Starševstvo +

Katarinin monolog o sreči

Si srečna?
Ne, imam pa srečo.

Ko me je med oblačenjem vprašal če sem srečna sem za hip obstala. Srečna? Kakšno vprašanje pa je to? Govoril je dalje, kot da sploh ne bi videl, da mi ni ok, ker me to sprašuje, ker … halo, pa ne more me tega spraševat nekdo, ki mi je pred letom dni naredil luknjo v srcu in se po letu dne še vedno kdaj pa kdaj s prstom zarije vanjo. Kaj ti pa je? Kaj tebe briga če sem srečna ali če nisem? Te jaz kdaj vprašam če ti je ok kako živiš? Niti tega te več ne vprašam če si si kaj premislil glede naju, ker me itak več ne zanima. Ja ok, odvrne, sej jaz vem, da si srečna. Imaš dve čudoviti zdravi hčerki, dobro službo, hišo … S tem svojim razmišljanjem me je čisto vrgel iz tira. Nočem se takih stvari pogovarjat z njim, ker … ker sva skupaj samo zaradi seksa. Dobro, pa zaradi kave in dveh čikov, ki jih zraven pokadiva, pa zato, ker so mu všeč moje oči, meni pa njegov naasmeh. In tukaj se zgodba konča. Niti nočem vedeti, niti me ne zanima če je on srečen. Njegova sreča ne zavisi od mene, moja pa ne od njega. Ok, če že hočeš vedeti … bila bi še bolj srečna, če bi doživela tisti pravi orgazem, o katerem ti že toliko časa govorim. In če ravno vrtaš vame ti povem še to, da bi bila še bolj srečna, če bi se začel obnašat kot se sposobi za odraslega moškega, ne pa da lahko delam s tabo kar mi paše. Poškilila sem k njemu in za trenutek uzrla njegove oči. Ok, zdaj bo menda nehal najedat s to srečo. Sicer pa, sem se vzravnala, se spomniš, ko sva začela, pa si rekel, da hočeš, da seksam samo s tabo. No, ne seksam samo s tabo. Lahko bi pa ne, ker seks s tabo ni vrhunec umetnosti, ker tudi ti seksaš z drugimi in ker bi bila to zguba časa. Sam si rekel, da ne moreva bit skupaj kot par zaradi nekih glupih razlogov, in ej, zdaj niti nočem bit s tabo kot par. Kar lahko dobim vzamem, pritožuješ se ne, če se boš pa po tem dnevu počutil kot moška kurba je pa to tvoj problem. Pa ne najedaj mi s to jebeno srečo, ker veš, da mi je ok in veš kaj mi manjka. Ta srečanja s tabo bi takoj zamenjala za nekoga, ki bi me imel rad in ki bi me po seksu pocrkljal. Ja vem, da me ti tudi, ampak ti me radi reda, on bi me pa zato, ker si to želi. Vedela sem, da bo jezen. Da sem mu rekla, da nisem samo z njim, je bila taktična poteza. Zanima me kaj bo naredil. Če me bo hotel imeti samo zase se bo zdaj pač potrudil in me toliko očaral, da bom samo z njim, če ne … Hej, komu mar. Te tri poze, nekaj poljubov in kava z dvemi čiki … Eh, samo zaradi tega in njegovega nasmeha valjda ne morem celo življenje tripat nanj.

Komaj sem čakala, da stopim v dvigalo. Njegovo vprašanje mi ni in ni šlo iz glave. Nikoli se ne sprašujem ali sem srečna. Jaz sem. Zdaj če sem pa srečna ali ne … če mi v globalu nič ne manjka sem valjda srečna. Ali mi tudi lokalno ne sme nič manjkat, da bom lahko rekla, da sem srečna? Fak, ne morem bit nesrečna zato, ker imam mrzlo kuhinjo, ker nimam urejene mansarde in ker mi avto žre olje. Ali so to že dobri razlogi za “biti nesrečen”? V bistvu … če bi lahko izbirala kaj bi imela, bi imela tko ene pet moških, ki bi jih menjavala. Za seks, ne za drva sekat. In noben od teh ne bi hodil k meni, ampak jaz k njim. Sicer pa dva že imam, še tri, pa bo to to. Eh, neumnost. Pa v bistvu ni. Ko sem se zadnjič z nekom pogovarjala o tem, da bi imela resno vezo sem spoznala, da se prav tega najbolj bojim. Groza me je že same misli, da bi imela ob sebi moškega, ki … bi mu zaupala. Huh, mislim, da je bila šola pri Mojem več kot uspešna. Še lastni senci zdaj včasih ne zaupam, kako bom moškemu. Zato pa mi je, da si naredim šopek plitkih poznanstev, ravno pravšnjih za seks, pa za nič več. Kava in čik sodijo v kategorijo “seks”. In z moškimi, od katerih vem, da ne morem dobit več in ki tudi vejo, da od mene ne morejo dobiti več.
Halo, maš čas? Ob pol semdih? Fajn, pridem.
In potem pridem, se dava dol, uro, dve in grem domov. Ej, hvala za seks. S tem stavkom nekako zakoličiš dogovor, ki ga imaš. Ne kliči me med tednom, ne sprašuje kako sem, še najmanj te briga moja sreča. Če me rabiš pošlji sms, če te rabim ti ga pošljem jaz in to je to. Ne bova šla skupaj v kino, ne bova se sprehajala po Lentu držeč se za roke, ti in jaz se lahko srečava samo v tvoji spalnici.

Sem srečna? Prijateljica mi je rekla, naj mu rečem, da nisem srečna, imam pa srečo. Zanimiva besedna igra. imam srečo … imam. Ko gledam kupček položnic ki je zdaj za ene 12 listkov manjši sem še kako srečna. In ko vem, da sem na dobri poti, da svoje finančno stanje po dolgih letih spravim v normalo sem tudi srečna. Pa ko mi je tavelika rekla, da bi šla po srednji šoli na Likovno akademijo sem tudi srečna. In ko primem Zorico okoli trebuha sem tudi srečna. Ma sej sem 24/7 srečna. Samo takrat nisem, ko zaslišim “aaaaa…aaa…aaa” in potem vidim moško postavo odhajati v kopalnico nisem ravno srečna. Ker vem, da bi lahko bilo drugače. In bo. Ampak ne s tem in ne z onim, temveč z nekom čisto tretjim.

Št. komentarjev: 3

1. Foka pravi:

   
   Me like ta zapis… zelo všečen… me je kar malce osrečil, po pravici povedano

   6. marec 2010 ob 12:08

2. Dana pravi:

   O, jementi, Katarina, tista o splošnem nezaupanju je pa prav strašljiva

   7. marec 2010 ob 13:26

3. katarina pravi:

   vem ja, ampak je resnična.

   8. marec 2010 ob 07:49

Povej svoje mnenje