Čisto nova stran, čisto novo obdobje življenja
Utrujena sem, zmedena, žalostna, osamljena, zgubljena, obupana. Občutek krivde, ki mi jo, roko na srce samo na blogu, vsiljujejo ljudje, ki ne poznajo moje družine, ne vejo kako funkcioniramo, kaj vse se nam dogaja, je le še pika na i. Najbrž se moram kljub temu zahvalit nekomu, ki bedi na nad mano, da mi v osebni krog pošilja same takšne ljudi, ki se jim moje odločitve ne zdijo sporne, slabe, neumne, zlonamerne, itd.
Ta moment sem si predstavljala čez osem mesecev, septembra, ko bi obe hčeri peljala v isti internat. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da se bom v ponedeljek zbudila v mrzlo jutro sama in da bo postelja nasproti mene postlana. Moja tamala se je zbudila več kot 200 km stran nekje drugje in to je v bistvu najino prvo jutro, ko sva se zbudili narazen zaradi dogodkov, ki jih nisva pričakovali, zaradi sile, ki je stopila med naju. Ko sem jo včeraj zadnjič objela se mi je srce trgalo, v avtu sem jokala kot otrok, ampak zdaj sem ok, ker sva popoldan govorili in je po dooolgem času rekla, da se ima super, da je v šoli vse ok, da je vesela, ker je tam in da se mi vsi njeni prijatelji zahvaljujejo, ker sem jo prepisala tja. Ok, če je ona srečna, potem je moja nesreča najbrž kolateralna škoda vsega, kar se nama je zadnjega pol leta dogajalo.
Kaj pa zdaj? Kaj pa naj jaz delam zdaj? Ta čas, čas, ko bosta hčeri čez teden v internatu in za vikende doma, sem si pred leti predstavljala z Mojim. Zdaj bi imela midva končno čas zase, vsak dan bi se lahko posvečala le drug drugemu, pa … Eh, če bi vse to načrtovala, bi bila zdaj res skupaj, tako pa nisem. Vse to, kar se mi dogaja od avgusta dalje, se mi dogaja bolj ali manj nenačrtovano, in tako sem zdaj sama. Dobro, imam veliko knjig za prebrat, tudi prah moram pobrisati s polic in lahko bom spet jedla tisto, kar sem jedla leto dni nazaj, ko sem za vikende prihajala sem. Evrokrema ne bo zmajkalo v enem dnevu, tudi sladoled bo počakal v zmrzovalniku, a preden si organiziram življenje na novo, tako, da bom vedela kaj početi, ko pridem popoldan iz službe, da se mi bo dalo med tednom v kino in da se bom lahko tudi takoj po prihodu domov spravila v posteljo in odspala zimski spanec … se moram najbrž izjokati; izjokati občutek izgubljenosti, nemoči, osamljenosti, zapuščenosti. Saj na videz sem čisto ok, v službi vem za kaj se gre, znam se organizirati, znam postavljati smiselna vprašanja in razmišljati o poslu, ko pa pridem domov pa … sem zgubljena. Nekaj mi manjka … no, manjka mi tamala, manjkajo mi njeni objemi, njen smeh, pa njen telefon, ki je konstantno pozvanjal in me spravljal ob živce.
Ko sem se zjutraj zbudila mi je bilo tako slabo, da sem mislila, da bom bruhala. Ves dan me je bolela glava in nobena tableta ni pomagala. Bila sem kot omamljena, kot da nisem jaz. Na svoj telefon se sploh nisem oglašala, šele ko mi je tamala poslala sms sem prišla toliko k sebi, da sem trznila. Kot da bi malo umrla, za trenutek ugasnila in se resetirala. Sem, pa kot da me ni. Vsega je preveč, preveč. Zdaj … ali bo samo po sebi izzvenelo, ali pa bom eksplodirala, kot sem zadnjič na razgovoru za vpis tamale. Pravi ljudje, pritisk na pravi gumb in me je odneslo. Če bi takrat ravnatelj rekel, da je ne vzamejo v šolo … ne vem kaj bi naredila. Toliko enih stvari se mi je v zadnjem mesecu zgodilo, da nisem pripravljena prenest niti ene stvari več, niti enega šoka več. Nimam moči, nimam energije.
