XXX.
In potem daš iz sebe in ti je lažje? Ne, nič ni lažje. Lažje bo, ko bo konec in za konec ti je v bistvu vseeno kakšen je, samo da je. Dejansko se osredotočaš samo še na konec, na to, da se bo končalo, kako je pa čisto nepomembno.
Do sedaj sem trikrat razmišljala o samomoru. V resnici sem razmišljala o tem, pa ne zato, ker bi s tem pobegnila od vsega ali bi me bilo strah prihodnosti. Razmišljala sem zato, ker nisem videla konca, ker me je objelo in prekrilo in skozi telesne odprtine sililo vame zlo in sem imela občutek, da mene več ni. Da izginjam, se topim kot sneg na soncu. Ko se pogledaš v ogledalo in v očeh ne vidiš svojega leska, ko nisi več sposoben napolnit svojih baterij z življenjsko energijo do te mere, da bi poskrbel vsaj zase, se stuširal, si umil zobe, se preoblekel, potem … ja, potem je nekaj zelo narobe s tabo. In ti se tega seveda tudi zelo dobro zavedaš.
Prvič sem se hotela ubit kakšno leto po posilstvu.
Drugič sem premišljevala o samomoru ko mi je ex grozil, da mi bo vzel tamalidve.
Tretjič sem bila na tem pred nekaj meseci. Če se takrat ne bi srečala z njim in mi ne bi rekel, naj preložim nanj svojo skrb in naj se spravim k sebi ne vem kaj bi bilo.
Nekaj dni pred novim letom sem pila. Na silo, nisem hotela, ker me alkohol skoraj vedno vrže v solze. Bil je trenutek, ko sem pograbila nož in zarezala. Mislila sem resno. Skočil je za mano in me vprašal če sem nora. Jaz, nora? Niti slučajno. Jaz sem sita, prepojena od zunaj in znotraj z negativno energijo in tisto nekaj pozitivizma ki ga še premorem je ravno dovolj, da zjutraj odprem oči, se nasmehnem tamlima in pobožam mačke.
Prepričala sem se, da je vse to pač samo življenje s poudarkom na “pač samo”. Enim se dogaja to, drugim to, tako pač je. Nisem še prišla do tega, da vsakdo nosi svoj križ, ker še vedno mislim, da je življenje lepo in da ga je vredno živeti, če drugega ne zato, da za vikend vidim eno in drugo in da mi preko fb-ja pošljeta kako lepo misel. Mami, rada te mam. Jaz, jaz tudi tebe. Pa ni tako lahko …
Po takih izkušnjah se človek postara. Utrudi. Izpije se njegova življenjska moč in vse tisto kar je bil … do takrat. Postane mu vseeno za kup stvari, ki so mu bile do takrat pomembne. Vsako jutro, še preden odpre oči, se vpraša ali bo lahko preživel ves dan. Toliko stvari je nekoč hotel, želel, imel namen, planiral narediti, doživeti, ustvariti, zdaj pa … nekako se prisili in funkcionira vsaj navidez normalno, ko pa je sam s seboj, ko se spet zaloti, da je tri dni v istih oblačilih in se mu ne da niti zob umit …
Ojla, Katarina,
sama na samomor nikoli nisem pomislila, ampak res nikoli, pa naj mi je bilo do smerti hudo in ko bi se marsikatera zenska na mojem mestu zapila ali celo ubila…
Vsak od nas ima svoj kriz, vsak od nas pozna dneve, ko si ne bi umil niti zob in se niti pocesal, prespal zivljenje in kar umrl…
Zakaj zivimo naprej? S kom kljubujemo? S samim seboj. Sami sebi dokazujemo, da zmoremo in da bomo zmogli, da smo mocnejsi od tezav in da se ne damo.
V biti se iz tega ucimo, rastemo, cesa vse ne spustimo do sebe, kar bi nas lahko zares dokoncno zlomilo!
…
Jaz na tvojem mestu bi si vzela vec casa zase, za tisto, kar rada delam, kar me sreci in v tistem iskala radost, ce ze ne smisel zivljenja.
Sploh ni treba misliti, kako bo jutri, popoldne, vazno je, da si jutro naredis lepo, popoldne se bo ze soocala s popoldnevom.
Ne vem, koliko poznas vpliv meditacij na cloveka, na duso, na pocutje, ko je meni hudo, molim v tisini, poslusam glasbo, meditiram in pisem…in vedno, vedno mi odleze.
Drzi se, mislim nate in te objemam.
Katarina, oprosti, ampak zdi se mi, da se te loteva depresija. Vem, da je včasih življenje zelo kruto in sem preživela že marsikaj.Ampak pri simptomih, ki jih opisuješ, vidim pred seboj mojo mami, ko se je začela pogrezati v depresijo. Potem, ko je uspela iz nje in spet postala vedra in optimistična oseba, ki iz vsake prepreke potegne življenjski nauk in spozna, da je v njej nek globji smisel, je rekla, da je depresija po njenem ena najhujših bolečin, ki jih lahko doživiš. Ne v telesnem smislu. ampak tako, da ni okrog človeka skoraj nič lepega več in da je skoraj vsako dejanje muka in delo, ki bi ga moral opraviti, nepredstavljiv napor. In da predvsem ni tiste notranje iskrice, ki človeku da motivacijo in zagon. Morda ne bi bilo slabo, če bi se o tem posvetovala z zdravnikom.
ninan: s katerim zdravnikom, če ga pa nimam?
hvala za tvoj predzadnji stavek, v njem si povedala vse tisto za kar sem jaz napisala dva posta.
vsaka stvar je očitno za nekaj dobra. če ne bi tega napisala me ona ne bi poklicala in me nasmejala iz srca. čeprav sva govorili o težkih stvareh. če se lahko tudi temu nasmejem in izstisnem iz duše nekaj črnega humorja na svoj račun potem obstaja upanje, da … kot je rekla ona … migam tolk dolgo, da naredim iz mleka maslo in splezam iz lonca.
dragica: moja bestika. hvala ti. iz srca.
Ko berem tole me kar srh spreletava. Ti, ki si toliko preživela, ki si šla čez toliko ovir… ti se zdaj ko bi lahko živela relativno mirno življenje sesuvaš zaradi česa? Dedca, službe, šole, hiše…
In ja, tudi meni tole kaže na začetke depresije in ti res priporočam, da si najdeš zdravnika in se posvetuješ z njim. Škoditi ti ne more. Niti kakšna strokovna pomoč. Obstajajo ene tablete za depresijo, ki sicer rabijo dlje časa, da začnejo učinkovati (kakšne 14dni) vendar ne povzročajo odvisnosti. Ne spomnim pa se kako se jim reče, lahko vprašam.
Res upam, da se čimprej spraviš skupaj, najdeš voljo za življenje in tisto energijo, ki je tako dolgo sevala tudi iz tvojih zapisov. Saj vem… ne poznam te (v živo), vendar…. ko sem potrebovala pomoč (pa ni važno tudi če si si “samo” vzela 10min da si prebrala in pokomentirala prošnjo, sploh nima veze kaj je bilo) si bila tam zame. Upam, da bom lahko tudi jaz kdaj “tam zate” če boš kaj potrebovala. Drži se!