XXXI.
No prou … Tako reče moja sestra ko se kaj dogovoriva. No prou, prijateljice moje, ki se nikoli niste umaknile od mene, me pustile ali mi obrnile hrbta. No prou, bom pljunila v roke in popihala kolena. Gremo naprej.
Zato, ker sem napisala kako se počutim in kaj se mi zadnja leta dogaja, sem izvedela, da sem zadnjih nekaj dni ob prebiranju tistega foruma jokala na zgodbo moje prijateljce, za katero sem bila prepričana, da živi srečno in zadovoljno. Niti v sanjah si ne bi mislila, da tako trpi, tako kot kdo drug zame ne bi mislil, da se mi lahko dogaja kar se mi. In sploh ni edina od ljudi, ki so mi blizu, ki se ji dogajajo nerazložljive stvari. Zadnjih nekaj let. Kot da so ta leta prekleta.
Dostikrat sem premišljevala o njej. Poznam jo vsaj pet let in ko sva se spoznali je že kar nekaj let živela na svoje, imela službo, avto, skrbela je za hčerko, skratka vse bp. Potem pa … bila sem poleg nje, pa mi ni bilo jasno kako gre lahko tako navzdol. Naprej služba, potem avto, potem psihično spodkopavanje in na koncu se je pri skoraj 40 letih vrnila … domov. Strašno.
Pa ona, ki je več kot 20 let delala v isti firmi, ki jo je na koncu odpikala kot tehnološki višek, ker ni bila po volji nadrejenemu. Najprej ta šok, potem šok ob spoznaju, da v tistih koncih redne službe še dolgo ne bo (in je ni bilo vsaj 5 let, tako da se je kot lev borila za vsak mesec in za tistih 500 eur), potem še skrb za otroka, kako plačati najosnovnejše stroške. In še vedno ni kot bi moralo biti.
In ona, ki ji je mož po ločitvi s svojim vplivom preprečil kakršnokoli možnost dobiti službo v domačem kraju ali bližnji okolici in tako njo ter njune otroke obsodil na životarjenje. Da ji bo pokazal kaj je izgubila, da ga bo na kolenih prosila da se vrne. Še dobro, da jo je teta vzela k sebi.
Pa ona, s tremi otroci, ločena po desetletju pekla. Prepričana, da je končno spoznala moškega, poleg katerega bo normalno živela, se zaplete z zlom, ki njej in otorkom skoraj uniči življenje.
Tudi moja mama je v tisth letih dobila svojo lekcijo, tožbo na sodišču, dneve in mesece sekirancije, občutka izgubljenosti.
In jaz …
Je to normalno? Je to nekaj, kar se mora dogajat v teh letih, da ljudi prizemlji, da jim poreže krila, da sanjačem razblini sanje o tem kako lepo je življenje. Tebi je šlo do sedaj predobro, preveč gladko, treba te je malo porinit, da padeš na kolena in vidiš svet z drugega zornega kota. In ti, ti si preveč romantična, življenje pa je pizda in zdaj moraš to izkusit. Pa ti, ki otroke učiš kako je treba načrtovati in slediti ciljem, poglejmo kako se boš znašla če te vržemo v nepredvidene situacije. Da ne omenjam tistih, ki po 10+ letih zakona ostanejo preko noči na cesti, ne vejo kaj bodo dale otrokom za jest … Vsem nam je skupno to, da imamo 35-45 let. Kaj so to prekleta leta in ali se potem konča? Mislim, se potem življenje umiri in spet lahko verjameš, da je življenje lepo in ga je vredno živet in so to pač samo izkušnje, ki jih prinaša. No big deal …
No prou … če se oprimem te misli mi sicer ni nič lažje, ker to pomeni, da tudi moji hčeri v teh letih čaka življenjska lekcija in to ni nekaj, kar jima “privoščim”. Lahko pa si dam na rano obliž v obliki “samo da sem zdrava, ostalo bo že” zavedajoč se, da ravno take izkušnje vodijo v bolezen. Pogled v očeh, ki ti pove, da je dovolj, ali kot je napisala Ninan /In da predvsem ni tiste notranje iskrice, ki človeku da motivacijo in zagon./ Ali sploh komu uspe ohranit otroško nagajivost in naivnost do smrti? To nagajivost sem videla pri starih nekje drugje, ne pri nas, ne v naši kulturi. V človeku je treba ubit veselje, ker je potem bolj vodljiv, manj uporen.
No prou … Prijateljice moje, hvala ker ste.
Oj, vse to kar se nam dogaja je življenje.
In veš kaj “što ne ubija , jača”, stoposto.Očitno je to tako obdobje, ampak ne glede na vse doživeto, ne damo se.Pademo, znova in znova in znova, ampak vsakič znova in znova se poberemo, rane se zacelijo in življenje gre dalje.A si kdo zasluži trpljenje a si ga ne,vsakdo ima nekaj, redki so , ki jim je v življenju res lepo.Naj se sliši še tako izrabljeno, življenje je lahko kljub vsemu lepo.In vse preizkušnje skozi katere gremo, so nam neke vrste šola, so naša rast.Preko njih rastemo, postajamo boljši, se spreminjamo, tako kot na stvari ki smo jih pred 15 leti videli tako, danes vidimo drugače.To pomeni, nek napredek.Vsak pa ima svoj pogled na svet in ne glede na to, ali drugim paše , ali ne je to pogled posameznika.Ljudje smo si različni, imamo različne poglede, mnenja, ampak to ni nič narobe.Ti vidiš stvari tako, jaz drugače.Obe imava na isto stvar drug pogled, svoj pogled.
