Starševstvo +

Metanje kosti ali kako se hranijo mentalno prazni ljudje

To je eno od mojih omiljenih početij. Namečeš folku kosti za glodanje, drobovino pa spraviš na varno. Pa nej glodajo, naj cuzajo mozag iz njih, naj jih požrejo, preden jim bo svanulo, da je telo še kaj drugega kot kosti, se jim bom že izgubila iz vida.

Eno od mojih temeljnih prepričanj je, da moraš vedno ljudem dat nekaj za v zobe. Naj te vlačijo po gobcih, naj razglabljajo o tebi, naj se slinijo … naj imajo občutek, da te poznajo do obisti, da vejo prav vse o tebi, da je ni stvari, ki bi jo lahko skril. Ti pa se jim samo smeškaš in si misliš svoje. V bistvu je prav fino tudi to, da jim včasih celo pristopiš in poveš še kak detajl iz zgodbe, ki jo prežvekujejo, da imajo ja potem še več za prežvekovat. Pa naj, naj se mrhovinarji nažirajo, ti si v varni razdalji požvižgavaš i jebe se tebi šta oni prićaju. Huh … imaš puno pametnijeg posla …niti ni tako lahko skrbet da ima stoka za žvakanje. Resno.

In potem včasih tako kje berem kako razpravljajo o meni, o mojem izgledu, vzgojnih načelih, življenjskih odločitvah, razmišljanjih … pa si mislim halo ljudje, pa vi sploh pojma nimate o kom se pogovarjate, kdo sem jaz. Največ imajo itak vedno za povedat tisti, s katerimi se nikoli še nisem v živo srečala, ali smo se srečali v kakšnem verbalnem sudaru, ali sem jih odjebala ali kaj podobnega. To je tko kot ko sem bila kelnarca. Tisti, s katerimi nisem hotela met nič so se hvalili, kako so me pofukali, tisti, s katerimi sem res bila, pa so bili tiho kot bubice. Pa sem se lahko na glavo postavila govoranc o tem kako me vsi fukajo in kako vsem dam ni bilo ne konca ne kraja. Ok, potem pa pričajte dalje, hvalite se z nečim, kar niti na dva metra niste videli a kamoli ušli u to. 

O meni se je vedno na veliko govorilo. Končalo se ni niti ko sem imela kao resno vezo z očetom mojih otrok, ko sem prvič zanosila. Roko na srce se niti trudila nisem. Meni je bilo vseeno kaj govorijo, sem se pa včasih narežala do nezavesti ko sem slišala kakšne gluposti. Recimo ko me je tip moje bivše prijateljice vprašal ali sem Omego nafukala. Najprej sem se režala, potem pa rekla, da naj se obleče da greva k moji mami, da mu pokaže kako sem jo nafukala. Itak da ni hotel it in itak menda še zdaj verjame, da sem jo nafukala. Sicer pa … pa kaj če bi jo. On se je prifukal v privatniško familijo, v prvi štuk ogromne bajturine in se obnašal ko bubreg u loju. Taki kreteni mi res ne bodo pametovali.

Skratka … ljudje, tistega, česar vam nočem povedat, nikoli ne boste izvedeli. Ne od mene ne od koga drugega. Po drugi strani me ne sprašujte ali govorice držijo, ker če me nimate časa sami spoznat … jebiga, jaz vam ne bom vodička skozi svoje življenje. Mi je vseeno kaj si mislite o meni, sploh če vas jaz kot človek v bistvu ne zanimam.

P.s.:
… In tako oni dan po pomoti zvrcnem nekoga, ki ga niti po nesreči ne bi hotela poklicat. Jebiga šta je tu je nisem mogla kar prekinit zvezo, pa se pravim finu, pitam kao zdravje, otroci, kako ona … al res mi je čist vseeno kako je. Ona pa vzvišeno, da je brala kaj sem naredila s tamalo, da ona kaj takega nikoli ne bi naredila (pa ko te šta pita, mislim ja), pa da se občasno sliši z mojima nekdanjima »prijateljem«, pa kako se ima in potem »no, lepo te je bilo slišat, hvala za klic, adijo«. ))) Sigurna sem, da je šla takoj naprej govorit da sem jo jaz klicala, da sem se kao hotela z njo pogovarjat, mogoče je še kaj napletla zraven, jaz pa sem premišljevala o tem, da ji napišem sms, da sem se zmotila in da nje sploh nisem hotela klicat. Pa sem si potem mislila ma dej si duška, pričaj dalje kako te zvala Katarina i kako si joj hladno spustila slušalicu. Za vsak slučaj, da je še kdaj ne pokličem, sem potem zbrisala njeno številko.

Št. komentarjev: 4

1. lucky pravi:

   opazujem v službi sodelavke, enih par vse pozna, vse o vsakem vedo,…ma kje jaz živim, na luni, jaz nikoga ne poznam, heh

   26. februar 2010 ob 08:24

2. gigi pravi:

   Ma ja, Ponavad v kakšni žargon skupščini te ljudje bolje poznajo kot ti samega sebe, tipični tercialci od katerih zveš, kaj si vse počel s kom si se dol dajal in kje …bolani ni kaj, pa ljudi se ne da spremenit, mene to ne gane ker sam vem kaj je res in kaj ni, če ma kdo jajca naj direktno kaj upraša, če je pa hinavc te bo pa zabadal v hrbet, ampak koko se obrača, slej al prej se vse enkrat vrne…

   26. februar 2010 ob 09:41

3. Laurent Pagnol pravi:

   Všeč mi je, kako si bistvo zapisa oziroma njegov povod vtaknila v post scriptum, češ, mimogrede, da ne pozabim. V resnici pa hočeš, da ta ženska prebere tudi to in izve, kako je dejansko s stvarmi.
   Hm, toda če ti je za te takozvane mentalno prazne ljudi res vseeno, zakaj jim potem sploh posvečaš objave? Kdo bi vedel.

   P.S. Dvomim, da ti je mar, a večino moških odvrne ženska, ki na debelo bljuva vulgarizme v srbohrvaščini.

   26. februar 2010 ob 12:06

4. katarina pravi:

   )) večino slovencev, misliš? hip hip hura. če bi te jaz zanimalabi vedel, da mene moški slovenci kot taki ne zanimajo. zato pa mi je čist vseeno kja je njim všeč.

   kot drugo … ne ne, tisti s.p. je prišel potem. niti nima kaj dosti veze s potom, samo samo za to dogodivščino sem i ni dalo pisat posebnega posta. in to ženšče sigurno ne bere mojega bloga, ker ji je kao izpod časti. če pa ga pa je fino, da izve kako je na stvari.

   post ni posvečen “tem” ljudjem, pač pa razsvetljuje vse tiste, ki ne vejo, da o meni ne vejo vsega. simpl.

   26. februar 2010 ob 12:11

Povej svoje mnenje