Havino preklinjanje
HAVINO PREKLINJANJE
One noći,
kad su me njih sedmerica
silovali u logoru,
molila sam Te da iz utrobe moje
ispljuneš sjeme soja pasjeg,
zašto me uslišao nisi, Gospode,
kad ništa Ti skrivila nisam?
Molila sam Te
da me bar na čas lišiš
nadzora mučitelja mojih,
kako bih sama sebi
utrobu noktima iskopala;
zašto me uslišao nisi, Bože moj,
kad ništa Ti skrivila nisam?
Okretala sam glavu od vode,
okretala glavu od kruha,
ne bi li se smrt
mojim molitvama smilovala
Ali kako da se smrt smiluje meni
Kad sve je u Tvojim rukama, Svemogući.
Molila sam one
koji su me silovali,
one koji su mi Majku zaklali,
one koji su mi kuću spalili,
zaklinjala ih imenom Tvojim
da sve ću im oprostiti
ako me ubiju,
ako me na četvero raščejreće;
nisu me uslišali, Gospode,
nego su mi jabuku pružali
danonoćno opipavajući
kako napreduje njihov plod.
Onoga jutra,
Kada se prvi put u meni
Dijete pomaklo,
Molila sam Te
Da se moj čovjek Alija
S bojišta ne vrati
Nisi me uslišao Gospode,
nego si ućinio
da me sprovodu do bolnice,
četiri da me doktora
za ruke in noge rastežu,
kako bedrima ne bih
zadavila ovo dijete
koje sam više od Sunca
željela mrtvo vidjeti,
ili da ono mrtvo
svoju majku ugleda
Zašto me uslišao nisi
dobri moj Bože,
kad ništa Ti,
kao ni ova sabija nedužna,
učinila nisam?
Daj mi snage,
milostivi Bože moj,
podignuti ovo muško dijete,
koje niko osim Tebe
sačuvao ne bi …
I daj merhameta,
djetetu ovom,
sa ljudima i sa istinom
njihovom živjeti …
Nesretna Te njegova
Majka Hava preklinje.
(Enes Kišević, Molila sam ih da me ubiju, str. 96-97)
Pesem za zjokat. Kaj vse ljudje počnemo drug drugemu, kaj vse moški počne ženski, ko pade civilizacijska zavesa. Generacija otrok posiljevalcev je zdaj v najstniških letih. Koliko teh otrok živi v BIH in vejo, kdo so njihovi očetje, da so bili zaplojeni v zaporih in taboriščih, med zverinskimi posiljevanji načrtno ali »po nesreči«?
Ko berem pričevanja žensk, ki so bile zajete skupaj z otroki, zaradi katerih so vzdržala vse to mučenje, posiljevanje, pretepanje mi gre na bruhanje. V želodcu začutim težko bolečino in sili me na bruhanje. Niti dveh zgodb naenkrat ne morem prebrati, tako težke so. Težke in neverjetne.
Da lahko moški zada ženski tako bolečino, da jo lahko tako razčloveči in telesno uniči … In da ona lahko vse to preživi samo zato, ker se čuti dolžno vrnit k svojemu otroku. Krvava, ranjena, pretepena, obrcana, neštetokrat posiljena … poljubi svojega otroka in ga stisne k sebi v zadnji atom svoje duše zavedajoč se, da je on edini razlog, da se ne ubije.
O majko moja … koliko so te ženke pretrpele … pa tako blizu nas so bile.
Pred dnevi sem dobila v roke Ono, v kateri je intervju z dr. Moniko Hauser, ustanoviteljico Medice Mondiale, ki pomaga žrtvam vojnih posilstev in travm. Leta 1995 je doživela živčni zlom zaradi vsega, kar je v BIH doživela. Potem je jasno da je moralo biti grozno. In te ženske, te mate še danes živijo s tem, živijo s svojo travmo in nekatere z otroki, ki so plod teh travm. Niti predstavljam si ne da bi se meni zgodilo kaj takega. In da bi potem s tem otrokom živela, ga vzgajala … Pa da bi po koncu vojne gledala svoje posiljevalce, kako se nemoteno sprehajajo po mestu/vasi, kot nekoč, ko smo bili še komšije, znanci, sovaščani/someščani … Kot da se ne bi nič zgodilo. Nikoli.
