Na tej sliki je nekaj …
Na prvi pogled ni prav nič posebnega. Jaz, moj oče in eden od patrov Štepanjske cerkve. Ne vem kje smo bili, vem pa, da smo šli na nek izlet. Niti ne vem koliko sem bila stara, vem pa, da sem bila 11-, ker smo se v mojem 11 letu selili na vas. Niti mi ni jasno zakaj je šel oče na izlet z mano, ker nikoli ni hodil v cerkev, to pa je bil cerkveni izlet, ampak ok, najbrž njegova verska opredeljenost ni bila pomembna (v resnici nikoli ni bila pomembna, ker je nas vzgajal tako, kot je rekla mama, torej vsako nedeljo obvezno k maši). Mislim da je bil to izlet za prvo obhajilo, ne bom pa trdila. Takrat sem še nosila kite.
Ta slika je posebna iz nekega povsem posebnega razloga. Ko je bila posneta vem, da sem bila nadvse ponosna, da sem tam z očetom, da je šel oče z mano, da MOJ oče stoji zraven mene. Imela sem oblečeno tisto majico, ki mi je bila itak zelo pri srcu, tudi hlače so mi bile všeč, kite sem imela spletene kot vedno, in bila sem tako zelo zelo ponosna na očeta. Moj oče …
To je najin zadnji objem. Zgodil se je na dan, ko sem naredila zagovor diplome. Sestra mi je pripravila malo slavje in nanj je prišel tudi oče. To je bilo najino prvo prijazno srečanje po enajstih ali dvanajstih letih. Ko sem ga zagledala tam in ko sem videla, da je prijazen, da je dobre volje in da mi je prišel čestitat sem ga objela po … kaj vem … Sploh se ne spomnim, kdaj sem ga pred tem zadnjič objela. Jokala sem kot dež, na vseh slikah sem tako objokana … od sreče, da sem se z očetom končno po toliko letih spet pogovarjala tako, normalno, prijazno, vljudno. Da sem mu po toliko letih rekla, da ga imam rada in da sem ga strašno pogrešala. Kadar gledam tiste slike vedno jokam … Moj oče … mislim, da nikoli ne bom prebolela njegovega obnašanja do mene, njegove ignorance, ponosa, njegove večne nezadovoljenosti z vsem, kar sem naredila. Nekoč je rekel, da sem nekaj povedala zelo pametno in spomnim se, kako ponosna sem bila na njegovo pripombo. Eh, takrat sem bila tudi še froc, potem, ko sem odraščala in ko sem postala mati se ne spomnim, da bi me kdajkoli pohvalil, potrepljal, mi rekel kako res prijazno besedo. Katarina, sine … J Ko me je poklical in je ves hodnik na Sr. Kemijski šoli odmeval od »Katarinaaa sineee« mi je bilo po eni strani tako nerodno. Da mi je rekel sine mi je šlo vedno po malem na živce.
Potem pa je prišlo tisto z mojim polbratom, pa tisto z Mojim, ko ni smel več tja in sem jaz zaloputnila vrata med nama. Ni se mi dalo več, niti zdaj se mi ne da. Niti v resnici ne vem kdo je on, poznam samo svoja čustva do njega, do mojega očeta, do katerega bi morala čutit strah, spoštovanje in avtoriteto, moral bi mi biti v ponos. Do njega bi morala čutit to, kar sem čutila do dedka, pa … nekako nisem. Nekaj časa ja, potem pa ne, ko sem dojemala njegova dejanja, obnašanje, ko je mama zaradi njega jokala, ko sta se prepirala. Nisem ga sovražila ker me je kaznoval, ker me je pretepel. To je bilo … nekako samoumevno. Mama me ni, torej me bo on. Sicer so pa vse moje prijateljice pretepali očetje, torej … Že s tega naslova me je moralo biti očeta in vseh drugih očetov po malem strah. Težka roka in to …
Na nek poseben način preslikavam očeta v svoje potencialne »za vedno« partnerje. Oče mojih otrok mu ni nič podoben. V ničemer. Moj … moj pa ja. Visok, temen, poraščen, globok glas, velike dlani … In z njim sem bila pripravljena ostat do konca življenja. In Moj je bil do sedaj edini, s katerim sem bila pripravljena bit za vedno. Pa ne, da bi ga iskala. Tista teorija, da ženske iščemo kopije svojih očetov ni čisto 100%. Jaz nisem iskala, ker nisem niti upala pomislit, da lahko dobim kaj takega. In ko sem dobila sem mu mirno predala žezlo avtoritete ter mu izrekla spoštovanje. Tisto, ki sem ga čutila do očeta. Ker je pač velik, ker je močan, ker on že ve kako je treba in zna. In ko bom spoznala naslednjega takega, ki bo podoben mojemu očetu, se mu bom prav tako prostovoljno pokorila, dokler ne bom ugotovila, da tega ni vreden. Kot ni vreden moj oče … joj, to res ni treba, da postane pravilo.
