da ne volim hrvatski ili dalmatinski, ja ionako pričam dalmatinski sad, al srpski je ono baš … kako da kažem … baš volim taj jezik. In kar mi je najbolj zanimivo je, da hrvatje sploh ne prevajajo srbsščine ali bosanščine. Ne vem če je  to kdo opazil, jaz sem opazila že pred časom. Tudi pri Ruži vjetrova je Ivan tako lepo zavijal srbsko pa nobenega podnapisa nikjer. Slatko.  No ampak tale v Lari je pa prav res govori kot Beograđani, sa onim velikim L. In onda kaže … pa jebote dođi ovamo srce … in jaz se valjda kar topim. Zakaj že? Sam res, zakaj že? K nam občasno pride kak srbski šofer in ko začneva govorit … eh, enkrat mi je en rekel če sem operirala ustnice v nasmeh … Sploh se ne morem nehat smejat. Blesavo vem, ampak jaz sem taka, otročja. Vedno. Tudi doma. Se kar nekaj smejim, pa obnašam tako kot ne bi imela skoraj 40 let.

… samo bi blesav stavljao ruku uporno
na isto žarište što je kožu spalilo …

Mislim, da se moje srce vrača domov.