Ubiti v človeku veselje, da je bolj vodljiv, manj uporen, se strinjam, ampak od nas posameznikov je odvisno, ali bomo pustili, da nas vlijejo v kalupe, ali se ne bomo pustili vkalupirati.Človeku lahko vzamejo marsikaj,vzeti pa nam ne morejo naših mnenj in misli, če mi tega ne dovolimo.
Punca….ne daj se, si mnogo močnejša kot misliš da si, samo ti tega še ne veš.
Pa kaki psihiči so to, da grejo z****t človeka, ki naj bi ga imeli radi?!? Saj gredo zadeve narobe že takrat, ko se imata dva res rada, ampak….toliko zlobe…kar stisne me.
Drgače pa poznam 3 pare (poročene, s celim kupom načrtov) med znanci/prijatelji, ki so – tam okoli trideset stari – šli narazen. In je že to hudo in se vidi posledice.
Lp
Katarina, prepričana sem, da ni določenih let, tam od 35 pa do 45, kjer bi se skoncentriralo vse tisto slabo in težko.
Enim se lahko zgodi prej, drugim mnogo pozneje, skoraj nihče pa ne preživi življenja brez svojega deleža težav.
le da se nam samim v nekem trenutku zazdijo morda naše težave večje, bolj boleče, drugačne, kot težave ostalih. Moj sodelavec je rad rekel, da smo ljudje pač takšni, da nas v nekem trenutku mnogo bolj
skrbi in boli lastni zobobol, kot 10 000 mrtvih v potresu na Kitajskem. Kako pa ponovno prižgati tisto iskrico v nas, ki nam da motivacijo in zagon, pa vsaj malo nakaže tudi Manca Košir v svojem pismu za ženske:
Piše: Manca Košir
Kolikokrat smo že slišali – posebej ženske, moških se to kot da ne tiče v tolikšni meri – da ni problem v tem, kaj se je zgodilo in kaj se nam dogaja, četudi gre za hude reči, temveč je največji problem v našem pogledu na zadevo. V našem odnosu do tega, kar se dogaja, v osebni interpretaciji pomenov, ki jih pripisujemo ljudem, dogodkom in stvarem. Pol kozarca vode lahko doživljamo kot veselje, ker je kozarec na pol (še) poln, ali kot žalost, ker je (že) na pol prazen. Odvisno od našega zrenja.
Za 8. marec sem v kavarni Maximarketa gostila Nežo Maurer, pesnico in pisateljico, dolgoletno prijateljico, predvsem pa mojo učiteljico življenja. Če me je kdo veliko naučil o tem, kaj je prava ženska, me je Nežika, kot jo kličem, morda največ. Nikoli nisem odšla od nje brez pomembnega spoznanja, da lahko izbiram svoj pogled na življenje.
Ko sem ji pred kratkim odgovarjala na vprašanje, kaj vse počnem in koliko dela imam, je pomolčala in modro rekla: »Ne pozabi, da lahko narediš samo toliko, kolikor zmoreš. Ne naprezaj se, pa čeprav gre za tvoje najbližje!« In je nastala novoletna kolumna NE ZMOREMO, ki je nemudoma postala mantra mnogih žensk. Vaja za drugačno zrenje nase in na svoje potrebe, na svoje želje in zmožnosti.
In že so tu prvi rezultati! Nimamo več prižganih računalnikov ves dan, kakšen dan sploh ne pogledamo več elektronske pošte! Ker je je preveč in nočemo biti nenehno zasute z njo. Izklapljamo telefone, da imamo mir in čas zase. Vse manj beremo časopise, na televiziji najraje pogledamo kak dober film ali pogovor Jane Debeljak, zavestno pa ignoriramo kopičenje črnih informacij, ki jih je v medijih toliko, da bi lahko sklepali: vsi kradejo, vsi lažejo, na svetu so same barabe. Kar seveda ni res. A če se zgostijo slabe novice, iz ure v uro, iz dneva v dan kapljajo na naše možgane, lezejo nam pod kožo in silijo v nezavedno, da povzročajo tesnobo in strah, je treba ukrepati. Zapreti pipo, iz katere teče preveč gnoja, in odpreti okna dobremu zraku in svetlobi, ki obstajata enako resnično kot zlo in tema.