Na trenutke imam občutek, da me bo kar razneslo. Ko je dovolj JE dovolj. Zato se na prcanja o tem, da zavijam hči v vato, da nisem objektivna niti odzivam ne. Pa ne zato, ker bi imeli ti ljudje prav ali ker sama ne bi imela tehtnih protiargumentov. Teh je vse polno na tem blogu, ni se mi jih potrebno zmišljevat, so zelo realni. Nimam energije za to brezplodno idiotsko prepucavanje, sploh ne z ljudmi, ki me niti poznajo ne. V končni fazi … me mora brigat, kaj si misli o meni in moji družni nekdo, ki … ki mi ni nič? 
Za to sposobnost, torej za sposobnost ignoriranja mnenja okolice se moram najbrž zahvalit treningom iz rane mladosti, iz življenja v neki drugi vasi. Toliko dela imam sama s seboj in s svojim življenjem, katerega velik del je seveda moja družina, da mi niti na kraj pameti ne pade zgubljati energijo z virtualnimi sesalci krvi. V živo me tako ali tako nihče ne bo upal spotaknit.
Mrzlo je. Občutek imam, da sem prazna, da je moja glava prazna, da me manjka toliko, kot me je polno, ko sta doma tamali. Kdaj sta sploh zrasli? Kakor mi je po eni strani super, da je njima super, da ima tavelika v Mariboru kup prijateljev, da ji gre v šoli dobro in da ima dve čudoviti cimri, s katerima se noro dobro razume, pa da je tamala zdaj srečna tam, kjer je, kljub temu, da se zvečer ne stisne k meni, tako si po drugi strani v sekundi sebičnosti mislim »Kaj pa jaz? Jaz sem pa kar pozabljena, al kaj? Zame se pa nihče ne briga, kako mi je.« Pa mi je takoj naslednjo sekundo že žal, se že kesam, ker sploh pomislim na kaj takega. Morata it, prav je, da gresta, lahko sem ponosna na njiju in to, da smo sploh sposobne naredit tak korak s tako majhno kolateralno škodo. Saj smo povezane, se slišimo vsak dan po nekajkrat in še vedno jaz odločam o pomembnih stvareh, za ostale stvari morata pa skrbeti sami. Saj vesta, kje sem, vesta, da sem jima na razpolago 24/7 in da jima bom pomagala rešit kakršnokoli težavo, vesta, da jima ne bom težila, če bosta naredili traparijo, vesta pa tudi, kje je meja mojega razumevanja in ko sem včeraj vzgojiteljici v domu rekla, da bo tamala kot bubica sicer pridem sem in bo joj se je tamala samo kislo nasmehnila. Zame je 200 km pač mačji kašelj, ko gre za mojega otroka, pa naj bo v nevarnosti ali naj vanjo spravlja druge.
Danes je bil tako lep sončen dan. Piki in Zorica sta se naskakovala in pomislila sem, da mogoče poleti sploh ne bomo mogle nikamor it, če bo Zorica skotila. Eh …maja dobim subvencijo, kredit sem zamrznila do julija, nova služba je super, v stari smo imeli prijetnega poslovilca, dobila sem knjigo, ki sem jo iskal več kot pol leta in me je čisto zamorila, skratka dogajajo se mi tudi pozitivne stvari. Zadnje presenečenje sem doživela danes, ko mi je znanka pokazala mojo kolumno o davčni olajšavi, ki ji jo je poslal njen ex češ, naj si prebere kako se računa olajšava za otroka. ))) Sej pravim, da se dogajajo tudi pozitivne stvari.
Sara pravi:
a nista mačka brat in sestra?
2. februar 2010 ob 09:55
katarina pravi:
ja in? to je vse, kar lahko pripomniš na ta post? kataastrofa …
2. februar 2010 ob 10:09
Ninan pravi:
Če se tebi zdi v istem postu umestno pisati o tem da je tvoja hčerka v domu učencev, da si sama žalostna, da sije sonce in da sta se mačka naskakovala, je tudi komentar čisto primeren, oprosti!
Moja prva asociacija na post je bila, da ob tem, da zaradi Zorice morda ne bi mogle na počitnice, da preusmerjaš pozornost. Drugim ali sebi? Verjamem, da ti je hudo, da si naenkrat začela živeti drugače, ampak življenje se je spremenilo tudi hčerki in temu bi morala biti namenjena večina pozornosti … Čisto mimogrede, je to, da gre dekle še v času osnovnošolske obveznosti v dom učencev sploh zakonsko sprejemljivo? Kaj, če jo, bog ne daj, na poti iz šole povozi avto? Bo za nesrečo poleg voznika, če bo kriv, odgovarjal dom? Samo sprašujem?
