Tebe bo še tako tepel jezik …
Pa me ne, mama. Da veš. Nič me ne tepe moj jezik, nasprotno, moj jezik je moj zaščitni znak.
Ko sem bila majhna mi je mama neštetokrat rekla, da preveč jezikam, da me bo to še teplo, da ne znam držati jezika za zobmi in da naj se ga naučim brzdati, sicer me bo še tepel. Pri skoraj 37 letih že lahko rečem, da moja mama niti kar se tega tiče ni imela prav. Mah kaj prav, pojma ni imela kdo sem jaz in kako le bi, ko ni bila sposobna prepoznavati pozitivne plati mojega dolgega jezika. Prav zaradi njega sem ji lahko pri 8 letih povedala kaj sem videla v spalnici, zaradi njega sem ji vedno preveč nazorno povedala kaj si mislim o njej in očetu in jap, tudi zaradi njega je imela ona velike težave z najinim odnosom. Če česa nikoli nisem počela nisem nikoli taktizirala, se šla političnih igric, zahrbtnega in pritlehnega spletkarjenja, res pa je tudi to, da nikoli nisem znala obdržati skrivnosti. Kar pa je bilo na drugi strani spet ok, ker zaradi tega niti nisem v sebi držala negativnih in travmatizirajočih doživljanj. Niti danes mi ni težko ali nerodno o čemerkoli govorit in ko govorim o posilstvu je to včasih vse prej kot prijetno … za mojo okolico, seveda.
Ljudje me imajo za odkrito osebo. Kar tudi sem. Včasih celo .. kako že rečejo … brutalno odkrita. To pomeni, da ne zavijam v celofan. Pa zavijam, kadar se meni zdi to potrebno, a to je zelo zelo redko. Ker od ljudi pričakujem enako stopnjo odkritosti kot jo dajem jaz se na momente blazno zabavam ko vidim kako kdo preračunava ali bi mi kaj rekel ali ne, pa kako bi mi to rekel, pa kdaj … Ena od mojih lastnosti je tudi ta, da človeku takoj, ko dobim občutek, da ni vse ok naravnost rečem »Ej a ti mene ne maraš«, »Maš ti problem z mano«, »Jaz bi se rada s tabo dobro razumela, ker delava skupaj, zato mi povej, če te kaj moti, kar naravnost povej, da takoj rešiva zaplet«. Ne, nimam ne volje ne časa zgubljat karkoli od tega s takimi donosi, s prikritimi zamerami, z zahrbtnim opravljanjem ali, bože ne daj, prikritim sovraštvom. Zdaj ali je to ljudem okoli men ok ali ne … mi je figo mar. Vseeno mi je, kaj si mislijo, naj fejkajo prijaznost do mene, če se jim da, naj nosijo prisiljen nasmeh in me z muko pozdravijo, dol mi visi. Kdor mi ima kaj reči naj mi reče v obraz, pa lepo ali grdo. Sama vem, da se do ljudi na splošno ne obnašam grdo, sovražno ali nespoštljivo, res pa je, da ko mi enkrat stopiš na čevelj da ne rečem da pazi, ampak pohodim nazaj tako ene trikrat močneje. Za vsak slučaj, da me taisti osebek ne bi spet pohodil.
Moj jezik mi omogoča samozavestno komunikacijo. Nimam težav s komerkoli govorit, niti me ni sram, če zajecljam. Povem, da jecljam če sem živčna, se nasmehnem in govorim dalje. In potem mine. Ok včasih se zalotim med govorjenjem ko sama pri sebi pomislim »pa kaj hudiča govorim, a se ne znam izklopit«. Takrat včasih potem kar sredi besede rečem recimo »…brbnrbrbrbr ,,, sej ni važno, se opravičujem, jezik mi je ušel z vajeti …«, včasih pa se tudi post festum opravičim, če mislim, da sem pretiravala. In opravičilo je iskreno.
Moja tavelika ima tudi dolg jezik. Včasih me spravlja ob živce, sploh kadar se prepirava in moje argumente sesuva s protiargumenti. Prideva tudi do točke ko rečem »zato ker sem jaz tako rekla, ker sem tvoja mama«, na kar ona odgovori »ja bravo no, argument močnejšega, Je zmanjkalo municije?«. Dddd pa kdo je tega otroka učil tako odgovarjat. J)) Ne ne, na njen jezik sem zlo ponosna. In ko mi je tamala zadnjič rekla, da bi ona tudi rada tako govorila kot govorim jaz, da bi znala ljudem, ki nimajo pojma, povedat kar jim gre (nanašalo se je na dogodek na CSD-ju) sem se le kislo nasmehnila. Ej mala, tisto je bilo primitivno, naučit se moraš inteligentno sesuvat nasprotnika., čeprav to včasih ne gre, ker ima nasprotnik prazno glavo, pa ga je treba s primitivkami zbudit. Ampak bo, tudi ona bo nabrusila svoj jezik in ko me bo prvič zabila v steno z njim ji bom čestitala. 
MMMZ pravi:
pa saj tvoj jezik je prav simpatičen.
na prvo žogo, se mi zdiš pošten in odkrita. vsaj meni.
predolg jezik, po moje ni panike. pač poveš kaj misliš in jaz to pri sogovorniku cenim…
ja, naši starši, pa še danes, nemoj, šuti , bodi tiho, ne kompliciraj…..
11. marec 2010 ob 09:15
skery pravi:
Dolg jezik pride prav še kje drugje…dobr veš kaj mislm
11. marec 2010 ob 11:19
saso pravi:
GOFLJA – po Gorenjsko:)))
11. marec 2010 ob 11:48
skery pravi:
Dolg jezik pride še kje drugje prav…veš ti dobr kaj mislm.
11. marec 2010 ob 12:25
okroglo pravi:
sem na tvoji strani Katarina. saj že stari pregovor pravi: kdor jezik špara, kruha strada. prav si naučila svoji hčeri.
12. marec 2010 ob 07:32