»Tako zelo mi je že šlo na živce nenehno pritiskanje slabega, pa preganjanje, dajmo, hitreje, več je treba delati, vsi kar naprej nekaj zahtevajo, tempo je strašen …,« pripoveduje prijateljica, ki se je odločila spremeniti. Koga ali kaj? Sebe. Kako? Z drugačnim zrenjem. In zdaj si vsak dan zvečer pred spanjem v dnevnik zapiše devet dobrih stvari, ki so se ji zgodile ta dan, devet lepih zaznav ljudi in dogodkov. V začetku je težko našla kar devet svetlečih trenutkov, enega, dva bi še šlo, a se je odločila za število devet prav zato, da je začela pozorneje opazovati, drugače vrednotiti, videti lepo in dobro celo tam, kjer prej to ni bilo mogoče. Pravi, da je zdaj veliko bolj pozorna na svoje doživljanje in na okolico. Razveseli se in brž zapiše v dnevnik: »Cvetoče forzicije je pobelil mehak sneg… Kako nežno in lepo«. Ko prebere svoje pozitivne opise za nazaj, opaža, da se spreminja v optimistično osebo in da je življenje s takim zrenjem veliko manj naporno. Kar jo je včasih silno razjezilo in ji zato jemalo dragoceno energijo, se danes zmore pokazati v luči dobrega. Denimo: »Pri pritisku name ob tem delu sem se naučila opazovati samo sebe, kako reagiram, in zdaj se odzivam drugače. Dobro da se je to zgodilo, kajti veliko sem se naučila!«.
Spominjam se zakonskega para, ki se je zaustavil pri svoji gradnji, obstala sta, bila na trenutke celo naveličana in obupana. Ampak hitro sta prišla spet skupaj in njuna bližina se je ponovno vzpostavila z odločenostjo in novo močjo. Kaj sta storila? Žal mi je, ker moram zapisati, da je storila ona. Ženska. Njemu je bilo namreč čisto dobro v zakonu in nje sploh ni razumel, kaj ji manjka. Ona si je želela skupne in posamične rasti, večje osebne zrelosti in trdnejše medsebojne skupnosti, on je hotel mir in naj ostane tako, kot je, ker je bilo to zanj čisto OK. Ko je ona zaradi tega sitnarila, je on postal nesrečen, ker ni bil navajen sitne žene in ni maral razčiščevanj in pretresov, mir v zakonu je namreč zanj bistvena vrednota. Torej – ona je začela spreminjati svoje gledanje na moža, kot ji je svetovala psihoterapevtka, h kateri se je zatekla po pomoč. Namesto da bi čez dan zbirala, česa vsega mož ni storil, česa ni rekel, kaj da bi moral itd. v duhu njenih (upravičenih in neupravičenih) pričakovanj, ga je začela opazovati z drugačnimi očmi. Kaj je naredil in ji je bilo všeč? Opazila je, da je bil pri frizerju in da prijetno diši. Vesela je bila, ker je odnesel smeti, ne da bi ga opomnila. Ko jo je objel čez boke, ga ni odrinila, temveč je postala za trenutek in se nagnila proti njemu in potem jo je stisnil k sebi in … In je že pisala v zvezčič, kako super je bilo … Ker je bila disciplinirana in je vadila drugačno zrenje sleherni dan, ni minil dober mesec, ko se je ponovno zaljubila. V lastnega moža!
Tudi nase, predvsem nase velja pogledati z drugačnimi očmi. Ko sem predavala po Sloveniji in včasih na vajah komuniciranja spodbujala prisotne, da naštejejo pet svojih dobrih lastnostih, smo imeli zlasti na Gorenjskem težave. Na Primorskem in Štajerskem je šlo bolje, čeprav tudi tam redko kdo izstreli pet dobrih lastnosti brez premisleka in na izust. Slušateljice – kakopak so bile v večini ženske! – so mi rekle, da bi lažje naštele pet slabih lastnosti. Kot je rekla Nežika za dan žena: »Če ženska hoče trpet, bo vedno našla razloge za to«.
Naše zdravje je odvisno od ravnovesja v telesu, duši in medosebnih odnosih. Ker je sodobni čas napet, globalni kapitalizem krut, mediji pa prepričani, da je najboljša novica slaba novica, se moramo naučiti zaščititi svojo človeško krhkost. Ne tako, da bomo bežali pred bolečinami, da nas bo strah biti resničen in odprt, ampak z odločitvijo, da bomo negovali drugačno zrenje. Ne bodimo žrtve okoliščin, ampak junaki polnine bivanja, ki je predvsem odvisna od tega, kako gledamo nase in vase. Česa v sebi se veselimo, kaj negujemo, h čemu stremimo … Lahko se odločimo, da bomo spremenili stare vzorce gledanja, imamo to možnost!
Za učenje drugačnega zrenja je pomembna motivacija. In navdih. Ustvarjalni, veseli in radoživi ljudje nam ga lahko nalijejo zvrhano kupico. Saj zato pa spodbujam branje, ki je neskončen vir navdiha. Moje ljubo čtivo so številne zgodbice Anthonyija de Mella; za spodbujanje drugačnega pogleda je tale kot nalašč:
Pride nesrečnik k učitelju in vpraša: »Zakaj so tu srečni vsi razen mene?«
» Ker so se navadili, da povsod vidijo dobroto in lepoto,« je rekel učitelj.
»Zakaj pa jaz ne vidim povsod dobrote in lepote?«
»Ker ne moreš videti zunaj sebe, česar ne najdeš v svoji notranjosti.«