Starševstvo +

Stisni zobe in vzdrži. Zakaj že?

Stisni zobe in zdrži. Zakaj že?

Moram, moram pisat o stvari, ki me je najbolj nasmejala med komentarji o tem, kaj se je dogajalo moji hčeri. Nasmejala … ne v srečnem smislu, ne zato, ker bi bila vesela tega nebuloznega nasveta, ugotovitve, pač pa nasmejala v stilu »fak, a smo ljudje res lahko tako prekleto neumni, nesamozavestni, umsko omejeni, da ne moremo videt dlje od svojega nosa«.

En dober razlog zakaj bi moja hči morala POTRPETI do konca šolskega leta v sredini, ki jo ignorira. En dober razlog, prosim.
- Zato, ker se bo v življenju še velikokrat znašla v podobnem položaju in bo morala znat potrpet.
EEEEE vrong. Nikoli ji ne bo treba znat »potrpet«, ker je njena mama ne uči tovrstnega TRPLJENJA.
- Zato, ker si ne izbiramo sredin, v katerih se znajdemo.
EEEEE vrong. Mi si izbiramo sredine,v katerih se znajdemo. Mi si izbiramo prijatelje, sodelavce, kolektiv, podjetje, sosede … Nihče drug ne izbira tega namesto nas. Se pa v naših sredinah znajdejo taki i onaki, in če prevladajo onaki, je za lastno dobro sredino kljub takim bolje zamenjat.

Še kakšen razlog, prosim? Ker se to dogaja tudi drugim. ))) Ah ja no, ne me smejat. To bi naj bil razlog?

Jaz, eto jaz sem šolski primer kako človeku ni treba trpet takih idiotskih žrtvovanj, da se da izbirat vse to, kar veliko ljudi pravi, da se ne da trpet. Ok v osnovni šoli sem trpela zmerjanje in poniževanje, ker takrat še nisem bila kompetentna odločati o sebi, bi pa lahko moja starša in preprečila šikaniranje tako, da bi me pustila v šoli, v katerim sem se dobro počutila, sicer pa …
Ko sem dojela, da veza z očetom mojih otrok ni to, kar naj bi bila, sem šla. Lahko bi ostala (sploh ko mi je mama zagrozila da me bo vrgla iz hiše, če se ločim) in se skrila za razlogom, da morata hčeri odraščati z mamo in očetom, da bosta hčeri ob očetu bolje finančno preskrbljeni, pa sem vsem skupaj rekla »ko vas jebe« in šla. Za vedno. Pustila udobno finančno življenje, pustila »dobre« odnose s primarno družino, pustila denar na trr in šla v najeto luknjo ter se postavila na lastne noge.
Ko sem dojela, da ne morem živet od kelnarjenja in da si moji hčeri zaslužita boljše življenje …. Ne, nisem šla prosit na CSD za pomoč in nisem vložila prošnje za socialno neprofitno stanovanje. Šla sem v šolo. Najprej večerno srednjo, potem na faks.
Ko sem se v službi počutila izkoriščano in premalo plačano sem … dala odpoved. Mislim, da sem jo doslej dala že šestkrat ali sedemkrat. Tudi zadnjemu delodajalcu sem rekla, naj se ne boji, da me bo moral prenašati v dobrem in slabem, ker bom sama šla, k/če bo slabo, neugodno ali če kolektiv ne bo pozitiven. Seveda me je bilo prvič strah dati odpoved, celo vedeževalko sem klicala za nasvet, danes pa s tem nimam težav. No, danes sama sebi pač ne bom dala odpovedi, al kako. )
Ko spoznavam ljudi sem do njih načeloma zelo odprta, odkrita, igram pošteno igro. Ko pa vidim, da odnos ni pozitiven, ni iskren, pa ga končam. Pa kaj potem, če sva bili prijateljici 10 let. Zdaj pa nisva več. Big deal. Saj ni edini človek na svetu.
Moški … ah, en gre, drugi pride. Vem ja, na blogu se zdi, da še vedno kao travmiram za Mojim, pa ni čisto tako. Je res, da se mi še vedno kolca za njim, za »nama«, jokam pa ne, pa tudi žil si ne režem. Odpelje en vlak, evo iz ugla drugog. Razen, če si slep …
Seveda, moja hiša … vsi sanjamo o svojem stanovanju, svoji hiši, o svoji lastnini. Do pred dvema letoma in pol sem spadala v skupino tistih, ki smo bili prepričani, da imamo premajhne dohodke, da bi si lahko kupili lastno stanovanje, hišo. Sama sem bila prepričana, da bom do smrti podnajemnik, pa me vidi sad. Seveda je bilo treba marsikaj naredit za to, da danes sedim v svoji hiši, na kateri ni hipoteke, imam pa kredit za 10 let, ampak hej, čez 10 let bo tole zagotovo moje, najeto stanovanje pa po 12 letih, kolikor sem jih preživela kot najemnik, nikoli ni bilo moje.

