Starševstvo +

Sem uredila misli in … hja, spet sem tam kjer sem že bila. Seveda vem, zakaj je tako kot je, res pa je tudi, da proti temu ne morem kaj dosti. Samo čas lahko. In časa je … najbrž dovolj.

Zakaj mi tukaj ni ok? Zakaj se kljub temu, da je evidentno, da na nek poseben način uživam, sama ne počutim ok? Zato. Ko sem šla sem je bilo kot bi prišla v samo srčiko negativne energije. Najbrž  sta mi to hotela povedat intuicija in moj, ki je dostikrat rekel naj ne hodim. Zakaj ne? Zato.  Nobenega posebnega razloga ni bilo. Ampak že takoj tudi meni ni bilo vse ok, nisem se počutila kul, pa čeprav takrat, tisto prvo poletje, ni bilo še nič takega na obzorju. Vse kul, stara hiša, načrtovanje obnove, vživljanje v življenje v hiši, ki mimogrede nikoli ni bila moja želja niti sanje, ker se od vedno deklariram za blokovskega človeka. Prvo leto je bilo torej še vse kul, razburljivo, načrtovala sem življenje tukaj, pa šolanje tamalidveh, pa službo. Skratka vse kul. Potem pa se je začelo.

Najprej s prenovo. Pa ne s prenovo kot tako, temveč s točno določenim delom prenove, ki je bil izpeljan površno, amatersko in je bilo za to delo škoda česa ter porabljenega denarja. Takrat smo se sprli, povedala sem svoje mnenje in dobila zagotovilo, da tega ne bom pozabila. Točno. Ne bom. Iz tega se je razvila tožba, ki se vleče že tretje leto: dobila je že epilog na prvostopenjskem sodišču in šla dalje na višje. O tej stvari pišem na fb-ju, vsi ki me poznajo in ki jim zaupam o njej vedo vse, tukaj bom pisala, ko bo končano. Kakorkoli končano. Moja kobajagi prijatelja sta za maščevanje pripravljena naredit karkoli. Dobesedno. Ampak o tem kdaj drugič. Ta zadeva me je zelo zaznamovala, to povem odkrito. Že tako v prostem času nisem družaben človek, zdaj pa se stikom in dolgim pogovorom ter lažernemu druženju izogibam. Dobesedno. DA finančnega izčrpavanja sploh ne omenjam. Bojim se zvite vrvi.
Pred to tožbo sem doživela hladen tuš iz OŠIC, kjer me je ravnateljica po incidentu z mojo hčero prijavila policiji zaradi nasilja v družini.  Razlog? Baje je moja hči občasno sama doma. Še vedno imam ta dokument, fotokopijo podane ovadbe in ja, še ena v nizu “saj ni res pa je”. In takrat sem tudi zaratila s CSD-jem, s katerim občasno še vedno pridem v konflikt. Je bilo pa prvič zanimivo in pomenljivo to, da so mi na vratih že rekli, da “vedo da sem končala FSD in da se spoznam na zadeve”. Wtf?
Zgodil se je večer, ko je tamala v šoku priletela v sobo češ da na poti ob vrtu nekdo stoji in gleda. Kam? Ja kam pa naj bi gledal? V vrata kopalnice, drugega itak ni tam zadaj. In sem hitela kupit nova vrata, ki zapirajo pogled na ta vrata, zato da se hčeri počutita varni.
Pa sem dala preorat njivo in ko sem šla plačat delo dobila po zadnji plati kompliment, da sem za sajvemokaj. Ko sem to povedala sosedi je seveda nastal cirkus ker je dotični mislil, da bom tiho in požrla. Pa nisem.
Da ne omenjam incidenta z zdravnico Pozderec, ki me je najprej poslala na terapijo za Borelio – in so potem tudi v MS gladko preslišali, da imam to bolezen že 17 let in  šele po terapiji rekli, da se je nesmiselno zdravit ker bo vedno v meni (da od takrat dalje moja leva roka ne funkcionira kot bi morala je odveč povedat). Prej sem imela isto zdravnico 15 let in prav nikoli ni bilo nobenega problema, bila je korektna in profesionalna. Tole tukaj pa … ja, še vedno nimam nove zdravnice. In enako je z zobozdravnikom, ki ga prelagam že leto in pol ker “si ne paševa”. Pa spet, prej sem imela 15 let isto, vse je bilo ok, vedno sem prišla ko sem bila naročena, nobenih težav, tukaj pa … ne vem. Ginekologa pa sploh nimam, niti ne vem kje naj si ga vzamem, ker tiste ki jih poznam hodijo privatno in plačujejo, itd.