Ko sem se pred dvemi leti vozila v BIH in videvala velike jumbo plakate o Srebrenici in da srebreniške ženske zahtevajo osvetu in pravdu v Haagu, se mi je samo dozdevalo kaj ti jumbo plakati sporočajo. Zdaj približno čutim kako neznosna mora biti njihova bolečina. Koliko jih je izgubilo može, brane, sinove, očete, videlo umirati matere, sestre, hčerke … Koliko jih je zgubilo otroke v taboriščnem času, koliko jih je splavilo, koliko jih je med posiljevanjem zanosilo in donosilo … Ko človek postane … ne žival … povampirjenec. Saj so vedeli kaj delajo, ženske so jih prepoznavale, oni so poznali njih, jim celo družino jebali poimensko. Drugi so prihajali iz sosednjih pokrajin na vojni pohod, na posiljevanje, na dovoljeno »ne-biti-človek« obnašanje. Moške so streljali, ženske zasužnjevali. In če kdo reče, da so v bistvu lahko srečne, ker so ženske, saj so preživele, ga dam v njihovo kožo, v njihovo travmo in njihove rane, da vidi, kako »srečne« so.
Tako kot dr. Hauser tudi jaz skozi branje zgodb ne morem verjeti, da so do teh žensk hodili predstavniki Rdečega križa in Unprofora, jih popisovali, pomagal pa jim ni nihče. Ko so jih popisali je bila menda manjša verjetnost, da jih bodo pobili, a kaj ti bo ta verjetnost, ko pa si niti ne želiš ostati živ, ubit pa se ne moreš. Ena se je tako, da je posiljevalca ugriznila v penis in jo je ustrelil. Druga je v trenutku posiljevalčeve nepazljivosti skočila skozi okno. Mame pa povečini niso delale samomora, ker so imele … jasno, tehten razlog preživeti – otroka. In to so vojaki vedeli.
Ampak o tem se ne govori, to ni pomembno za nas, ki živimo v miru. Le kdo bi se obremenjeval s tem kaj se dogaja tam kjer je vojna … Zakaj bi poslušali in brali take zgodbe, ki jih želodec ne prenese? Zato, ker se lahko zgodi tudi nam, meni, tebi, njej. Zato ker ne veš kdo je tvoj sosed v resnici in zato, da se zaveš, da sovražnik ni 5000 km stran, temveč pred tvojim pragom. Sosed soseda, prijatelj prijatelja … Vojna je zajebana reč, a jaz se, kot sem že nekje zapisala, ne bojim abstraktnih napadalcev, temveč tistih, ki sem jim na dohvatu ruke. Tudi ljudje smo samo živali, sicer civilizirane, ampak še vedno samo živali. Kot se utrga mirnemu psu, se utrga mirnemu človeku. Vojna pa je, se mi zdi, primerno igrišče za kolektivno trganje, v katerem nujno moški postane plenilec in ženska vojni plen, posiljevanje pa kolateralna škoda. Se še spomnite Ženske v Berlinu?
Kot da me ni - knjiga, preverena tudi v slovenščino
Grbavica – film
Molila sam ih da me ubiju – knjiga
»Posebno mi je bilo teško gledati kako izvode trudnice iz zatvora i u dvorištu ih udaraju u predjelu stomaka govoreči im: »To su vam u trbuhu djeca ustaša i balija. Mi čemo vam napraviti srpsku djecu,« (str.225)
Mathea pravi:
Grozote, nimam kaj drugega dodati.Človek je največja žival.In mi naj bi imeti pamet???
Po moje takile ne.
Nihče ne more vedeti kaj vse in koliko hudega so te osebe pretrpele in še trpijo, koliko noči prebedijo, ker se ne upajo zaspati, ker vedo da jih bodo tlačile more.
Ja in mi jemljemo to vse tako , kot saj to se ni dogajalo nam , to se je dogajalo drugim.O pa ni res, lahko se še tako delamo da tega ni bilo, dejstev ni mogoče spremeniti.Žal.
Vojna je umazan zadeva, najbolj pa nasrkajo nedolžni.Takrat nihče nikogar ne upošteva in spoštuje.
4. februar 2010 ob 11:30
Ninan pravi:
Ta pesem se res dotakne srca. Še posebej potem, ko sem kar po nekaj iskanja odkrila, kaj je merhamet. Ne le dobrodelna organizacija, ampak bistvo, srž tega, kaj naj bo v ljudeh, v tem primeru v muslimanih dobrega.
Naj otrok kljub grozljivi krutosti njegovega spočetja odraste v dobro, pošteno, darežljivo osebo …
6. februar 2010 ob 18:13