Skratka na tej sliki sem bila blazno ponosna nanj oz. na to, da stojim zraven njega. In stojim zelo pokončno. Kot je stal moj oče. Ja, imela sem ga neizmerno rada. Nekoč …
bima pravi:
Danes, za spremembo, so se mi pa ob tvojem postu vlile solze…zakaj?…ke r imam odnos do mojega očeta zelo podoben tvojemu…in tudi jaz se ne bom do konca življenja sprijaznila, da je odnos tak kot je, poln ignorance, neodobravanja, nobene pohvale…in kako težko je to sprejet….verjetno se s tem nikoli ne pomiriš….samo nekam v podzavest vse skupaj pospraviš za nedoločen čas…in čakaš na boljše čase…
9. marec 2010 ob 10:16
katarina pravi:
bima: zato pa o njem govorim na tak način. z zaničevanjem. niti si ne dovolim, da pride na površje vse tisto pogrešanje, vsa tista žudnja (lej, niti slovenske besede ne najdem za to) po njem, po njegovi prisotnosti. ko sem včeraj pisala ta post so me mi kar solze ulile. pa za njim ne jočem in imam v resnici občutek, da sem ga pokopala. včasih, ko premišljujem o tem, me je kar strah kako bo ko bo umrl. mi bo hudo, bom sploh kaj čutila, bom sploh hotla it na pogreb? za zdaj je še vedno odgovor ne.
9. marec 2010 ob 10:31
bima pravi:
ja, mogoče je tebi malenkost lažje, ko ga ne vidiš, nimaš kontaktov…jaz ga pa vidim vsakič, ko grem domov obiskat familijo…pardon, mamo in brata…fotr me niti ne pozdravi, kot da sem zrak…kot da me ni…in to je bolelo za znoret, zdaj sem to bolečino večji del “predelala” in ne boli več, potlačeno v ozadje..aja, da ne bom krivična…z mano se pogovarja edino takrat, ko me kaj rabi za kako zadevo uredit….joooj, bi rabla pisat celi roman, kaj vse se je dogajalo, kolk sem pretočila solz, bolečin…se ne smem spomnit za nazaj….imam tudi jaz občutek, da sva midva “zaključila”…ampakveš, mi je še vedno na momente hudo…ker ko pomislim, da kaj vse se je in bo zamudilo…že zdaj je zamujeno in tudi takrat, ko mene ali njega več ne bo…saj ne vem ali občutim bo njega sovraštvo, jezo…ali ga pomilujem ker ne ve kaj zamuja..
9. marec 2010 ob 13:13
bima pravi:
in hvala ti za tale post
…sem tudi jaz rabila iz sebe izlit bolečino….
9. marec 2010 ob 13:15
alenkapi pravi:
He he pater Lojze, ta je imel tudi nas pri verouku.
9. marec 2010 ob 13:34
saso pravi:
BABE, NEHAJE GA SRAT IN SI GRENIT ŽIVLJENJE!!!!
