Teden dni potem …
Teden dni potem …
Včeraj sem ob petih zjutraj peljala tamalo na vlak. Se zgodi tudi najboljšim. V Mariboru smo vlak zamudile za kakih 20 sekund, ker ni mogla dovolj hitro steči po stopnicah do njega, jaz pa sem se prepozno spomnila, da najbrž taisti vlak ustavlja tudi v Pragerskem. Če bi se spomnila prej bi se peljale pač tja in ga ne bi zamudila. Kakorkoli … no, ker nimam vinjete, se zdaj pač vozim v Maribor po stari cesti preko Ptuja, pa traja pot tam tam eno uro. In se zgodi, da človek .. zamudi. 
Tamala je kot prerojena. Kot da ni ona ali pa da zadnjih pet mesecev ni bila ona. Smeje se, reglja, toliko ima spet za povedat o šoli, prijateljih, učiteljih, toliko stvari se ji dogaja … V šoli je že vse uredila glede delovnih zvezkov in učbenikov. Ob tem sicer ne morem, da ne zarobantim čez jebeni sistem, ki dopušča prosto izbiranje učbenikov in delovnih zvezkov učiteljem. Da v taki mali državi kot je Slovenija teh nekaj šol ne more imet enakih zvezkov in knjig … In tako se tamala pri nekaterih predmetih uči stvari, ki se jih je že učila, pri drugih se uči isto snov, kot jo je jemala na OŠ v Ljutomeru, le da zdaj bolj podrobno. Ampak ok, vse bo preživela, da je le v sredini, ki jo sprejema in jo ima rada. In radi jo imajo VSI.
Tekom prejšnjega tedna sem premišljevala kaj pomeni »problematičen otrok«. Na FSD so nas učili, da problematičnih otrok ni, so le otroci s problemi in te terminologije se sama dosledno držim tudi kadar teče beseda o drugih problematičnih stvareh. Ampak ok … Če je otrok problematičen to najbrž pomeni, da ima take probleme, ki so moteči za okolico, da je nesramen, grob, žaljiv, da je nespoštljiv do učiteljev in učencev, da ima vedenjske težave, če pa ima učne težave, pa to najbrž pomeni, da ne zdeluje predmetnika, da ne zna niti za dve, da ne sodeluje pri pouku, da ga celo moti in se niti malo ne trudi pokazati interes za šolo. Kot je meni znano ponavadi za vsemi temi težavami stojijo globlji razlogi, ki se skrivajo bodisi v otrokovih osebnostnih lastnostih, bodisi znotraj družine. In ponavadi se take probleme rešuje kolektivno in takoj. Ali se motim? Kakorkoli (spet) … moja tamala nima nobenih od zgoraj naštetih problemov, nikoli jih ni imela. Če bi jih imela, če bi bila moteča, bi me najbrž že klicali iz šole. Ali me ne bi? (V Kranju me razredničarka enkrat je češ, da tamala med poukom posluša Ipod pa sem kar rekla učiteljici, naj ji ga naslednjič vzame in obdrži za vedno. Po tistem tamala ni več nosila Ipoda v šolo.) No, naj na tem mestu povem jasno in na glas, da sem takrat, ko je tamala prijokala domov, da ima dosti tega, da jo šikanirajo, čez tri dni klicala ravnateljico (točneje v ponedeljek, ko naj bi imeli sestanek, ki je odpadel), ki mi je takoj po pozdravu dejala, da ve za kaj se gre in mi, ko sem od začudenja skoraj izgubila spodnjo vilico, razložila, da ima tamala učne težave, da je nezainteresirana za pouk, da itak na to šolo ni hotela it in da je to to. Pika. Kakopak sem takrat ostala popolnoma brez besede, kajti govorila je stvari, ki niso imele popolnoma nobene veze z četrtkovim dogodkom in ker ni bila zainteresirana za srečanje sem pač nad šolo kot tako obupala. Post festum mi je v mailu najprej napisala, naj se oglasim pri njej a naj se prej najavim, potem pa, ko mi je čisto počil film, da naj nujno pridem na sestanek najavljati pa se mi ni bilo treba več. Potem tako ali tako nisem več niti hotela priti. Kaj bom hodila k nekomu, ki je tako zaverovan v svoj prav, da pojma nima, o čem govori, ne kaj se dogaja pred njegovim nosom. Tudi tega ne vem, kaj naj bi se pogovarjala s svetovalno delavko, s katero sva še vedno v prav posebni »žlahti«. Ja ja, tako majhen je ta svet tukaj.
Ena od bolj neumnih, bedastih, skrajno stupidnih stvari, ki mi jih je v mailih konstantno metala naprej ravnateljica, so bile tamaline »učne težave«. V zadnjem mailu je celo napisala, da je tamala KLJUB UČNIM TEŽAVAM POZITIVNO ZAKLJUČILA KONFERENCO. Kaj ku*** naj to pomeni? Odpisala sem ji, da če hoče s tem povedati, da so ji učitelji «šenkali« ocene, da to samo še bolj potrjuje moj utemeljeni sum o nekompetentnosti učiteljev dotične šole. Ampak ne verjamem, da ji je kdo kaj šenkal, ker ni razloga za to. Še vedno pa ostaja zagonetno vprašanje kaj vraga so te »učne težave«? Ko bom šla na govorilne ure si bom prepisala ocene iz redovalnice, da vidim kakšne ima (sicer jih približno vem in vem, da ima telovadbo 4, likovni 5, fiziko in matematiko 2, ostalo pa 3, ali pa je še kaj 2). WTF? Tisti kol bi bilo res treba ravnateljici potegnit ven, da bi se videlo, kako pokončno zna stat sama.
