Gradbeništvo: kdo vse lahko pokoplje podjetje
Ko sem lansko leto aprila ali maja že tretjič nekaj dni pred plačo gledala v Proklik, v katerem je bilo daleč premalo denarja za plače, sem se odločila, da nočem delati v podjetju, v katerem še nekaj dni pred plačo ne bom vedela ali plača točno določeni dan v mesecu ali ne Izkušnja iz prejšnjega podjetja je bila dovolj močna, kajti tam sem pustila ne samo skoraj pol milijona tolarjev nadur, temveč sem bila nekaj mesecev tudi brez redne plače, dobila nekaj na roke, pa potem vračala, ko je prišel denar na račun. Kot je rekel sin Ivana Selinška, prijatelji te pokopljejo. Pokopali so njegovega očeta, grob kopljejo tudi podjetju, v katerem sem delala sama. Pa me direktor ni poslušal, kje pa. Halo, kaj je lepšega kot delati s prijateljem, z zemljakom, ki ti bo zagotovo plačal. No, pa niso plačali in tudi tisti, ki se je najbolj duval kako bo pa v letu 2009 res vse plačal in na valuto ter po situacijah … Ko samo pomislim v kakšen posel je podjetje šlo brez ene same garancije ali zavarovanja plačila …
O tem lansko leto nisem hotela pisati, ker je bilo presveže, ker se je dogajalo, a dejansko je bil en od razlogov, zakaj sem na vsak način hotela iz tistega podjetja prav ta negotovost ali denar za plače bo ali ne. Pa pred tem ni bilo težav ne z denarjem ne z plačili, zapadle obveznosti sem plačevala redno, točno, brez težav. Potem pa … Res je, da plače niso zamujale vse do februarja, ko sem jih sama še zadnjič dala »skozi«. Moja skepsa je bila tozadevno vsaj za pol leta preuranjena, kako pa bo oz. je sedaj, pa ne vem več. Vsekakor sem sama izredno vesela, da delam v podjetju, ki je finančno stabilno, ki nima izvršba za zapadle terjatve in ki ima kljub situaciji v gradbeništvu pozitivno prihodnost. Za to se moramo seveda zahvalit direktorju, ki ne vlaga v jahte in vikende, pač pa v stroje, v proizvodnjo in nove proizvode. Mislim … to je vredno občudovanja.
Sama sem se že nekaj let nazaj naučila, da v poslu ni prijateljev. Pri pogodbah in denarju se vse konča in kar se mene tiče ne sklepam tovrstnih prijateljstev. Veliki objekti me ne zanimajo, pa tudi sicer me objekti, ki nimajo zavarovanjih plačil ali nakazanega avansa ne prepričajo. Raje ne delam. Pri tem sem vztrajala tudi v prejšnjem podjetju, žal neuspešno, ker je bila filozofija lastnikov drugačna. Ampak to v končni fazi ni več moj problem, bi pa bil, če zaradi nespametnosti lastnikov ne bi dobila plače. In to pač ne nespametno, če kupcu verjameš samo na besedo in stisk roke. Amnezija dokazano kroži med takimi partnerji. Pika na i pa je prodajalec, ki ni sposoben oziroma je tako malomaren, da računov ne izstavlja pravočasna, temveč z nekajmesečno ali celo letno zamudo.
Žal mi je, da je uspešen poslovnež storil samomor. Nimam občutka, da so tovrstni ljudje labilneži in slabiči. Da vzdržiš tak pressing, da se je sposoben podat v tak posel kljub riziku – eno je, če že vnaprej veš, da določena stvar nebo nujno speljana do konca, drugo pa, ko veš, da je denar za posel zagotovljen in ko vidiš, da se npr. stanovanja prodajo – … za to že mora človek biti psihično stabilen. Ljudje, ki jih poznam in ki so poznali preminulega pravijo, da tega nikoli ne bi pričakovali do njega, so pa vedeli, da je v groznih težavah, da mu ne plačajo že izvedenih del. Veste, koliko časa traja, da izvršba pride okoli? Leto do dve, tožena stranka se lahko pritožuje v nedogled. Država torej nima volje poskrbeti za plačilno disciplino. A tudi država daje 120 in več dnevne plačilne roke, tako da …
Kar se tiče Gradisa skupine G … tudi sama sem delala z njimi. Pred leti. Spomnim se slikopleskarja, ki je do tedaj delal zanje. Kolikokrat je prišel v podjetje ponižno sedet in čakat na pet minut pogovora z odgovornim, v teh petih minutah pa je samo prosil, naj mu plačajo tisto, kar je že naredil in je bilo prevzeto. Meni bi se utrgalo. Ampak jaz se ne bi ubila, jaz bi ubijala odgovorne. A tega nihče ne naredi, pa se potem debeli mastni bogovi krohotajo zavaljeni v svoje udobne naslanjače … bodo že plačali … Ko sem sama pred mesecem dni zadnjikrat rekla direktorju podjetja, za katerega smo delali zamenjavo oken na enem objektu, da nam dolguje že dve situaciji in da je skrajno svinjsko od njega, da je ta denar, ki ga je že dobil, preusmeril v svoje druge projekte, se mi je samo zarežal in skomignil z rameni. Bo že, saj bo plačal, saj bo. Eh, če bi bila jaz direktor …
Tudi v Vegrad je pred leti eden od mojih šefov hodil prosjačit, se poniževat, dajat dodatne popuste, pristajat na asignacije, da je končno le dobil plačano tisto, kar je v preteklosti naredil.