9. marec 2010 ob 13:37
bima pravi:
saš, sej to ni grenenje svojega življenja…samo tako fajn in lepo je nekomu povedat in izlit se….nekkomu, ki razume tvojo bolečino, ko vsake toliko časa useka ven…lupčka…
9. marec 2010 ob 13:45
katarina pravi:
bima kar se tiče hvale … ni problema, 100 eur.
))
zdaj imam čas, zdaj sem sama, pa lahko kopljem po sebi, se potapljam vase in svoje občutke, vlečem na plano stvari, ki sem jih stlačila v skrinjo in jih razgrajujem. v bistvu ugotavljam, če mi še vedon pomenijo toliko kot so mi, ko sem jih dala vanjo. ker ko sem jih dajala sem jih zato, ker z njimi nisem mogla priti na kone,c jih razdelati, ne morem reči da soočiti, ker to sem se, samo nisem jih znala postaviti na mesto. pa zdaj vidim, da mi recimo to z očetom ne pomeni več nič. v meni je kar se njega tiče nič .. prazno … ne čutim nič. imam spomin nanj, imam spomin na željo in hrepenenje po njem, ampak to je vse. ni pa teh občutkov več.
9. marec 2010 ob 13:55
katarina pravi:
alenka :
))) mam šee nekaj slik s temi patri.
9. marec 2010 ob 15:38
alenkapi pravi:
A res?:-) No če so iz Štepanca pol jih sigurno poznam, vsaj na videz.
Ta druga fotka me je spravila v jok…….se ne morem spomnit kdaj sva se z očetom nazadnje objela……
9. marec 2010 ob 22:18
katarina pravi:
alenkapi: seveda, saj sem tam obiskoval verouk do petega razreda in potem v sedmem, ko smo se vrnili nazaj. mimogrede: če poznaš patre potem poznaš tudi ministrante …
moje generacije mogoče.
sicer je pa tadruga fotka edina, kjer se ne vidi mojega izmaličenega obraza. kako sem jokala .. prav iz dna duše mi je šlo ven.
10. marec 2010 ob 07:41
katarina pravi:
WW: SORIIIII .. po nesreči se zbrisala komentar. lahko še enkrat, prosim.
se odkupim, pridem na kavo in po tiste omare, na katere itak mislim ves čas.
10. marec 2010 ob 07:47
lucky pravi:
tudi jaz sem jokala, ko sem včeraj prebrala tvoj post, ja očetje pa družina, pa vse to je…ah… pač prava adams famili smo včasih, drugače pa je res zelo lep post:)
10. marec 2010 ob 08:28
WildWind pravi:
Katarina ….ti ti….si poslala moj post v virtualna nebesa…..
Si bom kasneje vzela čas in ga ponovno skomponirala
10. marec 2010 ob 08:58
katarina pravi:
sori
((
10. marec 2010 ob 09:00
alenkapi pravi:
Katarina spomnim se par fejst fantov ministrantov iz Štepanca, drugače sem pa jaz hodila k verouku v Bizovik-ista župnija/župniki.
10. marec 2010 ob 14:50
WildWind pravi:
No takole…ponovno pišem
Jabolko ne pade daleč od drevesa…tako ti, kot tvoj oče sta trmasta in ponosna…
Jaz sem brez očeta rastla do sedmega leta, ko se je oče končno vrnil domov za stalno (zaradi službe smo prej imeli očeta 2x po en, največ dva tedna v letu…in še takrat nam je predstavljal simpatičnega strička, ki je prinesel darila iz celega sveta in smo ga klicali OČI…pravi dedek mraz vam povem)….ko je oče prišel domov je padel med tri razgrajače (9, 7 in 4 leta), katerim je bila edina avtoriteta mama…
iz dedka mraza se je spremenil v zafrustriranega tečnega očeta, ki ni imel pojma, kaj naj z nami otroci počne….imeli mo ga radi, hkrati pa smo ga takrat neskončno sovražili…..
