XXVII.
Zadnjič smo v Zadružnem domu Cven montirali police. Pred domom stoji velika lipa. Takoj sem se spomnila Kalamegdana. Tudi tam je drevored lip in bila sem čisto očarana nad njimi. Najprej sem mislila posadit lipo na eno stran hiše, pa sem se “ustrašila” da je mogoče pregosta in sem iskala njeno različico malolistno lipo. Seveda je nihče ni imel oziroma me tisti, ki so obljubili, da mi bodo sporočili če jo imajo niso nikoli obvestili (mislim na Kalio v MS). Potem sem se odločila za ambrovec, ker ima jeseni rdeče liste in je kontrast brezam
Pa baje da nima tako goste krošnje. Ampak … ampak jaz bi še vedno imela lipo. Tista pred domom je tako lepa, pa tako visoka. In zdaj iščem prostor na vrtu kam naj jo zasadim, ker jo definitivno bom.
Zadnja leta, od nekako 2009 dalje, bodo, ko bom stara, definitivno moja izgubljena leta. Ja … ne zato, ker v tem času ne bi nič naredila ali dosegla ali ustvarila, pač pa zato, ker se ne najdem. Nisem jaz, nisem cela, nisem pomirjena, nisem v celoti zadovoljna in srečna. Nekako … ja, nekako nisem pri sebi. Spomnim se, hodila sem okoli hiše in pospravljala, ko me je iznenada presekalo, da je vse to brez smisla. Da to ni to, to nisem jaz, tega si nisem nikoli želela in v bistvu ne potrebujem. In ta misel mi kot trn še vedno tiči v zavesti. Zato pa mi je bilo tako lahko reči da grem z njim, da sem takoj za to da se preselim, da mi je vseeno kje sva samo da sva skupaj. In potem nastopi racionaliziranje: lepo je imeti nekaj svojega; kredit imam in ga moram odplačati; saj tukaj ni tako slabo; kaj bosta rekli hčeri, če bom kar šla nekam drugam; človek mora imeti dom … Karkoli, samo da ujamem nek smisel, čeprav vem, da nič od tega kar počnem ni to, kar bi rada počela. Ne služba, ne študij. Ko sem študirala na FSD je bilo tako drugače, ker sem študij čutila, ker sem rada brala tisto literaturo, ker so me predmeti zanimali, tukaj pa komaj zvežem izpit z izpitom in sem vedno na točki, ko bi najraje kar nehala. Služba ja, zato ker me finance vežejo, ne pa zato, ker jo imam rada. Pa ji nič ne manjka, delo kot tako je zanimivo in znam ga, ampak ni to to, ni gušta, počutim se ujeto. Ne delam zato, ker rada delam, pač pa zato, ker moram in na tak način službe nisem nikoli čutila. Hiša in zemlja … ja ok, rada delam na zemlji in to kar delam tukaj mi je v veselje in v tem nekako čutim zadovoljstvo, nisem pa 100% pri stvari. Občutek imam, da moram pokosit travo ker se spodobi (?), da moram oplet sivko sicer je nihče drug ne bo videl (?), da moram pospravit veje ker kazijo izgled (?), da moram posadit živo mejo (?) … moram, moram, moram. Ne hočem, želim, komaj čakam … moram. In v “moram” ni nič zadovoljivega, nič kar bi mi pognalo kri v žile in bi komaj čakala. Na koncu pa še to z njim. Bolje da sem tiho, ker če ne govorim ne lažem drugim, če pa ne razmišljam pa še sebi ne. Summa summarum to ni to in to so moja izgubljena leta, my lost time. Dobro je, da si to priznam in da se tega zavedam. In da vem, da bom iz niza let na koncu naredila kratek kolaž slik in strnila vse skupaj v stavek ali dva zavedajoč se, da sem izgubila dneve, noči, čas, misli ujeta v nečem, kar ni bilo zame, kar ni bilo moje. Ko prebiram poste z bloga za nazaj pa se mi zdi, da se mi je toliko dogajalo. Prej. Da sem bila tako živa, imela toliko za povedat, napisat, izživet.
Katarina, kar nekaj tvojih zapisov o urejanju hiše sem prebrala in iz njih se zdi, da imaš to svojo hišo zelo rada in da se trudiš in razmišljaš o vsakem njenem kotičku. Služba? Koliko pa je takšnih, ki jo opravljajo z žarom? Kaj pa bi delala z žarom? Delo socialne delavke, recimo, se mi zdi omejeno in s tisočimi predpisi in zakoni in tako zbirokratizirano, da v njem prav gotovo ni toliko srca, kot ga je lahko bilo nekoč.Ali mar nismo tega naredili prav na vseh področjih in skoraj vsem ljudem? Koliko pa se jih še veseli naslednjega dne in z zaupanjem gleda v bodočnost? Mislim, da je to eden izmed najgrših obrazov krize okoli nas …
vem, imaš prav. ko sem pisala o bosni sem se spominjala, mi je bilo prijetno se spomnit vseh tistih izletov samih po sebi, poti, ljudi, ki sem jih spoznala .. zdaj pa kot da ni nič takega česar bi se veselila, tako iskreno, na kar bi se rada spomnila. nič kar delam, v čemer sem nekako ni vredno spominjanja, se me ne dotakne na tak način.