Kadarkoli sem sama v poziciji odločanja ali posel vzeti ali ne vedno zahtevam avans. Drugo me ne zanima. Ni avansa ni posla. Ok. Ampak nisem vedno jaz v tej poziciji, pa se potem lahko le sama zase pizdim, ko že vnaprej vem, da bo posel polomija. Ker praviloma vedno je, kadar kupec ni pripravljen dati niti menice kot garancijo, še manj bančne garancije, avansa pa itak ne. Ampak to sem jaz.
Včasih premišljujem kaj pripelje podjetje tako daleč, da se začne potapljati? Pohlep lastnikov, prevelika lakota po denarju, ki ga vidijo v velikih poslih? Malomarnost, s katero se poslov lotevajo (plačil ne zavarujejo)? Naivnost lastnikov, ki mislijo, da se na takih poslih mastno zasluži? Ali zgolj smola pri izbiri naročnika oz. glavnega izvajalca, ki post festum plačil ne posreduje dalje svojim podizvajalcem? V neki pogodbi sem videla člen, ki se je glasil nekako takole: Naročnik je dolžan izvajalcu plačevati situacije po zapadlih valutah. V kolikor plačil ne izvede ima izvajalec pravico plačilo zahtevati od glavnega naročnika del. Glavni naročnik del pa prav v te namene glavnemu izvajalcu del ob vsaki situaciji zadrži del denarja, ki ga sprosti šele ko preveri ali je izvajalec plačal dela pop situacijah svojim podizvajalcem. Žal ta člen vidim v pogodbah premalokrat ali pa partnerji sploh ne pomislijo na tovrstno zavarovanje plačil.
Mimogrede: ko sem pred štirimi leti ostala brez službe – takrat sem začela pisati ta blog – sem ostala zato, ker moj takratni šef slovaškim delavcem, ki so res garali, dva meseca ni nakazal plač in jih 1.10. ni bilo več na delo. Ne vem kako se je zgodba končala, upam pa, da so plačilo za svoej delo dobili.
Pike pravi:
V gradbeništvu delam že 14 let. Od tega trije stečaji v prvih štirih letih delovne dobe. Delal za s.p-je, d.o.o.-je, d.d.-je.
Lastnik, Bosanci, Srbi, Albanci, Slovenci. Najbolj pokvarjeni v dno duše so bili slovenski lastniki oziroma direktorji podjetij. Te so te odirali do konca in se ti režali v obraz. Obvezno še ena firma poleg. V tisti, ki smo bili mi zaposleni smo jo molzli in se pufali do smrti. Druga je lapo laufala, ker je izstavljala fakture in prilivi so šli večinoma na drugo podjetje. LAstnik z vikendi jahtami, bajtami mi pa tudi za malico nismo imeli po treh mesecih. Plače minimalne, nadure non stop. Povsod ostali dolžni tri plače in pol. Regres sem dobil šele v zadjšni firmi po 12 letih.
Če bi prišlo tako, daleč, da bi se odločil za večna lovišča bi s seboj vzel ene par komadov. M…jim je…
Banda prokleta. Najslabši so prijatelji.
5. marec 2010 ob 08:30
Pike pravi:
Malo pred letom 2000 je propadlo eno veliko slovensko gradbeno podjetje. V Ljubljanski izpostavi sem se zaposlil.
Ko je podjetje bilo tik pred smrtjo, delavci niso dobili nekaj plač so najeli enega modela. Direktorja je pred firmo tako premlatil, da je bil revež tako usran, da so delavci naslednji teden dobili plače sam je pa do dokončnega propada hodil z varnostnikom na delo.
5. marec 2010 ob 08:34
katarina pravi:
Pike: jaz sem pa pred kratkim slišala kaj delajo konkurenčna podjetja pri proizvodnji oken za psaivne hiše. mi je kr slabo. zdaj premišljujem o tem da bi pri tej konkurenci naročila taka okna in jih potem razrezala ter se prepričala, če je to res kar kroži okoli. fak … taki nelojalni konkurenci sploh ne morem konkurirat normalno.