In take stvari jaz učim svoji hčeri. Takih bedarij jima ni treba trpet, nikoli se jima ni treba klonit. Samospoštovanje in ponos, pokončna hoja … to troje je pomembno, to troje daje človeku vrednost, spoštovanje drugih (in jasno tudi zaničevanje tistih, ki nimajo jajc, da bi v svojem življenju karkoli premaknili na bolje).

Zato, točno zato, sem hčer po šestih mesecih »trpljenja zame« prepisala v šolo, v kateri je srečna, ker sem dojela, da si »trpljenja zame« ne zasluži, da ga niti jaz nisem vredna. Koji kurac pa sem jaz, da otroka silim v žrtvovanje zame? Če jaz nisem bila pripravljena še eno leto ostati v Kranju, zakaj bi pa ona morala bit do konca šole tam, kjer je evidentno nočejo? Saj se je trudila, saj je poskušala, pa … pa ni šlo. Ok, naslednji korak je osvoboditev iz sredine, ki te noče. Povsem logično za tiste, ki znajo živeti pokončno in zadovoljno, nelogično pa za življenjske luzerje ter strahopetce. Pa da ne bo kdo mislil, da sem se tega postavljanja zase naučila v svoji primarni družini. Niti po pomoti. Taka sem se rodila.

Kako že pravi tisti tip v reklami za Diarejo?
… mene ne bo nuben jebu … in sm šu … 

P.s: nekaj najbolj nebuloznih »žrtvovanj« in trpljenj:

Hčerka potarna mami, da moža nikoli ni doma, da jo ignorira, da je sama za vse, da hodi mož pijan domov, pa ji mama odvrne naj potrpi, da bo že bolje, da se v zakonu ne cedita samo med in mleko. Še bolj debilno je, ko hči mami potarna, da jo mož vara, pa ji mama odvrne, da tako pač je, da moški taki so in da naj se s tem sprijazni. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim, da mama mentalno drka na hčerino žalost v smislu »če sem morala trpeti jaz daj pa še ti«.

Prijateljica je do skrajnosti nesrečna v službi, rada bi jo zamenjala, ker se v kolektivu počuti skrajno slabo, šef je nespoštljiv do zaposlenih, nanjo se dere … Pa ji druga prijateljica ali pa celo partner reče da ne, da kaj misli, da je nora, da kako bo pa dobila novo službo. Ne more kar tako dati odpoved, saj ima vendar finančne obveznosti, pa bog ve, kako bo v novem kolektivu, lahko da bo še slabši. »Saj bo minilo, potrpi še malo, stisni zobe, saj si tam samo 8 ur na dan«. Saj tudi drugi niso srečni v svojih službah, tako pač je. Take nasvetovalce je gladko za postrelit. Lahko se sicer tolažimo s tem, da pač ne poznajo celotne situacije, a četudi je ne, je zadnje, kar se od prijatelja / partnerja pričakuje to, da te pregovarja, da zapustiš službo, ki te psihično uničuje.

Eno bolj nerazumljivih »trpljenj« je tisto, ko en stanovalec leta in desetletja terorizira druge stanovalce bloka ali večstanovanjske hiše, pa se slednji NE odselijo, temveč živijo v tem trpinčenju in se, če že kaj, spustijo v tožarjenje in klicanje policije, kadar pride do nasilja. D… kaj taki starši sporočajo svojim otrokom? Še več, kaj mislijo taki starši da so, ker si ne upajo naredit koraka stran in se odseliti, kar je vsekakor lažje kot desetletja prenašati verbalno nasilje. Aja no, oni se trkajo po prsih in pravijo »smo vzdržali, smo trpeli 20 let, ampak smo vzdržali«, če imajo srečo in se nasilen sosed odseli pred njimi. Luzerji ..