šele z odraščaanjem sem z njim vzpostavila nek normalen odnos, ki pa je temeljil na spoštovanju i prijateljstvu…..nisem hrepenela po njegovem priznanju,kadar pa je bilo, sem bila vesela za oba……
zakaj to pišem…..moj oče je že pokojni…..ne znam si predstavljati, da v življenju ne bi imela tako dobrega prijatelja kot je bil on….skregati sva se znala tako, da je mama samo zavijala z očmi in so vsi ostali samo bžali iz prostora, ampak naslednji dan sva se že skupaj smejala….(mislim, da brat in sestra isto….tamali sestri- kraljično in princesko sem ne štejem, ker je bil njima oče od rojstva)
Vzpostavi nek odnos….pa ni nujno, da oče in hči….če bo šlo….
p.s.: omare čakajo, kava tudi
10. marec 2010 ob 18:20
Tiana pravi:
Vsak izmed nas ima očeta. Tako ali drugače.
Najmanjša enota za imeti očeta je čin spočetja, sledi naslednja stopnja, da oče spočetje in otroka prizna. In tu sem jaz.
Vse ostalo so bile le sanje. Želja, da bi me kdaj pogledal, poiskal, spregovoril z mano kakšno besedo, mi povedal, zakaj ne morem biti njegova hčerka… je ostala neizpolnjena.
Čeprav sem edina njegova potomka (nima nobenih drugih otrok, nobene druge ženske) me ni mogel sprejeti, čeprav sem ga iskala, prosila. Ne, nisem prosila denarja ali kakšnih drugih materialnih dobrin. Želela sem le, da bi moji otroci imeli dedka. Da bi vedeli vsi skupaj, kakšni so geni z njegove strani, kaj smo podedovali, kaj je imel rad, česa se je bal in kaj ga je osrečevalo…
Ko je zbolel, so me poiskali in me obvestili, da bi bilo dobro, stopiti do očeta, ki umira.
Še isti dan sem ga obiskala, vendar je bil že v komi. Nekaj tednov sem ga vsakodnevno in čakala, da odpre oči, da se me bo dotaknil in mi nekaj povedal …tega nisem doživela.
Umrl je. Nekaj tednov nazaj. Dokler je bil živ, sem upala. S trenutkom smrti pa so prišle iz mene solze. Ne solze žalosti za očetom, kajti zame je bil tujec, ampak nad spoznanjem, da sem bila zanj Nihče in Nevredna njegove pozornosti.
Na pogrebu (in v dneh pred pogrebom) sem spoznavala svoje sorodnike z njegove strani. Osupnilo me je spoznanje, da kljub zanikanju in zatiskanju oči pred resnico, da obstajam in da sem del te družine, imamo ogromno skupnih lastnosti – vizuelnih in karakternih .
Oče, nekje, nekoč…morebiti moj Zakaj dobi svoj Zato.
10. marec 2010 ob 18:52
Dragica pravi:
…
Ne upam si komentirati te tvoje trpeče izpovedi, Katarina…
…
Moj oče je bil name vedno strašno ponosen, povsod me je jemal s seboj, da sem pela, recitirala, pripovedovala, molila, nastopala, skratka, tako pol zaupanja vame, da je še nekaj dni pred smrtjo računal, da bom pregnala celo smrt od vrat…Njegova hči je bila zanj poosebljena sposobnost in dobrohotnost.Vedno mi je govoril, da mi nikoli ne bo mogel vrniti, kar sem mu dobrega naredila in pomagala.
…
Zdaj, ko ga že pet let ni več, mi sosedje, sorodniki pripovedujejo, kako neskončno me je cenil in spoštoval, enako mama in velikokrat si mislim, da sem že s starsema imela največ, kar mi je življenje lahko dalo: samozavest in samospoštovanje, občutek, da sem neskončno ljubljena in cenjena v primarni družini.
Vsi spopadi s svetom so potem nekaj mnogo enostavnejšega, saj se ceniš in vrednotiš tako, kot so te cenili in vrednotili tvoji najbližji.
Mojima otrokoma vsak dan povem, da ju spoštujem in cenim in imam najrajši na svetu, karkoli bo življenje prineslo, bosta moja najdražja otroka.
12. marec 2010 ob 11:04