5. marec 2010 ob 08:43
APM pravi:
V Sloveniji vlada tako imenovana gradbeniška mafija.
Tri do štiri največja podjetja pod vodstvom enega samega barona delijo 90% vseh poslov v gradbeništvu.
Na razpisih postavljajo cene, ki so daleč od realnih. Postopek je enostaven: na rezultate razpisa se pritožujejo toliko časa, dokler dela ne dobijo. Cena ni važna, saj bodo tako in tako delo opravili kooperanti. Ti so primorani vstopiti v pogodbeno razmerje za kakršno koli ceno, saj če ne, propadejo. Zato nastajajo izgube. Sprva so zajele manjši krog, sedaj se je ta krog razširil in zajel vso gradbeništvo, razen nekaj največjih in seveda barona. Država to spremlja že več let, ukrene pa nič. Prejšnja vlada je sprožila afero čista lopata, ki pa se je izjalovila. Današnji socialisti – socilademokrati pod vodstvom neodločnega in nepoučenega Boruta ne storijo nič, ker ne zanajo in ker so delno že omreženi z baronovimi mrežami.
Ne se izgovarjati na to, kdo je to povzročil, začnite ukreopati saj se bo Grčija kmalu preselila v Slovenijo.
5. marec 2010 ob 09:12
Robi pravi:
Katarina: lahko tole o oknih malo bolj razložiš? Lahko tudi na email, če nočeš javno…
Če bo vse po sreči, bom konec leta/drugo leto potreboval okna, in vsaka informacija prav pride…
5. marec 2010 ob 09:15
katarina pravi:
robi: bom kar javno, bom napisala post o tem.
5. marec 2010 ob 09:16
alcessa pravi:
Katarina, preden se vsi skupaj strinjate, da se takšne stvari dogajajo samo v Sloveniji…
Tudi drugod se.
Pred enim letom se je porušil arhiv v Koelnu in pri tem uničil kup starih, dragocenih dokumentov, nekaj ljudi pa je umrlo.
Letos se je izkazalo, da so pri gradnji podzemne tako fušali, da mestoma niti niso vgradili armatur, da so uporabljali daleč preslabe materiale….. Koeln leži ob Renu in prejšnji teden se je govorilo, da bodo še ostalo gradbišče podzemne morali zaliti z vodo, da bo vzdržalo pritisk vode naraščajoče reke.
Nihče ne ve, kje vse se je fušalo, vendar vse kaže, da je ogrožen precejšen del mesta. Kaj, če se zruši še katedrala?
5. marec 2010 ob 10:55
Antietatist pravi:
Bravo! Ni avansa, ni posla. Bolje gledati v luft in se praskati po jajcih, kot pa delati pod pritiskom (ker ja, vedno se mudi, vedno je nujno in oh in sploh), potem pa preklinjati pezdeta, ki ti reče “pa nemam, ubi me”. Če ne moreš plačat avansa, očitno ne moreš plačat nič. Ergo … odjebi, pizda goljufiva!
5. marec 2010 ob 11:13
MMMZ pravi:
bolj malo pa ziher delat.
nema para, nema ljubavi.
plačaj, odpelji robo in konec. saj v Šparu tudi ne kupiš kruha na valuto.
mi to delamo izrecno zadnjih osem let. pred tem vedno valuta, pa prosjačenje, dokler direktor ni zaparkiral lastnika velikega gradbenega podjetja in mu zagrozil, da ga polije z benzinom.
denar je prispel mi pa nikoli več na valuto….
5. marec 2010 ob 11:29
katarina pravi:
alcessa: vem, da se to dogaja tudi drugod. ko se je zgodilo to, kar opisuješ ti, nisem mogla verjet, da se kaj takega lahko zgodi v nemčiji. sej jaz mislim, da se bodo zadeve na tak način spucale, se uredile, ampak kaj ko bo toliko ljudi, ki so samo delali, potegnilo najkrajšo.
MMMZ: ko sem stranki rekla da jo bom dala v izvršbo če ne plača oken mi je odvrnila, da nima, da bo že, kaj težim. pa sem ji rekla isto, naj gre v trgovino in tam mimo blagajen nese kruh in mleko ter blagajničarki reče, da bo že plačala, ko bo imela.
5. marec 2010 ob 13:10
coprnca pravi:
sam to je res en jajc… jst sam še čakam dan, da se bo nekomu dokončno utrgalo, ker ga sam nadlegujejo in bo šel in postrelil par ljudi…
5. marec 2010 ob 17:44