Jaz zelo dobro vem, da tamala ni angelček, saj jo vendar jaz vzgajam. Zelo delam na tem, da ima dolg jezik, da zna nazaj pičit ko ji kak učitelj vrže naprej kakšno idiotsko pripombo. Glede na to, kako zaprta je bila, ko je začela hodit v šolo, je zdaj že pravi biser odprtosti in naj kar tako nadaljuje. Mojih hčera ne bo nihče zajebaval, niti učitelji, niti vzgojitelji, niti sošolci, niti jaz ne. Za eno od svojih pomembnejših nalog sem si vzela to, da ju naučim postavit se zase, imet dolg jezik ko je treba in stat pokonci tudi brez kola v … Saj veste kje. Samo zato, ker ima otrok 14 let še ne pomeni, da ga lahko odrasli zafrkavajo. Ja? Super.
Jutri sem ji naročila, da mora k zdravniku. Pred skoraj 10 dnevi je med nošenjem drv padla na trtico in jo še vedno zelo boli. Zdaj sem ji že drugi teden napisala opravičilo za telovadbo in ker je danes že tako ali tako zamudila pouk bo šla jutri k zdravniku. Zabičala sem ji, da mora zahtevati pregled, ne samo pogovor in tablete proti bolečinam. No, pa mi ob tej priliki povejte, koliko 14 letnikov poznate, ki bi šli ob 5,07 na vlak, v Ljubljani prestopali, šli v šolo, po šoli k zdravniku, nato v dom, pobrali umazano perilo, ga nesli prat k mamini prijateljici in se nato vrnili v dijaški dom? Sam tko … za tiste, ki ne vejo, kako samostojne otroke imam. In prav zato, ker toliko stvari hčeri počneta sami ne dovolim, da se kdorkoli izživlja nad njima.
Metka pravi:
Ej, super, da se je vse kolikor toliko uredilo. Tudi jaz svoje otroke usmerjam v samostojnost, saj se mi zdi, da je to največ, kar jim lahko damo. Tudi moji otroci jambrajo, da morajo revčki sami v šolo in to peš, druge pa vozijo, pa sami morajo k zdravniku, pa zobarju, pa v lekarno, …pa tudi probleme morajo vsaj v prvem planu reševati sami. Šele, če oni niso slišani, pa naj bo to v šoli, taboru, ali kjerkoli, …šele takrat pridem pomagat. Tudi moja je sama iz Nemčije potovala v Slovenijo pri 14 z vlakom, potovala z avionom, se skoraj izgubila na letališču v Frankfurtu, pa je vseeno zmogla, saj jo je bilo samo strah, saj še ni znala dobro nemško, pa veliko letališče… sedaj pa ji je to že rutina.
Pa glede napisanih ocen za tamalo, saj niso tako slabe, nekaj povprečnega, čeprav pri nas v Sloveniji ni nikoli dovolj 4, ampak mora biti vedno 5. V Nemčiji kjer sedaj živimo vidiš koliko manj je obremenjevanja staršev z uspehi otrok, otrok tudi brez večjih problemov ponavlja razred, če učitelj tako odloči, tudi prešolanja v posebno šolo potekajo brez problemov, frustracij, te otroke v okolju sprejemajo brez stigme, brez zavor,.. pri nas pa? Tu bomo morali narediti še velik korak naprej – tako v integraciji otrok z pp, kot tudi pri sprejemanju drugačnosti. Toleranca do drugačnosti nam manjka.
10. februar 2010 ob 10:09
katarina pravi:
metka, se popolnoma strinjam. jaz pri 15 nisem znala nič urejat sama, pri nas je mam vse urejala. in ko sem po rojstvu prve hčere morala začet sama hodit k zdravniku, skrbet za otorka (to sem sicer hotla sama), je bil kar šok zame. moji hčeri pa sta že pri 7 letih obešali perilo in skrbeli za dom in pri nas je samoumevno, da vsak skrbi zase. pa za ostale, itak, ampak zase kar se tiče stvari, ki so povezane z njim. če hoče hči v ljubljano si pač pogleda vozni red vlakov, naštudira pot tja in nazaj, pa koliko denarja potrebuje in to je to. enako je ko je bila sama doma. vedela je, da si mora zakurit, da si mora skuhat, kako se pa vse to naredi, sem jo pa naučila jaz.
10. februar 2010 ob 13:49
Sara.K pravi:
jaz ne vem ka naj naredim.mene še vedno zajebavajo da sem lezba
prosim za pomoč.
10. februar 2010 ob 16:12
katarina pravi:
pomagaj si sama in bog ti bo pomagal.
11. februar 2010 ob 07:58