Starševstvo +

Delam. No, pospravljam okoli hiše. Drva spravljam, presajam, odnašam razne stvari, ki so ostale tu in tam iz različnih razlogov. Pokosila sem. Grmovje moram še presaditi in opleti sivko. In to je to. V bistvu. Skurila sem že vse veje od lani, mogočo bom še enkrat zakurila in skurila še tisto kar se mi ne da pospravit. Sicer pa je prevroče za celodnevno delo. In tudi nesmiselno je, da da bi non stopo delala, ker z nikomer ne tekmujem in se mi nikamor ne mudi. Razmišljam …

Desno pod jablano … tam bo moja klopca, samo da trava zrase.

Nisem v redu. Imam napade joka in tudi sicer se ne počutim dobro. Fizično. Ne vem, nisem ok. Berem tiste zgodbe in … ne morem verjeti. Enostavno ne morem verjeti. Vrtim film naprej in nazaj, iščem razloge pro et contra, verjamem pa dvomim, skratka občutek imam kot da imam psihično plimo in oseko. Fizično pa ne vem kam grem, se mi zdi, da sem čisto narobe, Pa še glava me je začela boleti.
Da sem živa, torej da se čutim, poskrbi rana na roki.

Je rekel oni dan, da ima občutek kot da sem nagnjena k mazohizmu. Pa že … Tista rdečica spodaj .. huh, tisto je bila konkretna opeklina, ki se je celila sigurno dva meseca, tole zdaj pa … ne vem, ne znam razložit. Dajala sem poleno v peč in kot da ni moja roka sem jo kar prilepila na stran. In slišala kako je zacvrčalo, pa nič … potegnila sem jo k sebi, zabentila  kaj mi je tega treba bilo in namazala rano s kremo. In zdaj si jo mažem non stop, občasno me hudo boli, jasno, zdaj je stara že teden dni in z roko delam vse, ni mi izgovor, da ne morem česa naredit. Tudi sicer je ne kažem ljudem in mi je sila neprijetno ko mi kdo ponudi roko pa rečem, da je ne morem sprejeti, ker sem se udarila in imam rano. Ampak ne štekam … moja hči se je rezala, a jaz se pa žgem? Saj ona tudi ni vedela zakaj je to delala in še danes mi ne zna to pojasnit, jaz pa tudi ne vem zakaj se mi to naredi. Mislim vem, ker sem narobe obrnila poleno oziroma ga premalo porinila noter, pa sem ga hotela popravit brez da bi sploh pomislila (videla pa sem), da so poleno in moji dve roki preširoki za peč. No sej, zdaj sem nehala kurit in bo najbrž konec tega zažiganja. Če bom pa še vedno zažgana potem pa mi bo jasno, da moram sama s seboj razčistit.

Gledala sem dokumentarec o Makedoniji. Oh, že nekaj časa me občasno popade nora želja po Bosni. Lahko bi bil tudi Beograd, pa tudi Kosovo ali Makedonija bi bila kul, ampak v Bosni sem bila največkrat in se mi kar rolajo spomini na Bihać in Sarajevo. V Bihaću nisem bila že od 2007, sem se pa zadnjič peljala skozi Karovac in sem v mislih zvila proti Veliki Kladuši. Sestra je bila predlanskim tam in mi je poslala slike. Baje so ves center prenovili, tudi hotel Park, v katerem sva spali. Ma tista Una in tisti park poleg … pa kafič ob reki … Takle čas je bilo, ko smo šle s prijateljicami dol na obisk k mojemu bivšemu sodelavcu. Obupno sem iskala nekaj kar bi me odlepilo od mojega in ko sem zaslišala Elvisov  glas je bilo samo še vprašanje časa kdaj se bova zlepila. Vem, da ni bilo prav in da bi morala poslušati razum, al đabe, kad se ja zapalim. Pa sploh ni moj tip, v bistvu je kr neki, ampak njegov glas ko iz bureta in njegovo obnašanje in moj obup so naredili svoje. Kolikokrat sem se peljala dol? Dvakrat na mesec? Hahaha … Nekaj takega. Potem pa sem kar odrezala. Rekel mi je če mu dam denar za bencin, da bo lahko prišel domov, ja. Točno. Takrat mi je kliknilo da je brez veze da še imava kaj. Ampak spomini so kljub vsemu ok. Kolikokrat smo se smejali na ta račun v službi. Ko sme prišla dol je hotel najprej ven jest, potem pa sej-vemo-kaj. Pa sva dvakrat šla, tretjič sem mu pa prinesla bureke kar s seboj, da ne bo treba hodit okrog. Hahahaha kako je pisano pogledal. No, važno je, da je dojel poanto. Oh, saj imam še sliko od takrat. Samo malo …