Tega je itak tolko, da bi lahko en blog odprla samo na to temo, na temo življenjskih luzerjev, strahopetcev, kvazimučenikov, mazohističnih žrtvovalcev. Ko delavec v službi prdnit ne upa pred šefom, doma pa si dviguje samozavest tako, da maltretira ženo in otroke, istočasno pa se trka po prsih češ koliko mora v službi pretrpet, da lahko preživlja družino. Bljak …

Št. komentarjev: 17

1. rutkaaa pravi:

   Evo to pa je res dobro napisano. Žal je moja mama nasprotje, ker se je prirpavljena vsakemu podrediti, vzgajala me je tako da morem biti tiho in vse ponižno prenašati. Ko so me sorodniki zbadali in žalili je bila tiho. Ni se zavzela zame. Nikoli. Nitzi zase. Lahko bo ji rekel da je drek in bi ibla tiho. Tudo v službi prenaša šikaniranje in je tiho. Potem pa doma jamra kako ji je hudo. Jamra že celo živlenje nič pa ne naredi da bi to spremenila. je pa zanimivo da je v službi in pred sotalimi ljudmi tiho, pred mano pa ne. Svojega otorka lahko zbada z največjimi žaljivkami in ga meče v nič,ter mu govori da ga nišče ne bo hotel,ker je takšen kakršen je. Na otroka ima izpade besa, pred drugimi pa je tiho. To jezo je prenesla name. Ne žlim biti takšna kot ona, nikoli, ampak vse kar mi je izrekla ne morem požreti in zaradi tega sem jezna. ZELO! Kot otroka me je bilo strah njenih izpadov, sedaj pa se je strah spremenil v jezo.

   3. februar 2010 ob 21:53

2. MihaM pravi:

   Tole je sicer geslo Anonimnih alkoholikov, ampak se je treba nanj spomniti točno v takih situacijah:

   “God grant us the serenity to accept the things we cannot change,
   courage to change the things we can,
   and wisdom to know the difference.”

   4. februar 2010 ob 09:23

3. polžek pravi:

   Blazno se strinjam z napisanim in tudi mene včasih kar boli od želje, da bi kaj spremenila.
   Na primer to, da se VEDNO v vsaki skupnosti najde eden, ki ima vse za norca, ki zganja teror, ki ustrahuje…pa so vedno vsi tiho in nihče se mu nič ne upa.
   Ta človeška zakonitost mi je od nekdaj nerazumljiva – zakaj ljudje VEDNO raje planejo po žrtvi tistega nasilnika, namesto po njemu? V tem primeru narave ne razumem.

   4. februar 2010 ob 10:05

4. Mathea pravi:

   Ah poznam to in te popolnoma podpiram, da si pogumna, da si upaš, da se postaviš za sebe in svoji punci, ter da se ne pustiš nikomur.Sadovi tvojega dela in razmišljanja, ter delovanja so vidni in mislim da si upravičeno lahko ponosna na sebe.Sama ne prenesem besede TIHO BODI IN POTRPI.Predolgo sem jih poslušala, danes me ne zanima kaj si mislijo drugi, če so se odločili za trpljenje, žal je to njihova odločitev, naj trpijo.Je pa res da vsaka taka odločitev zahteva veliko mero poguma, saj potegne za sabo marsikaj česar nismo pričakovali niti v sanjah.Kakorkoli, zakaj vztrajati nekje če nem tega ni treba, pa če gremo od začetka, pa od začetka.Stvari se vedno poštimajo tako da je prav, samo prvi korak moramo narediti.
   Punca čestitke za pogum in moč.Objemam te tko na daljavo veš.

   4. februar 2010 ob 11:44

5. MihaM pravi:

   @polžek: ker je biološko varneje biti na strani zmagovalca kot poraženca. Konkreten primer: prazne cerkve pod socializmom, ki so se nenadoma napolnile z bivšimi komunisti, ko se je oblast zamenjala.

   4. februar 2010 ob 14:14

6. polžek pravi:

   MihaM – Za moje pojme je biološko najvarneje vsakega, ki izvaja kakšnokoli nasilje nad drugimi takoj zatolči.
   Meni se zdi biološko in razumsko zelo neumestno živeti v stalni ogroženosti samo zato, ker se 50 ljudi ne upa ustaviti enega debila.

