Priznam, kradla sem
O tem sem že hotla pisat takrat, ko sta mi tamalidve zadnjič ukradli denar, pa … potem nisem. Je pa to razlog, zakaj sem takrat reagirala kot sem. Torej, kradla sem ko sem bila stara tam nekje 13-15 let. Začelo se je, ko sem v trgovini stala pri poklici s sladkarijami in šla potem mimo blagajne ne da bi kaj kupila. Takrat sem hotela nekaj kupit, pa potem ne vem zakaj nisem, a ko sem naslednji dan prišla spet v trgovino me je prodajalka obtožila, da sem prejšnji dan odprla vrečko čokoladnih mrvic in jih kako tam jedla. To je bil povod v začetek mojega tatinskega obdobja, ko sem kradla tako zelo, da sploh nisem več vedela kam s tistimi stvarmi. Ponavadi sem to počela v kompanjini s kolegicami, jasno, ponavadi po verouku, ko smo šle v trgovino kupovat sladkarije. Ena se je postavila levo, druga desno, jaz sem pa metala v torbo iz đinsa vse, kar se je dalo dat noter, pa da prodajalka pri blagajni ne bi opazila. Od parfumov do bajader, od bonbonov do čokolad, še revije včasih. Ma ni blo da ni blo, tega sem imela doma polno sobo, ne vem, kako da moja mama nikoli ni nič posumila, ker niti skrivala nisem. Denarja mi itak nikoli ni dajala, da bi ji ga kradla mi na kraj pameti ni padlo. No, v bistvu sem ji enkrat pri 10 letih ukradla 100 din in od tega 15 din porabila za kornete. Ona je to itak takoj opazila, denar sem ji vrnila, ona pa mi je zagrozila da naj se pazim, ko pride oči domov, da bom že potem videla. Spomnim se, kako sem potem ves preostanek dneva posedala v predsobi pri vhodnih vratih in prisluškovala korakom na hodniku ter se bala, da bom slišal očetove. Ne vem ali me je potem pretepel ali ne, pojma nimam, je bilo pa to mislim da edinkrat, da sem njima kradla. V glavnem … »specializirala« sem za krajo v trgovinah in po moje v tistem času nikoli nisem šla iz trgovine da ne bi kaj ukradla. Kar tako, saj potrebovala nisem. Ne vem kaj mi je bilo. Ko sem bila v Ljubljani smo še s prijateljicami v Centromerkur in smo kradle kasete, od tam imam še eno od Majkl Đeksona. Oblek menda nisem kradla, vsaj ne spomnim se. Je bilo pa vse skupaj brez veze, čisto preizkušanje koliko sem sposobna, kaj lahko ukradem in kaj ne. Tisti prodajalki, ki me je takrat obtožila kraje čokoladnih mrvic sem tako zamerila, da me je po krivem obtožila, da sem se ji očitno na tak način podzavestno maščevala. Skoraj prepričana sem, da je povedala naprej, češ da me je dobila pri kraji in jaz njenih besed nikoli nisem mogla demantirati, dokazati, da ni bilo res. Pa ni bilo, do takrat mi na kraj pameti ni padlo, da bi v trgovini kaj ukradla. Je pa res, da se za to nikoli nisem pokesala. 
Resno, pri spovedi nikoli nisem rekla, da obžalujem te kraje. Pa saj mi tudi v resnici ni bilo žal. Še danes mi ni.
Potem, ko so namestili kamere v trgovino, sem počasi nehala. Nekaj časa sem sicer še preizkušala kamere, nikoli me niso ustavili, nikoli nihče ni rekel naj pokažem žepe, ko sem šla mimo blagajne, kar se mi je zdelo skrajno bedasto, ker so nas sicer tako strašili s tem nadzorom, ki več kot očitno ni deloval ali pa sem bila jaz tako spretna,. Ne vem. Skratka … Ko je minilo to obdobje mi nikoli več ni padlo na pamet, da bi kaj ukradla.
Pred časom sta mi tamalidve pravili, kako sta se včasih švercali na vlak LJ-KR, da bi jima ostal tisti denar, ki sem jima ga dala za vlak. Mi je šlo kar na smeh a sem poskusila ostati resna in jima razložila, da imata lahko celo štalo, če se bo sprevodnik odločil, da tera stvar do konca. V resnici pa ju razumem in jima ne zamerim. Tudi vem, kako si tamala šverca čike, ker ji jaz ne dam denarja zanje, samo se pravim, da ne znam. Verjamem, da ju bo minilo kot je mene. Sicer pa … eno je zapret se v vlaku na wc dokler vlak ne pride na postajo, drugo pa it mimo blagajne s polno torbo parfumov. )
gigi pravi:
26. februar 2010 ob 09:32
Pike pravi:
Nekaj gumenih bombonov in gringotov sem tudi jaz sunil. Kako so pasali
4. marec 2010 ob 14:12