To je bilo preden sem butnila v umivalnik. Uf, kako sem se usekala. Pa mi začne kri teč, on se je čist prestrašil kaj je, jaz pa da naj ne neha, da ni nič takega.  Hahahahaha  :))  Joj, kakšni spomini. Saj nekje imam še nek video z nama. Ravno včeraj sem premišljevala če bi šla spet na blond. Sploh nisem bila slaba. Hmm …

In potem smo šle s tamalima 2010 v Sarajevo. Takrat sem bila mama in sem delala kar mame počnejo, če pa me spomin ne vara pa sva šli s prijateljico ravno takle čas še enkrat. No, tisto pa bil belaj. Nermin. Mislim, kako se je pa ta človek znašel poleg mene mi nikoli ne bo jasno. sploh mi ni bilo do spoznavanja, nisem bila v tem mudu, pa tudi moja prijateljica je – po moji oceni – privlačnejša od mene in sem že, če kaj, pričakovala da se bo zanjo kdo zagrel. Al ne, on stoji poleg mene, se smejimo in šalimo, potem pa šepne če greva k mani sprobat posteljo. Kako prosim?  Jaz kot ena petnajstletnica kao nič ne štekam.  Zakaj pa? A res, všeč sem ti. Hmm … mislim, veš, jaz glih nisem taka (itak da ne), ampak … hmmm … ne vem no … pa pojdiva. Hahahaha … odklop čisti. Adijo, piši kuči propalo. Mislim da sem več jokala kot saj-vemo-kaj, ampak je bilo vseeno tako dobro, da sva naslednji dan ponovila, prijateljica je pa čakala v veži. Omg res. Kot dve najstnici. In to je to. Na to pomislim ko pomislim na potovanje v Bosno. Dobro, ne na seks, na odklop, na prepuščanje čustvom pa vsekakor. Ker je tam drugače, enako kot v Beogradu (v Beogradu ni bilo nobenega takega srečanja). Druga energija, drug folk, oči švigajo sem ter tja, dogaja se, najdeš določen nasmeh, pogled, grimaso. Bili sva v nekem klubu z živo glasbo in bilo je noro. Pa nisem pecala, nisem iskala, samo uživala sem v družbi enako starih in v glasbi, ki mi je domača, ki jo poznam. To je bil vikend potem, ko bi se z njim morala prvič srečati in vikend pred najinim prvim srečanjem. Najbrž sem prav potrebovala ta odklop. Saj če bi danes srečala Nermina bi šla najbrž kar mimo, takrat pa je bil točno tam kjer je moral biti, da me je zbudil. Pa ne maram biti ujeta in načeloma take moške vedno odbijam, ampak njegov pristop je bil tako šarmanten, tako nevsiljiv in sploh je bil tako kjut ko me je tolažim ter mi opisoval Sarajevo samo da bi se umirila. Res kjut. Kaj takega se mi tukaj definitivno ne more zgoditi, razen če se pri meni doma ustavi kak tak tip. No eto, sem že boljše volje. Grem zalit nagnoje.