2. februar 2010 ob 10:21
katarina pravi:
sicer pa … post ni napisan kronološko, pač pa v stilu počutja, ki je jasno zapisano: zbegano, zgubljeno … kaj ti iz njega postavljaš na prvo mesto in kaj na drugo je povsem irelevantno.
mimogrede: kdo bi odgovarjal za hči, če bi šla iz šole peš odmov po hribu? odgovor je enak tudi za pešačenje v kranjski dom. če dvomiš v to ali je kaj legalno ali ne se izvoli pozanimat pri uradnih institucijah.
2. februar 2010 ob 10:46
jolanda pravi:
Se mi zdi,da si še premlada za ta odhajanja otrok,ki pridejo vedno prekmalu in na katera se ,po moje, nikoli ne moreš v naprej pripravit.Menda je tako prav,ko odraščajo in da postajajo samostojni,ampak je zelo težko,tista tišina in …saj,ne znam napisat.
Vedno pa vesta,kje sta doma,da čakava nanju,da jima prisluhneva in predvsem pomagava,ko je potrebno.
Hčeri bosta ok,le budno ju spremljaj!
Zunaj lep zimski dan kar kliče po sprehodu,lp.
2. februar 2010 ob 10:46
Sara pravi:
Zakaj sem se zapičila v to.. a če bi na primer imeli hčerki še bratca, pa bi se med seboj naskakovali, bi to tudi tolerirala (in se tu pa tam s tem pohvalila na blogu?)
2. februar 2010 ob 11:45
katarina pravi:
ah dej no… pa valjda nisi tko glupa, kot se zdi, da si. al si? kdo pa prepreči jelenom, da se parijo s sestrami košutami, ali zajci bratje s sestrami zajkljami, ali ptiči s ptiči? naj poi tvoje zorico zaprem v hišo za toliko časa, da bo parjenje mimo, da se JA ne bo parila s svojim bratom?
s tem se ni kaj hvalit, to je DEJSTVO. onadva sta 24/7 skupaj, pričakovati je, da se bosta parila med seboj. če se ne bosta, se pa ne bosta.
2. februar 2010 ob 12:15
IrenaK pravi:
Kaj tako norega pa še v življenju nisem prebrala. A zdaj moram letat za mačkami in preverjat, če se ne parijo slučajno s svojimi sorodniki????
Ti si pa za v norišnico, oprosti Sara!!
2. februar 2010 ob 14:26
Mathea pravi:
O tebi pa res ni dolgčas.Vsekakor te podpiram pri vseh tvojih odločitvah,in sama veš da je vse kar počneš tako kot mora biti, ne glede na vse ostale.Zjokaj se če ti bo lažje, kriči, poj, pleši, karkoli sam da ti bo bolje.Ja otroci prehitro zrastejo in zavedanje da bojo slej ali prej odleteli iz gnezda ne pomeni kaj dosti, ko do tega res pride.
Imaš svoje življenje in živi ga tako kot sama želiš, ne pa tako kot nekateri ki iz svoje omejenosti tudi konice nosu ne pomolijo.Kakorkoli vedi da se prah za slabim konjem nikoli ne dviguje , temveč za dobrim.Človeška foušija in neumnost pa res nimata meja.In res se prašujem, kje nekateri spijo da jih zaradi njihove pameti nihče ne ukrade.
Drži se, to da se imate rade je nekaj največjega kar se ti lahko zgodi v življenju.
2. februar 2010 ob 15:02
Sara pravi:
Mačji mladiči, ki nastanejo ob parjenju “bratcev in sestric” so pogosto “prizadeti”. Lahko sicer izgledajo normalno, ampak so npr. gluhi, škilijo, še marsikaj drugega. (verjetno veste, kaj se lahko(ne tako redko) zgodi, če pride do razmnoževanja med človeškimi sorodniki)
)
In tako se mi zdi precej odgovorno, da če že imaš mačke, ne dovoliš, da do tega pride. Se da rešit tudi drugače, kot da letaš za njimi in jih preverajaš, IrenaK (in glede na to, da tega glede na napisano očitno ne veš, bi se vprašala, kdo je za v norišnico
2. februar 2010 ob 16:00
MMMZ pravi:
Katarina je želel svojo mrzloto, ki jo doživlja prusmerit drugam. želela je samo pokazati, da se bo postavila na noge, čeprav ji je skrajno boleče trenutno stanje. sama brez otrok, pa še dokazovati razno raznim pametnjakovičem, da skrbi za svoje punce in da ta mala ni neka luzerka, kot so jo želeli določeni prikazati. borba z mlini na veter je utrujajoča.