   4. februar 2010 ob 14:39

7. WildWind pravi:

   katarina….jaz moji mami zamerim to: JE TREBA POTRPET VEŠ…..
   Imam jo srčno rada, ampak to kar mi je skozi vcepljala v glavo, je po moje VELIIIIIKA napaka v vzgoji……
   Jaz poskušam mojadva naučiti, da povesta svoje mneje in ne požreta vsake neumosti drugih, seveda na miren način in ne z glavo skoz zid (sem si sama skoraj glavo na ex-iju razbila, ker sem bila preveč udarna )

   4. februar 2010 ob 20:14

8. ive pravi:

   Moje mnenje pa je, da staršem nimamo kaj zameriti, ravnali so kot so najbolje znali in kot je bilo v tistem trenutku za njih edino prav, v dobri veri, da so naredili najboljše za svoje otroke. Tako pač je, morda bodo tudi tvoji otroci očitali tebi, da so ti kaj zamerili, ker starši smo samo ljudje in seveda delamo napake.

   Kar se pa tiče postavljanja zase, pa mora vedno biti v mejah neke normale, ne pa da si na koncu narediš več škode kot koristi. To je tako kot z zdravili, vzameš jih takrat, ko ti naredijo več koristi kot škode, ne pa da te na koncu zdravila uničijo.

   Jaz sem obratni primer. Čeprav me je mama učila, kako moram narediti rabuko, če mi bo kdo “gušo”, sem ubrala drugo pot. Namreč nisem želela postati kot ona, ki je v socialističnih časih menjala 7 ali 8 delodajalcev, se povsod skregala, na koncu, pa ni imela niti 20 let delovne dobe in posledično tudi ne svoje pokojnine.Ta njen temperament ji je vedno zelo oteževal življenje na področju odnosov.

   Mislim, da mora biti človek diplomat, znat krmarit med dobrim in slabim, s tem narediš sebi in svojim veliko dobrega.

   5. februar 2010 ob 10:01

9. lucky pravi:

   sedaj sem tvoj post kopirala in printala,…to pomeni da je fenomenalen, …dala ga bom za prebrat krogu bližnjih ljudi, da vidijm, če prepoznajo sami sebe v tem, ker mi ki naredimo nekaj po svoje smo čudaki, …ja je treba potrpet rečejo vsi, …ah

   5. februar 2010 ob 11:58

10. katarina pravi:

    čakaj , naslednji teden pride še kolumna na to temo. .) meni se res to zdi skrajno perverzno, to trpljenje in žrtvovanje za … za kaj že?

    5. februar 2010 ob 12:10

11. Dalmatinac pravi:

    A res misliš da se kdo joka za tvojo problematično smrkljico? Hehe, iz Ljutomera si jo poslala nazaj v Kransterdam, leglo drog. Mah, prišli bodo časi, ko bo res mogla stisnit zobe in potrpet, časi ko mamica morda ne bo mogla takoj intervenirat. Takrat ji bo hudo, zelo hudo in takrat boš videla, da nisi ravnala prav.

    8. februar 2010 ob 18:13

12. katarina pravi:

    kolikokrat si se peljal ven iz ljutomera? kajti tvoje pisanje je tipično kmetavzarsko (ne kmečko, KMETAVZARSKO. upam, da ločiš.)

    9. februar 2010 ob 07:06

13. Dalmatinac pravi:

    Moje pisanje je realno. Tvoje pa je pomehkuženo in kaže na nepoznavanje življenja kot takega. Samo smejim se še ti,hehe…

    9. februar 2010 ob 18:39

14. katarina pravi:

    v bistvu se ti bom zdaj režala jaz, ker boš obupano hotel svoje nebuloze spisat sem, pa ni te bo več uspelo. ))

    10. februar 2010 ob 07:55

15. MMMZ pravi:

    mene zanima samo eno, kako si neki zavedni prekmurec, da ime Dalamtinac.
    mene bolj asocira na ofucanega plejboja.
    brez zamere….
    in prav je, da si ga skenslala…

    10. februar 2010 ob 16:00

16. MMMZ pravi:

    popravek za ime, mišljeno Dalmatinac

    10. februar 2010 ob 16:01

17. katarina pravi:

    ej bejba … dobila sem SPONZORUŠU ))))))))) DANKE DANKI FINKE ŠPANKE. )))))))))) pošlji mi svoj tel. na mail, da te rufnem.

    dalmatinec pa … eh … škoda besed

    11. februar 2010 ob 08:00

Povej svoje mnenje