Sosedje so ok, nimam kaj reč. Tudi podjetje v katerem delam je ok. Nekateri znajo sicer povedati kar nekaj o njem, ampak jaz sem očitno prilagodljiva, če sem že tretje leto tam. Tudi v trgovini se pozdravim s trgovkami, pa na DURS-u se poznamo in celo v burekđinici si je človek zapomnil moj fris. Ampak poslovni partner, ki mi je tudi pomagal pri prenovi me je nategnil za nekaj tisoč evrov. Ni plačal robe. Še več, celo grozil mi je. Za piko na i pa sem se še znašla v vezi, ki je čustveni pekel.  Skratka toliko slabih stvari in negativne energije, kolikor sem je pokasirala v teh treh letih, nisem doživela … ma nikoli. Vsaj ne spomnim se. In potem naj se počutim ok. Ma nič od tega se ne bi zgodilo če ne bi prišla sem. NIČ. Ampak ker nisem poslušala svoje intuicije sem tu kjer sem.

Spomnim se, ko sem se selila iz vasi v Kranj. Takrat je bilo hudo, nekaj časa je bilo res grozno. Ampak nikakor v tem smislu. Vseeno sem se počutila ok v tistem stanovanju, našla pomoč in razen težav z ex nisem imela z nikomer nobenih konfliktov. In tudi sicer nisem konflikten človek, se držim sama zase in dam mir dokler se kdo ne vtakne vame ali naredi krivico, ki je tako očitna, da si ne morem zatiskati oči.
Če sem si kdaj želela kje živet sem si želela živet v tistem stanovanju na Planini, v katerem smo dejansko živele 3 leta. Stanovanje v pritličju, poznala sem ga od prej, ker je  v njem živela babica od moje bestike in  če kaj, potem so bile to moje sanje (čeprav niso bile). Trgovina je bila dvajset korakov v copatih, dobesedno. Pred balkonom terasa z grmovnicami in borom, sosed, ki je včasih popazil na tamali in šola, ki je bila 15 minut stran. Idealno. Mir, takega miru tukaj nikoli še nisem doživela. Če je kje mirno je to v blokovskem naselju dopoldan. In tudi zvečer. Ma stalno je bil mir.  Živela sem sredi množice ljudi, čutila sem utrip naselja, res, Planina mi bo vedno ostala v spominu kot enkratno naselje (podobno kot Fužine in Štepanjc in še kakšno naselje v Ljubljani). Multinacionalnost … hčerama sem hotela, prav hotela približat “čefurje”, njihov temperament, raznolikost med posameznimi narodi in s selitvijo na tja ter prepisom v tisto šolo sem zadela terno. Če tamala gleda RTL, to pove vse. Skratka … imela sem vse, kar sem želela, tipa, ki me je imel rad, službo s solidno plačo in brez skrbi da jo izgubim, stanovanje, ki je bilo opremljeno po mojih željah, samo moje ni bilo (ampak želje po lastništvu nikoli nisem imela). Potem pa se je zgodila katastrofa.

Ta hiša me je definitivno čakala. In vse kar je  prišlo z njo. Mogoče je to test koliko zdržim; dvakrat sem že bila na tem da si sodim, ker ne prenesem pritiska tega negativizma. Tisti, ki podrobno poznajo stvari vejo kaj se mi dogaja in niti sami ne morejo verjeti da se to vse lahko dogaja. Znanstvena fantastika, narejena posebej zame, ki je ne maram. Kazensko. In potem naj se počutim tukaj dobro … Trudim se kot nora, da mislim pozitivno, da se ne pokrijem in zaspim v večnost, da iščem smisle in gledam optimistično v prihodnost, ampak enostavno ne morem mimo tega, kar se dogaja. Izdala me je prijateljica, poslovno me je opetnajstil prijatelj, moje srce je postalo pekel, kako zaboga naj bom potem pozitivna in srečna in nasmejana. Kako …

Samo čas lahko pomaga, samo čas. In časa je. Vsak dan 24 ur.