če grem nazaj na planino se spomnim tistega stanovanja do potankosti, barv, zvokov, občutkov. spomnim se življenja z mojim, pa s hčerama, voženj v službo, sprehodov po mestu, do save, v gozdove, po pokopališču. čisto drugačni spomini. ne samo kot spomini temveč kot življenje z vsem kar paše zraven.
ma ne vem, odkar sem kupila to hišo mi nekaj ni. enostavno mi ni. moja želja nikoli ni bila da bi imela nekaj svojega, to ej bila trenutna misel ki je postala … hiša. in z njo sem v bistvu padla v neko življenje, v katerem se ne najdem. in vse kar mi ne paše je dejansko povezano s tem, da sem prišla sem. sej najbrž se počutim tako tudi zaradi študija, ki mi res preseda, pa to kar imam z njim, pa ta napetost glede službe ki jo omenjaš. ma ja … sploh nisem na izi, nisem skulirana, konstantno sem pod napetostjo … bo služba, bo plača, bom plačala kredit, bom naredila kopalnico, koliko je še do konca kredita, bo tista stranka vplačala, bomo imeli delo naslednji mesec …
doma sem od četrtka in se mi zdi, da samo jokam. pa v resnici ogromno delam, pospravila sem vse okoli hiše, tudi učim se, delam seminarsko, a če me vprašaš kaj delam … ti povem da jokam. imam te napade joka, sploh ne vem zakaj. pa vidim, da se mi je nad očesom nekaj naredilo, en velik flek, tudi ne vem zakaj … enostavno se ne počutim ok, kot da me manjka, kot da sem se nekje izgubila.
Vsaj delno so verjetno tvoji občutki tudi posledica tega, da nista hčerki s tabo vsak dan. Kakorkoli, takrat ko so še majhni, nam dneve napolnijo tudi otroci, pa čeprav se nam zdi, da nimamo časa zase.Sindrom praznega gnezda je znan že pri parih, pri tistih, ki so sami, je morda še bolj izrazit …
poznam ta sidrom. samo ne vem kako bi naj vplival name, ker sta hčeri že tretje leto od doma in naslednje leto bosta najbrž šli za vedno. mah …
na živce si grem. sama sebi. imam kaj delat. ali okoli hiše ali za šolo ali da berem … ampak ne. berem 20 minut, potem moram nehat, grem delat nekaj drugega, spet neham in grem noter na komp, pa prižgem tv, pa začenm delat seminarsko, pa vmes igram igrice, pa si skuham kavo, pa grem spet ven in tako v krogu dokler ne grem spat. takega življenja si pač ne želim. bom pljunila v roke in nekaj naredila.
imaš napol speljane projekte….imela bi sivko, ampak plela ne bi, imela bi ambrovec na trati, ampak kosila ne bi……ma saj takšno malodušje grabi tudi mene, ampak ko poberem jajca iz gnezda, ko se og koncu dneva zleknem v ležalni mreži po orehom in opazujem pokošeno trato, okopan vrt je to to……….nekako smo sprogramirani, da bi uživali, ampak dela pa naj nekdo drug……je pa res, da si tam kjer je tvoje srce in tvoje srce definitivno trenutno ni v Lotmerku……..
ne, moje srce nikoli ni bilo v lotmerku, niti nima nič skupnega z njim.
Temu, kar tu pišeš, se preprosto reče kriza srednjih let
preprosto reče že mogoče, ni pa tako preprosto to živet. sem mislila, da je kriza srednjih let nekaj drugega. mi lahko poveš kje lahko kaj več preberem o je krizi, njenem obsegu?
čukica:če je to to http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/5930/10-ob%C4%8Dutkov-krize-srednjih-let-ki-lahko-povzro%C4%8Dijo-depresijo kar tukaj piše, potem to, o čemer pišem jaz ni kriza srednjih let. jaz nič od tega ne občutim.
Duša draga, dvomiš v vse, kar si počela zadnjih par let, kaj češ boljše definicije krize srednjih let. Pa ne trdim, da je to obdobje preprosto, daleč od tega.
Pa še nekaj opažanj amaterke, ki ji (psiho)analiza tujcev ni profesija ali v užitek: ženska božja, sodeć po tvojih počasi celjivih ranah na rohak in depresivnih mislih, preslabo ješ. Investiraj kaj tudi vase, pusti kostanj (ali lipo) k hudiču, poskrbi najprej za to, da tvoja vsakodnevna hrana ne bodo konzervne smeti. Si kdaj pomislila na to, da je tudi slabo prehranjevanje lahko vzrok tvojim depresivnim mislim? Mislim čisto resno
ma jaz že od začetka vem, da tole ni ok, ni da dvomim. VEM. oziroma ne, ne da ni ok, čez noč sem popolnoma spremenila velik del življenja in znabit, da je to ta šok. ipak sem odrasla v ljubljanski kotlini in tam poznam vsako vas skoraj in sem doma, tukaj pa … ne poznam nič. in še vedno ne poznam nič, še po 4 letih.
kar se tiče hrane pa ne, hrana je edino, kjer lahko varčujem in ni šans, da bi vanjo metala denar. jem isto kot že vse življenje, isto hrano, enak način prehranjevanja imam.nisem pa nikoli pomislila na to, da je hrana lahko kriva za moje misli ravno zato, ker že cel lajf jem palačinke in tople sendviče in mešane solate. veš kako je:
v enem trenutku sem ostala brez stanovanja v bloku – in ta flet je bil moje sanje, brez moškega, ki je bil ob meni skoraj 8 let, brez okolice ki sem jo res zelo dobro poznala in brez ustaljenega načina življenja, ki sem ga živela več kot 12 let. zdaj se že 3 leta vrtim v okolju in med ljudmi, s katerimi nimam nobenega backgrounda, če razumeš. ne znam se vživet ali pa se niti nočem. podobno kot je z mojimi oljkami: odrasle v ajdovščini, zdaj pa jih imam v glineni zemlji in ajde, rastita kakor vesta in znata. in ena nekaj miga in se trudi, druga pa … ne vem.
manjka mi – ampak to res manjka multinacionalno okolje, večrasno, mešano. to mi noro manjka. ampak počakaj, saj urejam misli in ko jih uredim jih pretvorim v besede.