pozornost na mucki pa je bila le žarek sonca, da Katarina gre dalje.
v živalskem svetu se pač parijo med sabo bratci in sestre; al pa je to tema za raznorazne Barbare…
zato so v tem postu vpete mucke, pa itak je treba brati Katarino ves čas, da razumeš zakaj muce in zakaj tako piše.
pa saj malce sama prizna, da je trenutno v
razsulu…
pa fak, jaz bi določene komentarje zamrznila, če bi me tako napadali kot so v prejšnjih postih določeni vse vedeli, samo pred svojim pragom niso pometali.
2. februar 2010 ob 16:54
katarina pravi:
Sara: kako pogosto je to najbrž ne veš, mar ne? no,kakšni bodo naši mladiči boš vsekakro izvedela na blogu. jaz definiticvno ne bom nobene od mojih muc zaprla v zapor zato, da se ne bo gonila z drugo.
Mathea: hvala borka. tudi tebi vse čestitke za tvoj lajfstajl.
MMMZ: če bi živela po tem, kar tukaj lčjudje pišejo (ti in podobni tebi izvzeti) bi že visela z bližnjega oreha.
) najbrž take komentarje rabim, da imam komu rečt naj se jebe, da bom nardila tko, kot meni paše. 
))
3. februar 2010 ob 09:16
Cvet pravi:
Jaz bi pa res rada doživela od tebe, draga Katarina, da ne bi popljuvala in grdo žalila čisto vsakega, ki se ne strinja s teboj ali pa ga vsaj do onemoglosti prepričevala v svoj prav. Tvoj podzavestni moto je: ‘ali si z mano ali pa si moj sovražnik’. Žal je to daleč od kakšnega širokega pogleda na življenje kot morda sama misliš, da ga imaš. In žal še dlje od tega, da bi se iz pogleda drugih kaj naučila…pa ti življenje kar naprej kaže in sporoča, da še zdaleč ne delaš vsega prav…
Ja, ja….seveda boš takoj udarila: Hu’d'fak si ti, da mi boš kaj govorila. Imaš hud problem s spoštovanjem drugih, razen tistih morda, s katerimi tuliš v isti rog.
Srečno!
3. februar 2010 ob 11:25
katarina pravi:
Cvetka: ali paimaš ti hud problem z zavedanjem, kje pišeš. pišeš na mojem osebnem blogu, na katerem opisujem svoje življenje in svoje občutke. če bi bral moj dnevnik bi tudi pripisovala svoje pripombe zraven? po moje da ne.
se ti zdi, da moram s kom tulit v isti rog? in če, zakaj? imaš občutek, da ne znam sama skozi življenje, da sem odvisna od drugih, od mnenj in pomoči drugih?
mislim, da si na napačnem blogu, da ga kot takega sploh ne razumeš, pa se raje vprašaj po svojem spoštovanju drugih, recimo mene tukaj.
3. februar 2010 ob 12:55
okroglo pravi:
katarina, saj veš, da če punci nista bili zadovoljni in srečni, tudi ti nisi bila, zato sedaj, ko sta obe zadovoljni, boš tudi ti….samo da mine prvih 14 dni, ko je najbolj kritično, ko ostaneš sam. potem boš pa tudi ti vesela, da imaš zase več časa.
3. februar 2010 ob 14:13
F pravi:
Za sirjenje obzorja,
http://en.wikipedia.org/wiki/Inbreeding_depression
3. februar 2010 ob 23:17
lucky pravi:
Držimo pesti zate Katarina, ve tri boste zmogle,
4. februar 2010 ob 11:57
lucky pravi:
Eeee..no edino eno bi dodala, če lahko,…kredit zmrzneš za pol leta, pri nas to ne gre, …sem probala , pa tudi na banki sem bila zaposlena, no očitno je slabša banka.To pa ti malo zavidam, sori
4. februar 2010 ob 12:00
katarina pravi:
lucky: jaz sem se o tem pozanimala že preden sem vzela kredit. nisem vedal drugih podrobnosti, redcimo da traja 2 meseca, da se kredit zamrzne, da so stroški 100 evrov. ampak hej, zdaj lahko do julia mirno spim, potem pa dalje. sej enega pa odplačujem, samo je manjši, 180 evrov, ta zamrznjen je bil pa 340 evrov.
4. februar 2010 ob 12:07